Avtor: Vanja Kržan

stran: 063

1. Kakšen spomenik?

V dvorani Kazine v Ljubljani je 27. januarja t. i. Socialna akademija organizirala posvet o vlogi umetnosti v spravnem procesu ali natančneje o postavitvi spomenika vsem žrtvam vojne. Postavitev je odobrila državna komisija, potem ko je bila v državnem zboru septembra 2009 sprejeta novela zakona o vojnih grobiščih.
Mnenja povabljenih predavateljev o samem spomeniku, o primernosti postavitve spomenika in lokacije so bila objavljena v tedniku Družina (št. 5, 2. februarja 2014, in na spletu www.druzina.si) zato jih ne bom v celoti navajala, temveč podala nekatera mnenja razpravljavcev in tudi svoja lastna. Hvalevredno je, da so bili udeleženci v razpravi dokaj enotni z nedvoumnimi mnenji dveh najpomembnejših predavateljev: etnologa Silvestra Gaberščka in arhitekta Leona Debevca.
Arhitekt Leon Debevec je mnenja, da mora biti spomenik »nujno uglašen na poslednjo resnico, ki se zbistri šele v potrpežljivem in uravnoteženem dialogu med ustvarjalcem in skupnostjo, kateri bo spomenik pripadal«. Etnolog Silvester Gaberšček se sprašuje, ali »želimo prestižen spomenik kot druge evropske prestolnice ali spomenik narodne sprave? Lahko oboje združimo v enem spomeniku? Slovenci še nismo prišli do te točke, da bi tak spomenik postavili.« Posvetovanje je bilo namenjeno vlogi umetnosti v procesu sprave, zato umetniška stvaritev kot npr. Michelangelova Pieta lahko »vsakemu nekaj sporoča, ga umiri in naredi bolj človeka. In to je poslanstvo umetnosti: naredi nas bolj ljudi«. Razmišljanje je sklenil s spodbudo, da moramo vztrajati pri iskanju nečesa, kar nas bo poenotilo. Predsednik ocenjevalne komisije Aleksander Ostan pa nam je povedal, da je komisija že izbrala izmed sedemintridesetih arhitekturnih predlogov prvonagrajeno rešitev: spomenik predstavljata »dva, v temelju povezana stebra«, ki sta po njegovem »v svoji abstraktni obliki metafora in aluzija enotnosti v dvojnosti, različna sta le vizualno«. Mnenja je, da je tudi lokacija primerna, saj se spomenik posrečeno umešča v prostor.
Spomenik naj bi pripadal celotnemu narodu. Zato naj bi skupnost vseh Slovencev »prepoznala prepričljiv vzgib blagodejne moči najdene resnice, jo posvojila in postopoma spremenila spomenik v novo duhovno žarišča kraja, kateremu pripada«, je prepričan arhitekt Leon Debevec. Sprašujem se, ali lahko to upamo, ali pa se moramo zadovoljiti zgolj z »metaforo in aluzijo enotnosti v dvojnosti«, ki jo bo spomenik predstavljal. Ali nas bo bolj približal resnici ali pa od nje še bolj oddaljil. Nas bo res lepota umetnosti prevzela, ali pa ne bomo prepoznali v spomeniku tiste lepote, ki nas napravi bolj ljudi, kar je po mnenju etnologa Gaberščka poslanstvo umetnosti. Ali nas bo metafora, ki je le prispodoba in aluzija, le namigovanje na »enotnost v dvojnosti« zbliževala ali pa še naprej ločevala? Na splošno je bilo ugotovljeno, kot meni dr. Igor Škamperle, da »stanje in razpoloženje v slovenski družbi« za postavljanje spomenika še ni zrelo. Poleg njegovega smo na video komentarju lahko slišali še mnenji Antona Drobniča in predsednika Zveze borcev Tita Turnška.

