Avtor: Gregor Ficko

stran: 036

V spomin najinim staršem, očetu Vendelinu in mami Veroniki, njuna otroka Magdalena in Gregor.

Vsaka vojna trajno in usodno zaznamuje vse otroke tega sveta. Otrokova duša je kot nepopisan list, ki na poseben način vsrkava vse, kar se dogaja okrog njega. Grozot vojne, strahu in sovraštva razumsko in zavestno otrok ne more dojeti, zato vsa njegova doživetja kot negativni čustveni zapis ostanejo globoko v njegovi podzavesti. Prav ti zapisi lahko potem odločilno oblikujejo njegovo življenje v dobi zorenja in odraščanja in pomembno vplivajo tudi na odzivanje in življenjsko moč odraslega človeka.
Slovenski otroci vojne smo vsak na svoj način zaznamovani. Najgloblje in trajno so se v nas zasidrali strah, sovraštvo, nasilje in bolečina slovenske bratomorne vojne. A ne le vojne, ko so se ideološki nasprotniki tudi z orožjem borili drug proti drugemu, ampak predvsem nasilje in bolečina zaradi največjega zločina v zgodovini slovenskega naroda, ki so ga po končani vojni zagrešili zmagovalci. V svoji nerazumni obsedenosti od sovraštva, bojazni za oblast, maščevalni sli in pijanosti od zunanje zmage so se na najpodlejši način znesli nad svojimi neoboroženimi in prevaranimi brati, ki so jim jih v njihove zločinske roke potisnili lažnivi angleški trgovci z ljudmi. Zgodil se je najhujši greh nad slovenskim narodom in največji prekršek civilizacijskih in moralnih norm.
Po koncu vojne v maju 1945 se je v dušah nas, otrok vojne, dogodilo nekaj bistvenega in usodnega. Partizanski otroci, otroci zmagovalcev, so svoje očete pričakali zmagoslavno in z zastavicami v rokah, za nas, domobranske otroke, naše matere in naše sorodnike, pa se je začelo najtežje obdobje našega življenja, čas negotovosti, žalosti, strahu, bolečine, pa tudi javnega zapostavljanja in sramotenja. Ostalo je samo slabotno in negotovo upanje, da se bodo naši očetje vendarle tudi kmalu vrnili, saj so se borili za dobro in pravično stvar.
Tako se je tisti čas zapisal tudi v naju, v zavest in podzavest štiriletne deklice in dveletnega fantka.
Kot smo mogli razbrati iz do zdaj znanih podatkov, je bil najin oče prepeljan 31. maja z večino 1. domobranskega polka, katerega del je bil tudi Stiški udarni bataljon, z zadnjim transportom domobrancev iz Vetrinja v Teharje. Bog ve, v kateri junijski noči in s katerim sotrpinom v žični navezi ga je ob zlovešči in mrtvaški svetlobi rudniških karbidovk na Hrastniškem hribu pokončala zločinska roka. Morda pa ga je doletela še krutejša in peklenska smrt v Barbarinem rovu Hude jame, ko ubogih žrtev še streljali niso, ampak so jih pobijali s kladivi in drugim orodjem in jih žive ali na pol žive pehali v rudniške jaške in potem zazidali. V večno pozabo, kot so v svojem hudičevskem naklepu in sovraštvu predvidevali.
Po nekaterih podatkih je bil del zadnjega transporta v domovino prepeljan tudi skozi karavanški predor in so te žrtve ubili nekje v Kočevskem rogu.

Pogovor z očetom

Ko se na tretjo junijsko nedeljo popoldne odpravljam na pot, da bi se udeležil maše in spominske svečanosti na Hrastniškem hribu, mi je tesno pri srcu. Tako kot vsakokrat, ko hodim po teh svetih krajih trpljenja in nasilne smrti. Tudi ko se kdaj med letom peljem mimo Brnice, od koder so izmučene žrtve morale peš v hrib na svojo zadnjo pot do množičnega groba v enem izmed opuščenih rudniških jaškov dnevnega kopa, se naseli v meni nedoločljiva tesnoba. Oziram se v hrib, zaraščen z grmovjem in drevjem, in se sprašujem, v katerem jašku in pod katerimi koreninami leži naš očka.
Kljub lepemu junijskemu dnevu, dišeči travi in bujnemu cvetju, kljub veselemu ptičjemu petju in miru, ki napolnjuje to naravo, je vse uglašeno v molu. Celo kapelica na začetku poti me ne napolni s tolažbo in božjim mirom. Stanovanjska hiša, opuščeni hlev in kozolec toplar, pri katerem so v tistih junijskih nočeh zvezane žrtve zlagali s tovornjaka in potem naganjali v hrib, sovražno in nemo bolščijo vame. Kot da sta se pred oseminšestdesetimi leti trpljenje izmučenih žrtev in sovraštvo pobesnelih krvnikov zalezla celo v živo in neživo naravo, ki je morala biti nema priča nočnega križevega pota več tisoč trpinov.
Pravijo, da so na Hrastniškem hribu pobijali domačini in so tako s sovraštvom in grehom zločina zaznamovali te kraje in ljudi. Kar bojim se srečati kakšnega takšnega človeka, kot je bil tisti prebivalec iz Dola pri Hrastniku,

stran: 037

Mlada učiteljica Veronika med dobrimi ljudmi Goričkega v Prekmurju, kjer je službovala v letih 1931 - 1939

Opis slike: Mlada učiteljica Veronika med dobrimi ljudmi Goričkega v Prekmurju, kjer je službovala v letih 1931 - 1939

