Avtor: Judita Treven

stran: 086

»Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ«
(Rudolf Maister)

Osemnajstega decembra 2013 smo na Žalah pokopali dolgoletno članico Nove Slovenske zaveze Cvetko Hanuna, roj. Praper. K društvu je pristopila v maju leta 1992 in mu ostala zvesta vse do smrti. Zelo je cenila našo revijo Zaveza, saj je stare izvode dala vezati in jih hranila. Tudi sama je prispevala k njej. V 76. številki je v prispevku z naslovom Imeli smo ljudi – v poljani cvet opisala zgodbo svoje družine in zgodbo svojega očeta Cvetka Praperja, v jubilejni 80. številki pa je bil objavljen njen obsežen prispevek Ob sedemdesetletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha.
Redno je hodila na spominske slovesnosti našega društva, v zadnjem letu pa je potarnala, da jo izdaja zdravje in da ne zmore več daljšega napora.
Zdi se, kot da bi Bog z njo imel posebne načrte že od vsega začetka. Kot triletno deklico sta jo starša, skupaj z leto dni mlajšo sestrico, pustila v varstvu pri dobrih ljudeh v Rovtah, ko sta se v maju 1945 skupaj z domobranci umikala na Koroško. Svoje starše je za vedno izgubila, njeni starši so postali teta Zora in stari starši po očetovi strani.
V študentskih letih se je poročila s palestinskim beguncem Muso, ki je prišel študirat v Ljubljano. Kmalu sta zapustila Slovenijo in se preselila v moževo domovino Sirijo, v Damask. Cvetka je namreč potem, ko je na nek Marijin praznik šla k maši, izgubila službo učiteljice na Ravnah in tako je družina ostala brez sredstev za preživetje. V Damasku so ostali več kot dvajset let ter se postopoma vračali v Slovenijo, nazadnje se je tik pred osamosvojitvijo vrnila tudi Cvetka.
Cvetki in Musi se je rodilo pet sinov, od katerih je eden umrl pri treh letih. Vzgajala sta jih v spoštovanju različnih religij in kultur. Cvetka ni nikoli zatajila svojih verskih in narodnih korenin, bila je zelo ponosna nanje, globoko pa je spoštovala tudi vero in kulturo svojega moža ter druge domovine Sirije. Njena nesebična ljubezen, širokosrčnost in spoštovanje različnosti so dva tako različna svetova združili v enega.
Nekaj mesecev pred smrtjo, na predvečer spominske slovesnosti ob 70. obletnici postavitve farnih plošč v Rovtah, na katerih je vklesano tudi ime Cvetkinega očeta Cvetka Praperja, je pred nabito dvorano v Rovtah pogumno in odločno predstavila življenjsko zgodbo svojega očeta, zadnjega poveljnika rovtarskih domobrancev. Vmes je vpletla tudi svojo življenjsko zgodbo. Bilo je pretresljivo … Še zadnjikrat se je srečala z gospo Cito, pri kateri so jo skrivali leta 1945, Cita pa ji je ob slovesu za spomin podarila staro in že porumenelo fotografijo, na kateri sta bili Cvetka in njena sestrica kot majhni deklici slikani v Rovtah … Fotografijo je Cita skrbno hranila več kot sedemdeset let … Krog se je sklenil.
Ko se je pripravljala okrogla miza v Rovtah, je Cvetka med drugim opozorila na pesem Grobovi Rudolfa Maistra-Vojanova. Dejala je, da ji je še posebej pri srcu. Želela je, da bi jo vključili v program. Bila je prebrana neposredno pred njenim pričevanjem. In prav z njim je Cvetka postavila nepozaben nagrobni križ svojemu očetu … Takrat nismo niti slutili, da se nagrobni križ že pripravlja tudi zanjo …
Cvetka, tiho, a pogumno si odšla v naročje Njega, v katerega si neomajno verovala in zaupala ter mu ostala zvesta kljub vsem preizkušnjam … Pa ne samo Njemu. Tako kot tvoj oče si ostala zvesta tudi narodu in domovini. Hvala ti za vse in počivaj v miru Božjem.