2. Zakaj razdvojenost naroda?

Ni se nam treba sklicevati na stoletno preteklost narodove razdvojenosti. Človek mora biti slep in gluh, če ne uvidi, kako zelo nas je ločila revolucija in z njo državljanska vojna, vrh vsega še dolga leta komunističnega totalitarizma. Tako zelo, kot nas doslej še niso razdvojile nobene zgodovinske okoliščine. Resnično mnogi vidimo v spomeniku le »metaforo in aluzijo enotnosti v dvojnosti«. Že sama prispodoba in namigovanje na »enotnost« je laž. Zakaj hočemo še vedno živeti le v prispodobi in namigovanju na »dvojnost«, čeprav v eni državi in enem narodu? Kdo pa hoče še naprej vztrajati v prevari in ji postavljati celo spomenik?
Vprašajmo se najprej o resničnih vzrokih naše sedanje razdvojenosti: kje so vzroki za revolucijo, državljansko vojno in povojni totalitarizem? S spomenikom na zapletenost teh vprašanj ne bomo odgovorili in jih razjasnili. Zakaj leta 1941 trojno okupacijo naroda izrabijo boljševiki, da pridejo na oblast, čeprav preko krvavečega trupla narodovega telesa, tudi če pobijejo do zadnjega vse, ki niso idejni zagovorniki boljševizma ali mu nasprotujejo? S kakšnimi sredstvi in načini so po krvi prigazili do oblasti? Zakaj so še v povojnem totalitarnem nasilju svojo oblastno mogočnost namenili ustrahovanju, zapiranju, mučenju in pobijanju resničnih ali namišljenih nasprotnikov? Čemu kazenska in delovna taborišča? Zakaj Goli otok in s kardeljansko hudobijo prefinjeno mučenje ljudi? Čemu že med vojno Vos, Ozna, Udba, terenci, partizanske diverzantske akcije in napadi na vasi, ropanje premoženja in požiganje, pobijanje civilistov, kolaboracija z Italijani in Nemci? Zakaj Udba še danes obvladuje celoten slovenski prostor? Vse to je zamolčana zgodovinska resnica, ki je mlajši ne poznajo in ne sprejemajo kot del narodove zgodovine. Žal posledice zamolčane resnice že krojijo tudi njihov sedanjik, še bolj bodo prihodnost. Zakaj jim je težko razumeti, da so se nasprotniki boljševizma uprli pobijanju civilnega prebivalstva, tudi žensk, deklet, otrok, fantov ali priletnih gospodarjev kmetij, uglednih meščanov, vseh vplivnih in premožnejših ljudi in celotnih družin? Pobili so nosilce narodove civilizacije in kulture, vplivne ljudi, politike, gospodarstvenike, duhovnike in redovnike, skratka vse dejanske in domnevne nasprotnike. Steber in cvet naroda! Ali niso bili ustrahovani in napadeni ljudje dolžni braniti svojih življenj in življenj svojih domačih? Ali so zato vaški stražarji in kasneje domobranci res izdajalci, ki jih je treba pobiti? Ali njihovo geslo MATI – DOMOVINA – BOG izraža sovraštvo ali domoljubje? Ali z domoljubnim prepevanjem narodnih pesmi svoj narod izdajajo ali pa le branijo civilizacijo, kulturo in vero Slovencev od Brižinskih spomenikov dalje?

