Avtor: Tereza Marinšič Tsonaki

stran: 027

V Zavezi št. 91 sem objavila pričevanje Roberta Rozmana pod naslovom »Kje je grob mojega očeta?« Z gotovostjo ve le to, da so ga aretirali v prvih dneh maja 1945 in skupaj z njim še štiri družinske očete in enega dijaka. Vsi so bili iz Postojne kot Robertov oče Alojzij Rozman. Že konec maja in v začetku junija so jih odpeljali (skupaj z mnogimi drugimi) – neznano kam. In jih postrelili – neznano kje. V skupini teh mož je bil tudi družinski oče Stanislav Marinšič. Kmalu po izidu Zaveze št. 91 se je iz Grčije s pismom oglasila Stanislavova hčerka Terezija Marinšič por. Tsonaki. Že je opustila vsako upanje, da bi lahko komu zaupala resnico o svojem očetu. Ko pa je prebrala pričevanje svojega znanca iz mladosti Roberta Rozmana, so ji privreli na dan spomini na očeta, njeno otroštvo in mladost. »Dolgo sem premišljevala, ponoči ne spala in danes sem sedla in ‘izlila’ na papir, mislim, da vse.« Tako mi je napisala v začetku pisma in želi, da bi ga objavili v Zavezi. Take želje zelo radi izpolnimo, saj se nam ne ponudijo vsak dan in smo za njeno pričevanje še toliko bolj hvaležni. To ‘vse’ sva razjasnili še v telefonskih pogovorih, ko ji je glas zatrepetal v bolečini in navalu čustev.
Vanja Kržan

Sem Tereza Tsonaki roj. Marinšič, rojena 15. oktobra 1938, zato so me po moji nebeški zavetnici sv. Tereziji Avilski krstili za Terezo, domači in prijatelji me kličejo Inka. Oče in mama sta bila verna, poštena in delavna in naju s sestro sta lepo vzgajala. Sestra je bila rojena leta 1941, živi v Postojni in želi, da je ne omenjam. Moj oče je Stanislav Marinšič, rojen 11. novembra 1910 v Postojni, od koder je izvirala njegova družina. Poleg mojega očeta je imel stari oče z drugo ženo (bil je vdovec) še sina Ivana. Moja mama je Ana roj. Tavčar (roj. 15. 4. 1910), doma iz Sežane, Kraševka torej, a za strica Ivana in njegovo ženo Kraševke niso bile kaj prida ženske. Mama je večkrat slišala pregovor: »Kraševca ubit, gada spustit.« Kmalu po poroki je uvidela, da je svak in svakinja ne cenita kaj dosti. To mi je mama pravila kasneje, ko sem bila že dekle in sem sama strica pobliže spoznala. Moja mama je bila za naju s sestro najboljša mama in še danes se mi zasmili ob misli, koliko je morala po smrti očeta pretrpeti, tudi od svojega svaka Ivana in njegove žene …
O svojem očetu bi lahko napisala povest, čeprav sem bila ob njegovi smrti stara komaj sedem let. Same lepe spomine imam nanj, največ v srcu; vse življenje hranim predmete, ki me spominjajo na mojega očeta: mamino spominsko knjigo z njegovim posvetilom in z lepo risbo, ker je znal zelo lepo risati. Naj napišem eno od takih posvetil, da se vidi, kako ljubeče, nežno in preprosto naivno srce je imel do mame in do naju s sestrico. Kako sta bila z mamo zaljubljena in se tudi vse življenje ljubila, a kaj, ko je njuna ljubezen trajala le nekaj let! »Oči sem večkrat vprašal, ali smem ljubiti Te, odgovora ne vem. Od daleč gledaš draga me prijazno, prevzetno dvigaš nos, ko mimo Tebe grem. Ako v Tebe obrnjeni pogledi so, odtegneš precej svoj obraz očem, ali ko dekleta druga ogledujem, zakriti jezo ni Ti moč ljudem. Zato: ali me ljubiš, ali me sovražiš, kako bi Ti ustregel, siromak ne vem.« Ali: »Marsikdaj se Ti govorica zmeša, ko me zagledaš med drugimi ljudmi. Marsikdaj me Tvoje srce pogreša, okoli me iščeš s plašnimi očmi. Stano. V Postojni 10. 5. 1935.«
Risal je zemljevide, tako da sem se še v gimnaziji učila geografijo iz njih. Veliko redis peres, ki jih je uporabljal za risanje in pisanja posvetil, hranim še danes. Imel je tudi pribor za slikanje. Hranim knjige in razglednice s posvetili mami in nama s sestro, spričevalo iz osnovne šole z njegovim podpisom, ampak samo iz prvega polletja prvega razreda. Potem nikoli več, ata ni dočakal spričevala ob koncu šolskega leta. Poučevala me je učiteljica Frančiška Ferenčak, ki je bila žena domobranca in me potem ni več učila.
Težko opisujem svojega očeta, ker je imel veliko lepih lastnosti in Bog ga je bogato obdaril z mnogimi talenti: poleg risanja in slikanja je bil nadarjen za jezike, mama mi je pravila, da je govoril več jezikov. Imel je bogato knjižnico, a si jo je po vojni prilastil njegov brat … Tako nisem nikoli zvedela, katere knjige je prebiral. Bil je romantična duša in je mami in nama s sestrico pisal pesmi. Rad je imel naravo in ob nedeljah popoldne smo hodili na sprehode, na obiske ali pa doma poslušali glasbo, ker je imel oče gramofon. Bil je družaben in povsod priljubljen. Vozil je kolo in obljubil je, da ga bo kupil tudi nama s sestro. In skupaj bomo kolesarili. Toda šele takrat, ko bom znala izgovoriti črko r. Imela sem majhno punčko, a zaželela sem si večjo, imenitnejšo. Bog ve, v kateri trgovini sem jo videla, v italijanski verjetno. Morda mi je prav zato oče ni kupil, a mi je vedno obljubljal, da jo bom dobila po vojni … Imeli smo se zelo lepo, to so najlepši spomini mojega življenja, najlepše otroštvo, ki ga ima lahko otrok.

