Avtor: Marcus Ferrar

stran: 093

Avtorji nikoli ne vedo, kako bo njihova knjiga sprejeta. Slovenija 1945 pripoveduje o ljudeh, ki so bežali iz povojne Jugoslavije, in o pobojih, v katere so bili posredno vpleteni Britanci. Lahko se sprašujemo, koliko ljudi se bo ta zgodba po šestdesetih letih še dotaknila. In vendar je knjiga sprožila različna mnenja.

Začelo se je v Britaniji. Ko je bila knjiga konec leta 2005 objavljena, so avtorji pozvali vlado, naj izrazi obžalovanje zaradi repatriacije 12.000 slovenskih vojakov iz Avstrije leta 1945. Britanska armada se je ponašala s slavo, ker je premagala nacističnega sovražnika, ki je grozil vsemu svetu. To pa, da so poslali Slovence domov v smrt, je bilo zavrženo dejanje in bi ga morali pošteno priznati. Tem bolj, odkar je Slovenija neodvisna država in je kot Britanija članica Nata in Evropske zveze. Vsekakor prijateljska država.
Mnogo britanskih prijateljev nam je prezirljivo govorilo, da zapravljamo čas. Vendar pa so Britanci vedeli, da so takrat naredili narobe. Že avgusta 1945 je J. M. Addis, uradnik zunanjega ministrstva, napisal interni memorandum, v katerem pravi: »To, da je osma armada izročila Slovence in druge Titovim silam, je bila strašna napaka … v približno tednu dni konec maja so britanske čete te nesrečne može poslale preko meje, da jih je nato poklala Titova armada.« Drug uradnik zunanjega ministrstva, Jock Colville, prej zasebni tajnik Chamberlaina, Churchilla in Attleeja in kasneje princese Elizabete, je dodal novembra 1945: »Mislim, da ne moremo storiti drugega kot priznati, da je bila narejena huda napaka in da zgodba ni v čast neposredno prizadetim častnikom.« Toda na koncu je neki predstojnik pripisal, da v zvezi s tem ne namerava ukreniti ničesar.
Do današnjega dne britanska vlada ni nikoli odkrito priznala, da so se stvari res dogodile niti ni izrazila obžalovanja. Vendar pa smo tri tedne po izidu knjige Slovenija 1945 dobili pismo Jacka Strawa, ki je bil takrat britanski zunanji minister. Pisal je: »Vaša knjiga obeta prispevati k našemu skupnemu razumevanju tega strašnega razdobja evropske zgodovine … Prav je, da se, ko se Evropa spominja trpljenja vseh narodov v tem času, tudi mi spomnimo tragedije, ki je doletela slovensko ljudstvo.«


Nobenega obžalovanja, nobenega priznanja odgovornosti, pa vendar nepričakovan izraz naklonjenosti z najvišje ravni. Niti John Corsellis niti jaz nisva še nikoli objavila nobene knjige, sedaj pa sva pripravila britanskega zunanjega ministra do tega, da je zapisal te prijazne besede. Predstavljam si uradnike, kako so tekali okrog ministra in ga skušali odvrniti od tega, nato pa ga je glas vesti le prepričal, da je zavrnil njihov nasvet in poskušal biti spodoben. Že to, samo to je bilo osrečujoče. Kolikokrat lahko ponižni pisatelji ganejo vest visokega vladnega ministra?
Keith Miles, OBE Officer of the Order of the British Empire, Častnik reda britanskega imperija, predsednik Britansko-slovenskega društva, je začutil, da to ni bilo dovolj, in se je obrnil na poslance. Naslednje leto je poslanec John Austin v spodnjem domu parlamenta predlagal pobudo, s katero poziva britansko vlado, da »zaradi te napake izrazi iskreno obžalovanje«. 63 poslancev iz vseh strank jo je podpisalo, tudi Michael Ancram, bivši predsednik konservativne stranke in besednik za zunanjo politiko. Pri tem je ostalo, kar je usoda večine parlamentarnih pobud, izkazalo pa se je, da velik del zakonodajalcev čuti, da se stvari ne sme pustiti nerazrešene.

