Avtor: Renato Podbersič

stran: 023

Na prvi dan februarja letos je iz mesta San Carlos de Bariloche v Argentini prišla žalostna vest, da je tam umrl rojak Ivan (Janez) Drajzibner, nekdanji mobiliziranec v nemško vojsko in dejaven ter spoštovan član tamkajšnje slovenske skupnosti. Vedno se je rad udejstvoval pri prireditvah Slovenskega planinskega društva v Bariločah, večkrat je bil tudi odbornik in član nadzornega sveta omenjenega društva. Zelo ga je zanimala politika, tako argentinska kot slovenska. Redno je spremljal dogajanje v stari domovini in med rojaki posebej poudarjal potrebo po uveljavljanju volilne pravice tudi med izseljenci. Pokopali so ga na pokopališču Valle del Descanso, kjer počiva še nekaj bariloških Slovencev.
Sam sem imel to srečo, da sem se z g. Ivanom osebno spoznal v začetku decembra 2013, ob obisku na njegovem domu, ki si ga je s pridnostjo in odrekanjem zgradil sredi mesta pod Andi. Kljub letom ga je poleg gostoljubnosti krasil smisel za humor, zelo dober spomin in smisel za podrobnosti iz zelo razgibanega in precej nenavadnega življenja. Njegova pot v izseljenstvo je bila nekoliko drugačna od večine povojnih slovenskih političnih beguncev, ki so domovino zapustili zaradi komunističnega nasilja. Tako je g. Ivan povzel svojo zanimivo življenjsko zgodbo:
»Sem Ivan Drajzibner, doma iz Štajerske, ker pa sem po vojni v taborišču živel večinoma med Kranjci, so mi dali ime Janez. Rojen sem bil 2. februarja 1926 v vasi Sladki Vrh na Štajerskem, blizu avstrijske meje. Med vojno sem služil Hitlerja. Najprej so me Nemci mobilizirali v Hitlerjugend, to je bilo leta 1942, in me poslali v Spittal ob Dravi, za tri mesece. Potem pa so me spustili domov. Ne lepem dobim leta 1943 poziv v SS, naj se javim. Jaz in še eden iz naše vasi, sosed in isti letnik, sva zamudila na vlak, ki naj bi nas odpeljal v kasarno. Potem je bilo vse tiho, nič niso reagirali. Čez nekaj mesecev so me mobilizirali v rajhovsko delovno službo, takrat smo rekli Reichsarbeitsdienst in me poslali na Češko, blizu Prage. Šli smo tudi na Slovaško, tam smo se z ljudmi pogovarjali tako po domače, slovensko, smo se vse razumeli. So bili še posebej prijazni, ko so videli, da nisem Nemec. V delovni službi sem bil šest mesecev. Smo bili zelo mešano moštvo: Nemci, Poljaki, Čehi, Avstrijci, mi. Tam smo tudi veliko prepevali, predvsem nemške vojaške pesmi. Saj veste, takoj ko smo zapustili kasarno in naredili nekaj korakov, smo že dobili ukaz, da zapojemo. Naši oficirji so nas stalno spodbujali, da pojemo, seveda nemško. Pravili so, da