Avtor: Blaž Knez
stran: 091
Bela knjiga slovenske osamosvojitve. Nasprotovanja, ovire, izdaja, Nova obzorja, Ljubljana 2013
V založbi Nova obzorja je lansko leto izšla debela bela knjiga, ki ima 684 strani in nosi naslov Bela knjiga slovenske osamosvojitve in podnaslov Nasprotovanja, ovire, izdaja. Poleg zgovornega naslova pojasnjuje namen knjige predgovor, ki ga je prispeval predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Slavko Kmetič. Ravno vrednote, ki so vodile do slovenske osamosvojitve, pa so v našem vsakdanjiku vedno bolj izpostavljene vsakovrstni eroziji, iz nekaterih političnih krogov predvsem načrtni …
V knjigi so v štirih obsežnih poglavjih zbrani dokumenti v smiselnem zaporedju. Prvo poglavje govori o razorožitvi Teritorialne obrambe v maju leta 1990, ravno v dneh, ko je bil že izvoljen Demos, do prisege nove vlade in primopredaje pa še ni prišlo. Posebno zanimiv del prvega poglavja sta pričevanji Toneta Krkoviča in Janeza Janše. Več kot zanimiva je tudi dokumentacija o neodzivnosti oziroma zapoznelih odzivih Predsedstva republike Slovenije. Mnogo pove tudi jezik, ki ga v fotokopiranih dokumentih lahko srečamo v originalu. Omenjena razorožitev se tako po nekaterih uradih občinskih štabov Teritorialne obrambe poimenuje premeščanje in varovanje, drugod prevzemanje, predaja orožja ali celo vračilo orožja. Tako lahko ob pozornem branju množice dokumentov mimogrede postaneš ljubiteljski psiholog in iz najrazličnejših pomembnih malenkosti spoznavaš vzdušje v posamezni lokalni pisarni občinskega štaba Teritorialne obrambe. V drugem poglavju z naslovom Nasprotovanja ukrepom za zavarovanje osamosvojitve so zbrane poslanske pripombe, amandmaji in predlogi, ki so jih predstavniki političnih strank vlagali kot nadomestilo ali navidezna izboljšanja ukrepov Demosove vlade za osamosvojitev. Branje teh zabeležk pokaže ničelno stopnjo enotnosti naše politike pri najpomembnejših vprašanjih, pomembnih za preživetje tega naroda. Zopet se lahko čudimo parlamentarnemu jeziku, tokrat predvsem jeziku Milana Aksentijevića. Tretje poglavje nastavlja Ogledalo zakulisja. Ob branju tega poglavja lahko pokukamo tudi v kakšno pisarno politika ali diplomata in morda prisluhnemo tudi kakšni tiše izrečeni besedi. Med drugim lahko preberemo izjavo našega diplomata, da so vlaki sicer naloženi s tanki in čakajo na odhod proti jugu, vendar Hrvati tega nočejo. Vse kaže, da slovenska vlada še ne bo padla. Kar neverjetno je, da sta bila stavka izrečena 29. 7. 1991, mesec dni po osamosvojitvi. Prav neverjetno je, katera in kakšna sredstva je bila pripravljena uporabiti JLA za ohranitev tistega sprevrženega stanja, poleg tega pa se je brigala za »čuvanje časti i dostojanstva JNA«.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike:
Na vsakem koraku po pomladni naravi je prav pretresljivo, kako se prekriva polomija, ki jo je povzročil zimski žled. Podobno je doživetju dneva po nevihti na morju. Sonce takrat sije z jasnega neba, kot bi se ne zgodilo nič. Ptice se spreletavajo nad kot olje gladkim morjem. Le sem in tja lahko na obali najdemo kakšen predmet, ki ga je prineslo od kdo ve kod. Nasprotno pa je vse, kar je bilo nepritrjeno ali po nemarnem pozabljeno zunaj, izginilo in je že prekrito z mivko v temnih globinah morja. Veliko napora in skrbi je potrebnega, da se kakšen tako izgubljen predmet vrne nazaj na svetlo in še težje v vsakodnevno uporabo. Tako je ob branju reakcij na razorožitev TO, prav neverjetno nasprotje med vdanostjo v usodo nekaterih, ki mislijo, da morajo »nekomu vrniti« orožje TO, in osebno zavzetostjo in izpostavljanjem drugih, ki so na vse načine spodbujali Predsedstvo, naj vendar izda ukaz o prepovedi predaje orožja.
