Avtor: Justin Stanovnik
stran: 054
Mogoče na svetu ni veliko ljudi, od katerih bi spomin s tako avtoriteto terjal, da se enkrat na leto zberejo za isto mizo in premislijo, kako vsak novi čas razume ali ne razume njegovega besedila. Na spominskih mašah in spominskih slovesnostih med letom se posvečamo ljudem, ki so oblikovali naš zgodovinski čas in jih zato nosimo v sebi, današnji dan pa hoče dognati, kakšni ljudje rastejo ali rastemo iz velike zvestobe ljudi v tistih dneh. Ali novi ljudje izrekajo prave besede ali pa jih, če v njih že nastajajo, zadušijo, še preden nastopijo svojo kariero v svetu. Ali pa jim njihova nova snov celo ne dovoli več, da bi nastajale. Kaj naj torej rečemo na ta dan, ki ni, kakor smo rekli, spominska maša, ampak politični zbor? Kljub svoji skromnosti, najpomembnejši slovenski zbor.
Oni dan je predsednik države zbral ljudi iz političnega ospredja, da bi skupaj našli pot do volilnega sistema, ki bi omogočil bolj učinkovite zakone in oblast. Katero razumevanje družbe je vodilo to zamisel? Da zakon rešuje državo? Zakon je gotovo nujen, a je tukaj še prej človek, ki zakon uresničuje. Toda kako bodo zakon udejanjali ljudje, ki državo, za katero so zakoni narejeni, sovražijo? V Sloveniji mnogo, mnogo ljudi državo sovraži. Demokratična država, normalna evropska država, je namreč znamenje njihovega zgodovinskega poraza, zato jo sovražijo. In ljudi, ki so jo postavili. Človek, ki naj bi izvajal zakone, mora biti v prvi vrsti cel človek. Nad današnjim slovenskim človekom pa v skladu s tem, kar smo o njem rekli, visi dvoje obremenitev – toliko hujših, ker ju prav ne razume. Skozi somrak sedemdesetletne ideološke dresure je le prodrlo toliko resničnosti, da so ljudje zaslutili, da boljševiki ne bi smeli zmagati. Spričo njihovega tisočletnega védenja taki ljudje, kot so boljševiki, ne bi smeli zmagati. A, pravijo, tako se je torej obrnil ta svet! Tako moraš ravnati, da boš dobil zgodovinsko igro. To je bilo prvo pohujšanje. Drugo je hujše. Sredi države je ograjen in skrbno varovan prostor, kjer so skriti dokumenti presežno velikega zločina. Vsi vedo, kaj v tistih papirjih piše, a vsi hodijo mimo, kakor da se jih ne tičejo – kakor da jih sploh ne bi bilo. To je drugo pohujšanje – naše, sedanje, sedaj delujoče. Pomislite, kako potem delujejo zahteve po pravni državi in kako bodo delovale, dokler tisti dokumenti ne bodo javno prebrani in ocenjeni. Kljub falangi medijskih dirigentov, kljub discipliniranemu molku postkomunistične levice toleriranje tistih zločinov daje vsakomur vedeti, da država hkrati je in je ni. Ni vam treba drugega, kot da preberete 3. točko Temeljne ustavne listine iz leta 1991 ali pa 18. točko Ustavnega zakona za izvedbo te listine. Družba, ki se ima za državo, mora biti v stanju sebe misliti, zločin s svojo moralno temo pa jemlje človeku celost, ki jo vsaka misel zahteva, toliko bolj pravna.
Spričo pomena, ki ga vidimo na zločinu in ga skušamo posredovati, se čudimo, da med vidnimi ljudmi ne obstaja več takšnih, ki bi pokazali na javno tajno slovenskega zločina; ki bi bili iz take snovi, da bi vsem pokazali tisti nerazrešeni klobčič, ki nam ga je zgodovina naložila razrešiti, da bi mogli svojemu narodu postaviti državo; da bi vsi povedali, da nam s svojo prisotnostjo jemlje svobodo, brez katere ne bomo zmogli tega zgodovinskega opravila.
Sedaj nam je že jasno – pravzaprav nam je že vseskozi bilo jasno – da bi še pred vsemi konstrukcijskimi zamislimi, ki so jih na tisti kronski seji pri predsedniku države možje polagali na mizo, nekdo moral predlagati, da se razreši tista zločesta novotvorba, vzdrževana v političnem bunkerju sredi države. Nič ne pomaga, da se delamo, kakor da bi bilo vse v redu. Nič tudi ne bo pomagalo. Še naprej nam bo šlo vse narobe, mi pa trmasto ne bomo hoteli vedeti zakaj.
