Avtor: Anton Drobnič

stran: 072

Danes končujemo podaljšani mandat sedanjega vodstva NSZ. Ob takih prilikah se vsako vodstvo rado pohvali z uspehi, kaj vse je naredilo v svojem času. Tudi jaz bi se rad pohvalil, vendar se bojim, da nimam na razpolago kaj dosti stvari. Nekaj smo pa le izvršili. Letne prireditve smo več ali manj v redu opravili, tako Kočevski rog, Teharje, Hrastnik, Hudo jamo, Krimsko jamo, Konfin, potem komemoracije ob prazniku vseh svetih, zlasti komemoracijo pri ljubljanskih spominskih ploščah in pa komemoracijo na domobranskem pokopališču na Orlovem vrhu.
Tudi na materialnem področju smo naredili kaj opaznega. Postavili in odkrili smo nekaj farnih spominskih plošč. Zlasti me veseli, da smo uredili nekoliko zagatno in sporno stanje v Ajdovcu na Dolenjskem, v kraju, ki je simbol naše žalostne, krvave zgodovine. Prav tako smo v Ljubljani dopolnili ljubljanske farne spominske plošče. Postavili smo nekaj spominskih križev, predvsem pa skoraj že dogradili domobranski spominski park v Grahovem pri Cerknici. Ta park bi moral biti že odprt, vendar smo zaradi neugodnih vremenskih razmer to preložili v poznejši čas. Predvidevamo, da bo odprtje tega parka, kjer so potrebna še zaključna dela, 6. aprila, torej na tiho nedeljo. Datum še ni dokončen, bo pa odprtje vsekakor spomladi.
Kot pomemben uspeh lahko štejemo tudi redno izdajanje revije Zaveza natančno na vnaprej določene dneve in bogato vsebino te revije. Čez nekaj dni bo izšla že 91. številka, tako da se že dvaindvajset let stara napoved naših prikritih prijateljev, da bomo izdali samo dve številki, na njihovo žalost in na naše veselje nikakor ni izpolnila. In se niti sedaj ne bo, saj revijo že ureja pomlajeno uredništvo. Z resnico in napovedmi imajo pač smolo tako za nazaj kot za naprej!
V sedanjem času je naša skrb predvsem prehod iz pretežno veteranske organizacije na novo obdobje z novimi ali vsaj dodatnimi nalogami. Ko smo leta 1990, formalno 1991, ustanovili Novo Slovensko zavezo, smo bili prepričani, da bomo njene temeljne naloge opravili v desetih ali petnajstih letih svobodne in samostojne države v demokratičnih pravnih razmerah. To se na žalost ni zgodilo! Razmeroma hitro smo dobili samostojno državo, nismo pa dosegli polne svobode, pravega demokratičnega življenja in pravne ureditve. To pa ima za posledico, da naloge Nove Slovenske zaveze niso do kraja izpolnjene. Zlasti nismo mogli raziskati in storiti vsega potrebnega, da bi slovenska in evropska javnost spoznala resnico boljševiške revolucije v Sloveniji med drugo svetovno vojno, da bi v slovensko družbeno in politično življenje vsadili bolj resničen pogled na usodna dejanja in dogajanje v zadnjih sedemdesetih letih, tudi večjo občutljivost za žrtve in druge posledice komunističnega napada.
V naši družbi še vedno prevladujejo misli, pogledi, ugotovitve in trditve naših nasprotnikov, tistih, ki nas imajo za sovražnike in to sovraštvo vzpodbujajo in utrjujejo iz dneva v dan, iz leta v leto in – kar je najbolj žalostno – iz generacije v generacijo. Zato Nova Slovenska zaveza ne more prenehati s svojim delovanjem. Mora ga prenoviti in predati novemu rodu, ki osebno ni bil udeležen v boju proti boljševiškemu nasilju in ne spada med veterane, ki pa bo vedel, znal, mogel in hotel našo misel, resnico in pravico ponesti naprej. Tako nam je že uspelo prenoviti uredniški odbor revije Zaveza in novo uredništvo in novi sodelavci so že pokazali, da so iz pravega testa, da znajo, da morejo in da hočejo.
Danes bomo izvolili tudi novo vodstvo društva. Upam, da bomo tudi tukaj uspešni. Izvolili bomo novega predsednika, podpredsednika, tajnika in nov upravni odbor. Res smo jim skrajšali mandat, ker smo skoraj enoletni zbor s pomladi prenesli na jesen. Vendar se nismo obotavljali s predajo oblasti, ampak prej nismo mogli najti pravih ljudi. Upam, da bo ta, za koga zapravljeni čas, prinesel dobre rešitve, vsaj take, ki bodo našemu društvu še dolgo zagotovljale uspešno prenovo in delovanje.
Za neke vrste uspeh lahko štejemo tudi dejstvo, da so se v zadnjem obdobju bolj jasno oblikovale tudi nekatere naše lokalne skupnosti, naši lokalni odbori. Najprej je seveda treba pohvaliti naše vztrajne somišljenike in prijatelje iz Šentjošta in drugih krajev zahodne Notranjske, ki so bili ves čas jasno naklonjeni in jasno opredeljeni za svobodo, proti revoluciji, proti nasilju in proti boljševizmu. V zadnjem letu smo imeli jasno opredeljene prireditve v Šentjoštu, v Rovtah, v Hotedršici in še v drugih krajih tega območja. Tudi v Nikdar verjeti njihovim obljubam Tamino Petelinšek Celju so že dvakrat poskusili z romanjem pred teharsko prireditvijo. Posebej je treba omeniti Ribnico in Dolenjo vas, kjer si zelo prizadevajo z lokalnimi prireditvami v Žiglovici in pri Konfinu. Tudi drugod se dogaja mnogo prireditev, ki obetajo, da se bodo razvili tudi novi krajevni odbori našega društva.