stran: 064

Kaj je resnica in kaj je laž? Kaj pravica in kaj krivica? Kaj so zgodovinska dejstva in kaj potvarjanje zgodovine? Kdaj bomo končno zvedeli, kdo vse so žrtve boljševikov? Saj imajo vendar imena in priimke! Bili so možje in žene, matere in očetje, sinovi in hčerke, bratje, sestre, otroci, nekateri celo še nerojeni! Kje je bila vsa ta nepregledna množica »sovražnikov naroda« pobita? Kakšni so njihovi zločini, tako težki in nedopustni, da jih je bilo treba pred smrtjo še zverinsko mučiti? Kam so bila zmetana njihova trupla? Kakšne »obsodbe« so jim zapisali partizanski politkomisarji? Kdaj bodo znani datumi njihove smrti? Kdaj izdani vsi mrliški listi s točno navedenimi datumi in ne z izmikajočim pripisom: datum smrti neznan ali 31. 12. 1945 je dan, ki ga pokojni(-a) ni preživel(-a). Po tolikih letih iskanja, pisanja najrazličnejših prošenj in brskanja po arhivih, da bi izsledili vsaj kakšno sled za svojimi dragimi domačimi, ki so še vedno samo »pogrešani«, svojcem ostaja le še eno in zadnje vprašanje: Kje je grob mojega očeta, moje mame, mojega brata, sestre? In morda še zadnje upanje, da bo grob končno našel. Kopica neodgovorjenih vprašanj iz leta v leto. Ali mar zato, da bodo vsi, ki jih postavljajo, končno pomrli? In z njimi vred tisti, ki bi nanje lahko odgovorili, a ostajajo nemi, brez iskanja in priznanja resnice in krivde, brez opravičil za storjene zločine in žalitve.
Zaradi inteligentno prefinjene hudobije boljševiške ideologije še danes ne najdemo odgovora na vprašanje, kaj je boljševizem v svojem bistvu. Imensko poznamo njegove idejne nosilce v Sloveniji, znana so imena večine partizanov, predvsem njihovih komandantov, padlih in pobitih, povečini so znani njihovi datumi smrti, častimo njihove grobove, postavili smo jim spomenike, napisali imena znanih na spominske plošče, pojemo hvalo njihovi junaški borbi za svobodo naroda, izkazujemo jim čast in trajen spomin z mahanjem z boljševiškimi prapori in simboli, s petjem revolucionarnih pesmi: vse v slavo in čast padlim junakom in preživelim borcem. Ali se današnjim potomcem boljševistične ideologije prikrade kdaj v srce drobec sočutja do vseh, ki še danes žalujejo za svojci in iščejo njihova trupla, dolga leta po vojni zasliševani in nadzorovani, še danes žaljeni, poniževani in ustrahovani? Ali sploh vedo, kaj je ‘sočutje’?
Potrebujemo spomenik sočutja, razumevanja, priznanja krivde in odpuščanja, da bomo končno lahko postavili na trden temelj narodne sprave eno samo zgodovinsko resnico. Lahko se sramujemo spomenika, ki naj bi iz temelja enotnosti povzdigoval dva stebra naše razdvojenosti. Kakšna pa je danes enotnost našega naroda, če ne zlagana? Ali ji niso boljševiki postavili betonskega temelja v Dolomitski izjavi, ki so jo s krvjo podpisali že pred tem pomorjeni »izdajalci naroda«? Napisi na obeh ploščah ločenih stebrov še niso znani. Na enega bi lahko napisali kar zgodovinsko utemeljeno Dolomitsko izjavo in z njo postavili temelj spomeniku sprave.

3. Kdaj lustracija?

»Edinost, sreča, sprava / k nam naj nazaj se vrnejo! / Otrok, kar ima Slava, / vsi naj si v roke sežejo«, so bile pesnikove želje pred sto sedemdesetimi leti. Prav tako naše v času Demosove vlade. Pa so idejni nasledniki revolucije hitro poskrbeli, da so jih uničili. Tedanji prvi predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta dr. France Bučar, ki bi moral dati v razpravo zakon o lustraciji, je kratko in odločno razsodil: »Samo preko mojega trupla.« Zato še vedno hodimo preko trupel šeststo znanih grobišč in več sto neraziskanih jam in brezen s trupli pobitih, zlasti na Primorskem, tudi množičnega, ki ga je dolgo časa zaznamoval pomenljiv napis TITO. Kako naj torej govorimo o resnici, ki bi edina pripeljala do sprave, če pristaši boljševizma še vedno slavijo enega največjih zločincev in krivca za pokole med vojno in množičnega pokola slovenske vojske po vojni? Ne dolgo tega so nas žalili z razstavo o Titu, s plakati njegovega portreta asketskih potez odločnega borca za svobodo – maršala nove Jugoslavije. Ali morda tudi zato dr. Bučar danes daje izjave, da je »Slovenija še vedno komunistična država«, da smo »Slovenci še vedno v totalitarnem sistemu«?

