Avtor: Blaža Cedilnik

stran: 074

Spomladi sva bila v Egiptu. Otroci so nama plačali dvanajstdnevno potovanje. Imela sva svojega vodiča in šoferja, program je bil zelo napolnjen, tako da sva videla zares veliko in veliko tudi izvedela.
Pa naj začnem v Ljubljani, ko sem v ambasadi čakala na vizo. Ogledovala sem si knjigo, ki je prikazovala obnovo zgodovinskih in kulturnih znamenitosti – stavb in spomenikov. Na začetnih straneh so bile prikazane že obnovljene stavbe – na eni strani staro stanje, na drugi obnovljeno. Navedeni so bili tudi donatorji, ki so prispevali znaten del sredstev za obnovo. Sledile pa so znamenitosti, ki so bile še v načrtu za obnovitev – naveden je bil natančen časovni potek obnove. Bila sem navdušena. Tako se dela, sem si mislila.
Ko pa sva potovala po Egiptu, sem bila zelo razočarana. Vsa dela so se ustavila. Nekatere stavbe so se že začele obnavljati, postavljen je bil gradbeni oder, potem pa se je ustavilo. Vodič nama je razložil, da se je vse to dogajalo pred revolucijo, sedaj pa se nič več ne dogaja. Vsi ljudje, ki so se zbirali na ulicah, so sedaj močno razočarani. Vse je zastalo. Rusija je npr. začela graditi obsežen namakalni sistem, izkopali so že širok kanal, ki od revolucije naprej propada. Takšnih reči sva videla res veliko.
Sicer pa je Egipt bogata država. Precejšen dohodek ima zaradi sueškega prekopa, kar pa je razen pridelave hrane tudi edina stvar, ki po revoluciji funkcionira. Nafte imajo dovolj za lastne potrebe, pa vendar bencina ni moč dobiti skoraj na nobeni črpalki. Treba je vedeti, kje ga dobiš na črnem trgu, kjer je sicer dvakrat dražji, ampak še vedno veliko cenejši kot pri nas. Turizem je bil najpomembnejši vir dohodka, pa je po revoluciji povsem zastal. V treh letih je narasel na komaj slabih osem odstotkov vrednosti, ki jo je imel prej, čeprav ima Egipt zares veliko pokazati. Midva sva bila več kot zadovoljna. Čeprav utrujenima od napornega potovanja nama je bilo kar žal, da se je že končalo.

stran: 075

Zakaj vam to pripovedujem, se boste vprašali. Zato, ker sva videla na lastne oči, kaj se dogaja z državo, ki je nestabilna. Vsi tuji vlagatelji so se umaknili. Črni trg cvete, kot še nikoli. Ljudje so brez dela, ne samo brez služb. Povsod te oblegajo otroci, ki so srečni, če jim daš bonbon ali svinčnik. Vsepovsod ljudje stegujejo roke v značilni pozi – celo tisti, ki delajo za radarjem na letališču. To je žalostna slika nekdaj bogate države. Vendar sva imela srečo, da sva ujela pravi čas za to potovanje. Kajti kak mesec pozneje se je spet začelo. Ljudje niso zadovoljni s tem, kar jim je prinesla revolucija. Namreč, izraz revolucija uporabljajo oni, to ni moja izmišljotina. In kot vedno je nekdo izkoristil to revolucijo za svoje namene. Zdaj je tudi s turizmom spet konec.
Torej, še enkrat, zakaj vam to pripovedujem. Zato, ker me je neizmerno strah za mojo, za našo državo. Težko bi rekli, da je stabilna. Težko bi rekli, da je prijazna za vlagatelje, domače in tuje. Težko bi rekli, da je prijazna za svoje državljane, da skrbi za njihovo blagostanje. Čeprav krivijo Janševo vlado za vse, kar je narobe v tej naši ljubi domovini, je jasno vsakomur, ki razmišlja z lastno glavo, da se je vse začelo podirati z vlado Boruta Pahorja, ki je bil le lutka, ministri so delali vsak po svoje. Večkrat mi je prišla na misel basen o labodu, ščuki in raku, ki so vlekli voz vsak v svojo smer in zato ni šel nikamor. Ko je to vlado nasledila spet Janševa vlada, ki je skušala popraviti, kar se je dalo, se je začela »vseljudska vstaja«. Opozicija je napadala vlado na vse načine v sozvočju z »vseljudsko vstajo«. Nova vlada je, čeprav je prej napadala ukrepe vlade, sama prekopirala njihove ideje, le da jih je malo prikrojila v svoj namen. »Vseljudska vstaja« je potem zvodenela, saj so dosegli svoje, kot se je izrazil eden od voditeljev: »Vrgli smo Kanglerja in Janšo – to je bil naš namen.« Nova vlada bo zadolžila nas in naše otroke in vnuke, da bo misel o blagostanju izbrisana za precej rodov naprej.
Nova vlada in njeni priskledniki in »strici iz ozadja« vodijo ljudstvo v »dobre stare čase«. Čedalje bolj se slavi zločinska in prevarantska NOB, čedalje bolj se pojavljajo zastave z rdečo zvezdo, pod katere simbolom so se dogajale največje laži, prevare in zločini v drugi svetovni vojni in po njej. Čedalje več je raznih proslav in novih spomenikov tako rekoč za vsakim vogalom. V »dobrih starih časih« je bil za vse probleme kriv »notranji sovražnik«. Tako kot je komunizem vse probleme pripisal temu notranjemu sovražniku, tako se dogaja tudi danes. Najhujši tak sovražnik je Janša, najbrž tudi zato, ker nekatere domače pa tudi tuje pomembne osebnosti pravijo zanj, da je edini pravi državnik v Sloveniji. Janša je dolgo časa skušal »paktirati s hudičem«; v prvi svoji vladi je na zahtevo dedičev komunizma odstavil dva svoja najboljša ministra, pa ni nič pomagalo. Tudi v svojih slavnostnih govorih je skrbno izbiral besede, da se ne bi komu od njih zameril. Tudi to ni pomagalo. Zdaj pa mu je očitno postalo jasno, da se paktirati s hudičem ne da, ne da bi se mu popolnoma podredil. V svojem govoru v Rovtah je pokazal, da je zdaj tega konec.
Zdaj je že marsikomu jasno, da je bila največja napaka pri osamosvajanju Slovenije in pri zamenjavi režima ta, da ni bila opravljena niti najmanjša lustracija. Iz povezav iz časov komunizma je nastal nekakšen mafijski sistem, ki obvladuje vsa področja našega življenja in ustvarjanja. Vse ostale bivše komunistične države so naredile nekakšno obliko lustracije. Zato nas prehitevajo na vsakem koraku.
Lustracija pa je tudi prvi korak k spravi, ki je nujno potrebna, če hočemo kot narod in kot država imeti prihodnost. Sprava pa pomeni resnico in na novo napisano zgodovino.

stran: 076