Avtor: Peter Sušnik

stran: 076

Na začetku najlepša hvala za podporo, ki mi je bila izražena na volitvah. Seveda pa te podpore ne bi bilo, če ne bi bilo vztrajnosti mojega predhodnika, gospoda Drobniča. Na tem mestu se moram iskreno zahvaliti gospodu Drobniču in pa profesorju Justinu Stanovniku, ki sta z veliko vztrajnostjo čakala in me prigovarjala k temu, da bi dal soglasje h kandidaturi. Dvomim, da bi danes stal tu med vami, če te vztrajnosti ne bi bilo. Zato menim, da za to zaslužita ne samo mojo zahvalo, ampak priznanje vsega članstva, ker se zavedata, da včasih pride do tega, da se mora kdo umakniti in prepustiti mesto novi generaciji za skupno dobro, čeprav bi ju še najraje videli na istem mestu kot do zdaj. Njuno delo nima črne pike, zato si zaslužita naziv častnih članov upravnega odbora.
Zakaj sem sprejel kandidaturo?
Če bi živeli v normalni državi, to vprašanje sploh ne bi bilo potrebno, ker bi bila Nova Slovenska zaveza stanovska organizacija veteranov, nekdanjih vojakov in njihovih sorodnikov, padlih, preživelih, tistih skratka, ki so se borili na strani legalne slovenske oblasti. V normalni državi bi bila to ena izmed organizacij civilne družbe, ki bi imela družaben namen: družiti med seboj tiste, ki jih povezuje enako izhodišče.
Mi, žal, ne živimo v normalni državi. Mi smo si predstavljali, da bomo živeli v normalni državi, ko smo v poznih osemdesetih letih in v začetku devetdesetih let odločali na demokratičnih volitvah, na plebiscitu in dočakali razglasitev osamosvojitve.
Če bi živeli v normalni državi, potem bi ta država sama želela z uradnimi institucijami razčistiti svojo zgodovino pod enim samim vtisom, in ta je: kaj je resnica? Ker te volje ni bilo, je civilna družba prevzela pobudo in sama pokopavala svoje mrtve, preštevala svoje ranjence, preštevala svoje izginule, preštevala svoje begunce, preštevala grobove in odkrivala kosti. Ker te uradne volje ni bilo, je revija Zaveza opravila tisto delo, ki bi ga sicer v vseh normalnih pogojih moral opraviti inštitut z državnim značajem, morda celo Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije, da ne govorimo o katedri za zgodovino na Filozofski fakulteti. Tam bi morali biti izdani uradni leksikoni, uradna enciklopedija slovenske zgodovine 20. stoletja in njeni izvlečki bi morali biti brez kančka dvoma dostopni kot splošni učbenik vsakemu osnovnošolcu in srednješolcu. O tem ne bi smeli razpravljati. Žal nismo normalna država. Ko bi bili normalna država, bi spoznali, da se je eden največjih zločinov, ki se je zgodil po letu 1945, ki je bilo najbolj krvavo na Slovenskem, zgodil v osemdesetih letih. Ta zločin je najmanj enak tistim, ki so se dogajali med vojno, med revolucijo in po vojni. To je zločin pritlehnega zanikanja in uničevanja duha resnicoljubnosti in resnice.
Če gledamo iz današnje perspektive in opazujemo, kaj se je zgodilo: v osemdesetih letih je partija dovolila takratnim navideznim disidentom, da so javno spregovorili o tem, kar smo drugi že vedeli – da so se dogodili povojni poboji. Spomenka Hribar in njeni somišljeniki so o tem javno spregovorili in na ta način uzurpirali koncept sprave, ki je bil po mojem trdnem prepričanju zvijačno voden. Zvijačno voden zato, ker je bil namen tega razkritja spraviti na dan tisto, kar je oteževalo vest vseh povojnih generacij komunistov in tistih, ki so vedeli, kaj se je zgodilo.
Zločin je namreč bil in resnica o njem veste, da se je preganjala na vse mrtve in žive, tudi za ceno življenja: da bi kdorkoli ne spregovoril o tem, kaj se je zgodilo. Meni to pove, da so vendarle imeli slabo vest. Kljub vsej podpori partije, kljub nedotakljivosti partije, kljub udbovski podpori in vsej drugi podpori so vendarle tako kot v Hudi jami postavili zidove, zasuli jame v Kočevskem rogu, postavili smetišče na Teharjah in naredili vse, da bi se prikrilo, kaj hudega so storili, zakaj bali so se resnice. Ko je ob koncu osemdesetih let ta resnica prišla vsem vidna na dan, se je zgodilo to, da so si odvezali slabo vest, češ, zdaj je to prišlo na dan in na tej točki smo zaključili. Na tej točki, ko vsi vemo, da je ta zločin bil, se bomo spravili in ne bomo več brskali po kosteh, ne bomo iskali krivcev, ne bomo se več pogovarjali o tem, kdo je bil kriv, kdo ni bil kriv: vsak bo odnesel svojo krivdo sam na drugi svet in na tej točki bo slovenski narod spravljen.
Vse skupaj smo kronali, po mojem mnenju, s prevaro v Kočevskem rogu, katere udeleženec je bil nehote takratni nadškof dr. Šuštar. Partija z Milanom Kučanom, z Janezom Kocijančičem in celotno vodilno elito je zlorabila sveti kraj, sveto daritev za to, da so si oprali slabo vest in da jim ni bilo več treba skrivati, da so zločinci. Na drugi strani pa je tekel popolnoma drug proces, ki teče še danes in njegove posledice so bistveno bolj daljnosežne: v slovenskem narodu je prevladalo prepričanje, da je s tem, ko vse vemo, stvar zaključena. In kdor jo želi ponovno odpreti, razdvaja slovenski narod, dela škodo javnemu interesu in da se zaradi tega nima smisla kakorkoli pogovarjati, ker je lahko resnica samo tista, ki je bila uradno znana ves čas. Eni so bili kolaboranti in drugi so bili zveličavni osvoboditelji in borci za boljši jutri.

