Avtor: Maksimilijan Matjaž

stran: 095

Te besede pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja mi odmevajo v glavi in v srcu, ko se mu s skromnimi vrsticami želim pokloniti in počastiti njegov spomin v imenu mlajših duhovnikov, ki smo ga poznali v zadnjem obdobju njegovega življenja ter se mu zahvaliti za darove njegove človeške modrosti in teološke globine, ki smo jih smeli biti deležni. Gledam ga na fotografiji, ki je spremljala njegovo krsto, kako stoji, pokončno in strumno, pred zloglasnim Rovom sv. Barbare. Vzravnano, s ponosom in s hvaležnostjo je gledal na svojo preteklost, na svojo mladostno odločitev za upor proti okupatorju in zatiralcem slovenskega človeka, na svoje težke dni trpljenja, ponižanja in izgnanstva; z zanosom in navdušenjem je spremljal prebujanje slovenske pomladi in s trpkostjo opazoval njeno razgradnjo; z veliko bolečino, a pogumno, je v zadnjem času rotil ob grehih in zablodah v Cerkvi, pri tem pa z vztrajnim optimizmom zrl proti Novi zemlji. Do zadnjih dni svojega zemeljskega življenja je bil velik in zravnan – tako po telesu kot po duhu, ker je vedel, da je sprava možna, ker je trdno veroval v ljubezen Očeta, ki je tako »ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Sprava je mogoča, ker je ta najprej Božje, potem pa šele človeško delo. Dejanja sprave človek iz lastne logike ni sposoben, a lahko jo živi, če se hrani iz ljubezni Boga, ki nam jo izkazuje s tem, »da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8). To ni človeška ljubezen, ki je včasih zaradi gorečnosti slepa, drugič pa zaradi strahu pred njeno izgubo popustljiva. Božja ljubezen človeka sprejema, a njegovega greha ne podcenjuje. Bog ne gradi sprave s človekom na temelju obsodbe ali poceni opravičevanja. Ne rešuje človeka greha z odpisom le-tega, temveč išče načine, da ga pripelje – po katerikoli poti že – do srečanja s Sinom. To pa je odnos, ki daje moč za življenje in v katerem greh izgubi svojo smrtonosno želo. Janez ni izgubil priložnosti, da bi pričeval o tem srečanju, iz katerega je živel in za katerega je veroval, da lahko ozdravi tudi slovensko dušo. Ko smo se v Celju pri sv. Jožefu prvič zbrali k pripravi pastoralnega načrta o novi evangelizaciji, mi je zvečer v svoji sobi izrekel najkrajšo, a bistveno definicijo naše naloge: Oznanjevanje veselega, navdušujočega sporočila o novi, boljši, Božji ureditvi sveta.

