Avtor: Jožefa Zabukovec

stran: 034

Zabukovčevi, po domače Primoževi, smo živeli v predmestju Loža, v ulici, ki se sedaj imenuje Pod zidom. Naša hiša stoji točno pod ostankom zidu, ki je ostal iz časov, ko je bil Lož obdan z obzidjem zaradi obrambe pred Turki. Lož in Višnja Gora sta bili najmanjši mesti na področju današnje Slovenije, vendar so bili Ložani na svoj mestni položaj zelo ponosni. Do 1938 je imel Lož samostojno mestno občino, tega leta pa je prišlo do združitve s starotrško občino. V Ložu je bila sodnija, davkarija, zdravstveni dom, trgovine in gostilne. Farno središče je bilo v bližnjem Starem trgu, kjer je bila tudi šola. Oba kraja sta se politično razlikovala. Ob volitvah je v Starem trgu zmagovala SLS, v Ložu pa liberalci, pomemben delež so imeli socialisti in tudi že komunisti.
Navadni ljudje smo živeli zelo skromno, zlasti ker so bile takrat družine velike, vendar v glavnem ni nihče »jamral«, da ne more preživeti. Prehranjevali smo se s tem, kar smo pridelali. V trgovino se je hodilo le po kakšen sladkor, sol in olje. Za zajtrk so bili obvezno koruzni žganci z mlekom, opoldne pa dostikrat ajdovi ali beli žganci s kislim zeljem, zabeljeni z ocvirki, včasih ričet in fižolova juha ob petkih. Ob nedeljah pa smo za nedeljsko kosilo imeli govejo juho, pražen krompir, meso iz juhe in solato, včasih pa še kakšen jabolčni zavitek. Mamo sem vprašala, zakaj še čez teden ne jemo nikoli solate, pa mi je rekla, da je solata potrata, seveda zaradi porabe olja.
V naši družini nas je bilo pet otrok: France (roj. 1927), Jožefa (roj. 1929), Ivan (roj. 1931), Marija (roj. 1935) in Vinko (1943). Imeli smo nekaj zemlje, vendar ne dovolj za preživetje. Oče je bil zaposlen v lesnem podjetju na Marofu, mama pa je bila šivilja. Ni imela svoje obrti, zato je šivala na črno, da je nekaj zaslužila. Bila je res velika garačka. Delala je še vse mogoče: na polju, v gozdu, tudi kosit je šla, če je bilo potrebno. Lepo je pela, tudi na koru, in v mladih letih je nastopala v raznih igrah na domačem odru. Mama in oče sta bila zasvojena z branjem. Kadar sem ob nedeljah, tudi kasneje, prišla domov, sta sedela vsak na eni strani mize in brala. Nismo bili bogati, vendar smo bili naročeni na Mohorjeve in Slovenčeve knjige, na časopis Domoljub, otroci pa na Zamorčka. Mama nam je pozimi vsak večer brala kakšno knjigo. Med vojno ni bilo elektrike ne petroleja, ampak brez branja ni šlo. Zvečer smo odprli vratca štedilnika na drva in brali pri taki razsvetljavi. Najstarejši brat France je rekel, da če smo naročeni na knjige, jih moramo tudi prebrati. Takrat ni bilo ne radia ne televizije, sedaj je pa toliko tega, da mladi nič ne berejo.
Življenje med vojno je bilo zelo težko. Nas so okupirali Italijani. Bilo jih je kot listja in trave, ko so se pojavili iz snežniških gozdov. Nobenega odpora ni bilo z naše strani, niti enega strela. Potem so se italijanski karabinjerji in vojaki nastanili v Ložu. Na začetku je še kar šlo. Dobili smo karte, da smo lahko kupovali hrano. Tudi otroke so vabili, naj pridemo, če bo kaj ostalo od večerje za nas. No, in res smo hodili vsak večer čakat, da smo kaj dobili, pa še dobro je bilo.