stran: 077

Na tej točki in v takem stanju duha sem pristal na kandidaturo, ker se mi zdi, da je potrebno stvari spremeniti na bolje. Če ne bomo spremenili stanja duha, nam ne pomagajo pravna sredstva. Ne pomaga ne resolucija evropskega parlamenta, ne pomaga niti zakonodaja slovenskega parlamenta, ker ljudje ne čutijo, da bi se karkoli spremenilo in bodo svoj odnos vedno temeljili na tistem, kar jim je bilo manipulativno vsajeno, da je prav, četudi ni resnica in ni prav.
Naše delo v Novi Slovenski zavezi ob tem, ko ostajamo veteranska organizacija, ko bomo še naprej združevali vse tiste, ki ste bili vojaki ali njihovi sorodniki, je, da usmerjamo svoje moči v spremembo stanja duha. Stanje duha v Sloveniji namreč ni doraslo do mere, da bi lahko neka evropska inštitucija z zamahom roke stvari spremenila. Ne, ker ni sankcij! Večina nas je bila zgrožena, ko je letos ob 27. aprilu doživela farso v Stožicah. Podobna ikonografija avstrijske stranke, nemške stranke, italijanske stranke s fašističnim ali nacističnim prizvokom bi za seboj potegnila izolacijo tiste stranke in tiste vlade, v kateri bi taka stranka sodelovala. Podobno se je zgodilo, ko je Jörg Haider stopil v avstrijsko vlado. Država je bila s strani Evropske unije osamljena. Nam se kljub resolucijam evropskega parlamenta ni zgodilo nič. Naslednji dan so bili povsod po Evropi in brez zadržkov dobrodošli sogovorniki: od predsednice vlade navzdol do ministrov in državnih uradnikov. Nihče, ne veleposlanik Evropske unije, ne veleposlanik katere od držav Evropske unije, ni kakorkoli protestiral, kakorkoli dal vedeti, da je bilo kaj narobe.
To je stanje duha. Stanje duha v Sloveniji je, da smo mi s tem, kar se je zgodilo v Kočev­skem rogu, stvari zaključili in gremo naprej. Privilegirani uživajo svoje privilegije dalje, borci uživajo svoje pokojnine dalje, partija uživa svoje pridobitve dalje, denacionalizacija pa je prikazana kot velika napaka, kakor so označene za napake tudi vse druge oblike poprave krivic, četudi simbolično malenkostne. To je stanje duha. Evropsko stanje duha je, da socializem ni enak nacizmu in fašizmu, kljub vsemu svojemu totalitarnemu in morilskemu značaju. Naša dolžnost je, da novejše rodove, mlade rodove prepričamo z resničnim pričevanjem, ki ga je zbrala revija Zaveza kakor tudi vsi živi pričevalci, da začnemo premikati stanje duha v drugo smer. Mi se resnice ne bojimo! Ne moremo se bati resnice, ker jo poznamo. Morda smo živeli v naivnem prepričanju, da bo s tem, ko je nastopil demokratični preboj v letu 1990, prišlo do spoznanja naroda, da je tisto, kar je živel, zgrešeno, da nima nobene osnove za prihodnost.