Kasneje leta 2006 je John Austin kot predsednik vsestrankarske britansko-slovenske parlamentarne skupine ob obisku v Sloveniji govoril, kako si obe deželi delita vrednote odkritosti in demokracije ter da sta privrženi povojni spravi. Izjavil je: »V tem duhu bi rad izrazil obžalovanje za to, kar so naredili Britanci.« Lahko da je to prišlo pozno, pa vendar je bilo plemenita poteza.
Slovenija 1945 se je tudi pri Slovencih dotaknila občutljive točke. Oni so bili tisti, ki so, skupaj z drugimi Jugoslovani, poklali 12.000 vrnjenih vojakov. V času objave knjige v slovenščini leta 2006 je bila slovenska družba globoko razklana glede tega vprašanja, ki je bilo po 1945 tabu. Na eni strani so bili privrženci partizanskega gibanja, ki so ga vodili komunisti, ti so sovražili mrtve vojake kot izdajalce. Na drugi pa je bil velik del prebivalstva, ki je žaloval za žrtvami kot branilci nekomunističnega načina življenja. Tu pa se pojavita dva tujca, ki hočeta predstaviti dejstva na način, ki bi bil sprejemljiv za obe strani. Čakala sva z zadržanim dihom. Lahko bi naju ignorirali kot obstranca, ki ne doumeta zapletenosti zadeve. Namesto tega pa sva opazila val olajšanja, da se je nazadnje vendar eden lotil mučnega vprašanja, s katerim Slovenci sami niso mogli opraviti. Da sva bila obstranca, je bila prednost. Vse sovražne napetosti, ki so se nakopičile okrog tega problema, so se, kar zadeva naju, razrešile. Knjiga je takoj postala uspešnica. Predsednik slovenske vlade Janez Janša je napisal, da vidi »ta poskus treznega in stvarnega poročila o tem nesrečnem in dolgo prikrivanem poglavju slovenske zgodovine kot dragocen prispevek k vzdrževanju skupnih vrednot, ki jih Slovenija in Velika Britanija delita kot partnerja v Evropski zvezi.«


stran: 094

Ali je Slovenija 1945 prinesla med Slovence pomiritev? Ne zares oziroma vsaj ne do sedaj. Toda Slovenci čutijo pripravljenost, da o zadevi govorijo in pišejo bolj svobodno kot prej. Stopila je na plan. To sem otipljivo čutil, ko sem po tem potoval po Sloveniji. V nekem domu me je star mož, ki ga dotlej še nikoli nisem videl, potegnil na stran in mi pokazal cesto, ki je bila 1945 »vsa zelena od domobrancev«. Njegov brat je bil eden od pobitih. Mlad mož, ki je prišel popravit okno, mi je stresel roko in rekel: »Hvala! Hvala za knjigo. Moj stari stric je bil eden od domobrancev.« Na koncertu na prostem v Ljubljani me je stara gospa potrepljala po hrbtu. Kot otrok je bežala čez ljubeljski prelaz in sedaj me je videla na televiziji. Srečanja je bila nadvse vesela. »To je čudež,« je ponavljala.



»Ali ste hodili čez Ljubelj res tako, kot sem opisal v knjigi?« sem vprašal. »Da, prav tako je bilo!« je zaklicala. To avtor zmeraj rad sliši.
Slovenski emigranti v tujini, ki so predmet knjige, so bili veseli, da je njihova zgodba končno jasno popisana. Nekateri se ne strinjajo s političnimi vidiki, toda če je naša zgodba pomagala razseljenim, hudo preizkušenim ljudem osmisliti njihovo življenje, sva dobro opravila svojo nalogo.
Sčasoma je Slovenija 1945 prišla v roke druge generacije Slovencev v tujini, in njihovi odzivi so bili najbolj čustveni. Kot mnogi otroci med vojno hudo preizkušanih ljudi nikoli niso v celoti dojeli, kaj so njihovi starši prestali. Ali so starši molčali ali pa so jim lahko posredovali le zmedeno podobo svojih nenavadnih izkušenj.

Eden takih Slovencev je prišel do knjige potem, ko je na kanadskih ledolomilcih prebil 20 let, med katerimi, je rekel, »nikoli nisem mnogo spraševal očeta, ker sem vedel, da nerad govori o tem. Sedaj pa me zelo zanima.« Druga je pisala, kako pomembno je bilo zanjo, da je spoznala zgodbo, kajti njen oče je umrl, ko ji je bilo 16 let. Tretji je pripominjal: »Naša preteklost je skrita v podzavesti nas vseh in nas bremeni. Taka knjiga nam bo pomagala, da bomo breme laže prenašali.«
Tem bralcem, ki so sedaj odrasli in imajo že svoje lastne otroke, je knjiga izpolnila vrzel v njihovih osebnih zgodovinah. Občutili so, da so njihove družine imele preteklost, tam, kjer je bila prej praznina. Njihova čustva so se sprostila. Govorili so o »zgodbi, ki me zasleduje v sanjah«, o sreči v njihovih srcih in solzah, ki so tekle ob knjigi v njihovih družinah. Avtor ne more dobiti večje nagrade kot to, da gane srca bralcev.
Končno besedo prepuščam Johnu Corsellisu. Ko so naju intervjuvali na slovenski televiziji, so ga vprašali, kako je njegovo kvekersko prepričanje vplivalo na njegov odnos do zgodbe. Njegov odgovor bi komaj bil lahko bolj jedrnat in stvaren: »Sveto pismo pravi: ne ubijaj, in jaz verjamem, da Sveto pismo natanko to misli.«


stran: 095