Slovenci najlepše pojemo. So bili nekdanji avstrijski vojaki in so še iz tistih časov poznali Slovence, oni so rekli kranjske Janeze. Potem so me poslali v redno vojsko, Wehrmacht. Bil sem pri artileriji, pri kanonih. Moral bi s svojo enoto na vzhodno fronto, proti Rusom. Imel sem srečo, da sem ravno takrat dobil gnojen tur in sem moral v vojaško bolnico. Tako so šli na vzhodno fronto brez mene.
Iz bolnice so me pa poslali v lepe kraje, na Azurno obalo. Saj veste, Monaco, Nica, Antibes, Marseille. Ja, mi nismo bili prav na obali, ampak nekaj kilometrov v notranjosti. Ko sem šel v nemško vojsko, nisem znal nič nemško, pa sem se precej hitro naučil. Tudi plavati nisem znal, saj prej morja niti nisem videl. Ko pa smo bili na obali v Južni Franciji, so nas Nemci preprosto pometali v morje in v štirinajstih dneh smo vsi znali plavat. Tam so bili tudi francoski partizani, toda niso bili kaj dosti dejavni. Jaz sem imel v načrtu, da jo čimprej pobrišem, da dezertiram, nisem se imel namena borit za tuje interese. Nemci so na nas, Spodnještajerce, gledali kot na svoje ljudi, ni bilo nobenega zasramovanja. Saj je še Hitler rekel: »Ich bin nach Heimat gekommen.« Tudi hrano in opremo smo imeli enako. Tam je bilo tudi precej mobiliziranih Poljakov v nemško vojsko. So se visoko držali in bolj zase, se nismo preveč dobro razumeli z njimi. Precej bolje smo se razumeli z mobiliziranimi Francozi, saj veste, tistimi iz Alzacije in Lorene. Tam je bilo tudi precej Avstrijcev, ki so bili bolj zagrizeni kot Nemci. Slabši veste, bolj nacisti, bolj za Hitlerja. Potem so me poslali domov na dopust, februarja 1944, ko drugih Slovencev niso več spuščali zaradi partizanov. Pri nas pa partizanov ni bilo, tudi s Pohorja so jih Nemci pregnali, vse. Že ves čas so nam govorili, da bodo celo družino izselili, če se kdo ne bo vrnil z dopusta. Na odpustu smo gledali zavezniške bombnike na nebu, ki so odhajali bombardirat Nemčijo. Vzdušje doma je bilo sicer slabo, vsi so bili prestrašeni, ampak nihče ni verjel v zmago Rajha.
V naši četi, ko smo bili v Franciji, smo bili samo štirje mobilizirani Slovenci. Tam sem nekajkrat srečal tudi generala Erwina Rommla Ivan Drajzibner v mladosti (1891–1944, slavni nemški general – op. RP). Nas je prišel kontrolirat, predvsem naše topove in utrdbe. Ga imam v zelo lepem spominu. Veste, je bil zelo preprost človek, bolj kot naš poročnik. General Rommel je jedel isto hrano kot mi, če je prišel v času, ko smo dobili hrano. Usedel se je med nas, jedel z nami in nas spraševal, kakšna je hrana in kako postopajo z nami.