stran: 074

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Nikdar verjeti njihovim obljubam Tamino Petelinšek

Seveda ne smemo pozabiti našega odbora na Škofljici, ki ga posebno prizadevno vodi in se ga trudi izboljšati gospod Anton Mušič. On je eden zelo prizadevnih, stalno delujočih mož. In takih voditeljev si želimo tudi drugod, da bi vneto delovali kljub slabim razmeram.
Moram pa govoriti tudi o neuspehih, o težavah in delu, ki nas še čaka. Stanje v Sloveniji izgleda čedalje slabše. Po dvajsetih letih samostojnosti smo gospodarsko čedalje bolj odvisni od drugih. Pa ne samo gospodarsko, mnogi v Sloveniji bi radi, da bi bili tudi politično, da bi zopet zlezli nazaj v neke jugoslovanske okvire, v neke balkanske čase in tudi v neke oblike takšnega ali drugačnega preživelega socializma. Slovenija je sicer članica Evropske zveze, vendar je edina, ki ni sposobna obsoditi totalitarnega komunizma. Še več, mnogi med nami ga štejejo kar za temelj naše družbe, našega življenja. Samo še Romunija se lahko deloma primerja s Slovenijo. Svetu je zato lahko jasno, kaj se v resnici pri nas dogaja. Ne samo, da ni nobene javne obsodbe totalitarnega komunizma, tudi ni nobene obsodbe zločincev. Nasprotno, so odlikovani, so počaščeni, so na visokih državnih in družbenih položajih.
Nasprotna, umorjena stran še vedno ni priznana. Omenjena je samo takrat, kadar je treba nanjo zlivati gnoj, zmerljivke, klevete. Pri pogovorih o našem življenju, o naši ureditvi, o prihodnosti druge strani ni. Najvišji politiki poudarjajo svobodo, enakopravnost, enake pravice za vse. Vedno, vedno pa delajo tako, da vidimo, da vemo, da čutimo, da pri teh besedah mislijo samo na svoje. Ko govorijo o človekovih pravicah, mislijo na svoje … Ko govorijo o enakopravnosti, mislijo na vse, razen na nasprotnika … In tako naprej. Njihove besede niso nikoli čiste, nikoli jasne. Vedno so laž, prevara, goljufija. Zanje pomeni beseda to, kar si v tistem trenutku želijo.
Najbolje poznam razmere v pravosodju. Zato bom kot primer neznosnega stanja v Sloveniji povedal nekaj v zvezi z resolucijo Evropske ljudske stranke, ki za razgradnjo ostankov socializma zahteva tudi lustracijo pravosodnih funkcionarjev. Lustracija kljub nekaterim poskusom ni bila izvedena, predlagani zakoni so bili zavrnjeni. Potem je bil v Zakonu o sodniški službi vendarle dodan 8. člen, ki določa, da na sodišču službe ne more opravljati nekdo, ki je v prejšnjem sistemu sodeloval pri kršenju človekovih pravic. Čeprav je bilo v Sloveniji desettisoče umorjenih, čeprav je bilo tisoče krivično obsojenih, so na podlagi 8. člena zavrnili enega samega kandidata in še ta naj bi zagrešil le kršitev postopka in ni bil komunist.

