Avtor: Franci Seničar

stran: 061

Spoštovani g. nadškof dr. Anton Stres!
Pišem Vam, čeprav ni moja navada odzivati se pisno na stvari, ki me prizadenejo ali se me posebej dotaknejo.
Pišem Vam v zvezi z vrnitvijo in pokopom + škofa dr. Gregorija Rožmana v Slovenijo in v ljubljansko stolnico. Za oboje velja, da sta njegovi, in kot ste tudi Vi rekli, je to njegova pravica, biti doma oz. biti pokopan v domači zemlji, svoji domovini.
V zvezi s tem me čudi niz stvari, ki mi ne dajo miru. Zato sem sklenil, da to prelijem na papir in Vam pošljem.
Mislim, da to ni samo moje opažanje, ampak se o tem sprašujejo tudi drugi duhovniki in ljudje, ki jim ni vseeno za vse, kar se tiče poprave krivic in ohranjanje dobrega imena + škofa dr. Gregorija Rožmana.
Pogrešal sem navodila duhovnikom v zvezi s prenosom in pokopom ter njihovo ravnanje. Če se spomnim na Vaše ravnanje v zvezi z izpraznjenim sedežem po odstopu sv. očeta Benedikta XVI., s konklavom in z izvolitvijo novega papeža, bi nekaj takega bilo umestno in potrebno. Zdi se mi, da komuniciranje preko tiskovk in medijev ni pravo. Zanimivo se mi je zdelo, da se je v zvezi s pokopom škofa dr. Gregorija Rožmana pojavilo konkretno navodilo šele 12. aprila nekaj po 18.00. Posredoval ga je tajnik g. Boštjan Prevc.
Ne gre za to, da bi duhovniki ne znali ravnati. Gre bolj za to, da bi bilo naše ravnanje enotno in tako tudi bolj prodorno.
Tudi v zvezi s prekopom in prenosom škofovih posmrtnih ostankov bi bilo lahko sporočeno konkretneje, da bi lahko odgovarjali na vpraševanja ljudi.
Če vse, kar se tiče ravnanja ob dogodkih, ki zadevajo krajevno Cerkev, spremljajo tudi priporočila za ravnanje, kako to, da je taka praksa izostala ali pa odpovedala v primeru vrnitve in ponovnega pokopa + škofa dr. Gregorija Rožmana!?
Nekaj mi narekuje dvom v iskrenost in pietetno ravnanje v tej zelo občutljivi zadevi.
Pogrešal sem Vaše predhodno pastirsko pismo vsem verujočim in ljudem dobre volje v ljubljanski nadškofiji o vrnitvi in pokopu škofa dr. Gregorija Rožmana v Sloveniji oz. ljubljanski stolnici. Verjemite, da je takšen način komunikacije ob dogodkih, ki vplivajo na življenje občestva, zelo potreben. Prvič je to »stališče« prvega med pastirji krajevne Cerkve«, drugič to vpliva na javno mnenje.
S takim načinom stvari pridobivajo na pomenu in vplivu.
Mislim, da bi lahko več pojasnili in ustvarili tudi primerno klimo za to, pa tudi primerno zanimanje, recimo, cerkvene javnosti. Vse, kar ste povedali na tiskovki in v izjavi za medije, ni doseglo verujočih tako, kot bi jih nanje naslovljena beseda.
Zakaj je ta institut pastirskega pisma ali izjave o dogodku v primeru vrnitve škofa dr. Gregorija Rožmana izostal? Ali je bilo morda odsvetovano?
Bedno se mi je zdelo sklicevanje na 550. obletnico ustanovitve ljubljanske škofije ob hkratnem zatrjevanju o pravici, ki je povezana s pokopom sleherne človeške osebe. Še bolj bedno pa sklicevanje na zadnjega sekretarja ZKS in, žal, »demokratično« izvoljenega predsednika RS Milana Kučana.
Mislim, da bi v pastirskem pismu to lahko povedali bolj tehtno in utemeljeno glede na našo polpreteklo zgodovino in vse, kar nas še vedno duši.
Premalo so samo izjave v medijih ali pa trud Radia Ognjišče. Izjave, vemo, da ne odsevajo vedno našega prepričanja v polnosti, ker moramo pač paziti na besede in razloge, na katere se bo ali bi se kdo »obesil«.
Sploh se mi zdi, da se je vse zgodilo kar tako, mimogrede; brez vnaprejšnjega ustvarjanja ozračja pričakovanja poprave krivice, ki je sedaj postala še bolj boleča glede na ozadja, na katera lahko ob takem ravnanju sklepamo.
Če se je + škof dr. Gregorij Rožman vrnil v svojo škofijo in svojo stolnico, bi se, po mojem skromnem mnenju, to moralo pokazati v samo po sebi razumljivem ravnanju, kot je bilo v navadi, in upam, da bo še, da umrli škof leži na škofiji vsaj dan ali dva in se šele na dan pokopa truplo prenese v stolnico. + škof dr. Gregorij Rožman pa je lahko prišel samo do dvorišča nadškofijskega doma. Ali se Vam ne zdi tako ravnanje vprašljivo? Vsi škofje ordinariji so ponavadi ležali v dvorani v 2. nadstropju (ob dvorani prednikov). Ob krsti na katafalku je bil nameščen njihov uradni portret. Ljudem je bilo omogočeno, da so prihajali kropit skozi ves dan. Ali se morda na škofiji bojite ljudi? Ali pa je bilo to namenoma izpuščeno, odsvetovano?