obrtnik, ki mi je pred letom dni v pogovoru o žalostnih dogodkih po vojni brez sočutja in osnovne pietete do mrtvih sovražno zabrusil, da so jih še premalo pobili, saj da drugega niso bili vredni.
A povsod so tudi dobri in pravični ljudje. Tak je moral biti tudi domačin, ki je tokrat lepo pokosil travo na skoraj zaraščeni poti v hrib, da romarji na kalvarijski poti nismo zašli.
Ko se počasi in spoštljivo vzpenjam po kolovozni poti, skušam podoživljati trpljenje, ponižanje, zasramovanje, razočaranje, obup in smrtni strah z žico zvezanih, izmučenih, pretepenih in sestradanih ljudi. Zdaj hodim po očetovih stopinjah. Morda se moja noga dotika prav tistega kamna na tej žalostni poti, na katerega je v tisti junijski noči stopil moj očka, morda …
Vedno bolj sem pogreznjen v svoj molk in odmaknjenosti tistega časa ne čutim več. Ne vem, ali je moj oče na svoji zadnji poti molil ali samo molče kot žrtveno jagnje trpel, zagotovo pa vem, da ni preklinjal. Tudi jaz zdaj ne molim, pa tudi jezim se ne.
Zdaj hodiva z očkom skupaj po tej žalostni poti, drug ob drugem. On, tridesetletni mladi mož in oče, in jaz, njegov sedeminšestdesetletni sin. Nisva povezana z žico, kot so takrat zvezali mojega očeta in njegovega sotrpina. Povezujeta naju le neizmerna ljubezen in blagodejni občutek sobivanja. Mene vleče k tlom, ko podoživljam njegovo trpljenje, on, moj dragi očka, pa ni žalosten in potrt. Nasprotno, molče, a kot poveličani Kristus stopa ob meni in mi daje poguma in opore, kot to naredi pravi oče svojemu ljubljenemu otroku.
Zdaj mu lahko povem vse, kar sem doživljal, ko ga ni bilo. Kako sem ga pogrešal in kako smo ga vedno čakali, da se bo vrnil. Da mi je bil vedno vzor in ideal očeta. Kako lepo mi je o njem pripovedovala mama. S kakšno spoštljivostjo sem se dotikal njegovih osebnih predmetov in obleke, ki so v omari čakali nanj, in da si še danes spoštljivo zavežem katero izmed njegovih kravat, najraje tisto pleteno, kjer se živahnost njenih barv zliva v umirjenost in skladnost. Kako sem si kot mladenič ponosno na glavo poveznil njegov elegantni skoraj nov klobuk z v svileno podlogo všitima začetnicama F. V. Kako mi je bilo njegovo ročno orodje: klešče, kladivo in drugo, skoraj posvečen pripomoček pri delu. Da sem začutil njegov očetovski korak, ko sem si nadel njegove galoše. S kakšnim ponosom sem kot dijak fotografiral z njegovo agfo, kako sem se tudi sam lotil izdelave cvetličnega stojala po očetovem modelu. Povem mu: kako sem kot oče svojih otrok podzavestno posnemal njegovo ljubeznivost in veselje do malih radoživih bitij in kako mi je bil on vedno ideal človeka žive vere; da sem večkrat vzel v roke tamburaški inštrument brač, po katerem so nekoč drseli tudi njegovi prsti, in užival v igranju; kako sem bil vedno ponosen nanj, ko so ga sorodniki in drugi ljudje opisovali kot dobrega in prijetnega, včasih malo hudomušnega in zelo družabnega človeka; kako sem ga na različnih fotografijah vedno občudoval in kako mi je bil vzor radoživega in veselega moškega, dobrega in sposobnega družinskega očeta; kako sem svojo ljubezen do zemlje, polja, živali in kmetstva potrjeval z njegovim ljubečim odnosom do teh lepot in vrednot.
Zdaj mu lahko tudi povem, kako zelo sem kot otrok občudoval njegovo mater, mojo babico, ženo globokih in temnih oči, milega pogleda in tople besede; ga srečeval v njegovih štirih bratih, mojih stricih, ki so se kot mobiliziranci srečno vrnili iz madžarske vojske; da sem vedno s posebnim pričakovanjem obiskoval njegovo gričevnato Goričko in kako mi je ta pokrajina še danes nekako posvečena, prijazna, prisrčna in čustvena, kot njeni prebivalci, moji sorodniki, še posebno očkove tri sestre, moje tete.

stran: 038

Povem mu, da njegova žena, najina mama, nikoli ni mogla preboleti njegove odsotnosti in ga je potem vedno najbolj srečevala v svojih dveh otrocih; kako zelo ga je vse življenje usodno pogrešala njegova hčerka Majdka, s katero se je znal tako neposredno očetovsko in prijateljsko igrati in šaliti.
Zaupam mu tudi, kako si pravzaprav nikoli nisem predstavljal, da leži mrtev v neki jami, ampak da je bil v meni vedno prisoten kot živi očka, saj ga nisem nikoli videl mrtvega, nikoli ga nismo pokopali in potem za njim žalovali in mu postavili spomenika z napisom.
Povem mu, da se je enostavno ustavil čas, odkar smo ga čakali in upali v njegovo vrnitev.
Upali smo celo, da se je rešil in mu je kot mnogim uspelo priti v Argentino ali Kanado ali kam drugam in smo potem vsak dan čakali kakšno sporočilo ali njegovo pismo.
Iz mene kar vrejo čustva in spomini, vse doživeto in tudi vse zamolčano. On pa le posluša in molči. Le njegov angelsko lepi, nedoumljivo spokojni in vedri obraz, njegov umirjeni korak in njegove tople oči mi v ljubezenski govorici očeta sporočajo: »Otrok moj, vse vem, saj sem bil ves čas z vami.«
Ko se pot na vrhu hriba izgubi v travniku in sadovnjaku, se oziram po jasi in drevju, pod katerim ležijo grobovi. Vidim le zloveščo svetlobo karbidovk, razmeščenih po drevesih in tleh, nočne sence vklenjenih žrtev, pobesnele rablje in rudniške jaške, ki čakajo na žrtve. A mojega očka zdaj ni več ob meni. Le ljudje se pomikajo po jasi navzgor proti skromnemu spomeniku, kjer bosta maša in slovesnost.
Med mašo, ob pridigi in pomenljivih besedah mladega duhovnika, da žrtve, ki ležijo po različnih jamah naše domovine, niso samo potrebne naše molitve, kakor so je potrebni tudi njihovi ubijalci, ampak da so tudi naši veliki priprošnjiki pri Bogu, še globlje dojemam nedoumljivo tragičnost slovenskega domobranstva in nenadomestljivo izgubo slovenskega naroda.
Če Kristus pred več kot dva tisoč leti v svojem odrešilnem trpljenju ne bi že prehodil tudi te poti, potem trpel in umiral z vsemi temi žrtvami in z vsako posebej, če ne bi z njimi zvezan z žico in do smrti izmučen po strelu v tilnik ali drugačni nasilni smrti padal z njimi v jame in izkrvaveval, bi bil to najbolj žalosten konec na zunaj poražene slovenske domobranske vojske, najbolj obupna in nesmiselna žrtev. Vsakoletno podoživljanje majskih in junijskih dni pa bi bil samo obupno žalosten spomin.
Tudi od zmage pijanim in s sovraštvom napolnjenim krvnikom, ubijalcem lastnega brata, lahko v njihovi bedi in tragičnosti pomaga le trpeči in usmiljeni Kristus. A s sovraštvom in maščevalnostjo napolnjeno srce ne more dojeti odrešilne moči trpljenja in celo božjemu Usmiljenju preprečuje njegovo delovanje.

