Avtor: Rajko Topolovec

stran: 073

»Ne premetavajmo kosti«, »Pozabimo že enkrat«, »Ne odpirajmo starih ran, tem, …« so krilatice režimskih medijev, ki še rastejo na rdečih koreninah in so še indoktrinirani. »Režimski« zato, ker od načel informacijske politike, ki smo jo imeli v titoizmu oziroma v totalitarizmu, ne odstopajo. Ne odstopijo niti takrat, ko pri nas vlada druga polovica Slovencev. Omenjene krilatice v naslovih »režimskih« medijev pomenijo le to, da bi se naj zločini, storjeni v komunizmu oziroma titoizmu, pozabili. Na drugi strani pa se ti isti ljudje ponašajo, da smo člani OZN, kjer smo tudi podpisali Deklaracijo o človekovih pravicah, ki je zaveza, da se zločini zoper človeštvo kaznujejo in da ti zločini ne zastarajo. Še svež je primer spoštovanja tega načela OZN v Nemčiji, kjer se sedaj postavlja pred sodišče 93-letni paznik iz nacističnega taborišča Auschwitz v letih 1941–1945. Pri nas pa se celo še nikomur od tistih, ki so že v »zlati svobodi« zapovedovali pobijanje ljudi, ni skrivil las.
Zdaj pa k (za marsikoga) svežemu primeru »premetavanja kosti«, ko smo končno postavili dostojen spomenik 39 umrlim otrokom, ki so bili v začetku avgusta 1945, torej že v »zlati svobodi«, pripeljani iz zloglasnega komunističnega koncentracijskega taborišča »Hitlerjev rajh« Strnišče, danes še vedno kultnega Kidričevega. Iz verodostojnih dokumentov, ki so se slučajno izmuznili uničenju, je razvidno, da je bilo v ormoški grad pripeljanih od 350 do 400 nedolžnih otrok v starosti od dojenčka do 13 let. Od teh jih je v šestih tednih kar 39 umrlo zaradi izstradanosti in tifusa, ki so ga prinesli s seboj iz Strnišča.
Da je v Strnišču prišlo do travme – ločitve nedolžnih otrok od mater – je bila po vsej verjetnosti prva ugotovitev mednarodne humanitarne komisije Rdečega križa, ki je prišla v Strnišče v začetku avgusta. Zasluga komisije je tudi, da je potem prišlo do neke vrste amnestije in se je serijsko ubijanje brez sojenja to jesen le končalo. V zvezi s tem etničnim čiščenjem je Pučnikova komisija o povojnih pobojih našla dva dokumenta, ki sta se pred »sestopom« komunizma izmuznila uničenju, ki je doletelo toliko sramotnih dokumentov našega komunizma. Iz prvega je razvidno, da sta Ribičič in Polak 13. 6. 1945 odkrila prostor za taborišče v Strnišču za 25.000 »švabov«, drugi pa je depeša Kardelja iz Beograda z dne 25. 6. 1945 Kidriču v Slovenijo, da naj pospeši »čiščenje«, čeravno je bilo že do takrat več deset tisoč ljudi mimo sojenja pobitih. (Mislim, da so v Beogradu že takrat zaznali, da bodo zahodni zavezniki zaradi barbarstva zahtevali amnestijo.)
Spomenik na ormoškem pokopališču je tako postavljen v spomin na skrivaj pokopanim otrokom kakor tudi tistim, ki so trpljenje v Strnišču in nato v ormoškem gradu preživeli, pa tudi v opomin bodočim rodovom. To je sedemtonski granitni križ, bronasti Kristus na njem pa se ozira proti kraju zločina – ormoškemu gradu. Imena 39 umrlih nanj niso vpisana, kajti najdeni vpisi le-teh v cerkveni knjigi pokopov naj ne bi bili popolni, saj so po izjavah še živečih očividcev trupelca v lesenih zabojih iz gradu nosili in jih pokopavali tudi ponoči.
Ob obletnici dogodka, ko je zadnji »mali zapornik« 22. 9. 1945 zapustil Ormož, sta se zvrstili dve kulturni oziroma spominski prireditvi. V petek 20. septembra je bila v gradu, kjer so bili otroci zaprti, predstavljena knjiga Ormoški Petriček, ki vsebuje pripovedi še živečih »malih zapornikov«. Njene predstavitve so se udeležili tudi nekateri še živeči »mali zaporniki« izpred 65 let. Soustvarjalec dela, zgodovinar Janez Janžekovič, je podrobno predstavil prvo poglavje o nastanku in obratovanju komunističnega koncentracijskega lagerja v takratnem Strnišču in potem še otroškega zapora v gradu Ormož.
Prvič je bila javnost tudi podrobneje seznanjena z »ledenim eksodusom smrti«, ko je zaradi neznosnega mraza med transportom v razpadajočih vagonih zmrznilo okrog sto otrok in mater. To je bil izgon nemško govorečih otrok in njihovih mater iz Slovenije v Avstrijo, očetje pa so po večini že do takrat končali kje na Pohorju ali v gozdovih in gramoznicah, kjer zagrebena okostja še vedno počivajo, tudi v Kidričevem. Bili so torej iz mešanih zakonov ali pa tuje narodnosti, tisti, ki so še ostali živi v komunističnih zaporih, tudi v Strnišču oziroma Ormožu. Ti so bili z novim letom 1946 ponovno aretirani in prepeljani v Maribor, od koder je 6. januarja 1946 krenil vlakovni transport iz razpadajočih živinskih vagonov. Vožnja do Dunaja je trajala mesec dni, vmes pa je zaradi mraza (–20 stopinj C) in lakote umrlo okrog sto otrok in spremljajočih mater, ki si zaradi priganjanja in grdega ravnanja OZNE niso vzeli s seboj toplih oblačil ali vsaj odej. Največ zmrznjenih trupel oziroma trupelc so iz vagonov vrgli v Kotoribi na Madžarskem.