stran: 065

Neugotovljena resnica in nespravljivost sta arogantno in pritlehno pohodili nepokopana trupla, ponovno so žalili in sramotili njihove svojce s prostaškim govorjenjem o »preštevanju kosti«, jim grozili s »še premalo smo jih pobili«, se pravičniško hlinili, da je nedopustno delati »nove krivice« in »odpirati stare rane«. Uničevali so sledove preteklosti v arhivih, saj je treba »gledati naprej«, verjetno v lepšo prihodnost, ki se že kaže na obzorju. Kadar se iz krepkih grl borčevske vojske oglasijo hrabre partizanske pesmi – pridruži se jim predsednica vlade, ki naj bi predstavljala vse državljane – in se zasvetijo na ponosnih prsih simboli boljševizma in totalitarnega nasilja, takrat prav oni svojim žrtvam, svojcem pobitih, ponovno odpirajo »stare rane« in »povzročajo nove krivice«. Ne moremo brezskrbno »gledati v prihodnost«, prav zato, ker se še nismo osvobodili laži in dokopali do resnice. Za domovino s Titom – naprej!, smo pozdravljali nekdanji pionirčki. Naprej, toda kako, s kriminalnimi dejanji, s skorajšnjim bankrotom? Imajo mladi sploh še kakšno prihodnost? Morda prihodnost modernega suženjstva? Ne moremo se otresti črnogledih misli, ko smo bili priča norčevanja iz državljanov: predstavniki vlade s predsednico vlade – ki naj bi predstavljala vse državljane – so nam ob dnevu državnosti s petjem Internacionale zaželeli: Vstanite v suženjstvo zakleti! In to v dvorani v Stožicah, ki so jo zgradili brezpravni, izkoriščani, resnično v suženjstvo zakleti delavci, opeharjeni za pravični zaslužek, dopust, celo zdravje!
Na posvetu o postavitvi spomenika je bila s potvarjanjem zgodovine ponovno žaljena zgodovinska stroka. Predsednik Zveze borcev Tit Turnšek nam je preko video komentarja spregovoril o »nepotvorjeni resnici«, o »vsej resnici« in »zgodovinskih dejstvih«. Po njegovem je »okupacija povzročila, da je RKC začela kolaborantstvo« … »Tako, da to moramo videti in je RKC zvabila v to kolaboracijo in potem v bratomorno vojno ljudi in se njim za to še nikoli ni opravičila – tudi nam se ni. Ampak to je pač približno tako.« Na koncu prizna, da so se lahko na partizanski strani »dogodili kakšni izpadi, ki pa jih je vodstvo Osvobodilne fronte kaznovalo – tako mimogrede.« Zanj je »vojna pač vojna«, zato se »izdajalci, ovaduhi ponavadi postrelijo v vseh državah – in to je to.« In »to« ne potrebuje nobenega komentarja.

4. Ali je le spomenik umetnost v procesu sprave ?

Med posvetom o umetnosti v procesu sprave sem večkrat pomislila, kako upravičeno smemo biti ponosni na revijo Zaveza, ki je glasilo Nove Slovenske zaveze. Delovanje celotnega društva in revija sta uglašena na temo sprave. Vsak izvod je drobno literarno-umetniško delo. Uvodni eseji so visoko filozofsko, psihološko, zgodovinsko in družbeno-politično pisanje filozofa, klasičnega filologa in publicista, nekdanjega urednika revije prof. Justina Stanovnika in v novejšem času njegovih naslednikov. Vsak zase je literarna umetnina, a jo le malokdo prepozna. V vsakem izvodu je nekaj prispevkov, ki so uglašeni na temo o spravi; mnogi osvetljujejo in rešujejo pozabe medvojne in povojne dogodke, ki so del naše zamolčane zgodovine; svojci pobitih lahko v svojih pričevanjih končno izpovedo svojo resnico in bolečino. Vodstvo NSZ leto za letom vabi in prireja več spravnih slovesnosti, ki že same po sebi izražajo željo in prizadevanja za spravo in nihče od prisotnih ne drži roke s figo v žepu. Nasprotno: v tišini in v sveti zbranosti kočevskega gozda, Krimske jame, na Teharjah, na Lajšah in drugod prisotni spremljamo spravno daritev svete maše. Prepričana sem, da so te daritve na grobiščih naših mučencev ne le posvečujoče, ampak za žrtve in njihove svojce odrešujoče, hkrati pa enkratno kulturno doživetje za vse občestvo. Ali ni vsak kulturni dogodek tudi svojevrstna umetnost? Vsaka farna spominska plošča s podatki umrlih (postavljenih v veliki meri po zaslugi požrtvovalnega dvajsetletnega dela pokojnega dr. Tineta Velikonje) je zgodovinski dokument in pomemben prispevek za narodovo spravo. Skoraj vsaka, kot npr. na ljubljanskih Žalah, je poleg tega pravi kulturno-umetniški spomenik, s posvetilom vred. Ko človek postoji ob njih in se zamisli, kljub bolečini božajo srce in dušo s tolažbo, z mirom, kesanjem in odpuščanjem, s spravljivostjo in z upanjem. Tako tudi NSZ z umetniškimi stvaritvami in s kulturnimi dejanji polaga dragocen mozaik na poti do sprave vseh Slovencev. Zavedamo se, da lahko bodisi osebna nespravljivost bodisi nespravljivost celotnega naroda pripelje v še večje zlo. Vsega hudega, reši nas o Gospod! so vedeli včasih moliti.