Težki dnevi in odločitev po vesti

Tiste junijske dni petinštiridesetega leta sva s sestro preživljala z mamo na njenem rojstnem domu, na stričevi kmetiji na Mali Ševnici pri Trebnjem, ki je postala naš drugi dom. Tja sta najina starša prišla v poletnih počitnicah 1943 iz Zagradca, kjer je bila mama učiteljica in upraviteljica šole.
Pri italijanski oblasti mama ni bila dobro zapisana, saj je med drugim nasprotovala namestitvi Mussolinijeve slike v šolskih prostorih. Očeta pa so Italijani hoteli odpeljati v internacijo, a ga je s tovornjaka, namenjenega nekam v Italijo, v zadnjem trenutku rešil zagraški župnik Feliks Grčar. Ta je med vojno nudil zatočišče, skrivališče in zaščito mnogim ljudem, tudi partizanom, ki so bili v stiski.
Ko je po italijanski kapitulaciji prenehala delovati redna šola, se na prehodno partizansko ozemlje in v začasno šolo starša nista več vrnila, tudi v upanju, da bo negotovosti in vojne kmalu konec. V našem začasnem stanovanju v Štupnikovem mlinu v Zagradcu, kjer sem se rodil, se je mudil tudi zloglasni partizanski poveljnik Daki s svojimi sodelavci. Stanovanje so »osvobodili« vsega tistega, kar jim je prišlo najbolj prav. Med drugim so vzeli skoraj novo in za tiste čase najboljše moško in žensko kolo najinih staršev, najboljše inštrumente maminega tamburaškega orkestra, razno posodo, dele pohištva in druge uporabne predmete.
Preostanek pohištva in opreme je potem oče kot domobranec s pomočjo svojih prijateljev na lojtrnem vozu prepeljal na mamin dom, na stričevo kmetijo na Mali Ševnici. Kot sta se spominjali mama in teta Lojzka, še posebno pa ima ta dogodek v živem spominu moja sestra, je bilo to srečanje z domobranci in prihod pohištva vesel in skoraj slavnosten dogodek. Vse je namreč prevzelo ubrano petje ambruških in dobrepoljskih fantov, očetovih prijateljev domobrancev, kar je v ozračje strahu in negotovosti vneslo nekaj lepote in tudi upanja. Moji sestri Majdki se je še posebej vtisnila v srce njihova pesem »Ljubi očka, kaj si rekel«.

stran: 039

Veronika in Vendelin, ko je bilo pred njima še vse življenje.

Opis slike: Veronika in Vendelin, ko je bilo pred njima še vse življenje.

Pozimi leta 1944 so očeta odpeljali partizani, ki so po kmetijah in domovih iskali moške za mobilizacijo v svoje vrste. Prav ta dogodek je ostal moj prvi zavestni spomin na očeta. Našli so ga skritega v zasilnem skrivališču mansardnega dela domače hiše. Spominjam se njegovih temnih las in obrisa njegove postave, kako je s sklonjeno glavo stopal ob neki osebi. Najbolj pa se spominjam obupnega maminega joka in sestrice ob njej, kar je na dobro leto starega otroka, ki je ležal v svoji posteljici, delovalo tesnobno in zastrašujoče. Morda je spomin iz tako zgodnjega otroštva presenetljiv, vendar je v meni še zdaj živ in plastičen.
Očetu je potem uspelo pobegniti iz partizanskih vrst in začelo se je večmesečno obdobje strahu in skrivanja v senu in po kmetijskih poslopjih. Po splošni mobilizaciji in nevzdržnem življenju skrivača se je v jeseni 1944 oče odločil za odhod k domobrancem. V Ljubljano je odšel peš še z drugimi vaškimi fanti, ki so se skrivali pod streho velikega gospodarskega poslopja in senika. Od tam je bil dodeljen v domobranski bataljon v Stično, saj si je gotovo želel v bližino svoje družine in domačih. Tam je potem ostal do umika na Koroško.
Za domobranstvo se je odločil po svoji vesti, obtežen z nasiljem, ki ga je izvajala komunistična stran po Dolenjski. Še posebno močno so odmevali med ljudmi zločini v Suhi krajini, med drugim mučenje in umor kaplana in učiteljice v Hinjah, umor poštarice v Zagradcu in druga grozodejstva v teh krajih, in tudi mnoga nasilja v okolici Trebnjega, kjer so posamezniki in skupine ustrahovali in ubijali poštene in verne ljudi. Tako je na ljudi deloval tudi umor in še posmrtno sramotenje prosvetljenega in priljubljenega trebanjskega župnika in dekana Ivana Tomažiča, s katerim je imela vsa mamina družina prijateljske stike.
Tudi v teh krajih so bili grožnjam in nasilju posebno izpostavljeni verni ljudje, zvesti pripadniki Cerkve, ki se po svojem prepričanju niso strinjali z revolucionarno dejavnostjo partizanov in Osvobodilne fronte.
Kako naj se torej človek pridruži takim ljudem, ki so razglašali boj proti okupatorju in osvoboditev slovenskega naroda, če pa je bila vsakodnevna resnica drugačna. V sovraštvu in nerazumljivi maščevalnosti so pobijali lastne brate, predvsem verne, poštene, premožne in vse tiste, ki so kakorkoli izražali odpor do komunistične revolucije. Tako so večino ljudi spravili v življenjsko stisko, ki jo je vsak reševal na svoj način. V obrambi svojih vrednot, svojega imetja, svoje vere in svojega življenja so se ljudje umikali in skrivali pred zlom in nasiljem državljanske vojne. Kolikor bolj je bil posameznik zvest svojim načelom in svoji vesti, toliko težje mu je bilo stopiti v bratomorno vojno. Revolucionarji so si prilastili primat v odporu proti okupatorju, povzročali represalije nad nedolžnimi ljudmi in z nasiljem nad lastnimi brati v ideoloških nasprotnikih vzbujali čustva odpora in sovraštva. Mali slovenski narod pa je krvavel.

stran: 040

Kakšna v nebo vpijoča krivica in neskončno žaljiva laž je očitati ljudem na protikomunistični in protirevolucionarni strani narodno nezavednost in izdajstvo. Večina teh ljudi bi se z vsem prepričanjem vključila v odporniško gibanje, ki bi Slovence združilo v enotno fronto proti okupatorju brez ideološkega in revolucionarnega naboja rdeče zvezde. Kdor je bil vsaj malo seznanjen s poraznim gospodarskim, kulturnim in moralnim stanjem v sovjetski Rusiji, se ni mogel priključiti osvobodilnemu gibanju, ki je na slovensko trobojnico namestilo rdečo zvezdo kot simbol revolucije in nasilnega ter zavajajočega komunizma. Slovenski domobranci na trobojnici niso nosili kakšnega dodatnega simbola, še najmanj kljukastega križa. V zmago nacizma je verjel le kakšen nerazgledan in nepoučen fanatik. Nasilje rdeče zvezde pa je razdelilo Slovence in sprožilo hudournik, ki je za seboj puščal le razdejanje in smrt na obeh bregovih.
»Za vero bo treba še veliko pretrpeti,« je moj oče pred odhodom k domobrancem svojo stisko in slutnjo trpljenja zaupal mamini sestri Justini, ko se je po obisku svojega rojstnega doma pred gospodarskim poslopjem poslavljala od njega. Nekako tako je čutil kot slovenski pesnik, ki je v svoji temni slutnji v pesmi preroško nakazal svojo nesrečno smrt v plamenih. Svojo tesnobo in strah pred trpljenjem in hkrati neizmerno željo po življenju je moj oče potem podkrepil še z besedami: »Deset let bi delal zastonj, samo da bi ostal živ.« A mu ni bilo dano. Njegovo videnje trpljenja se mu je popolnoma uresničilo. Bilo je močnejše kot sla po življenju. Božja pota niso naša pota.