stran: 025

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivan Drajzibner v mladosti

Poleti 1944 se je fronta sesuvala zaradi izkrcanja zaveznikov in napredovanja proti severu, toda naša enota se je hitro in organizirano umikala proti severu. Podnevi smo bili skriti, ponoči pa smo se umikali. Jaz in vojni tovariš, doma iz Prlekije, sva mislila pobegniti v Švico, tam blizu mesta Besançon. Še dobro, da nisva uspela, kajti Nemci so imeli s Švicarji podpisano pogodbo, da ti vrnejo vsakega pobeglega vojaka. Ustrelili bi naju kot dezerterja. Tako sva midva konec septembra 1944 enostavno ostala skrita v jarku, ko so se drugi nemški vojaki umikali. Vem, da je tisti dan zelo padal dež. Zajeli so nas francoski vojaki, pripadniki vojske generala de Gaulla. Bili so tisti ta črni, saj veste, kolonialna vojska, ampak njihovi oficirji so bili beli. Hitro sva skočila iz jarka in roke kvišku, drugače so te hitro pihnili. Niso hoteli kaj dosti slišat, da sva Slovenca, za njih sva bila samo zajeta nemška vojaka. Tepli nas niso nič, smo pa ujetniki en teden razkladali težke topovske granate z vlakov.
Francozi so nas imeli približno štirinajst dni, potem pa so nas predali Amerikancem. Oni so nas odpeljali v Marseille in od tam z ladjami v ujetniško taborišče v Averso blizu Neaplja v Italiji. Amerikanci so z nami lepo ravnali, slekli smo naše nemške uniforme, oni pa so nam dali nove ameriške. Zadaj na hrbtu so imele velik napis PW, to pomeni vojni ujetnik, Prisoner of War. Pri Amerikancih nismo nič počeli, samo ležali smo pod šotori. Hrana, madona, je bila pa odlična. Pripeljali so jo s kamioni, zamislite si, cel kamion belega kruha, zloženega kot opeka. V Aversi smo bili v našem taborišču sami Slovenci, bilo nas je okrog 800. Nekaj kilometrov stran pa je bilo taborišče za Nemce, z njimi nismo imeli nič.
Tam so nas Amerikanci imeli do januarja 1945. Potem so oni rabili vojsko za Daljni vzhod, so rekli za Pacifik, zato so nas predali Angležem. Oni so nas peljali v taborišče blizu Brindisija. Nasproti taborišča je bila partizanska bolnišnica, kamor so z avioni vozili težke ranjence iz Jugoslavije. V začetku februarja 1945 je prišel med nas partizanski oficir in nas pozval, naj se vključimo v jugoslovansko partizansko vojsko, ker da je sedaj zadnja prilika za to. Ker kdor se ne javi, potem nima kaj iskati doma. In smo se vsi javili. Potem pa nas je prišel slučajno obiskat duhovnik iz Rima, neki Šaruga (Dr. Matija Šaruga (1904–1955), salezijanski duhovnik, med vojno je bival v Italiji. – op. RP), in nas opozoril, da nam bodo Nemci doma vse pobili, če se gremo borit k partizanom. In smo se zbrisali, samo štirideset jih je šlo med prekomorce, od 800. Sem potem enega doma obiskal, čez 28 let, in je rekel, da sem se takrat v taborišču prav odločil. Skoraj vsi, ki so takrat odšli, so padli v partizanih. Prekomorce so pošiljali v prve linije.
Moji domači pa so od nemških oblasti dobili obvestilo, da sem pogrešan, in so jih pustili pri miru. Nas pa so Angleži vključili v svojo vojsko, so rekli, naj se javi, kdor želi. Šlo nas je nekaj sto. Dobili smo angleške uniforme in orožje. Imeli smo po dve uniformi, plačo in odlično hrano, kot angleški vojaki. Za Angleže in Amerikance smo vozili vojni material in razne druge stvari, med Italijo in okupacijskimi conami v Nemčiji in Avstriji.
Leta 1947 pa nas niso več potrebovali, ker so se Angleži umikali iz Italije. Morali smo oddati vojaške obleke in se znajti po svoje. Tako sem se znašel v begunskem taborišču Senigallia, zraven Ancone ob Jadranskem morju. Tam sem našel precej Slovencev, nekateri so bili tam dve leti. Komisija od Unre (United Nations Relief and Rehabilitation Administration, mednarodna človekoljubna organizacija, ustanovljena 1943 – op, RP) nam je rekla, da se lahko vrnemo domov, da se nam ne bo nič zgodilo. Lahko bi šel kamorkoli, toda mene je vleklo po svetu, mislil sem, da imam še čas, da se vrnem domov. Takrat sem tudi spoznal in se kmalu poročil z Mici Arnšek in starši moje žene so leta 1948 že šli v Argentino. Midva sva se poročila leta 1947 v taborišču, pravzaprav v znani romarski cerkvi v bližnjem Loretu. Oni so bili begunci iz Hrastnika, najprej pred Nemci in potem pred partizani.