Odnos okupatorjev pa se je bistveno spremenil po partizanskem napadu na Lož 19. oktobra 1941. Po tem napadu je bilo pa zares hudo. Takrat navadni ljudje še vedeli nismo, da partizani sploh so. Spominjam se, kako je pokalo iz razvalin loškega gradu, od koder so streljali partizani. Italijanski vojaki so bežali po naših »gasah«. Ko so prišli do naše hiše, jih je oče vprašal, kaj da je. Vpili so: banditi, banditi. Moj oče je znal italijansko, ker je bil po prvi svetovni vojni tri leta v ujetništvu v Italiji. Tudi nemško je še nekaj znal, to pa iz šole. Tisto noč po večernem napadu so Italijani za našo hišo prišli s topovi in, mislim, da že po polnoči, začeli streljati na grad, vendar takrat ni bilo več nobenega partizana tam gori. No, drugi dan nismo smeli iz hiše niti po vodo na studenec. Kolikor se spominjam, sta bila ob tem napadu ubita dva civilista iz Loža: petletna hči orožnika Tavčarja in Jožef Telič. Oče je po tem napadu rekel: »Zdaj je pa konec z nami!« Mislili smo, da je napad organiziral Janez Hribar, ki je bil že v stari Jugoslaviji komunist. V resnici pa je napad vodil Ljubo Šercer. Spominjam se, kako se je pogovarjal z mamo: »Ko bomo mi prišli na oblast, ne boš več videla cerkve, ali jih bomo uporabili za dvorane ali za kino.« Moja mama pa mu je odgovorila: »Veš, Janez, peklenska vrata je ne bodo premagala.« No, pa nismo še propadli, čeprav se cerkve res zelo praznijo. Moja mama je bila kar ozaveščena, ob volitvah je očetu zmeraj naročala: »Glej, da boš volil SLS,« čeprav je ta v Ložu imela manjšino. Kljub drugačnim nazorom je oče Janeza Hribarja z ženo prišel krajši čas živet k nam, dokler svoje požgane hiše nista uredila Zabukovčeva družina. Z leve v prvi vrsti mama, Vinko in oče; za njimi Jožefa, France, Ivan in Marija. toliko, da sta šla lahko živet v klet. Po tem napadu so se Italijani umaknili v Stari trg, kjer so ostali do konca aprila 1942, ko so se umaknili v Cerknico in v Loški dolini so do jeseni tega leta bili bolj ali manj gospodarji partizani, ki so na širšem področju ubili več ljudi in z nesmiselnimi napadi povzročali represalije Italijanov. To je tudi obdobje najhujše morije, odvažanja v internacijo ter požigov z italijanske strani ob njihovih vdorih in ofenzivi poleti. Še sedaj vidim krvave glave loških fantov, ki so jih na vozu pripeljali z morišča na Ulaki, kjer so jih pobili Italijani za represalije 1. 8. 1942 ob ofenzivi sedemindvajset naenkrat, poleg teh pa še osem loških talcev na gmajni Štajnerci. Da je bilo še več hudega, so ob tej priložnosti požgali tudi domove pobitih, od njih so se vnemale tudi sosednje hiše, tako da je bila prizadeta večina hiš. Naša in sosedova hiša sta ostali, ker smo imeli zraven potok Brežiček, da smo lahko gasili. Vidim pa tudi umorjenega zelo priljubljenega in dobrega duhovnika Franca Kramariča, ki so ga ustrelili partizani 9. septembra 1942 v njegovi sobi v Starem trgu, češ da zbira orožje za stražarje. Večkrat sem ga šla kropit in tudi za pogrebom nas je šlo veliko, čeprav so nam partizani grozili in smo se bali, da bodo na nas streljali z Ulake. Partizani so likvidirali že prej 2. 7. 1942 loškega sodnika Vladimirja Muha. Bil je veren, priljubljen in oče več otrok. Stanovali so v sodniji. Zelo so ga mučili. Na Knežji Njivi so ga privezali za voz in ga vlačili okoli. Po tem pa so bili še toliko predrzni, da so prišli k ženi po obleko, češ da jo rabi. To je bilo vse skupaj živa groza! Nenehno smo bili v strahu, da nas bodo prišli pobit, ker nismo bili komunisti. Spominjam se, kako so prišli k nam rekvirirat. Prišli so zvečer. Zaprli so nas v kuhinjo in nam pobrali vso hrano, tudi dosti mesa, ki smo ga prekajevali drugim. Vse je šlo z njimi, potem so pa še streljali pred hišo. Sosedje so mislili, da so nas pobili. Še dobro, da je bila kuhinja v pritličju, da smo iz zaklenjene kuhinje lahko zlezli skozi okno. Bili smo popolnoma brez vsakega živeža, zato ne morem pozabiti, kako nam je prinesla nekaj za v lonec gospa Rožančeva, mati Ivana in Bena Rožanca, ki sta bila kasneje kot vaška stražarja zajeta na Turjaku in 20. sept. 1943 ustreljena v Laščah. Bila sta odlična, nepozabna pevca, še zdaj ju vidim in slišim. Na poti na morišče sta zapela Avemarijo.