Poveljnikov odgovor

Maja 1996 sem pisal v Argentino domobranskemu poveljniku 1. Stiškega udarnega bataljona polkovniku Emilu Cofu, ki je pri svojih štiriinosemdesetih letih vodil društvo Zedinjena Slovenija. Prosil sem ga za pomoč, če se morda spominja mojega očeta in bi mi lahko kaj več povedal o njegovi usodi in o tistih zadnjih dnevih na Koroškem. Prijazno se je odzval s pismom z naslednjo vsebino.
»O Vašem pokojnem očetu vam na žalost ne morem nič podrobnega povedati, ker sem poveljeval 1. Udarnemu domobranskemu bataljonu v Stični le malo časa, od srede septembra 1944 do 20. ali 21. januarja 1945, ko sem bil v akciji v Suhi Krajini ranjen. Verjetno veste, da je bil bataljon praktično vsak dan v akcijah, včasih enodnevnih, včasih večdnevnih. Počitki v Stični so bili kratkotrajni, nikoli več kot en dan, mnogokrat pa niti cel dan. Tako sem imel le malo možnosti, da bi več domobrancev osebno spoznal, najmanj pa tiste, ki so bili v raznih pisarnah, med njimi Vašega očeta.
Z bataljonom sem zopet prišel v stik šele 8. maja 1945 v Ljubljani in se z njim umaknil na Koroško, v Vetrinj. Bataljon je postal del 1. polka slovenske vojske, kateremu sem bil postavljen za poveljnika. Vsi smo trdno upali, da se bomo v najkrajšem času vrnili domov skupaj z angleško vojsko, da Slovenijo očistimo komunistov. Bili smo pač naivni! Nismo poznali angleške perfidnosti. Bili smo prepričani, da se nam bo Anglija izkazala hvaležno, ker smo leta 1941, ko je bila polovica Evrope zasedena od nacistov in fašistov, stopili v vojno na njeni strani, saj je Churchill tedaj izjavil v angleškem parlamentu: »Jugoslavija je našla svojo dušo,« in nismo si mogli zamisliti, da bi nas prepustili komunistom. Angleži so nam stalno lagali, to smo prepozno spoznali, da nas bodo prepeljali v Italijo, v Palmanovo, da se združimo z ostalimi jugoslovanskimi enotami, ki so se umaknile naravnost tja. Proti koncu maja 1945 bi se moral prvi polk vkrcati za prevoz v »Italijo«, pa se je na prošnjo poveljnika 4. polka, majorja Mehleta, obrnil vrstni red. Tako je v Vetrinju 1. polk ostal zadnji. Šele 30. maja popoldne smo bili končno prepričani, da so nas Angleži prodali. Tisto popoldne sem na častniškem zboru dal svoje zadnje povelje in ukazal, da morajo v teku noči vsi častniki, vsi podčastniki in vsi vaški stražarji izginiti iz taborišča in gledati, kako v majhnih skupinah priti v Italijo, v Palmanovo. Ostali pa naj napravijo, kakor se sami odločijo. Med domobranci je namreč bila splošna govorica, »kamor so šli vsi, gremo tudi mi, vseh nas ne bodo pobili, saj je vojne konec«. Vedno mi je žal, da nisem dal tedaj odločnejšega povelja. Več kot polovica polka je ponoči zapustila taborišče, ostali pa so se 31. 5. 1945 vkrcali na angleške kamione, v katerih so se odpeljali v Pliberk, kjer so bili izročeni partizanom, ki so jih med strašnim mučenjem odpeljali v Celje in Teharje, kar je danes v Sloveniji že splošno znano. Zaveza in Slovenec sta o tem že veliko pisala.«

stran: 041

Otrok v varnem zavetju staršev, že ogroženih od vojne in revolucije leta 1942.

Opis slike: Otrok v varnem zavetju staršev, že ogroženih od vojne in revolucije leta 1942.

Notranja podoba človeka

Po vsem tem mi je zdaj še bolj jasno, zakaj se moj oče, prost vojaške prisege in seznanjen z nevarnostjo partizanske maščevalnosti, v katero so odpeljali predhodne domobranske transporte, ni pridružil ubežnikom in njihovemu poveljniku. Srce in skrb za družino sta ga potegnila nazaj k ženi in ljubljenima »črvičkoma«, kakor naju je rad včasih ljubkovalno poimenoval. Morda se je tudi že videl, kako bo brez osebne krivde »deset let delal zastonj«, samo da bo v bližini doma in svojih dragih.
Pretresla me je izpoved enega izmed izvajalcev teharskih pobojev, kako da ne more pozabiti obupne prošnje nekega pred jamo na kolenih klečečega mladega očeta, naj mu vendar prizanese, ker da ima doma ženo z dvema majhnima otrokoma. Kot da je usmiljenja za svojo družino v smrtni stiski prosil prav moj oče.
Človek idealov se v najtežjih trenutkih in v največji stiski vedno odloča po najintimnejšem občutku svojega srca, četudi za ceno trpljenja in žrtve. Drugačnih odločitev razumske logike prilagajanja trenutnemu položaju in taktiziranja zgolj v lastno korist tudi ni zmožen. Tudi v razsežnost, krutost in zmago človekovega zla ne more verjeti, saj svet vidi skozi svojo lastno notranjost. Veren človek pa svoj ideal opre še na absolutni ideal božje Previdnosti, ki se ji v najhujši stiski popolnoma prepusti. Notranja podoba mojega očeta, iskreno vernega in Cerkvi zvestega kristjana, je tako vodila tudi njegovo odločitev za domobranstvo.
»Vseh nas ne bodo pobili, saj je konec vojne,« je praktično gledano naivna, nesamoohranitvena, idealistično obarvana in neživljenjska drža. Saj so vendar poznali komunistično in revolucionarno doktrino ubijanja nasprotnika in zločine vosovskega nasilja med vojno in revolucijo. A bistvo te izjave ima globlji pomen. Po svojem pojmovanju človeka in sveta ti ljudje, ki so se vračali domov, niso mogli verjeti v takšno krutost in razsežnost zločina. Vse svoje brate, razorožene in izdane, pobiti brez zaslišanja in sodbe, ko je že konec vojne, toliko in na tako krut način jih pobiti, je res nepredstavljivo in nezaslišano zločinsko dejanje slovenskih revolucionarjev komunistov, neprimerljivo z vsemi okupatorji in oblastniki, ki so kadar koli ogrožali slovenski narod. Normalen človek tega ne more razumeti.
Neverni ali maloverni tudi težko razume kristjana, ki se odloča po svoji naravnanosti in zaupanju v božje varstvo. Tako so moj oče in drugi vračajoči se domov verjeli tudi v človeško pravično sodbo, prepričani v svojo nekrivdo, in so se na poti v domovino in k svojim krepili tudi z molitvijo.