stran: 066

5. Ali res sovraštvo in maščevalnost?

Po uvodnih treh video komentarjih je na posvetovanju prva spregovorila gospa Spomenka Hribar. Ob ustanovitvi slovenske države so jo zaradi njenega domoljubnega govorjenja in čutečega pozivanja k spravi in »pietetnemu« pokopu mrtvih nekateri proglasili za slovensko Antigono! Upali so, da bo tudi ona zmožna tako herojskega dejanja kot grška Antigona, ki je na bojišču poiskala in pokopala truplo svojega umorjenega brata Polinejka, čeprav se je boril na sovražni strani in je grozila smrtna kazen vsakemu, ki bi si ga drznil pokopati. Mnogi so upali, da si bo morda gospa Hribarjeva skušala prizadevati, da bo tudi država Slovenija pričela pokopavati svoje pobite brate, da se jim vrne čast in pravica do groba, svojcem pa tolažba in mir. Vendar je vedela, da bi s takim spravnim dejanjem tvegala politično smrt, podobno kot je bila Antigona živa zazidana v grobnico. Kmalu se je pokazalo, da je bila njena politična volja in moč le še v »zaustavljanju desnice«. Izdajalci, kolaboranti in sovražniki naroda pa so čakali v Hudi jami – zazidani.
V vsem, kar je gospa na posvetovanju povedala, pri najboljši volji nisem zaznala kančka spravljivosti, čeprav je govorila o svojih preteklih prizadevanjih za spravo, žal, bila so zaman. Tokrat smo bili deležni očitka »desnica – domobranska stran«. Večina domobrancev ni več živih ali so ostareli; tudi vsi »desničarji« ne izhajamo iz domobranskih družin. Gospa je dosledno omenjala le domobrance, čeprav dobro ve, da je bilo med vojno in po njej pobitih na tisoče civilistov in več sto že pred nastankom domobranstva. Še manj razumem, zakaj nas gospa še vedno ločuje na eno in drugo »stran«. Na »naši strani« smo samo demokratično misleči, lojalni državljani demokratične države, enakopravni in enakovredni z drugimi, brez vsakršnih privilegijev, uslužni plačevalci davkov ipd. Na osnovi česa in po katerih kriterijih nas gospa ločuje? Mar domneva, da mora spomenik zato že na prvi pogled predstavljati »dvojnost v enotnosti«, saj se sodeč po svojih besedah ob koncu nagovora gospa strinja s tako izbiro spomenika. Zaupala nam je tudi, da so jo pred leti naprosili, naj napiše knjigo o zločinih domobrancev, a je odklonila; ni hotela narediti v narodu še večjega razdora. Škoda, da knjige ni napisala: razjasnila bi drobec narodove zgodovine in s tem prispevala k bolj temeljitemu poznavanju resnice, po kateri bi lažje in hitreje prišli so sprave.
