Avtor: Damjana Kern

stran: 086

Zbornik Odstiranje zamolčanega, ki ga je konec leta 2013 založil in izdal Študijski center za narodno spravo, je četrti zbornik iz zbirke Totalitarizmi – vprašanja in izzivi Prvi zbornik Totalitarizmi – vprašanja in izzivi (po njem je zbirka dobila ime) je izšel leta 2009, leto kasneje (2010) zbornik Totalitarizmi na Slovenskem v 20. stoletju, leta 2012 pa zbornik Represivne metode totalitarnih režimov.. Zajetno knjigo (372 strani) sestavlja bogat zbir znanstvenih diskusij, študij in premišljevanj večinoma zgodovinarjev, pravnikov, filozofov, psihologov in arhivistov, ki v različnih segmentih vsak s svojega zornega kota razgrinjajo našo totalitarno dediščino.

Uvodno uredniško Uredniki zbornika so Damjan Hančič, Gregor Jenuš in Neža Strajnar. poglavje nam prinaša informacijo o ozadju nastanka ter prelet vsebine zbornika. Sledi 29 prispevkov, ki so nastali ob dveh priložnostih: prvi sklop na znanstvenem posvetu ob četrti obletnici vstopa v Hudo jamo, drugi sklop pa na posvetu o občutljivih osebnih podatkih v arhivskem gradivu tajnih policij.

Prvi del (prispevke, nastale v okviru znanstvenega posveta ob četrti obletnici vstopa v Hudo jamo, ki je potekal 5. marca 2013 v Ljubljani) uvaja besedilo Kraljestvo senc direktorice Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreje Valič Zver. Avtorica razmišlja o pomanjkanju elementarnega sočutja, dostojanstvenega odnosa in resnicoljubnosti, ki ga je bilo med slovensko javnostjo zaznati v času odkritja Hude jame, ko je ob začetnem šoku za trenutek kazalo, da porušene pregrade v rovih »slovenskega kraljestva senc« vendarle povzročajo tudi prepotreben premik blokad v slovenskih glavah. Opozarja, da je zaskrbljujoč tudi odnos slovenske države do ureditve vprašanja zamolčanih, prikritih in nepokopanih žrtev revolucionarnega nasilja, in zaključuje z mislijo, da so »simbolna dejanja sprave pomembna, vendar jim morajo slediti konkretna spravna dejanja na področju politike, pravne države, raziskovanja oziroma znanstvenega proučevanja in izobraževanja. Predvsem pa je temelj spravnega procesa srčna kultura vsakega izmed nas, ki mora izkazovati resnično sočutje, strpnost in odpuščanje«.
V nadaljevanju se zvrstijo prispevki sedemnajstih predavateljev, ki so razporejeni v štiri tematske razdelke.
V prvem razdelku z naslovom Pojmovne opredelitve totalitarizma se prispevki štirih avtorjev posvečajo predvsem teoretičnemu proučevanju, uvrščanju in kvalificiranju totalitarizmov.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

Doc dr. Tamara Griesser – Pečar nam v referatu Totalitarnost slovenske povojne oblasti poda natančno definicijo totalitarnosti, naniza glavne skupne značilnosti totalitarnih režimov in ob konkretnih primerih predstavi dve obdobji slovenske totalitarne preteklosti. Prvo, ki se je začelo z revolucionarnim nasiljem že takoj po okupaciji leta 1941 in je trajalo nekako do sredine petdesetih let prejšnjega stoletja, označi za obdobje, ko je partiji šlo za prevzem oblasti in za vzpostavitev njenega monopola; to je obdobje popolnega brezpravja ter najhujše fizične in psihične represije. V drugi fazi, ki je nastopila takoj po tem in trajala vse do osamosvojitve, pa, ugotavlja avtorica, so bile kršitve človekovih pravic manj vidne in subtilnejše, saj se je represija iz taktičnih razlogov spremenila in izvajala na precej bolj prefinjen način. Prispevek zaključuje z bilanco žrtev, kamor ne pozabi uvrstiti tudi vseh tistih, ki s(m)o v slovenskem prostoru podlegli indoktrinaciji in propagandi.
V naslednji študiji prof. dr. Bojan Žalec pojma totalitarizem in genocid pojasnjuje še s filozofske in etične perspektive ter natančno obravnava odnos med obema. Osrednje zlo genocida, ki je etično obložen pojem in neločljivi del totalitarizma, vidi v namernem povzročanju socialne (ne fizične!) smrti. Obenem opozarja, da tudi nasilja v totalitarizmu ne smemo razumeti preozko; poleg fizičnega, odkritega, grozljivega nasilja obstajajo tudi pojmovno nepokriti pojavi (grožnje, ustrahovanje … ), ki so s totalitarizmom odkritega nasilja pomembno povezani, značilni pa predvsem za posttotalitarne sisteme.

