Avtor: Janko Maček

stran: 013

Ob slovenskem kulturnem prazniku se je ta in oni gotovo spomnil pesmi, ki jo je naš veliki pesnik posvetil svoji rojstni Vrbi: O Vrba, srečna, draga vas domača … pred ognjem dom, pred točo mi pšenico bi bližnji sosed varoval svet’ Marka. Verjetno boste takoj pomislili, kaj bi naša napovedana tema, ki ni prav nič romantična, mogla imeti skupnega s Prešernovo Vrbo. Kdor vsaj malo pozna ribniško dolino, se bo spomnil bele cerkvice na hribu nasproti Nove Štifte in prijazne vasice pod njo; to je podružnična cerkev sv. Marka v Zapotoku, ki spada pod faro Sodražica. Od tu je doma Vladimir Kozina, ki je leta 1974 izdal knjigo Slovenija v plamenih in v njej popisal težko usodo svojih najbližjih, ki jim je komunistična revolucija vzela življenje, oziroma jih oropala doma in jih pognala v tujino. To njegovo pričevanje se nam zdi tako važno, da smo se odločili, da ga vključimo v naš Kako se je začelo, tudi zato, ker vemo, da mnogi naši bralci niso imeli prilike prebrati omenjene knjige.
Dogodki, ki so se zgodili spomladi 1942 v Sodražici, na Slemenih in v okolici, so do temeljev pretresli in v marsičem spremenili tradicionalno življenje teh krajev. »Sodražica ni dosti znana širši javnosti,« je zapisal Vladimir Kozina. »Vzrok temu je pač sosednji trg Ribnica. Ribničan si, pa bodi iz Sodražice ali iz Ribnice. Znan si po suhi robi in krošnji. Ko polja in travniki dremljejo pod snežno odejo, je po hišah vse živo. Izdelujejo različne izdelke ,suhe robe’. Spomladi ali pa med senom in otavo pa si Ribničan oprta krošnjo in gre z njo v svet.« Že spomladi 1941, še bolj pa leta 1942 so bile razmere take, da so Ribničani morali s svojo robo ostati doma – leta 1941 zaradi okupacije in naslednje leto zaradi upora proti njej, za katerim pa se je prikrivala revolucija, ki je močno udarila tudi po krošnjarjih.

Sodražica ob začetku druge svetovne vojne

V zgodbi o učiteljici Ivanki Škrabec Novak v 22. številki Zaveze smo seveda namenili nekaj besed tudi šoli, kjer je poučevala. Dvonadstropna zgradba z velikimi okni, svetlimi razredi in širokimi hodniki je dajala vtis urejenosti in trdnosti. Večina učiteljev je bila liberalno usmerjenih in so se imeli za napredne. Sicer pa v Sodražici niso bili napredni samo učitelji, ampak tudi drugi tržani, predvsem premožnejši, ki so bili člani liberalne stranke, medtem ko so se vasi, ki so spadale pod sodraško občino in faro, opredeljevale za Slovensko ljudsko stranko. Na volitvah po koncu šestojanuarske diktature so po zaslugi vasi v občini zmagali »klerikalci« in povzročili skrbi naprednjakom, vendar je življenje kljub temu razmeroma mirno teklo dalje: Sokoli so hodili na »zlete«, Orli oziroma Slovenski fantje in dekleta na tabore, Društva kmetskih fantov in deklet pa še ni bilo. Za komuniste, ki so že pri volitvah leta 1920 nastopili s svojo listo in dosegli sila skromen rezultat, se skoraj ni vedelo. Šele ko je bil leta 1937 v Ribnici ustanovljen SKOJ (Zveza komunistične mladine), sta postala člana tudi Lovro Kleindienst in Danilo Oberstar iz Sodražice. Leta 1937 je nekako hkrati z Dakijem odšel na pomoč španski republiki Franc Gornik; Lojze Zajec, Kozinov gimnazijski sošolec, in Ivan Fajdiga pa sta ustanavljala Društvo kmetskih fantov in deklet, toda prehitela ju je vojna.
V noči med božičem in sv. Štefanom 1940 je na Strmci nad Sodražico zgorel velik lesen križ, ki so ga farani postavili v spomin na evharistični kongres leta 1935. Ljudje so spraševali, kaj to pomeni, kdo ga je požgal. Neznanci? Kaj prinašajo ti neznanci? Zakaj so se spravili nad križ, ki nima zveze z vse resnejšimi napovedmi napada zahodnih in severnih sosedov? Nekateri so tedaj že govorili o komunizmu in revoluciji, niso pa v tem videli resne nevarnosti, še manj pa, da je že tako blizu. Čutili so bližino vojne in se je bali, niso se pa zavedali nevarnosti, ki je pretila od domačih »čebinskih turistov«, ki so imeli že izdelan načrt, kako bodo vojno in morebitno tujo okupacijo izkoristili za revolucijo in prevzem oblasti.
Ni bilo treba dolgo čakati in zle slutnje, ki so jih ljudje občutili ob gorečem križu, so se začele uresničevati. Na cvetno nedeljo 1941 so Nemci brez vojne napovedi bombardirali Beograd. Tako kot se je napad na Jugoslavijo hitro začel, je bil tudi hitro končan, saj je jugoslovanska vojska že po nekaj dneh razpadla. V Sodražici so bila vojaška skladišča, Cerkev sv. Marka s pokopališčem v Zapotoku in ko so ljudje videli, da vojska razpada oziroma odhaja, so vdrli in začeli voziti domov, kar jim je prišlo pod roke. Tudi »neznanci« so se takoj znašli. Predvsem jih je zanimalo orožje, pa tudi obleka in hrana. Svoj plen so vozili v Travno goro in ga tam poskrili.

stran: 014

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Cerkev sv. Marka s pokopališčem v Zapotoku