Najbolj me je presenetila njena trditev, da se po triindvajsetih letih naše državnosti maščevanje le še stopnjuje: »Bilo je vedno več sovraštva, zahtev po maščevanju, češ, petdeset let ste vi nas, zdaj bomo pa mi vas!« Verjetno gospa zamenjuje pojem lustracije in sprave z maščevalnostjo? Ali pa razume kot maščevalnost in nespravljivost zgolj željo svojcev in peščice zgodovinarjev, da država omogoči izkop in dostojen pokop ostankov trupel prav iz vseh jam po Sloveniji, več sto še neodkritih, čeprav so zasuta s smetmi in odpadki? Morda pa se naši oblastniki z gospo vred bojijo tisočev nestrohnjenih trupel, ki sta z njimi še vedno natrpana oba jaška rudnika Huda jama. Ali so zato prepovedali nadaljnji izkop in bodo počakali, da podporno ogrodje strohni in se zruši, tako da bo v jašku izkop trupel onemogočen? Ali je to odgovor na našo »maščevalnost«? Zakaj se bojijo celo kostnice za pokop posmrtnih ostankov že izkopanih trupel? Tako so svojcem uničili še zadnje upanje, da bi lahko ob njej prižigali sveče svojim dragim. Zakaj so onemogočili tudi identifikacijo trupel? Ali želijo preprečiti, da se pred jamo morda ne bi zbirali »maščevalci« in bi bilo »vedno več sovraštva«? S tako žaljivim govorjenjem gospa želi postavljati spravni spomenik žrtvam vseh vojn! Katerih vojn sploh? Potemtakem tudi naši državljanski vojni, ki očitno še vedno traja. Torej se spomenik vsem žrtvam vojne postavlja tudi žrtvam naše državljanske vojne! Ta še vedno traja in je zato resnično prezgodaj govoriti o postavljanju spomenika. Toda kljub naši nespravljivosti gospa ostaja sočutna in pravičniška. Razume, da smo »z mrtvimi povezani z lastno bolečino«.
Še vedno se sprašujem o resničnosti njenih besed. Ali je bilo res »vedno več sovraštva, zahtev po maščevanju«? (Prav danes sem prebirala članek, priobčen v tej številki revije »Hvala ti, draga mama za vse!« gospe Terezije Marinšič in spoznavam prav nasprotno.) S sodelovanjem pri Zavezi sem se v zadnjih dveh desetletjih seznanila s pričevanji mnogih svojcev pobitih. V njihovi notranjosti ostaja le trpka bolečina in globoka rana, ki ob vsakem mojem obisku ponovno zakrvavi; dolga desetletja trpljenja jih je notranje očistilo, mnoge žalitve in krivice utrdile. Z molitvijo so si izprosili milost odpuščanja, ki jim jo podarja vera in ljubezen v pravičnega Boga. Vsaka sveta maša je zanje spravna in odrešujoča daritev, ne le tiste na moriščih v kočevskem gozdu in na drugih znanih. Zavedajo se, da je čista vest poroštvo notranjega miru in luči. Zmožnost odpuščanja je včasih dolgotrajen proces, toda njihova pričevanja so me prepričala, da je bilo le-to, po božji milosti in zasluženju, vsakemu v dolgih letih trpljenja že podarjeno, saj je trpljenje, darovano Bogu, zmagovalcu zla, že samo po sebi očiščujoče in odrešujoče. Poučeni so o krščanskem nauku in sami so izkusili, da je za odpuščanje potrebno najprej iskreno kesanje. Toda ne samo njihovo, pričakujejo še priznanje krivde in opravičila krvnikov. Predvsem pa zelo dobro vedo, da bi maščevanje in sovraštvo škodilo le njim samim, morilcem bo sodil Bog. Z veliko mero pomilovanja mi mnogi vedo povedati o samomorih, nesrečnem življenju, pijančevanju in družinskih tragedijah morilcev, nekatere so osebno poznali ali pa zanje slišali.