stran: 042

Tragičnost slovenskega domobranstva je razumljiva le v luči presežnega, nezemeljskega pogleda. V luči vere in razumevanja žrtve kot le v božjih očeh smiselnega odrešujočega dejanja.
Najin oče je bil radoživa in nežna prekmurska duša, kot je mehka in razgibana gričevnata pokrajina Goričkega, kjer je bil doma. Mama mi je večkrat pripovedovala, kako ji je med njenim obiskom domobranske postojanke v Stični očka večkrat potožil, kako zelo se mu smilijo zajeti in ranjeni partizani, ki da so ravno taki nesrečniki kot domobranski vojaki, ki so prišli v roke partizanom. Kakšnega sovraštva do brata Slovenca na nasprotni strani bratomorne vojne v njem ni bilo. Nobena obleka ali uniforma pa ne ustvari moralne podobe človeka, v vsaki je lahko dober ali zloben človek.
Spomini moje sestre, ki je svojega očeta doživljala le do svojega četrtega leta, očetova podoba, ki nama jo je posredovala mama, in pripovedovanja ljudi, ki so prišli z njim v stik, pa pričajo, da je bil najin oče mož, ki je v sebi nosil tudi nekakšno skoraj nalezljivo otroškost in posebno ljubezen do otrok. Pa ne samo do svojih, ampak do vseh, ki jih je srečeval.
Stičanka Milena Genorijo se ga z veseljem spominja in pripoveduje, kako je kot domobranec vaškim otrokom, ki so ga radi obkrožali, pogosto delil bonbone in prijazne, včasih hudomušne besede. Ko se je napovedovalo zavezniško in partizansko bombardiranje samostana in središča Stične, sta moj oče in takratni stiški opat Avguštin Kostelec zbrala vse vaške otroke, ki so se nahajali v bližini samostana, in jih odvedla na gmajno nad Stično, da bi jih obvarovala pred izstrelki bombnikov.
Kdor ima rad otroke, ta najčudovitejša, najskrivnostnejša, najobetavnejša in najbolj nebogljena bitja pristnosti, veselja in upanja, mora tudi sam imeti otroško dušo, ki neprestano hrepeni po življenju in njegovi radosti. Čeprav se zavestno ne morem spominjati očetove ljubeznivosti do mene, z lahkoto dojemam njegovo naravno obdarjenost za ljubezen do otrok, saj so bili tudi meni moji in drugi otroci in tudi mladi, ki sem jih srečeval v svoji dolgoletni pedagoški praksi, zdaj pa so to moji vnuki, najljubeznivejši prijatelji, ki človeka vedno znova napolnijo s svojo igrivostjo in nalezljivo življenjsko močjo. Kako skrivnostno se pretaka življenje od staršev in prednikov na potomce.

V pričakovanju očeta

Življenje na »naši« kmetiji se po končani vojni in po vzpostavitvi komunistične oblasti ni umirilo, ampak so se negotovost, strah in nemir nadaljevali. Ob katerem koli času so prihajali k hiši z brzostrelko oboroženi oznovci in oznovke. Spraševali so, kaj je novega, posebno so jih zanimali razni skrivači in ubežniki. Nastopali so oblastno in zastraševalno, da so ljudem vcepljali strah. Nič manj se nismo bali samooklicanih in od oblasti podprtih terencev, ki so lovili ubežnike in skrivače in tudi streljali nanje, hkrati pa so še naprej opravljali svojo vlogo ovaduhov.
Nekega dopoldneva je naša tetka Lojzka odnesla lonec svinjske masti na varno v drvarnico, da bi kaj ostalo tudi za domače gospodinjstvo in ne bi vsega odnesli pobiralci obvezne oddaje ali preiskovalci shrambe in kašče. To njeno početje pa je izpred hiše vaškega obveščevalca z daljnogledom spremljal njegov sin in tetko so naznanili oblasti.
Kaznovana je bila za čuda samo s sedemdnevnim zaporom, ki ga je prestala v Trebnjem v spodnjih prostorih občinske stavbe. Prav temu terencu pa je moj stric med vojno rešil življenje, ko mu je uspelo prepričati skupino razjarjenih domačinov, ki so ovaduha v maščevalni sli hoteli ubiti v bližini njegovega mlina, naj mu vendar prizanesejo.
V tako morečem vzdušju je bilo za nas najhujše, da smo bili zaskrbljeni za našega očka in nas je težila neznana usoda domobrancev. Številni ljudje so prepričevali sebe in druge, da nova komunistična oblast ne bo dolgo trajala, drugi so prinašali nasprotujoče si vesti o domobrancih, eni da so v Italiji in čakajo, spet drugi, da so v komunističnih rokah in je njihova usoda neznana. Ko je skoraj že vse izgubljeno, človek upa proti upanju in se tolaži, tako smo upali tudi mi.
Nekega dne pa so prispele novice, kako so izdani in partizanom predani domobranci s transportnih vlakov v Kočevje metali listke s sporočili o svoji žalostni usodi. Ponavljale so se vesti o pobijanju v Kočevskem rogu in malo kasneje o morišču v Teharjah. Tedaj se je za našo mamo zrušil svet. Od žalosti je zbolela, in če ne bi imela ob sebi ljubeče in razumevajoče sestre, najine tetke Lojzke, vsestranske podpore ostalih treh sester z družinami in je ne bi bodrili še drugi sorodniki, telesno in duševno ne bi bila vzdržala. Ta ljubezniva sorodstvena povezanost je naši okrnjeni družini, posebno še nama otrokoma, tudi pozneje dajala občutek neke pripadnosti in trdnosti. Naša medsebojna obiskovanja so bila za naju najlepša doživetja v tistem času.

stran: 043

O vseh teh grozotah odrasli takrat niso veliko govorili, saj so se bali, le občasno so notranjo tesnobo in žalost izrazile tudi besede. Zame pa je bil od tistega časa naprej Kočevski rog najgroznejši kraj na zemlji, nekakšen skrajno temačen in zaraščen gozd z ogromno jamo, kamor mečejo ubite ljudi in iz katere se kadi. Teharje pa sem si predstavljal kot nedoločljivo oddaljen in v meglo zavit sistem grap in prepadov, ki so bili napolnjeni s človeškimi trupli. Šele odkar se udeležujem maš in spominskih slovesnosti na obeh krajih trpljenja in smrti, se mi je ta otrokova predstava dopolnila z drugačno podobo teh krajev in morišč.
Šest let je potem naša mama z nama in z razdrtim družinskim gnezdom uživala gostoljubje svojega rojstnega doma in delila dobro in slabo z vsemi živečimi na kmetiji.
V svoji žalosti je največ skrbi posvečala svojima otrokoma, hkrati pa opravljala potrebna dela na kmetiji, predvsem v kuhinji in na vrtu, šivala in krpala oblačila, sestavljala številne prošnje in pritožbe, tudi za druge vaščane. Sodelovala je pri raznih statističnih popisih in anketah in vodila knjigovodstvo mlečne zbiralnice. Nekoč jo je lokalni veljak celo povabil, naj se zaposli kot trgovka v bližnji trgovini, kar pa seveda ni sprejela, saj je bila rojena učiteljica in je zbirala moči, da spet kmalu stopi pred svoje učence.
Poleg dela pa jo je v tem težkem času krepila tudi molitev. Ko je molila z nama, smo redno pri vsaki molitvi molili tudi za našega očka. To smo vedno počeli skupaj tudi kasneje, ko smo spet zaživeli kot samostojna, a okrnjena družina, ko sva midva obiskovala osnovno šolo in gimnazijo, vse dokler nisva odšla na študij v Ljubljano. Prošnja »za našega očka« je tako za mene postala kar sestavni del molitve očenaša in še danes tako podzavestno doživljam te tolikokrat izrečene besede molitve in prošnje.