Tako Slovenija. Kaj pa širša Evropa? Ali je nad njo čisto nebo? Meseca decembra 1943 je bil v Teheranu sestanek velikih treh: Roosevelta, Churchilla in Stalina. Tam je takrat padla strateška odločitev: kakor bodo z zahodne strani Nemčijo napadli samo zahodni zavezniki, predvsem Američani, tako bodo vzhodno fronto prevzeli nase samo Sovjeti. Po vsem videzu je to zamisel podpiral in pogojeval predvsem Roosevelt. Njegovo vztrajanje si še najlaže razložimo z njegovo željo, da Vzhodno Evropo osvoji in zasede samo in izključno Stalin. Tako se je tudi zgodilo. In še več. Kakor vemo, se je ustavil šele pred Dunajem in Berlinom. Zakaj je predsednik ZDA hotel tak potek vojne? Zato, da ne bi bilo videti preveč nenavadno, ko bo srednji in vzhodni del Evrope ostal v Stalinovi lasti tudi po vojni. To se je tudi zgodilo: spuščena je bila železna zavesa na severu od Szczecina in na jugu do Trsta, in vse, kar je bilo vzhodno od nje, je bila sovjetska posest od začetka hladne vojne leta 1949 pa do razpusta Sovjetske zveze leta 1991. Po 8. maju 1945 sta bili dve Evropi. Tisti, ki so bili zahodno od zavese, so se pripeli na predvojno zgodovino in živeli v civilizaciji in demokraciji, za tiste vzhodno od nje pa se je okupacija nadaljevala, to pot boljševiška. Danes ima Evropa zato dva spomina – a zelo, zelo različna spomina. Moje vprašanje pa se glasi: Ali je v Bruslju, v evropskem parlamentu, bilo že kdaj postavljeno, javno, to vprašanje? Nekdo od Višegrajske skupine bi moral vstati in povedati, kako se je delala zgodovina. Ne samo ti seveda, tudi drugi. In še.
stran: 056
- julija 1943 se je pri Gibraltarju zgodila sumljiva letalska nesreča poljskemu predsedniku generalu Sikorskemu, ker je preveč vztrajno postavljal Katin na sovjetski prag. Kdo je to smrt zahteval, vemo. Kdo pa jo je zrežiral? Naslednik Sikorskega Stanislaw Mikolajczyk je baje klečal pred Rooseveltom, naj prizanese Poljski. Zaman, kot vemo. Pod nobenim pogojem se ne smemo vdajati sovraštvu, na vsak način pa moramo tudi vedeti, kakšen je svet. Če hočemo servisirati državo, kakor moramo servisirati hišo, ki smo jo zgradili, moramo vedeti, kakšen je svet. In če bo sovražnik napadel domovino, v njej ne bodo vstali samo tisti, ki jo bodo branili, ampak tudi Kardelj in Kidrič in Ribičič, pa tudi Edvard Kocbek in Josip Vidmar. S takim svetom moramo računati. To danes vemo. Oziroma bi morali vedeti.
Slovenska evropska zgodba pa se je zapletla z Angleži. Med nami in Angleži obstajajo računi, ki še niso poravnani. Preko begunske jugoslovanske vlade v Londonu smo imeli tudi mi z njimi pogodbene zveze. V okviru druge svetovne vojne, ki je tekla v logiki državljanske vojne med demokratično politično kulturo, ki jo je dosegla naša civilizacija, in totalitarno ideologijo nacističnega in boljševiškega tipa je Slovenija opravljala svoj del skupne naloge v boju z boljševiki, pred katerimi smo se, napadeni, branili. Vse torej v skladu z logiko druge svetovne vojne.
In vendar. Potem ko je slovenska narodna vojska maja 1945 iskala na avstrijskem Koroškem pri Britancih azil – in ga tudi dobila – se je zgodilo naslednje: 13. maja je Macmillan prišel iz Caserte v Celovec, kjer je s šefom štaba 5. korpusa, Tobyjem Lowom in jugoslovanskimi boljševiškimi oficirji sklenil pogodbo, ki ji je pisatelj Nikolaj Tolstoj dal potem ime: celovška zarota. Na podlagi te pogodbe je potem, ko jo je administrativni šef Aleksandrovega štaba v Caserti general Robertson odobril, Toby Low 17. maja v Celovcu napisal povelje, ki je pozneje dobilo ime Deception Order – Povelje ukana – ker je bilo v njem določeno, da vojakom slovenske domobranske vojske ne bodo odkrili, da jih ne peljejo v Italijo, kakor jim je bilo obljubljeno, ampak v boljševiško Jugoslavijo. Ker nismo poznali geografije Koroške in geografije britanske pokvarjenosti in nismo vedeli, kam se peljemo, smo na kamionih prepevali! Pomislite!