Pehotna enota, v katero je bil ob mobilizaciji razporejen France Kozina iz Zapotoka, je razpadla pri Dolenji vasi in fant je v uniformi in s puško na rami prišel domov na veliko soboto zvečer. Italijani so prišli v Sodražico na velikonočni ponedeljek. V Zapotoku so se ljudje tiste dni držali po hišah. Na veliki ponedeljek po kosilu se je nekaj mož in fantov zbralo pred Kozinčevo hišo in Mirko (Vladimir) jih je fotografiral, potem pa so skupaj šli k »nauku« v Novo Štifto. Po končani pobožnosti so se vračali domov in srečevali Italijane, ki so se pomikali po glavni cesti proti Ribnici. Ko je znanec iz sosednje vasi med potjo omenil Kozinčevemu očetu, da je končno prišel čas tudi za reveže, saj bo Hitler vsem dal belega kruha, je bil oče užaljen in ga je ostro zavrnil. In prav ta možakar je po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, ko je partija napovedala osvobodilni boj za vsako ceno, bil med tistimi, ki so brezobzirno nastopili proti domačim političnim nasprotnikom.
V avgustu in septembru 1941 je iz Ljubljane prišlo v Sodražico in okolico precej beguncev. Nemci so namreč na svojem zasedbenem področju začeli takoj preganjati vidnejše Slovence, zlasti intelektualce. Mnogi so tedaj pribežali v Ljubljano, kjer so jih Italijani tolerirali, bili pa so problemi s prehrano in nastanitvijo. V Sodražici so jih ljudje lepo sprejeli in delili z njimi streho in kruh. Nekateri izmed beguncev so začeli kmalu po prihodu govoriti o »četnikih« v Travni gori, ki se pripravljajo na izgon okupatorja in jim je treba pomagati, obenem pa vlekli na ušesa, kaj o tem mislijo njihovi gostitelji. Menda je bilo sredi novembra, ko je bila neke noči vsa dolina brez elektrike. Drugi dan se je razširila vest, da so »neznanci« pri Sv. Gregorju podrli drog električnega daljnovoda, pri Vincah pa ob cesti požagali brzojavne drogove. Malo kasneje so »neznanci« nad Grdim Dolom razstrelili električni transformator in dolina je bila spet v temi.
Pozimi ¹⁹⁴¹⁄₄₂ so partizani iz Travne gore prismučali skoraj do Sodražice in od časa do časa so se pojavili tudi na Slemenih. Morda je že tedaj kdo slišal za Dakijevo Letečo patruljo in kasneje opazil spremembo znaka na njihovih kapah. Namesto navadne rdeče zvezde so namreč začeli nositi rdečo zvezdo z rumenim srpom in kladivom v sredini. Kako je prišlo do tega? Dakijeva Leteča patrulja, ki je v začetku štela komaj deset mož, je dobila novo ime »Proletarska udarna patrulja« in v razmeroma kratkem času prerasla v Proletarsko udarno četo, nato pa v Proletarski udarni bataljon oziroma Proletarsko udarno brigado Toneta Tomšiča. Dr. Aleš Bebler je 24. aprila 1942 izdal naslednje povelje: »Zaradi posebne hrabrosti in požrtvovalnosti se dosedanja ‘Leteča patrulja’ tovariša Dakija preimenuje v ‘Proletarsko udarno patruljo’ in se ji dovoljuje nositi na pokrivalu proletarsko rdečo zvezdo z vtkanim srpom in kladivom rumene barve namesto splošno uvedenega partizanskega znaka. (Tomšičeva brigada – Uvodni del. Str. 260) Že 29. aprila 1942 je Bebler izdal še dodatni ukaz o formiranju Proletarske udarne čete, v katerem je naročil, naj se pri izboru moštva za četo upošteva socialno poreklo. Pravkar omenjena knjiga navaja, da se je prve dni maja 1942 v četo vključilo iz Sodražice, Ribnice in Žigmaric 22 novincev, iz Velikih Lašč, Roba in Zapotoka pa še 18. Razen nekaj študentov so bili vsi kmečki sinovi, ki so se izučili kake obrti in so jih zato šteli med delavce. (Istotam, str. 265) V Kozinovi leta 1938: spredaj z desne oče, hromi Janez, mama in albina; zadaj z desne bratje France, Jože in Mirko, med njimi tri sestre isti knjigi zvemo, da je bilo v četi od skupnega števila 108 mož 27 članov partije in SKOJ. Zgovoren je tudi podatek o starostni sestavi čete, saj naj bi od skupnega števila 108 bilo 32 mož mlajših od 20 let, 35 pa v starosti od 20 do 25 let. Po tej statistiki naj bi bilo v četi kar 70 delavcev in samo 5 študentov oziroma dijakov. Komandir čete je bil Daki, njegov namestnik Jože Kamnikar - Arti z Lavrice, Artijev brat Ivan Kamnikar - Matiček komandir voda in Zdravko Prebil - Abi iz Podsmreke, tesen Dakijev sodelavec; sama znana imena, ki jih bomo v naši zgodbi še srečali. (Kdor bi želel o njih izvedeti kaj več, naj v 33. št. Zaveze prebere članek Iva Žajdele Ko so zagospodarili besi in vsaj prelista Uvodni del trilogije Tomšičeva brigada) Te podatke o Proletarski udarni patrulji in četi navajamo, ker se nam zdijo važni za razumevanje dogodkov, o katerih bomo govorili. Pišejo, da so omenjene proletarske enote izstopale od drugih po hrabrosti in požrtvovalnosti, lahko bi še dodali: po izredni krutosti do nasprotnikov. Upamo, da ni treba posebej dokazovati, koga so leta 1942 partizani smatrali za svojega največjega nasprotnika.

stran: 015

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kozinovi leta 1938: spredaj z desne oče, hromi Janez, mama in albina; zadaj z desne bratje France, Jože in Mirko, med njimi tri sestre