stran: 028

Seveda, morali smo tudi delati, že mlajši otroci. Moj stari ata je bil premožen, čeprav je bil le pismonoša. Nekaj posesti je podedoval, še več pa si jo je prislužil s svojo marljivostjo in podjetnostjo. Moj oče je bil zelo sposoben uradnik v banki Banca popolare in mama mi je pravila, da so mu ponujali dobro službo v direkciji v Trstu. A jo je odklonil, ker ni hotel pustiti mame in naju s sestrico samih … Moj oče je s prihranjenim denarjem dokupoval posest in že med vojno smo poleg dveh hiš starega očeta z velikim vrtom imeli več njiv, travnikov, gozdov, senožeti in ograd. Stari oče je redil krave in podajal mleko. Spominjam se, kako smo se z vozom vozili na njive ali travnike, a za kakšno večje delo sem bila še premajhna. Lahko pa sem popazila na mlajšo sestrico v vozičku, da je za delo poprijela mama.
Ob pričetku vojne je bil tako kot večina naših mož vpoklican v battaglione speciale. Mama mi je kasneje pripovedovala, kako se je oče pred odhodom z njo posvetoval: »Kaj misliš, komu naj prepustim svoje službeno mesto v banki? Kdo bi me lahko nadomeščal?« Oba sta se strinjala, da bi bila najbolj primerna njuna dobra znanka Stana Kruhova … Ko se je oče po razpadu Italije vrnil, je do konca vojne nadaljeval z delom v banki. Svoji službi, vsem ‘konjičkom’, ki sem jih naštela, predvsem pa svoji družini se je posvečal in ne spominjam se, da bi se z mamo pogovarjala vpričo naju s sestro o vojni in politiki. Konca vojne se spominjam po tem, da so peli zvonovi po cerkvah in da so vsi govorili o zmagi in svobodi. Jaz pa sem pričakovala svojo lepo, veliko punčko …
Nekega dogodka pa se tako dobro spominjam, kot da bi se zgodil včeraj. Ne samo spominjam, vse življenje ga imam pred očmi. Nikoli ga ne bom mogla izbrisati iz spomina. Zame še vedno strašen prizor. Še dobro, da takrat nisem vedela, da svojega očeta vidim zadnjikrat … Ali bilo je kljub temu zelo grozno. Še bolj pa za mamo. Moj oče se dne 4. maja po službi ni vrnil domov. Mama ga je čakala, gledala na uro in bila zelo tiha, še odgovarjala na moja vprašanja ni, kar molčala je. Potem smo se vse tri odpravile k teti Gabrijeli Kristan, ki je stanovala na Ljubljanski cesti. Mama je porivala voziček s sestrico, jaz sem hodila poleg. Mama se je tolažila z mislijo, da Stanislav Marinšič v mladosti se je verjetno iz službe grede ustavil pri njej. A ga ni bilo. Še nekaj časa je čakala, potem pa je domnevala, da je mogoče že doma in odšle smo domov. Preden smo odšle, ji je teta rekla: »Anica, ne hodi skozi mesto. Saj veš, kaj vse se danes dogaja. Nevarno je. Pojdite raje čez Majlont.« To je bil stari del mesta. Bog ve, kakšna slutnja je gnala mamo, da je šla po glavnih ulicah, po katerih je običajno hodil ata v službo in se po njih vračal domov. Na vogalu Volaričeve in Ljubljanske ceste sva zagledali očeta. In on nas. Oblečen je bil v svetel dežni plašč in pumparice, obut v škornje. Stal je in ob njem naš meščan Franc Čeč z dolgo puško čez ramo. Zame je bil takrat že sam pogled na puško nekaj strašnega in ta strašni človek s puško straži zdaj mojega očeta! Poklical je mamo in stekla je čez cesto k očetu. Ne spominjam se več, ali sem obstala pri vozičku z mlajšo sestrico ali sem stekla za mamo. Verjetno sem kar obstala pri vozičku. »Ko sem šel iz službe domov, so me aretirali. Ne vem, zakaj,« je povedal mami. Čeč je zahteval, da mu mora ata izročiti ključe svoje pisarne. Dal mu je ključe, potem si je oče odpel zlate gumbe iz manšet, snel poročni prstan in ročno uro. Vse je dal mami. Vedel je torej, da gre v zapor in bi mu vse to ‘zaplenili’. Verjetno si takrat nihče ni mislil, da se vidimo zadnjikrat. Njegove gumbe in uro še danes hranim. Nevesta Ana, rojena Tavčar, in ženin Stanislav Marinšič To je zame najdragocenejši spomin na našega atka. Strašen je bil občutek, ko smo se vračale domov same, brez očeta. Mami so vso pot tekle solze. Vse prestrašene smo prišle domov in takrat je mamo zlomilo. Glasno je jokala, klicala očeta in iz obupa udarjala z glavo ob zid … Vedela je, kaj se je dogajalo med vojno in kaj se v Postojni dogaja po ‘osvoboditvi’. Tudi teta je vedela, zato jo je opozorila, naj ne hodi domov po središču mesta, da je preveč nevarno. Kot da bi mama slutila, da se moramo še zadnjikrat videti in za vedno posloviti … In res smo se, čeprav smo očeta vsak dan pričakovali, da se vrne k nam domov.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stanislav Marinšič v mladosti

stran: 029

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nevesta Ana, rojena Tavčar, in ženin Stanislav Marinšič