stran: 035

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zabukovčeva družina. Z leve v prvi vrsti mama, Vinko in oče; za njimi Jožefa, France, Ivan in Marija.

stran: 036

Proti jeseni 1942 je prišlo iz obupa do sprva bolj ali manj spontane in kasneje bolj organizirane samoobrambe v obliki vaških straž. V Ložu nismo imeli postojanke, sicer pa je bil Lož do tega časa že večinoma požgan in redki preostali moški so hodili prenočevat na postojanke oziroma pod zaščito, kot se je reklo. Ne vem, zakaj se odločneje ne pove, zakaj so nastale vaške straže. Partizani so jih sami naredili, saj se je nekaj moralo ukreniti proti takim grozotam. Po italijanski kapitulaciji so partizani uničili postojanke vaških straž in postali smo popolnoma partizansko območje z vsem hudim.
Ko so nam zavladali komunisti, je bila 1944 mobilizacija v partizane, kar je zadelo tudi mojega sedemnajstletnega brata Franceta. Pri partizanih je bil samo kakšen mesec, potem pa je pobegnil. Ni mogel prenašati, da bi moral krasti živino in živila, seveda pri takih, ki niso bili njihovi, ker ni mogel gledati jokajočih lačnih otrok, ko so jim partizani vse pobrali. Odšel je na Rakek, kjer je bila tedaj že domobranska postojanka. Ni se priključil domobrancem, ker ni maral sprejeti orožja. Poslali so ga na delo v Nemčijo. Na našem, takrat partizanskem območju ni bilo pošte, zato smo morali iti na pošto na Rakek, to je 20 kilometrov nevarne poti peš, pa še kaj drugega smo spotoma prinesli, saj v Ložu ni bilo mogoče kupiti ničesar. Tako smo prejemali bratovo pošto pri znancu na Rakeku in smo si lahko dopisovali.
Po končani vojni, maja 1945, pa se je moj brat neke nedelje pojavil doma. Ura še ni bila sedem zjutraj. Do Rakeka se je pripeljal z vlakom, potem pa je šel dvajset kilometrov peš do doma. Med potjo so ga videli, zato je potem bilo, kot je bilo. Ko je stopil v hišo, smo bili doma samo otroci. Mama in oče sta bila pri maši. Vsa v strahu sem mu rekla: »Joj, kaj pa si prišel domov, ali ne veš, kaj te čaka.« Brat pa: »Saj nisem nikomur nič hudega naredil.« Bil je hudo lačen, pa nismo imeli kruha, žganci pa še niso bili kuhani. Ocvrla sem mu hitro samo dve jajci, ti je pojedel brez vsega. To je bilo vse, s čimer smo mu mogli postreči, pa tako zelo lačen je bil, kako žalostno! Mama in oče sta ga samo še videla, ko so ga že prišli iskat, da se mora javit. Potem ni bilo o njem več ne duha ne sluha. Starši so se zelo zanimali, kaj je z njim. Mislili smo, da so ga ubili. Tri mesece smo kar naprej poizvedovali, pa nismo izvedeli nič. Čez tri mesece pa smo dobili pošto, naj prinesemo v Ljubljano perilo in oblačila. Mama se je s stvarmi takoj drugi dan odpeljala v Ljubljano. Ko je prišla domov, je rekla: »On je živ mrlič, sama kost in koža ga je.« Ni bilo čudno, da je bil tak, saj je bil pravi mučenec. Ko so ga prišli iskat, so ga odpeljali na Rakek. Tam so ga začeli zasliševati. Moral je poklekniti, tri ure so ga pretepali in zahtevali, da prizna, da je izdajalec. Odgovarjal jim je, da ni nikogar izdal. Oni pa: »Poglej hudiča, če ga ubiješ, ne bo priznal!« Cel hrbet je bila ena sama rana, pa tudi iz glave mu je kri kar lila od vsepovsod. Potem so ga odpeljali v Ljubljano v Škofove zavode. Tam je ležal s takimi ranami na golih cementnih tleh brez vsake zdravniške pomoči v istih oblačilih, ki jih je imel na sebi ob pretepanju. Potem pa je začelo smrdeti, ker se je vse gnojilo. Zaporniki so se začeli pritoževati, da ni mogoče živeti v takem zraku, zato so le poklicali zdravnika. Strgal mu je oblačila, ki jih je imel na sebi, in rekel: »Kaj takega pa nisem še videl, pa da si preživel brez vsake zdravniške pomoči v enih in istih cunjah po pretepanju!« Po treh mesecih zapora so ga dali v poboljševalnico v Moste, v nekdanji salezijanski učni center na Zaloški cesti. Tam se je moral odločiti za eno od obrti. Odločil se je za mizarstvo. Po treh letih je moral iti služit vojsko. Ko je šel na nabor, so ga pregledali in ga vprašali, kdo ga je pretepel, da ima take brazgotine na hrbtu. Ni si upal povedati, da so ga komunisti, ampak se je zlagal, da so ga Nemci. To mu je izboljšalo položaj v vojski. Potem so ga pa začeli siliti v partijo, on pa je to odklonil. Začeli so se zanimati v domačem kraju, kako je z njim, da ne mara v partijo. Seveda so jim vse povedali in takoj so ga odstavili s prejšnjega boljšega mesta. Pri vojakih je bil v Beogradu. Zadnji mesec služenja v vojski je bil doma na dopustu. Nazaj se je vračal z vlakom. Ko se je vrnil, so ga vprašali, kako se je vozil, s kom se je kaj pogovarjal in kaj so ljudje rekli. Rekel jim je, da se je vozil s kmeti in da so rekli, da je bilo prej boljše zanje kot zdaj. Za tak odgovor je dobil pet let strogega zapora. Jaz sem bila takrat že v Ljubljani. Mama mi je pisala, da bi France že moral priti domov, zato naj grem na poveljstvo vprašat, kaj je z njim, da ga ni domov, pa tudi nobenega glasu ni od njega. Rekli so mi, da je že kaj ušpičil. Ni nam smel pisati, potem pa je po ne vem kolikem času prišlo pismo, napisano v cirilici, da so znali prebrati, kaj nam je pisal. Starši niso znali brati cirilice, zato so morali prositi soseda, da jim je prebral pismo in so zvedeli za obsodbo. V zaporu je preživel dve leti, od tega nekaj časa v samici, za tri leta pa so ga pomilostili. Ves čas ga nismo mogli obiskati, saj tudi vedeli nismo, kje pravzaprav je. Njegova vojaščina je tako z zaporom trajala pet let. Tako je izgubil najlepša mlada leta. Ostal je sicer živ, vendar zelo hudo ranjen. Ni prenesel, da bi kdo koga udaril, vsako nasilje, tudi nad živaljo, ga je zelo prizadelo. Bral je Sveto pismo in mnogo odlomkov je znal na pamet.