Kozinčevi iz Zapotoka

Ivan Kozina se je rodil 17. februarja 1879 v Zapotoku pri Sodražici. Doma so imeli srednje veliko kmetijo, ki pa je prinašala precej skromen dohodek, ali kot so tedaj rekli: dosti dela, malo jela, zato je bilo poleg obdelovanja zemlje treba misliti še na kak dodaten zaslužek. Ivan je znal zidati, v zimskem času pa se je ukvarjal s »suho robo« in vsako pomlad odhajal s krošnjo na hrbtu v Prekmurje prodajat svoje izdelke. Življenjsko sopotnico si je našel v sosednji vasi Sušje pri Trdanovih, po domače pri Mihatovih. V predpustu 1903 je bila pri Mihatovih svatba: nevesta je bila Frančiška Trdan, ženin pa Ivan Kozina iz Zapotoka. Poroka je bila 8. februarja v farni cerkvi sv. Štefana v Ribnici.
Mlada nevesta je pri Kozinčevih v Zapotoku našla urejen dom. Prav tisto leto je vas dobila vodovod in gospodinji ni bilo treba hoditi s škafom na glavi po vodo k studencu. Kdo ne pozna zgodbe o očetu in sinu, ki sta se sporekla zaradi vode? Ko je sin omenil očetu, da bo napeljal vodo v hišo, se je ta razburil: »Kaj ti je tega treba? Moj oče in jaz sva jo nosila od studenca, ti pa tega ne zmoreš! Lahko bi te bilo sram.« No, v Zapotoku so se za vodovod odločili kmalu po letu 1900 in tudi elektriko so potegnili v vas razmeroma zgodaj. Ni dvoma, da je precej zasluge za to imel mladi Kozinec, ki je tudi tedaj, ko je s krošnjo na hrbtu hodil po daljnih krajih, imel odprte oči za svet okrog sebe. Zavedal se je, da se da tudi pri tradicionalnih kmečkih opravilih marsikaj izboljšati in opraviti z manj truda, energijo pa prihraniti za kaj drugega. Sosedje so v začetku kritično spremljali njegove »novotarije«, ko so pa videli, da so koristne, so se jih tudi sami oprijeli.
Leta 1905 je pri Kozinčevih prijokal na svet prvi otrok. Bila je deklica in krstili so jo za Marijo, klicali pa Micka. Dve leti kasneje je bil rojen sin Janez. Bil je zdrav in normalno je shodil, potem pa so se ob nekem prehladu pojavile težave. Zdravniki v Ljubljani so ugotovili paralizo in povedali, da bo deček ostal hrom. Čeprav je skrbna mati romala z njim k Novi Štifti in prosila za čudež, je ljubljanska diagnoza obveljala in fant je ostal invalid. Tretji otrok je bil France in za njim je prišel Jože, ki pa je umrl kmalu po rojstvu. V začetku prve svetovne vojne je bila rojena Franca, leta 1919 Mirko, nato pa Draga in za njo Stanko, ki so ga le nekaj mesecev po rojstvu pokopali pri cerkvi sv. Marka, in nato še Jože »drugi«, Milka in Albina. Pet deklet in šest fantov! Predstavljajmo si, kako bi ob tem naštevanju reagirali načrtovalci moderne »družine«. Bi se vsaj zamislili, ali pa bi se samo pomilovalno nasmehnili? No, Kozinčeva mama ob tolikih otrokih, ob delu in skrbeh zanje ni imela časa misliti na svoje pravice in udobje. Iz vere in molitve je črpala moč za materinsko poslanstvo in se kljub skrbem in garanju ni čutila prav nič zapostavljeno, ni izgubila življenjske vedrine. Ko je sin Janez zbolel, sta mu mati in oče skušala pomagati z naravnimi in nadnaravnimi sredstvi, ko pa je kljub temu ostal hrom, sta požrtvovalno skrbela zanj in ga usposobila za življenje. Ker ni mogel hoditi v šolo, ga je oče doma učil brati, pisati in računati. Dobro je napredoval in kmalu celo pomagal bratom ter sestram pri domačih nalogah. Kasneje se je izučil za urarja in ljudje od blizu in daleč so mu nosili popravljat ure.