Zdaj vem, da so takrat aretirali veliko mož in fantov, med njimi tudi Robertovega očeta Alojzija Rozmana. Spominjam se, da je moja mama, kot mnoge druge žene in matere, hodila spraševat za očetom. Tako kot njo, so tudi nje pošiljali na razne kraje, a vse je bilo lažno. Če se ne motim, k pisatelju Bevku v Trst, ali pa v Ajdovščino, tam je bila oblast; Robertova stara mama je pisala maršalu Titu v imenu šestih postojnskih žena in mater. A nikoli od nobenega niso ničesar zvedele. Vedno so dobivale isti odgovor: »Saj bo kmalu prišel.« Več kot mesec dni mu je nosila v zapor hrano in perilo, pazniki pa so se največkrat ženam posmehovali in tudi oni lagali: »Bodo že prišli.«
Živo mi je ostalo v spominu, kako sva vsak dan s staro mamo stali na vrtu ob plotu in čakali ata. Plot je stari oče postavil šele med vojno, ko mu je moj oče pisal iz Italije in ga prosil, naj ga postavijo, da midve s sestrico ne bi kdaj slučajno ušli na cesto … Kako je oče povsod mislil na nas! Stari oče ga je takoj postavil in plot je zdaj postal moje pribežališče za pričakovanje očeta. Stara mama je stala ob plotu gornje hiše, jaz pa niže doli ob naši hiši, ob času, ko so hodili ljudje iz službe. Skoraj vedno sem se spomnila, kako sem očetu stekla nasproti, ko je prihajal iz službe, kako me je vzel v naročje in objel, jaz pa vedno isto vprašanje: »Kdaj mi boš kupil punčko?« Oče pa: »Počakaj, ko bo konec vojne … « In zdaj je bilo konec vojne … ata od nikoder in jaz, sedemletna deklica brez punčke …
S staro mamo sva čakali našega soseda, Jerneja Kruha, njegovi ženi Stani je oče med vojno zaupal svoje službeno mesto v banki. Prva je Kruha zagledala stara mama: »Joj, gospod Jernej, kje so naši sinovi?« Ali: »Gospod Jernej, kdaj bo prišel naš Stanko domov?« »Bodo že prišli, počakajte … « Jaz pa nižje doli ob ograji: »Gospod Jernej, kdaj bo prišel moj atek?« Včasih me je preslišal, kadar pa mi je odgovoril, je vedno rekel: »Kar počakaj malo, bo že prišel.« Glavo je imel sklonjeno in šel naprej, kot da se mu mudi. Ne vem, kako dolgo smo upali, da bo atek resnično prišel. Kar na lepem se bo pojavil … Kolikokrat sem kasneje stala sama ob ograji in ga čakala. Napeto sem gledala po cesti, po kateri je običajno prihajal iz službe. Morda pa ga bom nenadoma zagledala … mu stekla nasproti in me bo objel kot vedno … in nekega dne bo odvil zavoj in mi položil v roke veliko, lepo punčko … Kakšne lepe sanje! Jernej Kruh pa ni dolgo časa zdržal v Postojni. Ljudje so ga prepoznali za glavnega krivca vseh pomorov po vojni na Postojnskem. Še nekaj let so šepetali, da je udbovec. Ta beseda mi je bila čisto tuja, domnevala pa sem, da predstavlja nekaj groznega. Lepega dne se je z družino odselil v Novo Gorico, kjer je do upokojitve zasedal same vodilne položaje.