stran: 088

Boštjan Kolarič v prispevku z naslovom Huda jama – primer genocida na osnovi mednarodnih in domačih pravnih pravil natančno definira pojem genocid in pripelje do sklepne ugotovitve, da zločin, ki se je zgodil v Hudi jami, ter vse povojne zunajsodne poboje političnih in socialnih skupin na slovenskem ozemlju lahko po veljavnem Kazenskem zakoniku RS pravno kvalificiramo kot genocid.
Prvi sklop zaključuje študija Zgodovina, spomin in tradicija, v kateri prof. ddr. Igor Grdina tematizira razmerje med zgodovino, spominom in tradicijo v 19. in 20. stoletju in opisuje, kako so se totalitarne ideologije 20. stoletja v času vstopanja zgodovinopisja v območje znanstvenosti kot izraz modernizacije poslužile in izkoristile postopke, značilne za zgodovinsko vedo: racionalizacijske in logizacijske redukcije, najrazličnejša abstrahiranja, izpusti, interpretativne podaljšave itd.
Drugi sklop (Dejstva in interpretacije) je pisan zvečine podatkovno in nam postreže s števillnimi konkretnimi dejstvi in interpretacijami, ki so zelo zgovorne tudi v primerih, ko si mora določene sinteze bralec ustvariti sam.
Žrtvoslovna skica druge svetovne vojne, ki jo v prispevku Smrtne žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem in notranji obračun objavi znanstvena sodelavka Inštituta za novejšo zgodovino dr. Vida Deželak Barič, kaže, da 98.000 izgubljenih življenj v obdobju med vojno in neposredno po končani vojni v evropskih primerjavah pomeni, da Slovenija spada v sam vrh prizadetih območij. V oči (in srce) še posebej močno bode statistika žrtev iz časa neposredno po končani vojni, ko je nova jugoslovanska komunistična oblast množično obračunala predvsem s pripadniki domobranskih enot ter z delom civilnega prebivalstva in v tem obračunu zakrivila smrt več kot 15.000 prebivalcev na Slovenskem.
Dr. Ljuba Dornik Šubelj, upokojena višja svetovalka Arhiva republike Slovenije, v naslednjem prispevku piše o oddelku za zaščito naroda ministrstva za ljudsko obrambo. Na kratko predstavi zgodovino organiziranosti in razpravlja o ključnih medvojnih in povojnih akcijah OZNE (od atentatov, pobojev, montiranih procesov, zasledovanja pa do cenzure in prisluškovanja), ki veljajo za najbolje varovane skrivnosti in tabuizirane teme v Jugoslaviji.
Sledijo trije prispevki, ki bralca pobližje seznanijo s tremi koščki slovenske zemlje, ki, prepojeni s krvjo mučencev in junakov, v sebi skrivajo temno skrivnost naše revolucionarne zgodovine. Kriminalist Pavel Jamnik predstavlja štiridesetletno iskanje podatkov o usmrtitvi tridesetih nemških vojakov, ki so zakopani v grobišču Kočna – Poljane nad Jesenicami. Posebej dragocena je podkrepitev zbranih dejstev s pisno korespondenco z eno od prič dogodka ter objavljeno pričevanje gospoda, ki je sodeloval pri izvedbi poboja. Mag. Renato Podbersič nas seznani z (ne)znanimi grobišči na Primorskem, kjer leži več kot tisoč žrtev komunistične revolucije iz tega dela slovenskega ozemlja, dr. Damjan Hančič pa poda oris povojnih množičnih grobišč na Kamniškem.
V tretji sklop z naslovom Pokop in žalovanje so uvrščeni prispevki treh avtorjev. Doc. dr. Jernej Letnar Černič v prispevku Most med preteklostjo, sedanjostjo ter prihodnostjo«: povojna prikrita grobišča in ureditev spominskih obeležij, muzejev in parkov osvetljuje vlogo in normativne obveznosti države pri varstvu človekovih pravic v razmerju do pravice do groba in ureditve spominskih obeležij. Med drugim obravnava tudi simbolično pomembnost spominskega parka v Hirošimi ter predstavlja predlog za ureditev grobišča Huda jama. Sklene z ugotovitvijo, da je dostojen pokop zverinsko pokončanih ter ureditev grobišč nujen ukrep, da zadostimo potrebam človekovega dostojanstva in da se zanikanje hudodelstev odstrani iz vseh plasti javnega življenja.
Marta Milena Keršič razmišlja o tem, koliko je življenjska zgodba oziroma osebna izkušnja pričevalcev, ki so neki zgodovinski trenutek doživeli neposredno, lahko verodostojna, objektivna, kredibilna in kot taka uporabna kot zgodovinski vir.
Prof. dr. Tomaž Erzar pa s psihološkega stališča razčlenjuje faze soočanja žrtev s travmatičnimi izkušnjami ter v povezavi s slovenskim vojnim in povojnim kontekstom razmišlja o odpuščanju kot zadnjem koraku v procesu soočenja žrtev s travmatičnimi izkušnjami. Poskuša utemeljiti tezo, da odpuščanje ne pomeni »opravičevanja krivic ali rehabilitacije storilcev niti pozabe krivic ali sprave s storilci«, ampak izhaja iz človekove notranje potrebe, »da živi v svetu, v katerem travma in zločin ne moreta izničiti sočutja in dostojanstva, zato odpuščanja ni mogoče predpisati ali izsiliti«.
Zadnji, četrti sklop prispevkov z naslovom Detabuizacija spomina v ospredje postavlja vprašanja spomina, sprave in očiščenja naroda in posameznikov.