stran: 016

Zaradi Janezove bolezni je bil za očetovega naslednika na domačiji določen France. Postal bo lastnik, toda moral bo izplačati brate in sestre. Kje bo dobil toliko denarja? Ko je France dopolnil 18 let, se je zato odpravil v Kanado in tam delal v rudniku. Po treh letih se je vrnil domov. V tujini je marsikaj doživel, vendar ni izgubil vere in ne ljubezni do domovine. O tem pričajo verzi, ki jih je zapisal v svoj kanadski dnevnik: Kar svetega imaš v duši svoji, ne daj iztrgati nikdar, četudi drugo vse razruši usode trde ti vihar!
Mickini odločitvi, da postane redovnica, je oče sprva nasprotoval, ne samo zato ker ji je bilo treba ob vstopu izplačati doto, ampak tudi ni bil prepričan o njenem poklicu. Ko pa ni popustila, se je omehčal in hči se je za vedno poslovila od domačih, odšla h klarisam v Split in postala sestra Marija Imakulata. Mirka so poslali v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano in po maturi na škofijski klasični gimnaziji je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Jože je malo pred začetkom okupacije odšel za trgovskega vajenca v Kamnik, Francka pa je konec leta 1940 umrla zaradi srčne kapi, stara 24 let. Ostanejo nam še tri dekleta: Draga se je učila za kuharico, Milka za šiviljo, najmlajša Albina je pa bila leta 1942 še doma, saj je bila stara komaj 11 let.
Omenili smo že, da se je France na veliko soboto 1941, ko je njegova enota jugoslovanske vojske pri Dolenji vasi razpadla, v uniformi in s puško na rami vrnil domov. Puško je brez kakšnega posebnega razloga skril, da bi ne bilo težav z Italijani. Prve mesece okupacije je življenje pri Kozinčevih teklo skoraj normalno. Mirko je bil v Ljubljani, za počitnice pa je prihajal domov in vedno prinesel tudi kake novice. Jože iz Kamnika zaradi nemške meje ni mogel domov, so si pa redno dopisovali. Ko se je začelo govoriti o četnikih in kasneje o partizanih, so Kozinčevi kmalu sprevideli, kaj se za tem skriva, saj je bil Mirko o vsem dobro poučen, poleg tega pa so pri hiši imeli tudi radio, ki ga je Janez kupil že pred vojno in ga Italijanom ni prijavil.
Odkar Osvobodilna fronta in partizani niso bili več skrivnost, je France čutil, da ga spremljajo tako rekoč na vsakem koraku. Vedeli so, da ima ugled in da je pri ljudeh priljubljen, zato so ga hoteli pridobiti zase. Seveda so najprej poizkusili na lep način. Hvalili so njegovo delavnost, poštenost in dobre zveze z ljudmi, ki mu bodo omogočile uspešno delo v organizaciji in skozi to tudi vodilno mesto. Ko France za tako snubljenje ni pokazal posluha, so spremenili taktiko in mu začeli pošiljati grozilna pisma. Ko ga tudi to ni premaknilo, je nekega popoldneva v marcu 1942 dobil obisk s Travne gore. Oboroženi obiskovalec se je predstavil kot Abi, predvojni komunist, ki se je v Španiji boril proti Francu; na vse pretege je hvalil partizane in njihov boj proti okupatorju, kritiziral pa londonsko vlado. France ga je nekaj časa poslušal, potem pa odkrito povedal, da mu ne verjame, in ga tudi vprašal, zakaj pobijajo poštene Slovence in povzročajo požige slovenskih vasi. Namesto odgovora se je obiskovalec razjezil, pograbil svoje orožje in z grožnjo »Hudič, ne boš nam ušel,« zaloputnil vrata.
Abi, s pravim imenom Zdravko Prebil iz Podsmreke pri Dobrovi, je bil član Dakijeve Leteče patrulje, ki je tisto zimo s smučkami na nogah križarila po Bloški planoti, se spuščala v Loško dolino in s Travne gore prišla tudi do Sodražice in Slemen. V Zapotoku so vedeli, da je ta patrulja sredi februarja 1942 v Borovcu ustrelila logarja Naceta Križnarja. Kozinčevi so čutili, da Abijev obisk ne pomeni nič dobrega, vendar jim ni prišlo na misel, da bi iskali zaščito pri Italijanih. Zime tisto leto kar ni hotelo biti konec. Komaj je sneg nekoliko odlezel, že so travnogorski partizani razglasili mobilizacijo. Fantje, ki so se po eni strani bali partizanov, če se ne odzovejo, po drugi pa italijanskih represalij, če gredo v gozd, so za nasvet spraševali Franceta. Njegov odgovor je bil kratek: »Jaz v gozd ne grem, vi se pa odločite, kot se vam zdi prav.« Iz Sodražice in okolice je tedaj precej fantov šlo na Travno goro, ko so pa izvedeli za italijanski ultimat, da se bodo maščevali nad njihovimi družinami, so se večinoma vrnili domov. Francetu seveda tudi to ni bilo v prid.

stran: 017

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kozinčeva hiša v Zapotoku

»Osvoboditev« Sodražice in usodni dogodki po njej

28. maja zjutraj je italijanska posadka v Sodražici nenadoma pobrala šila in kopita in se odpeljala v Ribnico. Komaj so Italijani odšli, že so se pojavili »osvoboditelji« in prevzeli oblast. Na vseh poteh v trg so postavili straže. Izhod za navadne ljudi ni bil več možen, ob vstopu so pa vsakogar pregledali. Takoj po prihodu so partizani začeli iskati svoje nasprotnike. Kako hitro se je vse to odvijalo, nam nazorno pokaže pričevanje Kovačevih, pri katerih sta tedaj stanovala učiteljica Škrabčeva in njen mož France Novak. Kovačev oče je tisto jutro nekaj urejal na dvorišču in več otrok je bilo z njim. Iz stanovanja sta pravkar prišla učiteljica in njen mož. Niso se še dobro pozdravili, že je s kolesom prisopihal znan tržan in zaklical Novaku, naj takoj beži. Novak je pohitel v stanovanje, se potem kar na stopnicah poslovil od žene, zgrabil kolo, ki je bilo prislonjeno k steni na koncu hiše, in oddrvel proti Zamostecu. Le nekaj minut kasneje so na dvorišču že bili partizani, ki so iskali Novaka, in popoldne je bilo na trgu sredi Sodražice zborovanje, na katerem so poleg drugega tudi zaslišali učiteljico Ivanko. Po mitingu so jo sicer izpustili, vendar so ji ukazali ostati doma, dokler je spet ne pokličejo.
Naslednji dan, 29. maja dopoldne, so prebivalci Zapotoka in Zamosteca videli, kako so partizani spremljali dva voza ciganov proti Sodražici. Prijeli so jih na »meji osvobojenega ozemlja«, ko so se pripeljali od Ribnice. V Sodražici so jih zaslišali in »sodnik« Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam, in ko so v Podklancu izstopili, so si morali tam blizu ceste izkopati grob, nato pa so jih postrelili. Sodba je bila enaka za vseh šestnajst brez izjeme, tudi za žene, dekleta in dojenčke. Mirko Kozina je v že omenjeni knjigi zapisal: »Kot snopje s kozolca na voz padajo cigani v skupen grob: očetje, fantje, matere, dekleta, celo dojenčki.«
Istega dne popoldne je v Zapotok prišla patrulja z Artijem na čelu. Kozinčev oče in France sta pospravljala po kozolcu. Že dopoldne je begunec Torkar, ki je stanoval pri Kozinčevih, svetoval Francetu, naj se hitro umakne v Ljubljano. Vse od Abijevega obiska v marcu je France slutil, kaj ga čaka, vendar se ni odločil za beg, ker se je bal, da se bodo znesli nad domačimi, če njega ne bodo našli. Ko je France Kozina malo pred smrtjo sedaj na Artijevo zahtevo prišel iz kozolca, so ga takoj obkolili in Arti mu je na čelo nastavil pištolo: »Pet minut imaš časa, da mi izročiš puško.« France je vedel, da ga to ne bo rešilo, vendar je stopil v hlev, kjer je imel skrito puško, in jo izročil. Tedaj pa je Arti zgrabil kol in vpričo očeta in hromega Janeza začel mlatiti po Francetu. Ko sta mati in Draga, ki sta okopavali na njivi blizu hiše, slišali preklinjanje in udarce, sta pritekli domov. Tudi sosedje so slišali hrup in prišli gledat, kaj se dogaja, vendar Arti zato ni odnehal, pač pa jih je nahrulil: »Sram vas bodi, da ste tega psa tako dolgo trpeli med seboj!« … Ura je bila tri, ko so ga vsega pretepenega odpeljali proti Vincam. Ker je bil petek, se je pri sv. Marku oglasil zvon. Po eni uri hoje so ga zaprli v sobo Fajdigove gostilne. Kljub pregovarjanju France ni popustil, ampak vztrajal, da ne bo spremenil svojega prepričanja. Bila je že noč, ko se je pod predsedstvom Jerneja Stanteta sestalo »sodišče« in ga obsodilo na smrt. Tudi njega so z avtobusom odpeljali pod Boncar in ustrelili blizu kraja, kjer so popoldne zagrebli šestnajst ciganov. Naslednje jutro je dobra duša zaznamovala Francetov grob s skromnim križem.