stran: 030

Mama je več kot mesec dni vztrajala z obiski in nosila očetu pakete s hrano. Nekega dne pa ni šla več v zapor. Njena prijateljica Francka Šibenik por. Borselino je stanovala na vogalu Ljubljanske ceste in Titovega trga. Iz majhnega podstrešnega okna svojega stanovanja je imela razgled na zaporniško dvorišče. Nekega večera je slučajno opazila skupino mož na dvorišču. Vsi so imeli na hrbtu z žico zvezane roke kot najhujši zločinci. Gospa Francka je kar jokala, potem so jih s kamionom odpeljali. Naslednji dan je to povedala mami in ji rekla, če mama hoče, naj pride zvečer k njej. Morda bo med zvezanimi zaporniki prepoznala svojega moža. Mama je seveda prišla, in ko so spet prignali zapornike na dvorišče, med njimi ni bilo našega očeta. Tudi naslednjega večera ne … Zato sta s prijateljico domnevali, da so ga že odpeljali tisti večer, preden je mama prišla k njej, to je bilo 16. junija. Da ga ni več med živimi, ni in ni mogla verjeti. Mama ga je po teh dneh še vedno iskala v zaporu, a je dobila v odgovor vedno isto laž, da bo kmalu prišel domov. Tudi k prijateljici Francki je še vedno ponoči hodila gledat na dvorišče zapora in upala, da kdaj zagleda svojega moža. A ga ni bilo nikoli več tam. Po 16. juniju ga nihče več ni videl, zato smo z mamo vse življenje imele ta dan za njegov zadnji dan življenja. Niti 35 let še ni bil star, umreti je moral čisto nedolžen, v najlepših moških letih. Šele kasneje smo spoznale, da verjetno zaradi nevoščljivosti …
Obe s sestro sva imeli uničeno otroštvo in mladost, oropali so naju očetove ljubezni in skrbi, ki ju nisva nikoli več občutili. Do svojega šestega leta sem ju v polni meri občutila, bila sem očetova ljubljenka. Sestrica je bila premajhna in ni doživela niti tega, kar sem jaz, zato je bila ona še bolj oškodovana. V javnosti o očetu niti govoriti nismo smele, Prva fotografija družine Marinšič. Tereza stoji ob očetu. kaj šele, da bi koga od oblastnikov drznile vprašati, kje je naš oče in zakaj se ne vrne. Mama se je vsa tresla, če je imela kdaj opravek z uradnimi zadevami. Vrh vsega je bila ‘sumljiva oseba’. Ob nedeljah nas je večkrat obiskal mamin brat iz Sežane, ki je bil vdovec. Mama je ob nedeljah ves dan delala v jamski restavraciji, zato nam je zjutraj skuhala kosilo in smo s stricem sami pokosili. Takoj po kosilu pa pomili posodo in odšli na obisk k mami v jamsko restavracijo. Take so bile naše nedelje in še dobro, da je bil z nama stric, drugače bi bili ves dan sami doma. Ne vem, po katerem takih obiskov so naslednji dan mamo klicali na UDBO in jo zasliševali, kdo je tisti moški, ki je v nedeljo popoldne v restavraciji z njo govoril. Zato se je mama bala vseh uradnih oseb, ker smo vedeli, da nas sovražijo. UDBA mi je od takrat predstavljala še bolj nekaj groznega. Vseeno nismo klonile, kar je zasluga naše mame, ki je kljubovala vsem pritiskom povojne oblasti in vsem krivicam. Pa je vse to zmogla, ker ni nikoli obupala in je živela le za najino dobro. Bila je vseskozi globoko verna. Hvala za vse, moja draga mama!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prva fotografija družine Marinšič. Tereza stoji ob očetu.