Danes, kot je že povedal gospod Drobnič v svojem nastopu, ugotavljamo, da to ni tako. Mi smo se kot narod poenotili glede osamosvojitve, nismo pa se poenotili glede odnosa do preteklosti. Kot narod smo enotni, da Slovenija ostane samostojna država. Kot narod pa nismo enotni niti ne večinsko prepričani, da je bil socializem kot ideologija farsa … Morda smo naivno na desni strani pričakovali preveč. Če gledamo danes, potem verjetno igralcem v Demosu z dr. Pučnikom na čelu ni uspelo dojeti duha zvijačnosti tistih, ki so bili obremenjeni z duhom totalitarne preteklosti. Za njih je bilo popolnoma nepomembno, ali se bomo najprej osamosvojili in potem ocenili komunizem in opravili z lustracijo, saj je bilo za njih samo po sebi umevno, da se bo to zgodilo. Nasprotniki so si kupovali čas. Ko smo se osamosvajali, so oni izpeljali ekonomsko tranzicijo. Ko smo sprejemali zakon o denacionalizaciji in zakon o popravi krivic, so oni veselo razmišljali o svojem preživetju in ekonomski nadvladi. In ko smo prišli do priznane državnosti, so rekli, da se zdaj ne moremo več pogovarjati o lustraciji, ker smo vendarle demokratična država. Vmes je dr. Bučar spravil skozi še ustavo in ostalo je zagarantirano, da smo šli iz enega družbenega sistema v drugega v enem dnevu, čez noč. Ni bilo postopkov ali ustavnih možnosti za ugotavljanje kršenja človekovih krivic iz preteklosti niti ne za ugotavljanje, zakaj je nekdo, ki je bil včeraj sodnik v komunizmu, neprimeren za isto funkcijo v demokratični državi, niti ni bilo kakršnihkoli drugih osnov, ki bi posegle v pore družbe, ki so ključne: učiteljstvo, univerza, znanost, humanistična znanost še posebej. V teh sferah je ostalo vse točno tako, kot je bilo. In ker je tako ostalo, smo danes priča farsi, da si dovoli oficir OZNE napisati knjigo spominov in da iz tega naredijo cirkus in se čudijo, kakšna modrost prihaja iz ust človeka, ki je zasliševal škofa Vovka. Čudimo se, da je bil lahko vsa leta svetovalec predsednika republike, da je bil eminentni recenzent knjig osrednje javne izobraževalne­ ustanove humanistične znanosti v Sloveniji in da si zdaj s cinizmom dovoli gledati slovenski narod in mu svobodno predavati o svojih doživetjih. Kot da gre za simpatične anekdote ali preprosto povest o dobrih starih časih in ne za vodilnega moža tajne policije totalitarnega režima, ki popisuje svojo vlogo v revoluciji. In nič mu ne moremo! A to, da nikomur nič ne moremo, nas napeljuje, da ne smemo odneha­ti. Ne vem sicer, kdaj bo dozorelo prepričanje v zdravem delu slovenskega narodnega telesa, da se bo znal dvigniti proti tistim, ki ga imajo vztrajno za norca. Prihajajo in odhajajo volitve, nič … Prihajajo in odhajajo referendumi, nič … Prihajajo in odhajajo resolucije, nič … In čakamo, čakamo, čakamo …