stran: 018

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: France Kozina malo pred smrtjo

Ko so partizani 5. junija zvečer prišli h Kovačevim, so bili domači zbrani pri molitvi in tudi učiteljica Ivanka je bila z njimi. Zahtevali so, da gre z njimi v stanovanje. Kovačev stric se je ponudil, da gre z njo, pa mu niso dovolili. Pozno ponoči se je iz učiteljičinega stanovanja slišalo razbijanje in vpitje, nato pa so jo odpeljali. V gozdu nad Jagerbirtom si je morala sama kopati grob in potem so jo brez strela zverinsko pobili. Bila je v zadnjem mesecu nosečnosti. Pravijo, da je prosila, naj jo pustijo vsaj toliko časa, da bo rodila, pa je niso poslušali in nič lepše niso ravnali z njo. Ko je bilo po dveh mesecih konec »sodraške republike«, so prišli njeni domači, izkopali zmaličeno truplo in ga odpeljali v Hrovačo. Ob izkopu so pod obleko našli preperelo pismo in kasneje se je izvedelo za vsebino pisma in da je bilo namenjeno nerojenemu otroku.
Ali je mogoče razumeti in razložiti nečloveško krutost »osvoboditeljev« Sodražice? List Bogoljub je v novembrski številki leta 1942 zapisal sledeče: »Kar smo to leto doživeli, bi res nihče ne pričakoval, četudi smo svoj čas brali o divjem početju španskih, mehiških in drugih komunistov, kajti vedno smo mislili, da je otrok slovenske matere nezmožen za take strahote.« Ljudje v dolini so bili zgroženi in prestrašeni. Kozinčevi so že v soboto 30. maja izvedeli za Francetovo smrt, pa ne od partizanov, ki so popoldne prišli in pobrali vse njegove stvari, češ da jih bodo odnesli njemu. Ko sta v naslednjih dneh Slovenec in Slovenski dom poročala o Francetovi smrti, pa so obdolžili očeta, da ima zveze z Ljubljano, in grozili, da bo za to plačal.
»Republika« ni trajala niti dva meseca. 25. julija 1942 so najprej priletela letala in bombardirala Sodražico, Vince, Zamostec, Sinovico in Žigmarice, nato pa so se pojavili vojaki in kot živi ščit gnali pred seboj može in fante, ki so jih pobrali po bližnjih vaseh. Večina sodraških partizanov se je že prej umaknila v Travno goro, pa vendar je na Italijane padlo nekaj strelov in to je bilo dovolj, da so začeli požigati. Bolehni župnik Majdič jim je šel naproti in izprosil, da so prizanesli cerkvi, šoli in vzhodnemu delu trga. Od talcev, ki so jih Italijani imeli za ščit, je padel Šimen Lesar iz Zapotoka, ostale so odpeljali v Ribnico in nato naprej na Rab oziroma v druga taborišča. Sodražico so obdali z bodečo žico in bunkerji, na »bloke« pa postavili stražo in prehod »meje« brez posebnega dovoljenja ni bil mogoč.

stran: 019

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: 19. 8. 1942 - izkop Franceta Kozine pod Boncarjem