stran: 031

Ne spominjam se, koliko let smo upale, da oče še kje živi, čakale smo ga in molile. Vsakega 15. avgusta, na veliki šmaren, smo romale na Marijina božja pota. Na Sveto goro smo hodile peš od Solkana naprej. Pa ne samo na Sveto goro. Tudi na Brezje. Z vlakom smo se peljale do Ljubljane, tam prestopile na vlak do Jesenic, se odpeljale do Otoč, od tam peš na Brezje. Romale smo ves dan. Kadar smo romale na Trsat, smo se že ob polnoči odpeljale z vlakom iz Postojne do Reke in naprej s tramvajem na Sušak. Stopnice sem imela dobro preštete. Bilo jih je natanko 570. Na vsaki božji poti smo goreče prosile Marijo, naj pripelje atka nazaj. Ko smo bile že prepričane, da ga ni več med živimi, smo še kar naprej molile, da bi zvedele za kraj, kjer trohni njegovo truplo in mu tam vsaj svečko lahko prižgale. Mamina prijateljica, žena postojnskega trgovca Franca Kastelica, ki je bil aretiran in verjetno ustreljen v istih dneh kot naš oče, je čez leta z otrokom in s svojo sestro pobegnila v Italijo, od tam pa kasneje v Kanado. Mamina sestra Pavla Tavčer je živela v Argentini in vabila mamo, da bi vse tri prišle k njej in tam živele. In veste, kaj ji je mama odpisala: Ne morem priti. Kaj pa, če se nekega dne vrne mož in nas ne bo doma. Tako mu je bila mama zvesta vse življenje! Kakšno neuničljivo upanje je imela!
Šele pred petimi leti sem zvedela od prijatelja Roberta Rozmana, da so nekatere zapornike ponoči vozili z zvezanimi rokami, kot da bi bili zločinci, do določenega mesta na Javorniški cesti, jih tam postrelili in zmetali v jamo nekaj metrov proč. Vem, da nikoli ne bom točno zvedela, ali je tista jama tudi grob mojega očeta. Robert se je za svojega očeta že skoraj prepričal, da je, a še ne ve in bo še naprej poizvedoval. Srčno želim, da je ta jama tudi grob mojega očeta, da bi končno vedela, kje je pokopan. Preden umrem, bi rada še enkrat prišla v Slovenijo, da grem na njegov grob in mu prižgem svečko. Mrliškega lista o očetovi smrti ni mama nikoli dobila. Šele leta 2010, ko sva s sestro vložili prošnjo za popravo krivic, sva dobili izpisek iz matičnega registra z datumom smrti 31. 12. 1945. Kakšno sprenevedanje je ta datum, zdaj vsaj vem, da je revež umrl že prej.
Vesela sem svojega nečaka, očetovega in maminega vnuka, ki je po smrti moje mame l. 1984 na mamin grob poleg njenega imena dal vklesati še očetovo ime skupaj z njegovo fotografijo. To mi je v veliko zadoščenje, saj je tako naš ubogi ata našel svoje mesto v javnosti, pa čeprav samo z imenom in fotografijo na grobu svoje žene. Žal mi je, ker nobeden njegovih preganjalcev in morilcev ne živi več, da bi ata videli na sliki, če bi šli mimo. Morda bi jih vsaj malo zapekla vest.
Kako smo v tistih letih živele z mamo ?