stran: 078

Kaj nas, Novo Slovensko zavezo, čaka prihodnji dve leti? Letos obeležujemo sedemdesetletnico zelo krvavih dogodkov revolucije in vesel sem, da se premika proti koncu projekt grahovskega domobranskega spominskega parka, v katerega sem tudi sam vpet. Še bolj nevarno se mi zdi pogledovati proti naslednjima dvema letoma iz enega samega razloga. Če si predstavljamo farso, ki se je brezsramno zgodila v Stožicah ob 27. aprilu, potem lahko za trenutek drzno pomislimo na histerijo, ki se bo zgodila leta 2015, ko bo normalen, demokratičen svet praznoval sedemdesetletnico konca II. svetovne vojske. To bo istočasno tudi zadnja okrogla obletnica večine še živečih revolucionarjev. Njihov podmladek se, brez skrbi, zelo resno pripravlja na te proslave. Ko bodo zahodne države nedvomno dostojanstveno proslavile izkrcanje v Normandiji kakor tudi vse ostale dogodke, ki so pripeljali do osvoboditve Evrope, bo to čudovita krinka za naše revolucionarne sile, da zmagoslavje 9. maja ponovijo tudi v domačih krogih; podprte po možnosti z državnim proračunom, neomejeno lojalnimi mediji in z možnostjo ponovnega tolmačenja svoje »resnice«.
Ali bomo v stanju dostojno proslaviti sedemdesetletnico Kočevskega roga? Mislim, da je to temeljno vprašanje teh dveh let. Ali bomo takrat sami žalostno čakali v zaprti dvorani, da se nas kdo usmili in pride vprašat, česa se mi sploh spominjamo?
Poslanstvo Nove Slovenske zaveze si zato predstavljam, da je:
Prvič – združevati veterane in njihove sorod­nike.
Drugič – začeti intenzivno delo s katerimkoli dobro mislečim posameznikom, inštitucijo, družbeno organizacijo, društvom, ki se ima namen resno in poglobljeno pogovarjati o resnici: o resnici med vojno in po vojni. Mi moramo začeti javno ofenzivo za to resnico, ki bo trajala dve leti, da nas čas ne prehiti in ne preseneti. Moramo združiti vse sile, tudi tiste, s katerimi smo se morda v preteklosti iz različnih razlogov razšli. Povabiti jih moramo nazaj in jih spodbuditi k temu, da vsak po svoje ne monopolizira resnice, ampak da k njej prispeva.
Tretjič – ena temeljnih nalog je, da vzpostavimo deloven, normalen odnos s slovensko Cerkvijo. Žal slovenska Cerkev v trenutnih razmerah, ne samo da je dejansko brez glave, tudi njeno obnašanje kaže, da je brez glave. Ne ve, kaj bi … Na eni strani se distancira od naših pomislekov, od našega gibanja, od naših predlogov, od naših pogledov, želi igrati stransko vlogo, nekakšen servis: sporočite, ko bo potrebno darovati sveto mašo, potem pa imejte vašo proslavo … po maši. Na to ne bomo pristali, vsaj jaz ne. Slovenska Cerkev je bila vpeta v medvojna in povojna dogajanja. Slovenska Cerkev je trpela med vojno in po vojni, njeni duhovniki, njeni bogoslovci in vsi tisti fantje, ki so zaupali Cerkvi, so trpeli. Je del vseh teh dogodkov, tega trpljenja, in če slovenska Cerkev ne bo podprla resnice, potem ne bomo mogli eden drugemu pogledati v oči in reči: vsi delamo za isto, skupno prihodnost. Kočevski rog in spominska slovesnost ne moreta postati talca koledarja. To je dogodek v zgodovini slovenskega naroda, ki je prvi in nad vsemi. Želim si najti v Cerkvi poštenega sogovornika, ki bo ugotovil, da s tem, ko nam nudi podporo, ne dela sebi škode. Nikakor ne, ampak podpira tiste, ki so ji bili brezmejno vdani.
Četrtič – naš cilj je ohraniti spomin na tiste, ki so padli kot posledica komunistične revolucije. Spodbujali bomo predvsem lokalne odbore – fare, tudi tam, kjer Nova Slovenska zaveza nima svojega odbora. Naj ga naredi kdo drug: krajevna skupnost, fara ali le človek dobre volje. Naj ga naredijo svojci pobitih in izgnanih. Tam, kjer je kaj bilo, naj se na to spomnijo in naj se spominjajo redno, tudi če le na pet let, samo da reden spomin ne ponikne. Spomin bo tisti, ki bo v prihodnjih rodovih gojil spoštljivost in v končni fazi tudi postavil neizbežno vprašanje: če je moj sorodnik tukaj, koliko je še drugih drugod in zakaj? S pomočjo teh vprašanj bomo počasi prišli do tiste nove večine v slovenskem narodu, ki je zdaj indiferentna v boju za resnico. Mi se resnice ne bojimo Tamino Petelinšek To je glavni greh današnjega slovenskega človeka: da je indiferenten do javnega dogajanja. Morda zaradi tega, ker je potolčen do skrajnosti, ker enostavno ne zaupa nikomur več, ker ni inštitucije, ki bi bila drugačna, ki bi bila vredna njegovega zaupanja. Morda iz brezupa, ker ne vidi več poti naprej, saj smo se po dvajsetih letih vrnili na izhodišče. Pa vendar nova generacija, moja generacija, kritično razmišlja, nima pa osnove, da bi postavljala prava vprašanja.