»Smrt izdajalcem!«

Ko so se Italijani vrnili v razdejano Sodražico, so se razmere v dolini nekoliko umirile. »Obiski« s Travne gore so v glavnem prenehali, večina domačih moških je bila v internaciji, starci, ženske in otroci, ki so še ostali, pa so prestrašeni životarili na večinoma opustošenih domovih. V takšnih razmerah v Sodražici in bližnji okolici ni bilo niti želje niti možnosti za ustanovitev kakšne vaške straže. Nekoliko drugače je bilo na Slemenih. Nazorno sliko o tem dobimo v članku Sv. Gregor, ki ga je napisal Tone Oblak za Zavezo št. 66. Umor Franceta Kozinca in učiteljice Ivanke Škrabec je Slemence spomnil na dogodek, ki so mu bili priče v svoji neposredni bližini. Iz lovske koče, dober kilometer od gregorske cerkve, sta izginila Kozlerjev gozdni čuvaj Jože Pečnik in njegova žena Ana in ravno tisti, ki so pri umoru sodelovali, so potem govorili, da sta odšla v partizane. Glavno besedo pri tem umoru so menda imeli divji lovci. Na Jakobovo nedeljo, 26. julija 1942, so Italijani „napadli“ Slemena: na čelu kolone, ki je prihajala k Sv. Gregorju, se je peljal oficir na motornem kolesu. Partizani so jih pričakali pred vasjo, spustili nanje rafal iz mitraljeza in se umaknili. Oficir je k sreči ostal nepoškodovan, njegovo vozilo je pa bilo uničeno. Italijani so po hišah ob cesti pobrali več mlajših moških in jih postavili pred cerkveni zid. Še preden so padli streli, sta iz cerkve prišla stari župnik Krumpestar in kaplan Kristanc, pokleknila pred poveljnika in dosegla, da talcev niso ustrelili, temveč jih postali na Rab. Ostale moške, ki so jih tedaj pobrali po Slemenih, kakih 100 po številu, so odpeljali v Ribnico in jih zaprli v kasarno; od tam so jih pet tednov vozili v Žlebič, da so sekali drevje ob železniški progi.
Tu je treba povedati, da so bili Gregorci že v maju 1942 odločeni za samoobrambo. Poiskali so orožje, skrito od razpada Jugoslavije, in začeli patruljirati po vaseh. Nihče jih ni organiziral, ampak so enostavno sklenili, da se bodo branili. Seveda so se pa zavedali, da jim preti nevarnost tako od partizanov kot od Italijanov. Da bi se zavarovali vsaj pred Italijani, so poslali h karabinjerjem v Sodražico študenta, ki naj bi jim pojasnil situacijo in dobil dovoljenje za samoobrambo. Karabinjerji so bili tedaj že pripravljeni za odhod v Ribnico, zato so gregorsko pojasnilo in prošnjo zapisali, odgovora pa niso dali. V začetku septembra pa so sekače v Žlebiču nenadoma postavili pred izbiro: Sprejmite orožje za samoobrambo ali pa greste v internacijo. Kakih 40 Gregorcev je tedaj dobilo v Sodražici dolge francoske puške prekljevke; odšli so k Sv. Gregorju in se nastanili v prosvetnem domu in v šoli. Čeprav je bil njihov položaj na hribu že sam po sebi ugoden za obrambo, so se zavarovali še z bodečo žico in bunkerji. Ponoči so jim hodili pomagat tudi starejši fantje in možje iz okoliških vasi, ki o se bali spati doma. V tistem času je bil na Slemenih mir in fantje so celo hodili pomagat vaški straži na Goro nad Sodražico.
Sedaj pa je čas, da se vrnemo h Kozinčevim v Zapotoku. Zaradi tega, kar se je zgodilo s Francetom, je bila družina težko prizadeta. Za njegov grob pod Boncarjem so sicer kmalu zvedeli, vendar niso mogli misliti na prekop, dokler se »oblast« v Sodražici ni ponovno zamenjala. Sin Mirko, ki je bil v ljubljanskem bogoslovju, je tisto leto šele pred velikim šmarnom prišel domov na počitnice. Verjetno je to pripomoglo k odločitvi, da Franceta končno krščansko pokopljejo na domačem pokopališču. 19. avgusta so v gozdu pod Boncarjem izkopali Francetove posmrtne ostanke, jih položili v belo krsto, prepeljali v Zapotok in po slovesni pogrebni maši, ki jo je daroval ribniški dekan Viktorijan Demšar, položili v blagoslovljeno zemljo pri cerkvi sv. Marka. Domači terenci so seveda pogreb budno spremljali in o vsem poročali svojemu centru v Kotu pri Sodražici. Od tam je tedaj prihajala tudi grožnja: »Če se boste družili s Kozinci, bo tudi vas doletela kazen.« Neki vaščan je kasneje zaupal Mirku, da mu je sosed, ki je Oče Ivan Kozina in mama Frančiška, roj. Trdan, leta 1942 videl Kozinčevo mamo jokati ob odprtem grobu, prišepnil: »No, saj bo tudi sama kmalu v jami.«

stran: 020

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Oče Ivan Kozina in mama Frančiška, roj. Trdan, leta 1942

26. avgusta je bil sedmi dan po pogrebu in Mirko je zjutraj šel z materjo k maši v Sodražico. Doma so tisti dan kosili in sušili otavo. Ko so se po večerji in rožnem vencu odpravili k počitku, je bila ura že pozna. Iz trdnega spanca je Mirka zbudil pasji lajež. Skočil je k oknu in v luninem svitu videl, da partizani obkoljujejo hišo. Takoj je pomislil, da so prišli ponj. Kaj naj naredi? Ali se sploh lahko reši? V trenutku mu pride na misel, da bi se skril na podstrešje. Skozi odprtino v stropu sosednje sobe zleze na podstrešje, potegne za seboj lestev in zapre loputo, nato pa napeto posluša, kaj se dogaja spodaj. Ko so partizani vdrli v vežo, so najprej naleteli na očeta in mater, ki sta prišla iz svoje sobe. Z udarci in vpitjem so ju zrinili v hišo, kjer so spali Janez, Draga, Milka in Albina. »Kje je lemenatar? Njegova postelja je še gorka!« Medtem ko eni iščejo Mirka, drugi odvezujejo krave od jasli, odpirajo svinjake, polnijo nahrbtnike v kašči. Tudi od soseda Jefne ženejo krave in sina Janeza. K zastraženim Kozinovim v hiši pride neznan partizan, jih nekaj časa zmerja, da so izdajalci, ker so se uprli OF, nato pa s pomočnikom zgrabi očeta in ga odvleče v spodnjo klet. Na tej svoji zadnji poti je oče na glas molil. Komaj so prišli v klet, ga je rabelj s puškinim kopitom udaril po glavi in triinšestdesetletni mož se je z obrazom naprej zvrnil na cementna tla. Takoj nato sta dva partizana med jokom matere in deklet odnesla v klet posteljo, v kateri je trepetal hromi Janez, in strel v čelo mu je pretrgal nit življenja. Nazadnje so odvlekli še mater. Draga se je je oklepala in šla za njo, dokler je niso odrinili. Mati ji je tedaj v roko stisnila svoj molek. Ni se mogla posloviti z besedami, vendar je s tem povedala še več. Tudi njo so potem v kleti potolkli z udarci po glavi.
Mirko je na podstrešju slišal materine krike in ropot, kot bi nekdo butal po vratih, potem pa je vse utihnilo. Skozi lino je videl odhajajoče partizane, ki so s seboj gnali Jefnega očeta, mater in dve hčeri. Pri Novi Štifti je ura odbila polnoč. Ali so vsi odšli? Bodo prej še zažgali hišo? Kaj naj naredi, če bo začelo goreti? Dolge so bile tiste ure do jutra. Šele ko je spodaj zaslišal znane glasove sosedov, je verjel, da so morilci odšli. Zlezel je iz skrivališča in bil z drugimi priča groznemu prizoru v kleti. V svoji knjigi o tem takole piše: »Klečimo v krvi junakov in molimo. Ne toliko za pokoj duš pobitih, saj smo prepričani, da jim je mučeništvo odprlo nebeška vrata, v tem kletnem svetišču se priporočamo našim mučencem, naj pri Bogu prosijo na nas … Ko se odpravimo v hišo, se nam s stene pri vhodnih vratih zareži v obraz komunistični grb-srp in kladivo, pod njim pa napis: Smrt izdajalcem! Slika dr. Antona Korošca, ki je visela v veži, je sedaj je razbita in raztrgana.« Pogreb treh Kozinčevih je bil v petek 28. avgusta 1942, komaj 10 dni po pogrebu njihovega, pod Boncarjem umorjenega, Franceta. Vsaka beseda o krutosti zločina, ki se je v noči na 27. avgust zgodil v kleti Kozinčeve hiše, bi bila odveč. Ker je precej ljudi v dolini obsojalo pokol Kozinčevih je OF razširila razne vesti o njihovi krivdi. Tako na primer še danes nekateri verjamejo, da je bil France obsojen, ker je skril zapirač od puške in ga ni hotel izročiti. Kot vemo, knjiga Slovenija v plamenih tega ne omenja.