stran: 062

Poglejte! Še na deželi so nekoga, ki je pri hiši služil dolga leta (recimo za hlapca), položili na mrtvaški oder v »hišo«, kjer so ležali domači ob smrti. Niso ga pripeljali samo na dvorišče in ga potem pospremili v cerkev! Doma je ležal!
Če pa to ne bi bilo mogoče, bi škof ležal v škofijski kapeli, da bi se vsaj duhovniki lahko poslovili od njega v njegovem škofijskem domu. Pa bi mogoče skupnost nadškofijskega ordinariata čula ob njem in mu pokazala, kako ceni njegovo delo, življenje in žrtev njegovega življenja. Gotovo bi se za čutje ob pokojnem odločili tudi mnogi duhovniki, redovniki in redovnice.
Vsekakor bi lahko bilo drugače in bi tako ravnanje pokazalo na iskrenost geste vrnitve + škofa dr. Gregorija Rožmana domov.
Mislim, da bi takšno ravnanje prineslo hiši (ljubljanski nadškofiji, Cerkvi na Slovenskem) blagoslov in priznanje. Tako pa … !?
Naslednja zadeva je zvonjenje. Vedno se je ob smrti ordinarija posebej zvonilo. Že ob smrti, še posebej pa ob pogrebu. Tudi posebej naročeno je bilo, kdaj in kako naj se zvoni. Nisem slišal, da bi mu zvonilo ob njegovem prihodu na letališče Jožeta Pučnika na Brniku (vsaj na področju dekanije), niti potem v cerkvah ljubljanske nadškofije, ali pa vsaj ob pogrebu. Kdo se boji zvonov in zvonjenja? Ali se naenkrat pozabijo vse navade, in končno, tudi dolžnosti ob takih primerih? Ali je kdo to prepovedal, kot so bili menda prepovedani vsi govori ob pokopu v stolnici in smo skoraj 20 minut poslušali pesem slednico Dies irae! Cui bono?
In še naslednje. Ob smrti škofa se v vseh cerkvah škofije opravijo maše zadušnice zanj. Kako je bilo ob njegovi smrti, vemo. Ali ni bila sedaj izjemna priložnost, da bi se takratna krivica popravila tudi na ta način, da bi priporočili maše za + škofa dr. Gregorija Rožmana vsem župnikom in rektorjem cerkva, kjer se opravlja vsakdanje oz. nedeljsko in praznično bogoslužje? Tudi redovne skupnosti ne bi smele biti izvzete! Če pa ob takem dogodku odpade tako pomembna gesta do umrlega, mora biti nekaj hudo narobe!
G. nadškof! Naj to pisanje sklenem z dvema ugotovitvama.
Škofu dr. Gregoriju Rožmanu se je zgodila nova krivica, ki je po svoje še bolj boleča od prve. Vrnil se je, kot rečemo ob takih primerih, skozi stranska vrata! Tega si ni zaslužil in tega se ne bo dalo nikoli popraviti.
Tako pomembno dejanje je bilo narejeno s figo v žepu.
V čigavem imenu, ne vem. Zgodovina bo pa to gotovo povedala. V sramoto nam, ki smo zamudili enkratno priložnost popraviti krivico.
In druga ugotovitev? Pokazalo se je, da je ravnanje krajevne Cerkve pogojeno z nekimi ukazi iz ozadja. To je bilo pa tako čutiti v neki zadregi, ki je že vseskozi spremljala vsa dejanja, povezana z vrnitvijo + škofa dr. Gregorija Rožmana.
Če je bilo tako ravnanje cena za »bolj milo in razumevajoče« ravnanje do Cerkve v Sloveniji, je bila ta cena visoka. »Strošek« pa bo velik. Pustiti se držati na vrvici ni izhod iz sedanje situacije. Odpreti je treba okna in vrata, prezračiti, stvari postaviti na pravo mesto in prenehati z neprestanim taktiziranjem.
Vse skupaj me spominja na dogajanje v nekdanji Sovjetski zvezi med partijo in Rusko pravoslavno cerkvijo, kakor ga je tako iskreno odkril in prikazal pogovor z oporečnikom, duhovnikom Glebom Jakuninom, ki ga je pred davnimi leti objavila Sobotna priloga Dela (takrat se jo je še splačalo prebirati!).
Po domače bi povedal tako: Partiji je treba vzeti veter iz jader. Tudi s soočanjem z resnico, ki pa je vedno osvobajala in kazala pot naprej. S tako »pohlevnostjo«, mislim dobesedno, pa bo v Cerkvi v Sloveniji še dolgo smrdelo in vedno bolj bo postajala neverodostojna. Škoda!
+ škofu dr. Gregoriju Rožmanu se je zgodila nova krivica!
G. nadškof, natočite nam čistega vina! Hvaležni Vam bomo in tudi Vam bo odleglo. Pa ne samo Vam. Mislim, da kler ljubljanske nadškofije to zasluži!
Odslej bom te stvari izročal tudi v priprošnjo + škofu Gregoriju Rožmanu!
Z dolžnim in odličnim spoštovanjem!

stran: 063