Na to, kakšen okus so imeli Britanci – ali naj rečemo, imajo – kaže tudi to, da so nam, čeprav so vedeli, da nas peljejo v smrt, pred odhodom vsakomur dali zavojček keksov. V najboljšem primeru jim je bilo vseeno. Tako je tudi ameriškemu delegatu v Alexandrovem štabu, Kirku, ki je nekoliko nasprotoval vrnitvi domobrancev (pravzaprav je le rekel, da mora prej vprašati svojo vlado), general Robertson odgovoril takole: »Jaz se ne morem ubadati s tem, koga bomo vrnili v Jugoslavijo in ga bodo tam ustrelil in koga ne.« (I cannot bother … ). Tako smo na hitro pregledali, kako sta z nami ravnali demokratična Evropa in demokratična Amerika. Ali kot pravi angleški pisatelj David Martin v knjigi Mreža lažnih informacij: »Ali ni ironija zgodovine, da sta Tita ustoličili kapitalistični demokraciji, Velika Britanija in ZDA?«
Sedaj se pa za hip še enkrat vrnimo v Slovenijo, o kateri smo govorili uvodoma. Gre za primer, ki veliko pove.
Pred dvema mesecema so v Ljubljani predvajali film Hannah Arendt. Gledalec se v njem sooči s podobo zla, ki ga je uprizarjal nacistični zločinec Adolf Eichmann. Judinja Hannah Arendt je v tem zlu odkrila nekaj, čemur je – zaradi odsotnosti diaboličnosti – rekla banalnost. Razraščanje banalnosti zla je po Kantu mogoče razložiti s praznostjo sveta – z odsotnostjo, kakor je Delova poročevalka o tem filmu rekla, javnega uma. S tem pa je nehote pokazala na nekaj, kar velja tudi za Slovenijo. Tudi v slovenskem postboljševiškem stanju duha ni zaslediti javnega uma. Ko je zapisala frazo »odsotnost javnega uma«, kako to, da je nič ni udarilo nazaj? Saj tudi slovenske množice ne opazijo Hude jame, Kočevskega roga, Krimske jame in tako naprej in tako naprej. Ali ni tudi to zaradi tega, ker se je odselil »javni um«? A zakaj novinarke na to nič ni opozorilo? Ko je že govorila o odsotnosti javnega uma! Če pa se za trenutek spomnite, o čem smo govorili na začetku, boste ta stavek razumeli. Javnega uma, od katerega Misliti sebe Tamino Petelinšek skupnost živi, ne samo da v državi Sloveniji ni v normalnem pomenu besede, ampak ga tako zelo ni, da ljudje tega niti opazijo ne. In ali ni to zaradi tega tistega velikega zločina sredi naroda ali sredi države, o katerem smo govorili na začetku?
stran: 057
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Misliti sebe Tamino Petelinšek
Sedaj, za konec, še tri konkretne reči iz življenja NSZ. Slovesnost, ki so jo letos avgusta priredili v Rovtah, je bila oziroma je nekaj novega. Njene ambicije so presegle zadeve nekega kraja in sprejele v svoj razmislek širši okoliški notranjski svet, v poglavitnih črtah in vprašanjih pa vso domovino. Odlika tega zborovanja je bila njegova širina. Boljševiki niso udarili samo Bele krajine, samo Dolenjske, samo Notranjske, samo Gorenjske in Primorske. Povsod so udarili. In povsod so hoteli samo eno: hoteli so se polastiti slovenskega človeka in mu zapleniti njegov tisočletni jezik in mu vsiliti nov, nekrščanski idiom; z eno besedo, zamenjati so mu hoteli dušo. Upamo, da bo od tega, kar so sestavili v Rovtah, kaj ostalo. Na primer odbor, ki bo posredoval svoje izkušnje drugim krajem pri organizaciji takšnih vseslovenskih zborovanj. Nujno jih potrebujemo. Ne pozabite tega! Ne pozabite tega!
Druga stvar, o kateri bi smeli ali celo morali spregovoriti na občnem zboru NSZ, pa so vsakoletni obiski farnih spominskih plošč. Neke nedelje v letu, mogoče celo na obletno spominsko nedeljo, gredo ljudje po maši pred ploščo in tam nekaj zmolijo, nekaj zapojejo, po možnosti kdo kaj pove, potem pa duhovnik še vse blagoslovi, tiste, ki so sedaj tukaj, in tiste, ki so tudi tukaj, le da na drug način. Ti vsakoletni obiski ne zahtevajo posebne organizacije, so preprosto dejanje krščanskih ljudi. Tak obisk bi morala enkrat na leto doživeti vsaka farna spominska plošča. Če pa bi kje le bili v zadregi, kako to izvesti, jim ne bi bilo treba drugega kot vzeti v roke Zavezo št. 70, kjer je prof. Kozlevčarjeva opisala, kako to naredijo v Višnji Gori. Lepo, po mojem okusu zelo lepo.
Nazadnje še dve besedi o reviji Zaveza. Pravzaprav bi moral govoriti samo o njej. Že sedaj je tako, da o nekaterih slovenskih rečeh govori samo ona. Mogoče ne vedno ne vem kako umetelno, a samo ona. Naj bo med nami še deset let, naj bo še sto let. Naredite, da bo tako. Naredite, da bo mogla govoriti čim več ljudem. Vsem, ki jih poznate.
Besedilo je bilo pripravljeno za občni zbor Nove Slovenske zaveze, 7. decembra 2013.
stran: 058