stran: 089

Spomin na žrtve je opomin človeških stranpoti in spodbuda k sodelovanju je naslov prispevka prof. dr. Janeza Juhanta, ki med drugim razmišlja o slovenski resničnosti, kjer odločujoči centri moči s pomočjo »medijsko-politično orkestrirane laži« podaljšujejo svojo oblast in preprečujejo soočenje s posledicami totalitarizma, medtem ko prizadeti, potlačeni in travmatizirani spomin ostaja breme za narod in posameznike.
Zgodovinar mag. Jurij Pavel Emeršič razčlenjuje nujna katarzična dejanja (dostojen pokop in spoštovanje teles pokojnih ter pravično ovrednotenje vloge pomorjene protikomunistične vojske, odstranitev vseh ostankov totalitarnih ideologij in vzpostavitev pravičnega pravnega reda), ki bi morala biti izpolnjena, da bi se razmere po revoluciji in neuspešni lustraciji v »barbarizirani krajini« normalizirale.
Jelka Piškurić v prispevku Različni spomini – ista preteklost? obravnava nekatere zakonitosti, ki vplivajo na spominjanje, odnose med avtobiografskim in kolektivnim spominom ter poskuša pojasniti paradoks, do katerega je prišlo po letu 1991, ko se je z osamosvojitvijo Slovenije pravzaprav osamosvojilo tudi spominjanje in je začelo soobstajati več različnih spominov – tudi tisti, ki do takrat niso bili uradno priznani.
Dr. Katarina Kompan Erzar se v študiji Detabuizacija spomina: Očiščenje spomina in vzpostavljanje varnih odnosov v nevarni družbi poda v terapevtsko razgrinjanje spomina, vpliva travm, stresa in strahu na spomin ter razpravlja o očiščenju spomina in vzpostavljanju varnih odnosov.
Sklop zaključujeta dva prispevka Jožeta Dežmana z naslovoma Slovenija – razpad tabujev titoizma in tranzicijska pravičnost ter Muzeji, spomeniki in spomeniška območja titoizma. Prvi je še eden tistih, ki nam postreže s statistiko in ilustrira grozljive razsežnosti revolucionarnega terorja in sistematičnega kršenja človekovih pravic (več kot 1,5 % prebivalstva izgubilo življenje v zunajsodnih pomorih, več kot 50 % prebivalstva Slovenije prizadetega v zrežiranih političnih procesih, na prisilnem delu in z drugimi oblikami represije, zaplembami premoženja in politično-policijskim preganjanjem, več kot 600 prikritih grobišč in morišč, največji pomor neoboroženih ljudi po drugi svetovni vojni v Evropi, največji pomor neoboroženih prebivalcev Slovenije vseh časov, največje morišče Hrvatov v njihovi zgodovini … ). V drugi študiji pa navaja nepregledno množico spomenikov, memorialnih krajev, obrednih ritualov in drugih izročil, ki pričajo o titoizmu in njegovih posledicah na Slovenskem, ter razmišlja o možnosti celjenja in uravnoteženja slovenskega spomina.