stran: 074

Drugo poglavje knjige je pripoved o etničnem čiščenju, podprta z dokumenti. Tretji sklop knjige pa so avtentična pričevanja še živečih otrok, od katerih jih ima večina že 80 križev. Zadnje poglavje »Ormoškega Petrička« vsebuje avtentična pričevanja dveh starih Ormožank, ki sta tisti čas pripomogli, da v njihovem gradu ni umrlo še več otrok.
TV kamera ORF je bila v nedeljo 22. septembra prisotna vsepovsod – tudi pri sv. maši v cerkvi, pri odkritju spomenika na pokopališču in še popoldan pri odkritju spominske plošče tem otrokom v gradu. Govor osrednjega govornika dr. Milka Mikola je bil zaradi njegove bolezni prebran. Vse izrečene besede, tudi drugih nastopajočih, so bile prevedene v nemščino, saj so bili na prireditvi tudi »mali zaporniki« iz Avstrije kakor tudi okrajni glavar Spodnje Štajerske in še več gostov od tam. Od našega vladnega vrha ni bilo nikogar, bil pa je predsednik največje opozicijske stranke SDS g. Janez Janša, predsednica NSi ga. Ljudmila Novak ter predsednica parlamentarnega odbora za peticije in človekove pravice ter enake možnosti ga. Eva Irgl, ki je ob spomeniku tudi spregovorila. Poleg ormoškega župana g. Alojza Soka, zaslužnega za to spominjanje in opominjanje, sta bila prisotna tudi predsednik Komisije za odkrivanje in obeleževaje zamolčanih grobišč komunističnega nasilja g. Jože Dežman in predsednik Združenja žrtev komunističnega nasilja g. Rudi Lesjak.
Po odkritju in blagoslovu spomenika na pokopališču pokopanim otrokom, ki do sedaj niso imeli nikakršnega spominskega znamenja, so popoldan ob prisotnosti »malih zapornikov« v gradu odkrili še spominsko ploščo. Po tem dogodku pa je v gradu sledila kratka predstavitev (s simultanim prevajanjem) nove obsežne dokumentarne knjige Romana Leljaka Verjagt! (Pregnani!) s podnaslovom Ethnische Säuberung in Slowenien (etnično čiščenje v Sloveniji), ki je napisana v nemščini.
K vsemu temu bi še dodal medel odziv naših »režimskih« medijev, ki za takšne spominske dogodke tako in tako ne najdejo dobrih besed oziroma se jim navadno izognejo, kot se je zgodilo tudi tokrat. Omenil sem že ORF, RTV kamero pa sem sicer ob spomeniku videl, toda njegovega izdelka vsaj v osrednjih poročilih te hiše še nisem zasledil. Pri tem pa moram pohvaliti lokalne medije, kot Radio Tednik iz Ptuja in lokalni Radio Prlek, iz Ljubljane pa časopisno hišo Družina.
Po moji presoji je bilo pri maši od 300 do 400 ljudi, pri odkritju in blagoslovu spomenika pa še vsaj enkrat toliko. Med njimi je bilo kar nekaj še živečih »malih zapornikov« iz vse Slovenije in tudi iz Avstrije ter še dva madžarske narodnosti s sestro, ki se je celo v komunističnem koncentracijskem lagerju »Hitlerjev rajh« Strnišče rodila in kot dojenček preživela.