Avtor: Matija Ogrin

stran: 004

Iz časa, ko so spomladi 1991 ustanavljali Novo Slovensko zavezo, hranijo starejši člani NSZ neki spomin, ki nam kar sam po sebi obudi zavest, kako zelo se svet okrog nas spreminja, kako naglo nam za hrbtom tečejo njegove neustavljive menjave.
Spominjajo se namreč, da so pred ustanovitvijo nekaj časa tehtali nelahko vprašanje: ali naj Novo Slovensko zavezo ustanovijo kot politično stranko ali kot civilno društvo? Vsebina, ki jo je tedaj v širšo slovensko družbo prinašal osvobojeni spomin na preteklost, je narekovala tako naravne in neogibne zahteve po uresničitvi, tj. po spremembah v družbeni, politični stvarnosti, da se je zdelo resnično in težko vprašanje, katero pot izbrati: pot politične stranke ali pot civilnega, kulturnega društva. Životvorni naboj, ki ga je nosilo in mu dajalo polet odkrivanje zgodovinske resnice o revoluciji in državljanski vojni, je bil med ustanovniki NSZ, kot tudi med mnogimi drugimi ljudmi, tako močan in živ, da se je prehod novih spoznanj v politiko – ter s tem razmah nove politike – zdel neogiben, naraven, organski in – neustavljiv.
V tem ozračju je prevladalo stališče, naj se Nova Slovenska zaveza posveti poglobljenemu raziskovanju ter pričevanju o polminulem času kot civilno društvo, ob trdnem in samoumevnem prepričanju, da bodo politično uresničitev novih spoznanj o tem, kaj se nam je Slovencem v 20. stoletju dogodilo, prevzele in izpeljale demokratične stranke slovenske pomladi. Ta zapis se ne ukvarja z mislijo o pravilnosti te odločitve, pač pa z mislijo, kako drastično drugačen je položaj NSZ v razmerju do politike danes, dvajset let pozneje. Vredno bi bilo napraviti, denimo, dostojen pregled sprejemanja t. i. »Vojnih zakonov« in raznih »spravnih« poskusov, ki smo jih – bolj ali manj nemočno ter v informacijski osami – prenašali v devetdesetih letih in vse do danes. To analizo bo prej ali slej kdo napravil – in iz nje bo morda moč razbrati tudi to, da so bili »Vojni zakoni«, kolikor so jih krojile stare politične sile, sredstvo manipulacije, kolikor pa so pri njih sodelovale demokratične stranke, so bili izkaz postopnega ugašanja zgodovinske zavesti o tem, kar se nam je v 20. stoletju zgodilo – s tem pa ugašanja izvorno pomladne politične misli. Skratka: ob ustanovitvi NSZ pred dobrima dvema desetletjema se je nemara zdelo naravno in samoumevno, da bodo spoznanja Nove Slovenske zaveze stranke slovenske pomladi vsaj v dobršni meri artikulirale kot del svojih dejanskih političnih prizadevanj. Toda že zgodaj se je začelo kazati ter se na koncu pokazalo, da so bila ta politična prizadevanja zadnjih dvajsetih let večkrat le serija razočaranj, iztirjenj in zastranitev. Ta težnja se v zadnjih letih ne spreminja na bolje. Vse kaj drugega. Ljudje danes na splošno poznajo slovensko zgodovino manj in ne bolje: manj iz lastnega izkustva in spomina starih staršev, pač pa tembolj iz šolskega pouka in medijev. Takšni volivci pač ne bodo čutili potrebe in ne zmogli notranje moči, da bi korigirali ravnanje svojih političnih strank in jih opomnili na zvestobo prvotnemu konceptu slovenske pomladi.
Slovenska zaveza je prvotno nastala kot koalicija demokratičnih strank v silah in stiskah vojnega časa. Nova Slovenska zaveza je nastala še v tesni povezanosti z mislijo na politično uresničevanje novih spoznanj v novem času. Dve desetletji pozneje se zdi, da je nemajhen del slovenske pomladne politike že daleč od uvidov in stremljenj ljudi, ki so s svojimi pričevanji o zgodovini ustvarili NSZ. Duhovnega prostora, ki ga je NSZ utemeljila s pričevanji in kulturo spominjanja ter z odtod izhajajočimi idejami o končanju državljanske vojne – tega duhovnega prostora ni vzela za svoje izhodišče nobena politična stranka. Razen kdaj pa kdaj kakšen fragment, tako pač, kakor je bilo komu prav v igri velikih in pogosto tudi prav malih interesov.

* * *

Vse to se bo, tako verjamem, spremenilo, toda verjetno ne kmalu in zagotovo ne v nekaj letih, v času, ki se zdi v dosegu človekovih upov in želja. Bolj realno je sprejeti, da se je naš narod tudi od leta 1990 do danes zelo spremenil in se še bo: mnogi (ki so vedeli) so odšli, mnogi (ki ne vedo ali jim je vseeno) so prišli. Sam sem se večkrat – brez pretiranega pesimizma in grenkobe – spraševal, ali niso ljudje, ki na Slovenskem danes ohranjajo pričevanje ter kulturo spomina, v podobnem položaju, kakor so naši emigranti v daljnih državah po svetu? Ali so bile države, v katerih so in še živijo naši emigranti, kaj bolj tuje njihovi politični usodi, osebnim spominom in pričevanjem, kakor pa sta slovenska država in družba tuji spominom, pričevanjem in političnim stremljenjem ljudi, povezanih v NSZ? Slovenska skupnost v Argentini si je zadala težko nalogo, da za prihodnji čas ohrani, kakor se je s prispodobo izrazil Zorko Simčič, »žerjavico«: spomin, vero, slovenstvo. NSZ je, tako se mi zdi, v podobnem Brez sadu Tamino Petelinšek položaju: je v domovini, toda v določenem smislu izločena iz slovenske družbe. Je doma, toda kakor v emigraciji. Sredi slovenskih dežel, toda kakor v eksilu. To je faktično stanje še vedno delujočih učinkov državljanske vojne. Toda človeka, ki verjame v moč in vrednost resnice, to ne straši in ne omaja. Ve, da mora predvsem ohraniti »žerjavico«; za kateri čas in za katere ljudi, to ni pomembno. Le eno je pomembno: vsako ohranjeno pričevanje, vsako ime, vsak zapisan spomin na usodni čas revolucije in državljanske vojne je majhna zmaga nad relativizmom in brezbrižnostjo, zmaga osebnega nad brezosebnim, zmaga slovenstva nad mednarodnim in brez-narodnim prevratništvom, je vzpodbuda k pomembnim človeškim uresničitvam v prihodnosti in globoka pritrditev življenju, njegovi vrednosti in svetosti – in to ne more ostati za vselej brez pomena, brez sadu in učinka.

stran: 005

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Brez sadu Tamino Petelinšek

stran: 006