Na poteh misijonarjenja

Leta 1951 je potem mama le zbrala moči, se prijavila za službo in dobila dekret za službeno mesto učiteljice na osnovni šoli in vzgojiteljice v internatu v Loškem Potoku. Na Kočevsko so takrat večinoma pošiljali tiste prosvetne delavce, ki so bili oblasti ideološko neustrezni, čeprav strokovno neoporečni. Mnogi so to
Mama z dvoinpolletno Majdo in nekajmesečnim Gregijem spomladi 1943 v Zagradcu.

Opis slike: Mama z dvoinpolletno Majdo in nekajmesečnim Gregijem spomladi 1943 v Zagradcu.

službovanje sprejeli kot nekakšen način misijonarjenja, saj je bilo to področje izrazito prežeto z duhom nove komunistične miselnosti. Tako je svoje skoraj dvajsetletno službovanje na Kočevskem dojemala tudi moja mama, ki je bila dobra in predana učiteljica. V družbi poštenih in dobrih ljudi je povsod našla dobre in zveste prijatelje.
Loški Potok je bil zanjo preizkušnja same sebe, ko je po šestih letih spet stopila v javnost in pred učence kot učiteljica v novem enoumnem družbenem sistemu. Kljub odmaknjenosti kraja, hladnejšemu podnebju in trdoti narave, ki je oblikovala tudi značaj prebivalcev teh krajev, je tu srečevala predvsem dobre ljudi, ne glede na njihovo ideološko ali svetovnonazorsko pripadnost. A razdeljenost slovenskega naroda, ki jo je povzročila revolucija in bratomorna vojna, je bilo občutiti tudi v teh krajih. Vas Travnik, ki so jo požgali Italijani in odvedli ljudi v internacijo, je bila pretežno partizanska, vas Hrib kot center Loškega Potoka pa je bila bolj na protikomunistični strani in je utrpela mnoge žrtve tudi po vojni. V dijaškem internatu je mama v mladih ljudeh, ki so prihajali od Čabra, Trave, Podpreske do

stran: 044

Oče domobranec jeseni 1944 v Stični. Gore in drugih oddaljenih krajev, iz večinoma revnih razmer, odkrivala bogastvo značajev, nadarjenost, srčnost, dobroto in skromnost. Tudi naše stanovanje v internatu je obsegalo le skromno kuhinjo poleg majhnega neogrevanega prostora, ki naj bi bil soba. V hudih potoških zimah, ko je zamrznilo vse, kar je imelo v sebi kaj vode, smo se premraženi stiskali okrog štedilnika. Le prijeten vonj iz internatske kuhinje, prijazni mladi ljudje in vzgojitelji, pa tudi mladi upravnik Šega so nam ustvarjali občutek doma in topline. Tudi v šoli je mama srečala dobre kolege učitelje, ne glede na njihovo ideološko usmerjenost. Tako se je odlično razumela z ženo partizanskega pesnika Petra Levca Nušo Levec, ki ji je bila sorodna duša.

Opis slike: Oče domobranec jeseni 1944 v Stični.

V mojem tretjem razredu smo v februarju 1952 morali prenehati obiskovati verouk, ker ga je oblast odpravila iz šole. Hkrati pa je to pomenilo učiteljem in njihovim otrokom prepoved vsake javne verske prakse in obiska nedeljske maše. Tako ob nedeljah in praznikih nismo več hodili na Tabor. Ko je bila v Loškem Potoku ukinjena še popolna nižja gimnazija, je morala tudi moja sestra v internat v Ribnico. Zaradi slabih prometnih zvez, čez dan se je iz Loškega Potoka lahko prišlo le s kakšnim dobrosrčnim šoferjem tovornjaka, in da bi bila naša okrnjena družina lahko spet skupaj, si je mama želela premestitve v kakšen ugodnejši kraj za bivanje in najino šolanje.
Po štirih letih službovanja v od sveta odmaknjenem Loškem Potoku bi po vložitvi prošnje za premestitev in tudi ob posredovanju svojih znancev in prijateljev lahko dobila službo v Škofji Loki, a je bil potreben še pristanek šolskega inšpektorja iz Kočevja. Ta pa je njeno prošnjo gladko zavrnil. Tako je bila premeščena le v Staro Cerkev pri Kočevju, kjer se je njeno misijonarjenje v duhovno opustošenem, nazorsko enoumnem, veri in Cerkvi sovražnem in narodnostno izrazito mešanem okolju nadaljevalo. Mama se je ves čas z največjo vnemo predajala šoli in učencem, pa tudi družbenemu in kulturnemu delu. To obdobje petnajstih let je njo, predvsem pa naju s sestro, močno zaznamovalo. Ne le z ujetostjo v te klimatsko hladnejše kraje, ampak predvsem zato, ker v svoji nesvobodnosti in pretežni enoumnosti okolja nismo mogli razviti vseh svojih ustvarjalnih moči. V sivini nekakšne duhovne revščine in zavrtosti je bilo tudi težje najti nam sorodne duše in prijatelje. Tisti, ki smo jih srečali v preprostih in dobrih ljudeh, pa so bili toliko dragocenejši in so nam ostali kot svetilniki dobrega in lepega.
A kljub mamini delavnosti in strokovnosti se je njena zaznamovanost »žene domobranskega oficirja« pojavljala v njenem poklicnem in kulturno-prosvetnem delu.
Ker je poleg šolskega pevskega zbora vodila tudi pevski zbor kulturnega društva, v katerem so sodelovali seveda tudi cerkveni pevci, jo je njen kolega učitelj lažnivo ovadil na okrajnem partijskem komiteju, da uči cerkveni pevski zbor. Mama pa se je tej očitni laži pogumno uprla. Korajžno je odgrnila rdečo zaveso in pri sekretarju odkrito in ognjevito protestirala proti tako zlonamerni in lažnivi ovadbi. Njene prve besede so bile: »Kje imate mojega moža?«
Kadar je namreč človeku storjena v nebo vpijoča krivica, podprta z lažjo, takrat v trenutku v njem popustijo vse razumske zavore in delujejo samo še motivi afekta. Očitno je to zaleglo, saj je mama lahko še naprej vodila pevski zbor, ki je v svoj program proslav in prireditev poleg narodnih vključeval večinoma partizanske in revolucionarne pesmi. Kako ji je bilo pri srcu, ni govorila, delo in kultura sta ji dajala življenjsko moč.
Mama tudi nikoli ni izrekala kakšne negativne sodbe do nevernih, ni izražala nobenega

stran: 045

Mama, spet učiteljica in vzgojiteljica, z dijaki in upravnikom internata v Loškem Potoku, leta ¹⁹⁵²⁄₅₃.