Zakaj tolikšen strah pred mučenci?

Upamo, da vam ne bomo vzeli veselja do branja, če tukaj navedemo še razmislek, ki se nam ponuja iz najnovejše knjige nekdanjega funkcionarja Ozne, sociologa in politika dr. Zdenka Roterja Padle maske. V tem več kot 700 strani debelem delu je nekaj poglavij namenjenih odnosom med državo in Cerkvijo, s katerimi se je avtor ukvarjal že med službovanjem pri Ozni in tudi kasneje kot profesor na FSPN (Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo) oziroma kot svetovalec predsednika Kučana. Iz njegove razprave sledi, da je bil nivo teh odnosov v marsičem odvisen od razumevanja polpretekle zgodovine, torej od vprašanj, ki se tičejo tudi vsakega izmed nas.

stran: 021

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Hromi Janez Kozina, umorjen 26. 8. 1942

Kot Kučanov ožji sodelavec je dr. Roter intenzivno spremljal obisk papeža Janeza Pavla II. v maju 1996, ki je množici vernikov v Stožicah med drugim povedal naslednje: »Kako naj bi pozabili na nasilno komunistično revolucijo? Trpljenju, ki ga je povzročila tuja okupacija, se je pridružila še državljanska vojna, ko je brat dvignil roko nad brata. Božji služabnik Lojze Grozde je samo ena izmed neštetih nedolžnih žrtev, ki visoko dvigajo palmo svojega mučeništva kot neizbrisen spomin in opomin … Škofe, duhovnike, redovnike in laike so med vojno in po njej zapirali, jih mučili, izseljevali in tudi nasilno morili. Vsi ti zdaj prosijo za spravo in slogo med vsemi člani naroda.« (Padle maske, str. 515)
Lojzeta Grozdeta je tedaj papež omenil tudi pri maši v Mariboru. Roter pripominja, da »je do teh ocen, ki so očitno bolj enostranske kot ne in se naslanjajo na presojo večine škofov v takratni škofovski konferenci, prišlo kljub temu, da je delegacija Zveze združenj borcev 10. januarja 1996 preko apostolskega nuncija E. Farhata poslala papežu posebno spomenico o spravi in o nepotrebnem sodelovanju duhovščine ljubljanske nadškofije z okupatorjem. Posebej so omenili nesprejemljivo vsebino izjave slovenske škofovske konference ob petdeseti obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom, v kateri naj bi sodelovanje v organiziranem odporu proti okupatorju pomenilo pripadnost zločinski združbi.« (PM, str. 515)
Milan Kučan se je na papeževe izzive odzval v poslovilnem govoru na mariborskem letališču: »Naj znova izrazim svoje prepričanje, da je tako zaželena slovenska sprava mogoča le ob spoštovanju pravice do različnega razumevanja resnice o preteklosti. Do tja nas ne more pripeljati izključevanje ene izključujoče resnice z drugo, prav tako izključujočo. Tako je tudi s sodbo o krivdah. Samo v strpnosti je mogoče tudi resnično odpuščanje za krivice, ki so jih v nekem hudem času ljudje prizadejali drug drugemu in domovini. Verjamem, da ste se prepričali, da ne želimo, da bi nas nenehno obremenjevanje s preteklostjo zadrževalo na poti v prihodnost. Spominjali se je bomo in moramo se je spominjati, a ohranjali bomo tisto, kar je bilo in kar je človeka in naroda vredno.« (PM, str. 516)
Na Kučanov govor o različnem razumevanju resnice o preteklosti se je 7. julija 1996 v Družini odzval dr. Anton Stres in med drugim zapisal sledeče: »Teorija o več resnicah izhaja iz prizadevanja, da bi komunizmu dali enakopraven prostor pod soncem. Vsak naj bi imel svojo resnico: komunisti svojo, nekomunisti pa zopet svojo. Govorjenje o več resnicah je seveda nevzdržno. Resnica je samo ena, kot je samo ena tudi pravica! Zakaj potem eni pri nas ponavljajo, da je več resnic? Zato, ker bi radi, da bi tudi obdobje komunizma, ki je za vse demokrate nesprejemljivo obdobje, dobilo svojo upravičenost.« (PM, str. 517)
Tudi ob drugem obisku Janeza Pavla II., ko se je na Betnavski ravnini zbralo okrog 160.000 vernikov, je Kučan imel z njim razgovor in mu ponovno priporočil razmislek glede beatifikacije Lojzeta Grozdeta, češ da bi povzročila nove delitve med Slovenci. Nam se seveda zdi čudno, zakaj tak strah pred beatifikacijo Grozdeta in morda tudi drugih mučencev, Roter pa ugotavlja, da se je Cerkev vedno bolj oddaljevala od sprave. Še posebej naj bi se to pokazalo 18. junija leta 2000, ko so na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu proglasili slovenske pričevalce za vero. Zanj je to pomenilo obsodbo partizanstva oziroma poveličevanje domobranstva. Kot odklon od sprave omenja tudi besede dr. Šuštarja v Kočevskem rogu 25. junija 1995, ko sta somaševala tudi beograjski nadškof dr. Perko in torontski kardinal dr. Alojzij Ambrožič: »Naši bratje in sestre, ki so tu v Kočevskem rogu ali drugod izgubili življenje zaradi Kristusa, so ga našli. Trpeli so s Kristusom in zato so doživeli tudi vstajenje.« Po Roterju se je dr. Šuštar s tem vrnil na prvotno izhodišče Cerkve, ki se je zdelo že skoraj preseženo: domobranci so bili borci za vero in zato so morali umreti, torej je treba vztrajati pri oceni, da je šlo med vojno za komunistično revolucijo in je bilo po sili razmer upravičeno uporabiti pomoč okupatorja; padli vaški stražarji in domobranci (in seveda pobiti po vojni) so dali življenje v obrambi vere in Cerkve. (PM, str. 508)