stran: 075

Ne samo, da ni lustracije pri imenovanju funkcionarjev, ampak proti nekdanjim komunistom ne morete zahtevati niti navadne izločitve, ki jo od nekdaj pozna praktično ves svet. Če je v nekem postopku sodnik nekdo, ki je v sorodu s stranko ali je v nekem drugem podobnem položaju v razmerju do stranke, potem se mora tak sodnik izločiti. Pri nas po odločbah Vrhovnega sodišča ta zakonska odločba ne velja oziroma se je ne sme uporabljati. Ko so sodišča pred nekaj leti odločala o obsodbi škofa Rožmana, so o tem odločali komunisti. O sodbi komunističnega sodišča zoper katoliškega škofa so v Sloveniji odločali komunisti, med drugimi tudi sedanji predsednik Vrhovnega sodišča Branko Masleša. Ko je v predlogih za rehabilitacijo zahteva, da se morajo sodniki, nekdanji komunisti, izločiti, predsednik vrhovnega sodišča zahtevo zavrne. Ne samo, da jo zavrne, ampak celo grozi odvetniku stranke, da takšna zahteva pomeni omalovaževanje, nespoštovanje sodišča. Poimenske zahteve za izločitev predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše predsednik kar sam zavrača, čeprav po zakonu ni pristojen.
Dejstvo, da na slovenskem vrhovnem sodišču o obsodbah protikomunistov odločajo senati komunistov, je nekaj neverjetnega, ne samo zato, ker dejansko ukinja zakonsko pravico in obveznost izločitve, ampak predvsem zato, ker prizadete neznosno žali in grobo krši človekovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva! O sedemdeset let starih komunističnih sodbah in o usodi obsojenih protikomunistov še dvajset let po propadu komunizma odločajo komunisti!
Zato seveda ni čudno, da Nova Slovenska zaveza naleti na popolno nerazumevanje ne samo v pravosodju, ampak tudi drugod. Naj omenim samo to, da Ministrstvo za vojsko letos ni hotelo dati častne straže dveh mož za petnajst minut na Turjak, kjer je bila pobita Slovenska narodna vojska. Ob sedemdesetletnici Turjaka je Ministrstvo za obrambo našo prošnjo brez obrazložitve zavrnilo. Enako se je zgodilo pred enim mesecem, ko smo prosili za častno stražo pri komemoraciji na domobranskem vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu. Tudi tukaj so nam brez razlogov zavrnili.
Zažiganje križev je v Sloveniji za državno tožilstvo umetniška instalacija, kot je Marija s podgano za slovensko sodišče umetniška stvaritev. Postavitev preprostega križa pred turjaškim gradom, kjer so komunisti leta 1943 zločinsko umorili 28 težkih ranjencev, pa bi po stališču Ministrstva za kulturo bilo nekulturno dejanje, motilo bi kulturni spomenik. Ne samo, da niti po sedemdesetih letih ne dovolijo postaviti novega križa, tudi neznaten križ, ki že leta označuje oskrunjeno vojaško pokopališče na Orlovem vrhu v Ljubljani in nadomešča 140 prvotnih nagrobnih križev, nam je ljubljanska občina letos ukazala odstraniti.
Tako je v Sloveniji v skritem ozadju. Kakor je v ozadju, tako je v resnici. Sedaj vemo, da je boljševiška revolucija v Sloveniji povzročila smrt petinosemdeset tisoč Slovencev, požgano in porušeno domovino ter popolno moralno razdejanje. Kljub strašnim posledicam nam številni politiki, tudi tako imenovani naši, ob vsakem javnem govoru poudarijo, da spoštujejo narodnoosvobodilni boj. Ne vem, kako je mogoče spoštovati delovanje, ki ne priznava temeljnih človekovih pravic, ki je povzročilo smrt petinosemdeset tisoč Slovencev, ki je razrušilo domovino in je sedemdeset let ne pusti iz svojih krempljev. Takšen boj je vreden samo obsodbe in zaničevanja, ker je zločin proti posameznikom, proti slovenskemu narodu in proti celotnemu človeštvu. Kmet plevela ne spoštuje, kakor hitro more, ga uniči.
Naše dolgoletno skupno prizadevanje v NSZ bom končal s turjaško prisego, ki velja tudi za nas. Letos je minilo sedemdeset let od znamenitih in strašnih dogodkov na Turjaku, kjer so vojaki slovenske narodne vojske, prej vaški stražarji in slovenski četniki, po enem tednu bojev v nedeljo 19. septembra sklenili, da bodo popustili veliki premoči komunistov. Partizani so jim obljubili prostost, preden so izobesili belo zastavo, pa so turjaški junaki svečano prisegli s temi besedami:
Če bi sovražnik, naš brat, tudi sedaj prekršil slovesno dano besedo o amnestiji in bi se komu med nami skrivil las, tedaj prisegamo pri Vsemogočnem Bogu, da se bodo tisti, ki bodo ostali živi, kakor eden dvignili in nadaljevali borbo proti verolomnemu sovražniku in ne bodo nikdar več verjeli njihovim obljubam. Tako nam Bog pomagaj!

stran: 076