V drugi del zbornika so bila uvrščena strokovna besedila, ki obravnavajo tematiko materialne dediščine slovenske totalitarne polpretekle zgodovine, poseben poudarek je na soočanju z varovanjem arhivskega gradiva nekdanjega enopartijskega družbenopolitičnega sistema. Prispevki so nastali v okviru posveta Občutljivi osebni podatki v arhivskem gradivu tajnih policij, ki je potekal v Arhivu Republike Slovenije novembra 2012.
V uvodnem besedilu dr. Andreje Valič Zver (ki je pravzaprav nagovor s posveta) je podana primerjava med ureditvijo dostopa do arhivskih podatkov v nekdanjih komunističnih državah (izpostavlja predvsem posnemanja vredno ureditev te problematike na Češkem). Valičeva je prepričana, da »Evropa ne bo združena, dokler se ne bo vzpostavila kot prostor, ki prepoznava fašizem, nacizem, komunizem ter druge totalitarne in avtokratske režime kot svojo skupno dediščino ter vzpostavlja odkrito razpravo o zločinih totalitarnih režimov v preteklosti«. Slovensko politiko, pravo, zgodovinopisje, izobraževanje … čaka v t. i. spravnem procesu ali procesu tranzicijske pravičnosti še veliko dela. Še posebej pomembno mesto pri razčiščevanju s totalitarno preteklostjo in »odstiranju zamolčanega« avtorica pripiše arhivski stroki, saj je arhivsko gradivo, ki ni bilo uničeno, izredno »dragoceno za žrtve, njihovo rehabilitacijo in raziskovanje njihovih usod. Ne nazadnje se v gradivu skrivajo tudi podatki o odporu proti totalitarnim režimom, ki bi morali biti mladim generacijam zgled pokončnosti in zvestobe idealom.«
Arhivist Tadej Cankar v svojem prispevku predstavlja glavne karakteristike ohranjenega arhivskega gradiva represivnih organov nekdanjega enopartijskega družbenopolitičnega sistema, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, in naredi primerjalno analizo pomembnejših vidikov hrambe in upravljanja z arhivskim gradivom v nekaterih postsocialističnih državah. Študija nazorno pokaže, da so ta vprašanja v Sloveniji precej bolj problematična kot v večini primerjanih držav.
Naslednja dva prispevka dr. Gregorja Jenuša in dr. Dragana Matića se dotikata problematike (ne)dostopnosti občutljivih osebnih podatkov v arhivskih gradivih nekdanjih organov jugoslovanskega enopartijskega političnega režima po drugi svetovni vojni. Vsak s svojega zornega kota spregovorita o zahtevnem in odgovornem postopku anonimizacije občutljivih osebnih podatkov v arhivskem gradivu ter predstavita zagate, v katerih se je znašla arhivska stroka zaradi nejasnih določil.