stran: 022

K tem »ugotovitvam« dodaja Roter še svoje mnenje »glede povojnih izvensodnih pobojev, kot tudi medvojnih primerov pobijanja civilistov, da so bila to hudodelska dejanja, za katera ni nobenega opravičila. On sam se je vedno čudil politični nerazsodnosti tistih, ki so o tem odločali, saj so s tem ne le umazali sebe, temveč celotno uporniško gibanje in tudi odločevalcem v Cerkvi dali trajen, sicer majav argument o utemeljenosti medvojnega protikomunizma, tudi za ceno kolaboracije.« (str. 510)
Kaj naj rečemo k vsemu temu? Ponovili bomo stavek dr. Antona Stresa, ki ga je 7. julija 1996 zapisal v Družini: »Resnica je samo ena, kot je ena tudi pravica,« in dodali: Če je neko dejanje zločinsko, potem je tisti, ki ga je povzročil, zločinec, in mora zanj odgovarjati. Pravica do obrambe življenja ostane tudi v času tuje okupacije in se tistega, ki jo po sili razmer uporabi, ne more imeti za kolaboranta. Pobijanje domačih političnih nasprotnikov je tudi v času tuje okupacije zločin. Dr. Roterju je žal, da o odgovornosti vrnjenih domobrancev niso odločala sodišča. Zakaj? Menda ne samo zato, ker bi Cerkev s tem izgubila argument za utemeljevanje protikomunističnega boja tudi za ceno kolaboracije? Ali je Cerkev tak boj sploh kdaj utemeljevala? Kakšna sodišča naj bi odločala o krivdi in nekrivdi domobrancev? Ali se Cerkev ni dolžna vedno in povsod zavzemati za resnico in pravico? Ali bi bilo prav, če bi zaradi katerihkoli ozirov zatajila svoje mučence?

Zaključek

Po pogrebu staršev in brata Janeza so Mirko in sestre dobili zatočišče v Sodražici. Vsaj ponoči jih ni bilo strah, čez dan so pa že tako hodili v Zapotok pospravljat pridelke. Večina ljudi v dolini je z njimi sočustvovala, našli so se pa tudi taki, ki so se jim privoščljivo posmehovali. Od brata Jožeta ni bilo nobenega Mirkov novomašni križ - na podstavku: slike pomorjenih staršev in bratov; spodaj krsta s trnjevo krono, na strani letnica umora 1942 in nove maše 1945 glasu, čeprav ga je Mirko pisno obvestil o smrti staršev in obeh bratov. Seveda se ni mogel oglasiti, ker so ga Nemci zaprli kot talca. Za enega padlega Nemca je bilo lahko ustreljenih do 50 Slovencev in Jože je samo čakal, kdaj bo prišla vrsta nanj. Skoraj ni verjel, ko mu je gestapovec nekega septembrskega jutra povedal, da je prost. Rešila so ga sporočila o smrti staršev in bratov. Potem je bil od spomladi do septembra 1943 doma, preživel Turjak in imel srečo, da kot domobranec ni bil vrnjen iz Vetrinja, ampak Vladimir Kozina, župnik v Oaklandu, Kalifornija se je junija 1945 pridružil bratu in sestram na Tirolskem.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Mirkov novomašni križ - na podstavku: slike pomorjenih staršev in bratov; spodaj krsta s trnjevo krono, na strani letnica umora 1942 in nove maše 1945

stran: 023

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vladimir Kozina, župnik v Oaklandu, Kalifornija

Kako so pa oni prišli tja? 5. maja so se z vlakom odpeljali iz Ljubljane, pešačili naslednje dopoldne skozi ljubeljski tunel in bili še isti večer v Celovcu. V ponedeljek so se s skupino Mirkovih znancev iz kluba Straža z vlakom odpeljali v Lienz in že 13. maja dobili začasni dom pri dobrih hribovcih v vasi Anras. Za njimi je tja prišel tudi škof dr. Rožman in v nedeljo, 27. maja, podelil Mirku Kozini mašniško posvečenje, na praznik sv. Rešnjega telesa pa je bila nova maša. Škof je v novomašni pridigi govoril o mučeništvu in pretresljivo opisal smrt novomašnikovih staršev in bratov. Novomašno slavje je zagrenila vest o vračanju Naslovnica Kozinove knjige, ki je izšla v ZDA domobrancev, ki so jo prav tedaj prinesli v Anras.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Naslovnica Kozinove knjige, ki je izšla v ZDA

Spodobi se, da se na koncu zahvalimo rev. Vladimirju Kozini za knjigo »Slovenija v plamenih« kot tudi za knjigi »Communism as I know it« in »Slovenia, the land of my joy and my sorrow«, o katerih je dr. Tine Debeljak leta 1982 v Svobodni Sloveniji zapisal, da to niso le knjige družinskih spominov, ampak izreden pogled na splošen potek revolucije in protirevolucije v Ribniški dolini in v Sloveniji. Gospodu Kozini, ki si v daljni Kaliforniji kljub svojim visokim letom še vedno prizadeva za uveljavitev ene in edine resnice, pa želimo, da bi mu sonce iznad Sierre Nevade še dolgo osvetljevalo življenjsko pot.