Ko je mama hodila prosit za pomoč, so ji odgovarjali: »Tovarišica, pojdi delat, saj si še mlada.« Bila je junakinja, borila se je za naju, za najino preživetje, za najino prihodnost. Zase lahko trdim, da me je vzgojila v pošteno, verno in iskreno žensko. Prijela je za vsako delo, šivala copate, čistila pisarne, prala drugim perilo. S sestro sva ji pomagali, da smo lahko vse tri skromno živele, a bile smo za marsikaj prikrajšane. Pobirale smo kostanj, polže, zbirale staro železo, star papir in krpe. S sestro sva nabirali ciklame in šmarnice in jih prodajali turistom pred restavracijo ob jami. S tem denarjem sva si lahko kupili zvezke za šolo in druge potrebne stvari. Mama je bila zvečer natakarica v jamski restavraciji, da je bila lahko podnevi z nama. Ko je zbirala leta za pokojnino, je ugotovila, da je niso socialno zavarovali. Zadnja leta pred upokojitvijo je bila kuharica v postojnski porodnišnici.
Gimnazijo sem končala v Postojni; želela sem se vpisati na univerzo, a sem hotela mamo razbremeniti stroškov, na štipendijo še pomislila nisem, ker sem bila prepričana, da je ne bi dobila. Po maturi sem se zaposlila na pošti, kjer sem delala dvanajst let do odhoda v tujino, kamor sem se poročila. Vsa leta od maja 1945 me bremenijo spomini na dogodke, ki so mi uničili otroštvo, mladost in jih še danes ne morem izbrisati iz spomina.
Opisala sem že, v kako strašno žalostnem spominu mi za vse življenje ostaja prizor, ko smo z mamo zadnjikrat videle našega ljubega ata. Nič manj strašen mi ostaja v spominu še en dogodek, samo jaz se ga spominjam, mami sem ga zamolčala. Ona bi tudi to prenesla, a je nisem hotela ponovno vznemirjati. Bila sem že odraslo dekle in smo s prijateljico in njenim zaročencem šli po kinu na čaj v kavarno Jadran. Bil je hladen zimski večer. Nenadoma se primaje do naše mize pijan moški z zabuhlimi, rdečimi očmi, sede k mizi in nas nadleguje. Bil je nihče drug kot naš sosed in postojnski župan Adolf Grželj. Prijateljičin zaročenec mu vljudno reče, naj se odstrani in nas pusti pri miru, ker nas moti. Takrat Grželj vstane, bil je visok dva metra in suh kot prekla, se razkorači na majavih nogah, obrne k prijateljičinemu zaročencu in se zadere: »A ti boš mene podil? Kdo pa si ti, da si to upaš? A ne veš, kdo sem jaz? – Jaz sem njenega očeta ubil!« in pokaže s prstom name, me mimogrede srepo pogleda in se odmaje proč. Kakšna sem bila videti v tistem trenutku, ne vem. Spominjam se, da smo takoj vsi trije vstali, molčali, prijateljica me je prijela pod roko, pomagala obleči plašč in odpeljala ven. Pospremila sta me do doma, molčali smo vso pot. Pred hišnimi vrati smo se poslovili. Mama je na srečo že spala, ker ne vem, kako bi si razlagala moj molk in zaprepaden obraz. Hitro in tiho sem legla in bedela z odprtimi očmi do jutra … Kadar danes pomislim na tisti strašni prizor v restavraciji, mi vstane živo pred očmi njegova dvometrska koščena pojava kot prikazen … Mami o vsem tem nisem črhnila besede. A dvomim, da tudi njej niso prišle govorice o Grželju na ušesa. A mi ni nikoli ničesar omenila. Gotovo iz istega razloga kot jaz ne njej. Nikoli pa je s sestro nisva slišali spregovoriti ene same besedice sovražnosti ali maščevalnosti do ubijalca najinega ata ali udbovca Jerneja Kruha, saj se je v Postojni na tihem to vedelo. Mama naju s sestro ni niti z besedico vzgajala za maščevalnost, samo za odpuščanje. Drugače niti mogla ni, saj je bila tako dobra mama in zelo verna. Tudi jaz vsem odpuščam, pozabiti pa ne morem. Kako naj izbrišem iz spomina vse strašne dogodke?