stran: 067

Pričevanja vdov in njihovih otrok so me prepričala, da so matere svoje sirote vzgajale v spravljivem, krščanskem duhu in s podvojeno ljubeznijo. Z velikim pogumom in nesebičnim garanjem za njihovo preživetje so se še posebej trudile, da ohranijo v ranjenih otroških srcih svetlo in neokrnjeno podobo očeta, ki jo je v njih uničevala vsa povojna leta lažna propaganda, smešenje in vnebovpijoče krivice. Kakšno nasilje nad otroki! Plemenite matere in poniževane vdove so dobro vedele (brez znanja današnje razvejane in mnogostranske psihološke stroke), da otroških src ne smejo bremeniti in kvariti še z maščevalnostjo, ki so ji bili kruto izpostavljeni ‘otroci belčkov’.
Člani Zaveze vemo, da spravni proces ni samo stvar človekove intime, ampak tudi nujno potreben družbeni in politični proces, ki ga postavitev spomenika ne bo naredila. Takega mnenja smo bili tudi razpravljalci na posvetu o spomeniku. Toda spravnega procesa na družbeni in politični ravni gospa ne omenja. »Domovina smo vsi, mrtvi in živi. Vsak ima svoja čustva in predstave o domovini.« In še posvari nas: »Žal, naša razdeljenost med mrtvimi in živimi je še vedno navzoča. Morali bi že enkrat nehati sektašiti okoli mrtvih!« Zanjo različnih mnenj o spomeniku in primernosti za postavitev očitno ni, kajti njena dokončna odločitev je bila: »To bo spomenik naše razdvojenosti, žal.« Na vsakem od stebrov bo plošča z napisom, kakšnim, nam gospa ni zaupala. Ponovno je obžalovala, da niso bili sprejeti Župančičevi verzi, ki jih je pred leti predlagala: »Domovina je ena, / nam vsem dodeljena, / in eno življenje / in ena je smrt.« Res lepi, domoljubni verzi, toda ali je domovina v resnici vsem dodeljena? Ali tudi tistim sto tisočim pobitim, ki zmetani v jame čakajo na dostojen pokop in njihovi svojci na sočutje? Ali ne bi bili Prešernovi verzi bolj primerni in bliže naši skupni želji po spravi: »Edinost, sreča, sprava, / k nam nazaj naj se vrnejo, / otrok kar ima Slava / vsi naj si v roke sežejo, / da oblast / in z njo čast, / ko pred, spet naša bosta last.« Žal ta napis ne bi potrjeval »enotnosti v dvojnosti«, ki jo spomenik predstavlja.

6. »Da vrne resnica vam voljo za rast«

Razumem, da mladi ne poznajo zgodovinske resnice našega naroda, težje razumem, da mnogim zanjo ni mar, ne morem pa razumeti, če ostajajo ravnodušni in neprizadeti ob zločinu Hude jame, največjega od množice zločinov širom Slovenije. »Kri po Kranji, Korotani / prelita, napolnila bi jezero,« tudi v naši bližnji zgodovinski preteklosti. Saj je Huda jama končno tudi pred očmi mladih razgrnila lažno, a tako opevano ‘zgodovinsko resnico’. V sedemdesetih letih je veliki človek, duhovnik in filozof prof. dr. Janez Janžekovič, eden od iskrenih in poštenih pobudnikov za dialog med vernimi in neverujočimi, zapisal v skrbi za obstoj slovenskega naroda: »Nekdo naj zakriči!«
Danes kriči Huda jama, kričijo vedno nove krivice in nespravljivost na državni ravni. Zamolčana resnica in vztrajanje v nespravljivosti lahko vodita v še večje zlo. Spomenik ga ne bo odpravil. Ne potrebujemo spomenika, potrebujemo sočutje! Sočutje do svojcev pobitih! Potrebujemo spoštljive pokope iz vseh raziskanih in še neraziskanih jam, jarkov in brezen! Potrebujemo sočutno razumevanje do vseh, ki še upajo, da se iz neraziskanega jaška Hude jame izkoplje še približno dva tisoč trupel, ki bi utegnili biti njihovi očetje, mame, bratje, sestre. Zaenkrat ostajajo vera, upanje in ljubezen, to troje. Lux perpetua luceat eis! Vhod v Hudo jamo je zaprt: v posmeh vsem razžaljenim svojcem, v posmeh prizadevanjem vseh, ki se trudijo za dostojen pokop, v posmeh spravi slovenskega naroda. Posmeh je celo napis na zaprtem vhodu v rudnik: »Rudnik Barbarin rov. Vojno grobišče. Republika Slovenija.« Ali postane koga sram, da je državljan te republike? Ali se komu zazdi, da je plošča z napisom na vhodu kot v posmeh vsem, ki namesto nje željno pričakujejo postavitev kostnice in ureditev spominskega parka?