stran: 096

Zavedal se je, da je sprava nujna, ker nobeno kraljestvo ne more obstati, če je »samo proti sebi razdeljeno« (Mr 3,24), ker tudi slovenski narod ne more preživeti s črvom sovraštva in zločina, ki ga razjeda in deli. A vedel je, da bo sprava težka, ker je vsak greh težak in so težke njene posledice, ker so za spravo potrebni vzravnani ljudje, ker je potrebno izpustiti in sestopiti – in verjeti. To pa je človeku težko, že od usodne prevare v vrtu naprej.
To poletje je minilo ravno dvajset let, ko sem kot rimski študent Janeza prvič srečal. Po dveh letih študija bibličnih jezikov in eksegeze je bilo v meni več zmede kot jasnosti, več skepse kot navdušenja. Zato sem po nasvetu prijateljev šel iskat moža, ki ga je prav študij grščine in Svetega pisma prerodil iz poraženca in begunca v svetovljana in gorečega misijonarja nebeškega kraljestva. Obiskal sem ga na njegovem domu pri Münchnu, kjer so bila vrata na široko odprta mnogim, ki so pri njem iskali jasne besede in prijateljske spodbude. Že prvi dan naju je Duh popeljal v višave teologije in eksegeze, tako da sva ob prvih žarkih jutranjega sonca komaj sestopila. Govorila sva o njegovi najljubši temi, o Jezusovem oznanilu nebeškega kraljestva. Nihče prej mi o tem ni govoril na tak način kot on. Od tistega večera naprej je ta tema tudi zame postala zavezujoča resnica evangelija, ki je vredna, da ji posvetim svoje življenje. Vse Jezusovo oznanjevanje je povzeto v tem evangeliju kraljestva, ki je najprej vesela novica, da se je izpolnilo prahrepenenje človeka po spravi in resnici, da je to postalo nekaj otipljivega in realnega. Temelj Janezovega optimizma je bil ravno v dejstvu, da Bog sam v Sinu vstopa v realno človeško meso in se mu ponudi kot moč, ki bo na nov način gradila odnose, ki jih je človek izdal. Te božjosti ne more iz človeka nihče več odstraniti. Lahko pa jo zmaliči do neprepoznavnosti. Oznanilo nebeškega kraljestva ni beseda o prihodnosti, o nebeškem – o nadzemeljskem, temveč o sedanjosti, o konkretnem, o zemeljskem, ki mora postajati vedno bolj Božje. Janez Zdešar ni potreboval veliko teoloških pojmov, da bi opisal kraljestvo, ker je to zanj pomenilo celovito vpetost evangeljskega oznanila v duhovni in materialni svet, v zgodovino in sedanjost, v kulturo in gospodarstvo, v javno in zasebno. Božje kraljestvo ni domena neke oddaljene prihodnosti, ampak je konkretna realnost, v kateri človek uresničuje svojo celotno duhovno, materialno in družbeno bit. Zato zanj ni bilo nikoli lažne dileme, komu služiti: Bogu ali cesarju (Mr 12,14). Samo v poganskem svetu sta si lahko ti dve avtoriteti konkurentni. V evangeljski percepciji nebeškega kraljestva in sveta pa sta tako cesar kot njegov zadnji vojak enako zavezana zakonom nebeškega kraljestva, saj »v njem živimo, se gibljemo in smo«. Zato zanj tudi nikoli ni bilo dvoma, da so bili njegovi pobiti tovariši, ponižani in razmrcvarjeni bratje in sestre, umorjeni iz sovraštva do vere in so mučenci nebeškega kraljestva.


O nebeškem kraljestvu sva se pogovarjala tudi ob najinem zadnjem srečanju nekaj dni pred njegovo smrtjo. Takrat prvič skozi solze. Ne toliko samo zaradi bolečin, ki so krčevito trgale njegovo veliko pokončno telo s tega sveta, temveč predvsem zaradi spoznanja hudobije greha, ki je tako zmaličil pot v nebeško kraljestvo. Vem, da je v teh trenutkih postajal eno z Njim, ki nas je »odkupil od prekletstva tako, da je za nas postal prekletstvo« (Gal 3,13). Videl sem, da se je zavedal tega, da postaja končno eno tudi z njimi, ki so padali kot rodovitno seme, prebičani, ponižani in goli v brezna in rove, v kleti in obcestne jarke – v zorano zemljo slovenskega naroda. Bilo je podobno pretresljivo kot takrat, ko sem se prvič srečal s sledovi krvi slovenskih mučencev. Hotel si je še enkrat ogledati kraj, kjer je bil ranjen. S ponosom mi je razkazoval pokrajino in domačije, ki so doživele največje gorje, ki ga lahko človek prizadene drug drugemu, ki pa so danes cvetele v barvah najlepše pomladi. Težko je ne videti, da poganjajo iz zemlje, napojene s krvjo mučencev. Takrat sva obiskala tudi kraj mučeništva duhovnika Jožeta Geohelija, župnika na Zaplani. Njegova zgodba me je zadela. Že v zrelih mladostnih letih se je na začudenje svoje premožne meščanske družine odločil za bogoslovje. Zaradi svojega izrednega socialnega čuta je bil na klasičnem kaplanskem mestu preveč moteč, zato je bil hitro prestavljen za župnika v zaledje, na Zaplano. Tja je prišel, ko je revolucija že začela ustrahovati in moriti slovenskega človeka. Njegove kateheze o Božjem kraljestvu so pritegnile na stotine mladih s šentjoških, polhograjskih, črnovrških in rovtarskih hribov v nedeljo popoldne k nauku tja na jaso pred zaplanško cerkev. Med njimi pa se je verjetno skrival tudi kdo, ki je gledal v tla, ker ga je bilo strah luči, in je potem v varstvu noči s tovariši obiskoval župnika v župnišču, mu grozil, ga pretepal in plenil. Vse do julija leta 1942, ko so ga neke temne in dolge noči vojaki revolucije dokončno zmučili in zverinsko umorjenega vrgli čez Vranje pečine. Nekje ob tisti steni sva takrat z Janezom pokleknila. Zazdelo se mi je, da klečiva pred skalo v sinajski puščavi, iz katere sta Aron in Mojzes priklicala vodo, kljub dvomom in neveri ljudstva, ki je hotelo nazaj v egiptovsko sužnost. A skala je bila prebita in voda je začela namakati puščavo. In življenja ne bo mogel nihče več ustaviti. Tudi življenja novega neba in nove zemlje ne, ki raste iz krvi slovenskih mučencev.

