Avtor: Brane Senegačnik

stran: 104

Svetloba, ovenela v zimskem zraku.

Med hišami prozorni molk stoletij.

Resničnost se zgoščuje. In zasveti –

v vitraju bežnih slutenj, prav ob mraku.

Ti z vsakim hipom bliže si pozabi.

In s tabo gre ta svetli jok dreves,

ozvezdja misli, topla lakota teles,

življenja jutranji in večerni obrazi.

Sneženo poje noč … O, česa znak?

Umit z minljivostjo prestopiš prag –

tako žari brezdno samote!

Notranjost polna je neba.

Spokojno rdeči so stebri tihote

in upanje je iz živega zlata.

Dragi bralci Zaveze, voščimo vam doživete božične praznike, ponosen dan samostojnosti in vse dobro v novem letu!




Uredništvo