stran: 026

Midva z ženo sva potem leta 1949 iz Bremerhavna v Nemčiji šla z ladjo v Argentino, njo je tja vleklo tudi zaradi staršev. Ko sem prišel v Argentino, nisem znal španskega jezika, sem pa znal italijansko in to mi je precej pomagalo. Najprej sem bil blizu Buenos Airesa, sem delal pri nekem Nemcu, staronaseljencu, imel je vilo, tam na otokih. Dajal mi je hrano in dobro plačal, dobil sem dvojno kot takrat delavci po tovarnah. Je bil tako vesel, da je lahko z nekom govoril nemško, španščine takrat sploh nisem rabil. Po treh letih sem prišel v Bariloče, so bili že nekateri fantje tukaj, ki sem jih poznal. Ko sem prišel, je bilo meter snega. Sem rekel, to je zame. V Buenos Airesu je bilo prevroče, tudi preveč komarjev je bilo tam. Čeprav sem tukaj dobil eno tretjino tistega zaslužka kot v Buenos Airesu.
Tukaj sem bil brez poklica in brez denarja. V Bariločah sem začel kot oskrbnik in upravnik za tri vile, tukaj v bližini, kjer je tisto znano letovišče Llao Llao. Tam sem bil osem let, sem fajn zaslužil. Ja, veliko sem delal. Potem sva začela s pokojnim Vojkom Arkom (1920–2000, pisatelj in gornik, po rodu iz Ribnice – op. RP) uvažati Elanove smuči, najprej dvesto, potem petsto, nato tisoč in več parov smučk. Potem so tudi drugi začeli uvažat in se ni več splačalo. Sem bil večkrat v tovarni Elan v Sloveniji. Prvič sem šel v domovino leta 1971 z avionom. Ko sem prišel na letališče, so na kontroli gledali na spisek, če je moje ime tam gor. Potem so me prišli udbovci obiskat na dom. In so me vprašali, če poznam tega in tega. Pa sem jim odvrnil, da jih vsekakor poznam, ampak sigurno jih tudi oni poznajo, drugače me zanje ne bi spraševali. Skupaj smo šli v gostilno in smo se pogovarjali, jedli in pili. Pa jim nisem nič povedal, plačali pa so oni. Potem so me pustili pri miru. Domov sem po tistem hodil vsaki dve leti, petnajstkrat sem bil doma. Leta 1970 mi je žena Mici umrla za rakom, potem sem se poročil s primorsko rojakinjo Ivico. Iz prvega zakona imam dva sinova (Peter in Jure), iz Ivan Drajzibner decembra 2013 drugega pa hčerko Andrejko in sina Martina, poleg tega tudi šest vnukov. Slovenščino sem v Argentini ohranjal tudi z branjem, naročen sem na Svobodno Slovenijo, Ognjišče in Družino. Doma z ženo sva govorila samo slovensko, tudi z otroki. Ko so oni šli v šolo, sploh niso znali špansko. Toda kljub temu so kmalu postali odlični učenci. Tukaj nismo imeli nobenega problema, ker smo govorili slovensko. Te še bolj spoštujejo, če znaš in govoriš še kakšen tuj jezik, ker te imajo za bolj pametnega. Slovenci smo bili tukaj zelo spoštovani. Družili smo se med sabo, vse te hribe tukaj okoli smo prehodili.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ivan Drajzibner decembra 2013

Tukaj je bilo precej Nemcev, tudi nekdanjih nemških vojakov, predvsem oficirjev. So bili štirje nekdanji nemški višji oficirji, se je že po njihovi hoji videlo, da so bili vojaki. Veste, med njimi je bil tudi Erich Priebke (1913–2013, nacistični stotnik in obsojeni vojni zločinec, odgovoren za masovni poboj v Ardeatinskih jamah pri Rimu, po vojni je pobegnil v Argentino, pozneje izročen Italiji – op. RP ), je imel tukaj špecerijo. Sva se osebno poznala, sva večkrat govorila.«
Žal sem se z g. Ivanom srečal samo enkrat v življenju. Takoj je pristal, da posnamem njegovo življenjsko zgodbo. Prevzela me je preprostost in prijaznost tega dobrodušnega Štajerca pod Andi. Razgibano in bogato je bilo njegovo življenje, ki ga je rad delil s sogovorniki. Obljubila sva si, da se spet srečava, ko bo zopet obiskal Slovenijo. Oba sva se zmotila. Spet se bova srečala, spoštovani g. Ivan Drajzibner, življenje je kratko.

stran: 027