Opis slike: Mama, spet učiteljica in vzgojiteljica, z dijaki in upravnikom internata v Loškem Potoku, leta ¹⁹⁵²⁄₅₃.

sovraštva do poštenih partizanskih družin ali posameznikov. Tudi s prepričanimi komunisti, svojimi sodelavci, ki so s svojim življenjem in odnosom do sočloveka izražali svojo človeškost in poštenost, se je zelo dobro razumela.
Svoje veselje do glasbe in petja je kljub žalosti in skrbi za družino kot voditeljica šolskih in odraslih pevskih zborov ohranila do konca službovanja. A svoje violine, ki je v njenih mladih letih dajala vodilni ton njenemu tamburaškem orkestru v Prekmurju, ni nikoli več vzela v roke. Nekajkrat sem vztrajal, naj vendar poskusi, a ni zmogla. A ne le zaradi slabe in pozabljene tehnike svojih prstov, ampak zaradi žalosti in spomina, ki ga je njena violina tako močno obujala. Zdaj nama, njenima otrokoma, njena violina pomeni drag spomin na najino mamo, ki je bila in živela kot najobčutljivejši inštrument. V svojem življenju je dajala od sebe toliko različnih melodij, od najbolj veselih in razigranih do skrajno žalostnih in temačnih, ko bi se ji skoraj potrgale strune. A vse njene melodije so bile prežete z ljubeznijo do življenja, do sočloveka, do svoje družine in do svojih sorodnikov, do narave in do Stvarnika življenja. Njemu se je izročala in priporočala v veselju, žalosti in trpljenju, v svojih uspehih in svoji nemoči. Otroškost njene življenjske radosti ji je pomagala razumeti in ljubiti tudi otroke, ki jih je poučevala in vzgajala.

Po očetovih stopinjah

Tudi naju s sestro je ves čas šolanja spremljal občutek drugačnosti in skoraj sramote, ko se je govorilo o naših očetih in ko so v šoli popisovali otroke brez očetov ali sirote, predvsem za razne pomoči in štipendije, ki so jih dobivali otroci padlih borcev partizanov. Ob takšnih prilikah sva prihajala v čudno zadrego, ki sva jo reševala tako, da sva se lagala, da je najin oče umrl v vojni ali po vojni. Tako sva se izognila nerazumevanju ali celo obsojanju najinega statusa. Sestra se je v stiski pred sošolci celo izgovorila, da je oče umrl za tuberkulozo. Z učitelji pa nisva imela težav. Nekateri so nama verjeli, drugi pa so najino stisko razumeli.
Nerazumljivo zaznamovanost z domobranstvom pa sva doživela, ko sva oba kot prosvetna delavca službovala prav v Stični, v kraju očetovega domobranstva. Nisva mogla verjeti, da je dosje najine zaznamovanosti z domobranstvom potoval z nama in je vsakega učitelja obravnavala najprej partijska celica. Po nekem sporu v vodstvu našega kolektiva je bil ravnatelj šole namreč obtožen, da zaposluje otroke domobranskega oficirja. V resnici je imel najin oče le čin narednika in je redkeje sodeloval v terenskih akcijah, saj je imel pretežno pisarniško delo. Takšna obtožba je samo dokaz, kako je bila vsaka povezanost z besedo domobranstvo za oblastnike vsa leta do osamosvojitve znamenje skrajno negativne preteklosti in državi celo sovražne drže in tudi priložnost za diskvalifikacijo nasprotnika, čeprav je bil član partije.

stran: 046

Izkrivljena podoba resnice o domobranstvu se je vsa desetletja po vojni tako vztrajno zažirala v zavest večine Slovencev, da se zdaj prenaša tudi na nove generacije. Teh pa v večini zgodovinski spomin ne zanima veliko in se bolj posvečajo ugodju in udobju tukaj in zdaj. Vsaka generacija pač napolni svojo miselno in duhovno podobo s hrano in zrakom, ki ju uživa in vdihava.
V Stični, kamor naju je kot po čudežu pripeljala najina poklicna pot in smo se tja potem preselili vsi trije, sva s sestro rada hodila po očetovih stopinjah, čeprav sva jih malo poznala. Po pripovedovanju Ide Gorišek, lastnice hiše, kjer je najin oče stanoval, je zadnji dan pred umikom na Koroško, medtem ko je v svojo garderobo zlagal sveže oprane robce, v tesnobi in stiski izjavil: »Zdaj gremo, a ne vemo kam.« Te preproste besede človeka v stiski zaradi nerazpoznavne prihodnosti in domobranskega vojaka, ki si želi samo konca vojne in čimprejšnje vrnitve k svoji družini, simbolično in pomenljivo označujejo tudi tragično usodo in podobo slovenskega domobranstva. Kot da bi te ljudi, ki so branili svoj dom, svoje družine, svojo vero in svojo domovino, vedno vodil nekdo drug in bi ne vedeli natančno kam.

Nedeljski obisk

Sovražen odnos komunistične oblasti do vere in Cerkve so po letu 1952 še izraziteje občutili verni učitelji in njihovi otroci, ki jim je bilo prepovedano vsako javno izražanje verskega prepričanja. Če pa so imeli še dodaten pečat izdajalcev in belogardistov, sta se sumničenje in nadzor takih ljudi še povečala in občutno prizadela tudi njihovo osebno življenje, kar ponazarja tudi naslednji dogodek.
Nekega nedeljskega dopoldneva, ko smo vsi trije sedeli v kuhinji našega šolskega stanovanja in vsak po svojih močeh skušali ustvariti intimno družinsko vzdušje, potem ko smo že odmolili mašne molitve iz molitvenika, ki so nam nadomeščale udeležbo pri maši v cerkvi,
Oče, resen in zaskrbljen, na poti od mesarja domov k ženi in otrokoma, spomladi 1943 v Zagradcu.