stran: 068

Morda je mnogim nerazumljivo, zakaj tako velika želja svojcev, da pokopljejo svoje mrtve. »Na grobu mojega brata najdem mir … « To je izkustvo rudarja Mehmedalije Alića. Nobenega maščevanja, samo mir. Našel je truplo svojega brata na morišču Srebrenice in ga pokopal v domači vasi, kjer so bratje in sestre skupaj s starši preživljali revno, a srečno otroštvo. Truplo drugega brata še išče in trdno upa, da ga bo našel. Njegova knjiga Nihče ni le osebno pričevanje o zločinu v Srebrenici in odkrivanju dokazanih zločinov v Hudi jami, ampak je mnogo več. Odseva človekoljubnost in vero v človeka, pa gospod Alić ni humanistični filozof, je preprost rudar, a človek s plemenitim in resnicoljubnim srcem. Tudi ni pravnik, a jasno zapiše: »Zločince je treba kaznovati, kajti če tega ne naredimo, sedanji in vsem bodočim generacijam pošiljamo napačno sporočilo.«
Kakšno sporočilo mladim pa pošilja dr. Marko Kremžar iz Argentine? Verze je sicer napisal za nagrobni spomenik zgorelim domobrancem v Grahovem, a jih je bolj kot mrtvim namenil mladim: »Čakamo strjeni v prst, / da rod, ki iz vaših poraja se vrst, / zdrobil bo lažnivega molka okove; / da spet pridobimo ukradeno čast, / in vrne resnica vam voljo za rast.«
Razpravi o postavitvi spomenika »Umetnost v procesu sprave« je dodal svoje strokovno in kritično razmišljanje še priznani arhitekt in urbanist dr. Boris Gaberščik. Objavljeno je v Demokraciji št. 5, 30. januarja 2014, pod naslovom Problem nacionalnega spomenika žrtvam vseh vojn v prestolnici. Njegovi razlogi proti postavitvi spomenika so tehtni in strokovno utemeljeni. Problem ni eden, ampak jih naniza od arhitekturnih, prostorskih in urbanističnih. Prav vsi bi ponovno kvarili umetniško podobo Plečnikove Ljubljane, kot jo že žali betonska plošča Mesarskega (Kebetovega) mostu.
Omejila se bom le na njegovo mnenje o primernosti za postavitev spomenika. »Zmotna je predstava, da bo lahko arhitektura, to je materialna postavitev kakršnihkoli kamnov, pripomogla k spravi Slovencev. Sprava Slovencev ni arhitekturni problem, temveč psiho-socialni problem tega naroda. Ali bomo morda s spomenikom zabrisali povsem neprimerno izjavo nekdanjega predsednika države o drugorazrednosti povojnih pobojev, Hude jame in šeststotih morišč po vsej Sloveniji? Ne bomo. Nasprotno, na široko se odpirajo vrata sprenevedavim ceremonialom z znanimi teatrskimi scenami in s starimi obrazi. Te ne bodo izbrisale sedanjih ukrepov leve politike, da z vsemi sredstvi preprečuje nadaljnjo raziskavo Hude jame in onemogoča dostojen pokop žrtev tega neciviliziranega hudodelstva. Naš narod bolj kot spomenik potrebuje dolgotrajno duhovno terapijo in prenovo, priznanje krivde, sankcioniranje krvnikov in odpuščanje svojcev žrtev, nikakor pa ne pozabe krutega dejanja. Čas za postavitev spomenika ob vseh političnih problemih današnjice niti malo ni primeren za kaj takega. Prej se morajo v državi in v naših dušah utrditi druge vrednote, pluralistična demokracija, pravna država in evropski civilizacijski kodeks. Začnimo raje z narodovo duhovno preobrazbo v šolstvu, kulturi, novinarstvu, z resničnimi dejanji politične sprave.
Šele takrat bo pravi čas za pomnik drugačne vsebine, pomnik razumevanja in miru, kjer spomenik ne bo politična groteska in platforma za fototermine politikov, temveč poklon, pozitivna gesta plemenitih ljudi, civilizacijska usmeritev novega, odprtega življenja naroda … Takrat bo stal spomenik sredi življenja nove generacije, ki ga bo razumela brez razlage in sprejela kot simbol novih narodovih in državnih vrednot.«

stran: 069