stran: 032

Adolfa Grželja smo poznale. Včasih je bil naš sosed, potem ko se je poročil, je dobil večje in boljše stanovanje. Pobliže sem se z njim srečala nekoč na občini, ko se je pri njem sestala skupina za popis prebivalstva, saj sem se javila na vsak razpis za honorarno delo. Sprejel nas je in se nam predstavil kot predstavnik ljudstva našega okraja. Z njegovo mlajšo polsestro sva bili prijateljici in sošolki; večkrat me je vabila k njim domov. Vendar nisem šla nikoli. Zakaj ne, si še danes ne znam odgovoriti. Čez nekaj časa, spomnim se le, da je bilo za pusta, se je Grželj pijan z avtom vračal iz Predjame in zgrmel v prepad. Tako se je končalo žalostno življenje morilca mojega očeta … Tudi če je mama zanj vedela, se njeno življenje ne bi v ničemer spremenilo. Revica je zbolela za sklepnim revmatizmom in na srcu in umrla stara štiriinsedemdeset let. Umrla je nenadoma in v največji julijski vročini je prišlo na njen pogreb izredno veliko ljudi. Vsi so jo poznali po srčni dobroti in plemenitosti. Čeprav smo tako zelo skromno živele, je rada Zadnja fotografija družine Marinšič posojala denar, tudi ženam oficirjev, ki jih je bilo v Postojni zelo veliko. Za vsak posojen in darovan dinar je dobila deset novih, taka je bila njena izkušnja.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zadnja fotografija družine Marinšič