Preizkušnje nas delajo zrelejše. Tudi zimski žled mi je prinesel spoznanje o nas samih. Nikoli ne bom pozabil olajšanja, pa tudi nelagodja, ki me je obšlo, ko sem v domačem v led ujetem kraju opazil avstrijske gasilce. Njihova prisotnost je spremenila obnašanje domačinov. Kar naenkrat so vsi začeli opravljati nujno potrebna dela. Skupno so tudi obžagali nalomljene veje na višini, saj so s seboj pripeljali potrebna dvigala. Moje nelagodje se je razraslo, ko so veje obležale prav tam, kamor so padle. Prav na pločniku v središču kraja. Mimoidoči pa so se zaradi neprehodnosti pločnika preusmerili kar na cesto. Potem ko sem se čiščenja pločnika lotil sam, sem od mimoidočih slišal le vprašanja o odgovornosti za pobiranje vejevja po pločnikih. Ali je za to poklican župan, vlada ali civilna zaščita?
stran: 092
Vprašajmo se, kako nas je kot narod zaznamoval večdesetletni revolucionarni žled? Ves čas smo ob vsakem novonastalem problemu samo počakali, saj je odgovor na situacijo gotovo že obravnaval pristojen organ. Jasno da civilnodružbenega mnenja ni bilo mogoče izreči, saj je bilo vse življenje instrumentalizirano in prežeto z mislijo na Vodjo. Človek se sedaj, v dobi demokracije, vpraša, kje so sedaj odplavljeni slabo pritrjeni predmeti, kot so načelo subsidiarnosti, prislovična pridnost Slovencev in poštenost? Ali nismo Slovenci priden narod? Smo Slovenci nekoč bili pošteni? Smo sploh še Slovenci? Kje so danes pomladanski brsti na polomiji narodovega telesa?
Med zanimivimi spoznanji ob premišljevanju o osamosvojitvenih odločitvah je tudi dvom v upravičenost poudarjanja tega, kako zelo pomembna je bila odločenost slovenskega naroda, da se 1941 upre okupatorju. Iz zbranega gradiva je jasno, da tako kot prvič, leta 1941, tudi drugič, leta 1991, komunističnim Slovencem ni šlo za slovenski narod, vrednote zahodne civilizacije, za človekovo dostojanstvo, svobodo in vladavino prava. Kljub nenehnemu hvaljenju upornikov iz leta 1941 in vztrajnemu omalovaževanju upornikov iz leta 1991 je predstavljala odločitev za akcijo leta 1941 sproženje petelina na avtomatski puški, ki je nato delovala na naših tleh bolj ali manj strnjeno pet desetletij, do druge odločitve za demokratizacijsko akcijo ob osamosvojitvi. Šele takrat so se namreč prenehali sistematični fizični uboji političnih in ekonomskih prebežnikov na naši severni in zahodni meji. Da o vrednosti navadnega človeka in ubijanjih na mnogotere druge načine sploh ne izgubljamo besed.
Četrto poglavje, ki nosi naslov Javna nasprotovanja, politično zakulisje, pa najbolj izstopa kot nedokončano delo. Seveda je zanimivo prebrati, kakšno mnenje je imel januarja 1989 Tomaž Ertl o demokratizaciji in kako je svoje poglede ubesedil na takratnem sestanku sekretarjev za notranje zadeve. Težje pa je sprejeti dejstvo, da so taki in podobni (ne)spodobni možje še danes na mnogih najpomembnejših mestih v naši državi, ki vsaj deklarativno temelji prav na stvareh, ki so jih (jih še?) tako globoko prezirali. Prebiramo lahko tudi dnevna zaničevanja vsakršnih osamosvojiteljskih teženj Demosa, ki jih je zapisoval Neven Borak, s psevdonimom Veno Karbone in objavljal Dnevnik. Za nagrado je kmalu postal svetovalec vlade dr. Drnovška. Takih in podobnih primerov pa kar mrgoli. Občudovanje nasilja, prezir do žrtev, nerazlikovanje med dobrim in zlim, poniževanje posameznika, zaničevanje tradicije, zavračanje naravnega prava, zavračanje odgovornosti za genocid, zatiranje pluralnosti, če ni v okviru skrajno levih sil … vse to je še vedno vsakodnevni gost naših medijev. Oligarhi, ki so ugrabili našo državo, nas poskušajo navaditi, da je tako postopanje običajno. Vse te pojave moramo zavestno spremljati in opozarjati nanje, saj so napad na Slovenijo, na njeno ustavno utemeljeno demokratično ureditev, in pomenijo načrten boj za nekonkurenčnost naše države. Samo taka država in samo tako poškodovano ljudstvo pa je primerno, da mu vladajo najrazličnejši revolucionarji. Bela knjiga slovenske osamosvojitve je dober priročnik za ponovno osebno nastavitev pozornosti na polomijo, ki jo je povzročil v našem narodu levičarski eksperiment.
stran: 093