stran: 090

Dr. Matevž Košir v prispevku z naslovom Odprti arhivi in odgovornost uporabnikov odpira vprašanje dostopnosti arhivskega gradiva na podlagi načel Mednarodnega arhivskega sveta in nekaterih drugih mednarodnih predpisov, ki urejajo dostop do osebnih podatkov v arhivskem gradivu. Poudarja, da je prvo in osnovno načelo to, da ima javnost pravico do vpogleda v arhive, ki so jih ustvarili javni organi; morebitne omejitve dostopa pa morajo biti jasno določene.
Razmerje med splošnimi pravili varstva občutljivih osebnih podatkov in specialnimi pravili o javni dostopnosti arhivskega gradiva nam na praktičnih primerih prikaže Urban Brulc z Urada informacijskega pooblaščenca, ki se kritično opredeli do aktualne zakonske ureditve in prakse dostopanja do tovrstnega arhivskega gradiva ter predlaga možne spremembe zakonodaje.
Vprašanje o svobodi dostopa do arhivov v svojem prispevku na podlagi temeljnih načel ustavnopravnega reda, odločitev Ustavnega sodišča RS in mednarodnopravnih virov analizira tudi dr. Jernej Letnar Černič.
Doc. dr. Tamara Griesser - Pečar kot odlična poznavalka arhiva slovenske tajne policije ugotavlja, da je bila Katoliška cerkev po koncu vojne edina organizirana sila zunaj komunistične partije, za komunistični režim torej sovražnik številka ena in je bila zato ena najbolj spremljanih organizacij na Slovenskem. Glavni vir za razumevanje tega dogajanja vidi prav v arhivu tajne policije, od koder lahko dobimo vpogled v načine omejevanja delovanja Katoliške cerkve, načine preganjanja njenih predstojnikov in vernikov, primere kršenja človekove pravice in dokaze, da je režim skušal Cerkev tudi ekonomsko uničiti.
Zbornik se zaključuje s prispevkoma dveh sodelavcev češkega arhiva tajne policije, mag. Lubomira Augustina in mag. Pavla Kuglerja. Žal uredniki niso pomislili, da bi slovenskega bralca utegnilo od branja obeh besedil odvrniti dejstvo, da sta objavljeni izključno v angleščini. Vsaj povzetek v slovenščini bi si bržkone že zaslužila, saj pomenita dragocen prispevek k poglavju v zborniku. Češke izkušnje s soočanjem s totalitarno polpreteklo zgodovino, ki jih obravnavata, so namreč v marsičem vredne posnemanja. Avtorja se posvetita predvsem vprašanju dostopnosti arhivskih gradiv nekdanje češke tajne službe StB (Státní bezpečnost) širši javnosti. Navajata, da vsak dan digitalizirajo približno 30.000 strani besedila, kar bodo počeli vse do leta 2030, šele tedaj bo arhiv češke tajne politične policije postal del državnega arhiva. Češki zakon, ki ureja upravljanje z arhivskim gradivom, je zelo liberalen. Celotna arhivska dokumentacija je skoraj brez omembe vrednih omejitev dostopna širši javnosti, tako češkim kot tudi tujim državljanom. Glede tega vprašanja imajo na Češkem široko politično podporo, zato niso bili deležni večjih pritiskov, da bi morali omejiti dostop do podatkov. Razlog se po vsej verjetnosti skriva tudi v dejstvu, da je Češka po koncu komunističnega režima izvedla svojevrstno zunajsodno lustracijo, ki sodelavcem komunistične tajne službe onemogoča priti do vodilnih mest v javni upravi, vojski, policiji, sodstvu …
V aktualnem času, ko množica nepreštetih »hudih jam« po naši domovini še vedno pomeni sinonim za nekakšno zoprnijo in povsem odvečno premetavanje kosti in ko med drugim slovenski prostor dodatno vznemirjajo tudi arhivska vprašanja, zbornik Odstiranje zamolčanega nudi veliko priložnosti za razmislek in osebno orientacijo v povezavi s to problematiko. Strokovne diskusije so povečini napisane v razumljivem jeziku in predstavljajo dobrodošlo branje tako za tiste, ki so jim področja strokovno blizu, kot tudi za širšo publiko, ki premore vsaj toliko resnicoljubnosti, da se ne zadovolji z zlaganimi, zamolčanimi ali preinterpretiranimi dejstvi, ki jih prikazuje uradno zgodovinopisje. Da pa bi streznjujoča spoznanja, ki jih prinaša zbornik, prišla v splošno slovensko zavest, se ni bati: vsebina študij odstira vpogled v mnoga poglavja, ki so za današnjo Slovenijo v mnogočem preveč alarmantna, tako da bo knjiga v najboljšem primeru ostala spregledana.

stran: 091