stran: 097

Naj omenim samo še eno doživetje z Janezom, ki je zaznamovano s podobo vode. Nekoč sva obiskala izvir Drave. Želel sem videti kraj, kjer je na predvečer svojega odhoda iz slovenskega begunskega taborišča v svet, skupaj s skupino mladeničev, izrekel večno zvestobo domovini, Bogu in slovenskemu človeku. Stal je tam tako ponosno in zravnano, kot ob koncu svojega življenja pred rovom sv. Barbare. Pripovedoval mi je o pravem pomenu krsta, ki ga ohranja samo slovanska beseda krst in ga ne najdemo v večini drugih evropskih jezikov, ki prevajajo grško besedo baptisma, kar pomeni biti potopljen v vodo. Krščanski krst pa pomeni veliko več, saj smo z njim v resnici krščeni – »potopljeni« v križ, v skrivnost Kristusove smrti in vstajenja. Kot pravi apostol Pavel: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja« (Rim 6,4–5). Ta resnica se je za Jožeta Geohelija dopolnila v julijski noči leta 1942, za tisoče ostalih njegovih somučencev v neki drugi dolgi noči, za Janeza Zdešarja pa v sredini septembra 2013. Morda sem šele takrat razumel, kaj mi je hotel povedati z izvirom Drave. Na začetku vsakega pričevalskega mučeništva (gr. martyrion) je obljuba zvestobe. Četudi je ta na začetku še tako skromna in skoraj neopazna, kot potoček ob izviru reke Drave, se le ta ob poti mimo gora in dolin življenja okrepi, da postane velika reka, ki napaja morje življenja. Eden takšnih mogočnih vrhov, iz katerih se napaja slovenska Reka, je bil tudi Janez Zdešar. Spomin nanj je kot pot k studencu, kjer lahko vedno najdeš svežo vodo, ki te odžeja v še tako vročem dnevu. Sebi in Tebi, spoštovani bralec, želim, da bi ob pitju iz tega studenca požiral tudi Janezove besede, ki jih je nekoč izrekel ljudem, ki so se prišli poklonit slovenski Reki: »Govorite resnico! Povejte, kaj ste doživeli. Oznanjajte po strehah, v javnosti, ne skrivajte pred svojimi sinovi in hčerami! Govorite resnico! … Nastopil je čas, da začnemo uresničevati vrednote, za katere so dali življenje ti naši junaški pričevalci in pričevalke. Dovolj je žalovanja, dovolj je steklo solza, začnimo že vendar, mi slovenski verniki, slovenski katoličani – v zaupanju na Božjo pomoč in na priprošnjo naših mučencev – delati za uveljavitev krščanskih vrednot v slovenski državi in slovenski družbi.«



stran: 098