Opis slike: Oče, resen in zaskrbljen, na poti od mesarja domov k ženi in otrokoma, spomladi 1943 v Zagradcu.

so se nenadoma odprla nezaklenjena vrata stanovanja. Pred seboj smo zagledali strah in trepet vaške skupnosti, nekakšno podobo okostnjaka z dolgim in koščenim obrazom, srepega pogleda, oblečeno v zeleno logarsko uniformo, pokrito s šilastim klobukom. Tokrat ta človek ustrahovanja in oblastnosti ni nosil na rami lovske puške, ki je običajno dopolnjevala njegovo zastraševalno podobo in mu je kot simbol ubijanja prirasla k telesu in duši, a zato ni deloval nič manj zastraševalno in odvratno. Prikazen se je brez vsakršnega pozdrava napotila mimo nas naprej v spalnico in tam nekaj časa preiskovala prostor. Nato pa je spet mimo nas brez besed odšla iz stanovanja. Še danes ne vemo, kaj je ta nasilnik iskal v našem stanovanju. Morda podobo razpela, ali v blodnji in sovraštvu do vere kakšen drug nabožni predmet, ali karkoli sumljivega in protidržavnega. Morda je tega ovaduha in samooklicanega nosilca oblasti gnala sla po obvladovanju vsega in vsakogar, kar mu je ostalo še iz vojnih dni. Najbrž je k vsemu temu dodal še svojo neotesanost in primitivnost obsedenca, ki je baje sodeloval pri pobojih v Kočevskem rogu in je, obtežen s krivdo in sovraštvom, kot izpraznjena duša skušal nadaljevati svojo blazno oblastnost.

stran: 047

Po njegovem odhodu smo si vsi trije oddahnili, saj so se srečanja s tem človekom izogibali celo njegovi somišljeniki. Prvi trenutek, ko je vstopil, smo mislili, da je prišel ukazat naši mami, vaški učiteljici, ki je morala biti vedno na voljo tudi za vse izvenšolske dejavnosti v kraju, naj kot zapisnikarica sodeluje na kakšnem sestanku. Ob takšnih obiskih jo je vedno tikal, kar je delovalo še bolj oblastno. Na morebitno odklonitev ukaza si mama nikoli še pomisliti ni upala. Tako je ob mnogih nedeljskih dopoldnevih namesto nedeljski maši kot zapisnikarica prisostvovala najrazličnejšim vaškim sejam, celo sestankom Zveze borcev, samo partijskim ne. Lahko si samo predstavljamo njene občutke.
Še dodatna ironija za našo tričlansko družino je bila, da je bila šola, kjer smo stanovali, tako blizu cerkve, da smo, še posebej ob nedeljskih dopoldnevih, lahko slišali odmev petja s kora in zvoke orgel. Le prestopiti prag cerkve je bilo največje tveganje. Kot gimnazijec sem se v želji, da bi na versko opustelem Kočevskem vsaj kdaj doživel mašo in druge liturgične obrede, včasih s kolesom podal v kočevsko cerkev in potem previdno stal bolj za stebrom kot na vidnem mestu, da bi bil čimbolj neopazen. Še posebno močno doživetje je bila polnočnica, ko sem kljub hudemu mrazu pritiskal na pedale in se potem prevzet od slavnostnega doživetja božične maše obogaten vrnil domov.
Sicer pa smo za veliko noč, če je bilo le mogoče, zjutraj ob pol štirih sedli na kočevski vlak in se odpeljali v Ljubljano, da bi, običajno pri frančiškanih, lahko vsaj malo doživeli sporočilo največjega krščanskega praznika. Ob drugih največjih praznikih, razen če so padli na nedeljo, tako in tako ni bilo mogoče k maši.

Trajna zaznamovanost

Ko zdaj svojim štirim odraslim otrokom skušam predstaviti tisti čas, ga podoživeti in se vživeti v življenje, delo in trpljenje najine mame, v njeno nikoli potešeno žalost, v njeno neizmerno skrb za svoja otroka, občudujem njeno moč in njeno pokončnost, njeno živo vero v Stvarnika Boga, za katerega se je v najhujši stiski odločil tudi naš očka Vendelin; občudujem njen pogum in njeno zvestobo dobremu, plemenitemu in lepemu. Imenujem jo junakinjo, ki je kot toliko drugih slovenskih vdov morala prevzeti tudi vlogo očeta.
Vsaka vdova je spoštovanja in usmiljenja vredna žena, saj se vsa bremena zgrnejo na njena ramena. Materialne, duševne in duhovne stiske v družini ne more z nikomer deliti, nihče ji ne more nadomestiti njenega moža, tudi dobri ljudje in skrbni otroci ne morejo dojeti njene najgloblje bolečine.
Domobranske vdove pa so poleg osebne stiske morale doživljati še družbeno neenakovrednost in zamolčanost svoje resnice, nositi so morale celo nekakšno sokrivdo svojih mož in prenašati sovražnost komunistične oblasti, pa tudi javnega mnenja.
Družina postane z izgubo očeta kot hiša, kjer se je porušil eden izmed dveh nosilnih stebrov. Ljudje še vedno stanujejo v njej, a ne počutijo se varne in strah jih je. Mati samohranilka nikakor ne more nadomestiti vloge očeta, ne po materialni plati in še manj v čustvenem pogledu.
Če se v otrokovo duševnost ne vtisneta obe podobi staršev, podoba očeta kot moškega in podoba matere kot ženske, nastane v otrokovi duši praznina, ki ovira polno doživljanje lastnega življenja in sveta in slabi zdravo otrokovo rast in občutek varnosti. Kot rana za vse življenje zmanjša otrokovo samozavest in življenjsko moč.
Domobranski otroci pa smo bili še dodatno ranjeni zato, ker nismo uživali sočutja in priznanja ob izgubi naših očetov, ampak je komunistična oblast resnico in njihovo mučeniško smrt namerno zamolčevala in naše očete celo sramotila. Tako zaradi naše negativne zaznamovanosti v družbi, naše zavrtosti in prestrašenosti, predvsem pa zaradi nesvobodnosti naše miselne in duhovne orientacije nismo mogli razviti vseh naših sposobnosti in človeških potencialov. Tudi v poklicnem delu smo se počutili nesvobodni in zavrti, še posebno tisti, ki smo delali v vzgoji in izobraževanju ali kulturi in v humanističnih ter družboslovnih dejavnostih. Še najbolje so jo odnesli tehnični in naravoslovni strokovnjaki, pa tudi ti niso mogli zasedati vodilnih mest.
Neprestano opevana osvoboditev slovenskega naroda je tako postala tudi uničevanje njegovega telesa in duha. Ko so komunisti zmagovalci ubijali naše očete, niso ubili samo teles svojih bratov in njihovo ustvarjalno moč, ampak so slovenskemu narodu tako močno porezali žlahtne korenine, da iz njih niso mogli več pognati močni poganjki, ki bi jih tako potrebovala naša mala domovina.
Zatrta bolečina vedno najbolj prizadene človekovo dušo in oslabi moč njegovega srca. Z vsako izpovedjo bolečine se njena teža sicer zmanjša, a zaznamovanost za vedno ostane. Še posebno močna je, ko se bolečina čustveno močno in globoko zareže v nežno tkivo otrokove duše.

stran: 048