Očetova smrt je bila za nas največja bolečina in krivica. Bilo pa je še veliko drugih. Ena od njih nas je tudi močno prizadela, morda prav zato, ker nam jo je povzročil moj stric, očetov brat. Ko ni bilo več očeta, sem ga gledala kot boga, saj je bil vendar njegov rodni brat. Že kmalu po tem, ko je oče izginil, je pričel kazati svoj pravi obraz in moja predstava o njem se je pričela rušiti. Omenila sem že, da je bil moj ded zelo premožen in da je k temu premoženju pripomogel s kupovanjem njiv in travnikov tudi moj oče. Ko je še živel, je povedal mami, da je moj ded Ivan (očetov oče) že napisal oporoko in je vse premoženje z obema hišama vred razdelil na dva enaka dela, vsakemu od obeh sinov enako. Vendar smo se takoj po vojni morali preseliti v pritlično, vlažno stanovanje, očetov brat pa je oddajal stanovanja v prvem nadstropju oficirjem JLA in drugim ljudem. Mama ga je prosila za boljše, bolj suho stanovanje, a zaman. Še hujše spoznanje in ponižanje jo je doletelo čez nekaj let ob dedovi smrti, ko je na sodišču po glasnem branju oporoke ostala brez besed. Oporoka je bila spremenjena. Vse premoženje dobi očetov brat v primeru, da se naš oče ne vrne in se mama ponovno poroči. Nama sirotama s sestro pa pripada le delež od hiše (ne od celotnega premoženja). Mama pa lahko obdrži pritlično stanovanje do smrti. Očetov brat je torej takoj potem, ko je oče izginil in bil ustreljen (za smrt je on vedel, a preračunljivo molčal), samovoljno spremenil oporoko brez mamine vednosti. Prav tako je brez njene vednosti ob dedovi smrti (umrl je nekaj let po vojni) na grob starih staršev dal napisati še ime mojega očeta z letnico rojstva in smrti: Marinšič Stanislav, roj. 1910. umrl 1945. On je to vedel, a pred mamo skrival, medtem ko smo me vsa dolga leta po vojni upale, da je oče še živ, in molile, da bi se enkrat vrnil. Ko smo prišle za praznik vseh svetih na grob, tisto leto, ko je ded umrl, mama ta napis zagleda in od žalosti in razočaranja nad očetovim bratom onemi. Kaj se je takrat dogajalo v njeni notranjosti, je vedela le ona. Nemočna je ostala pred spremenjeno oporoko: lahko bi pripis o njeni morebitni ponovni poroki ovrgla in si za to ovržbo najela advokata, a so jo bolečina ob dokončnem spoznanju in resnici, da je oče mrtev, razočaranje nad njegovim bratom, nemoč osamljenosti in zavrženosti od vseh, strli. Ni imela volje in poguma, da bi hodila od enega do drugega uradnika po sodišču, še manj, da bi si najela advokata in ga plačevala. Ko sem bila pred leti v Sloveniji, sem vprašala daljno očetovo sestrično Ivanko o vpletenosti očetovega brata v to umazano prevaro. Potrdila mi je, da je bil zelo vpleten, a zakaj bi se o tem pogovarjali. Prav je imela. Ob vsem hudem, kar smo z mamo prebolele, to sploh ni najhujše. Boli le krivica, ki jo povzroči najbližji sorodnik nemočni vdovi po nedolžnem ubitega moža in nedoraslima sirotama. Kot »spomin« na to krivico sem kasneje dobila (z mnogimi Stanislav Marinšič s prijateljem posredovanji) od vsega očetovega premoženja vsoto denarja, s katero sem lahko kupila sedemsto nemških mark.

stran: 033

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stanislav Marinšič s prijateljem

Ni denarja in premoženja, ki bi mi lahko nadomestil očeta, ki sem ga vse življenje zelo pogrešala in ga imam še vedno rada, tako kot more imeti otrok rad svojega ljubljenega očeta. Največja dota, ki sem jo dobila za življenje, je bila očetova in mamina ljubezen in njena vzgoja. Kljub svoji nemoči, preziru, krivicam in razočaranju nad svakom je ostala dobra in plemenita. Iz vere je črpala moč, da se je pogumno razdajala nama s sestro in bila do vseh dobra, saj drugačna ni mogla biti! Še enkrat hvala za vse, draga mama!

stran: 034