stran: 079

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Mi se resnice ne bojimo Tamino Petelinšek

Mi si ne moremo privoščiti, da bi napadli nekoga, ki ne pozna zgodovine. Lahko pa si privoščimo, da napademo tiste, ki to zgodovino načrtno napačno interpretirajo. In tukaj ni kompromisov.
Sam se bom kot predsednik Nove Slovenske zaveze v tem mandatnem obdobju zavezal k temu, da bom spodbujal vse tisto, kar je bilo od ustanovitve dobrega. Želim si pripeljati zraven nekaj več mladih obrazov in jih prepričati, da sprejmejo odgovornost. Najtežje je sprejeti individualno odgovornost, zato se tistim, ki so se že vključili, zahvaljujem, da so to sprejeli in z imenom in priimkom izpostavili sebe kot člane Nove Slovenske zaveze oziroma člane organov vodenja. Želim povabiti tudi tiste, ki niso vključeni neposredno, pa jih poznamo preko medijev, preko lokalnega okolja, da se z nami usklajujejo, da poskusimo najti dialog, da eden drugemu pomagamo.
In v končni fazi je moja želja, da bi tudi takrat, ko na strani Nove Slovenske zaveze ne bo več nobenega živega veterana, zavezanost resnici in ponos na to, kaj so ti veterani bili, živela naprej in oblikovala slovenski narod.