stran: 037

Ko je prišel domov, je iskal službo. Najprej je dobil delo v Cerknici, potem pa v Starem trgu v svojem poklicu. Bil je srčni bolnik, kar po vsem hudem, kar je moral prestati, ni bilo čudno. Ko je šel v pokoj, mu je manjkalo precej let, zato je imel zelo skromno pokojnino. Brat Vinko, pri katerem je živel, je rekel, da zelo varčuje in da mu zmanjkuje za najnujnejše stvari. Ni se poročil, umrl je star 67 let. Moj brat je bil bister, razgledan in občutljiv fant, vendar se ni mogel polno vključiti v življenje v njemu neprijazni družbi, tudi poročil se ni. Ko je bil že v pokoju, je dve leti skrbel za nepokretno mamo. Noč in dan je bedel nad njo. Nekoč sem mu rekla, da molim, da bi mama umrla, ko je tako težko skrbeti zanjo. Pa mi je rekel, da rad skrbi zanjo, s svojo pokojnino pa tudi ona pomaga njemu. Umrla je stara 92 let, on pa štiri leta za njo. Kadar se spomnim na brata Franceta, me zmeraj zaboli, da je moral od vseh nas največ pretrpeti, ker je bil zvest do konca in se ni dal zlomiti.
Naj povem še nekaj besed o sebi. Tako kot drugi sem morala v mladosti delati vse od kraja, na polju in doma. Med počitnicami pa smo nabirali gozdne sadeže. Tako smo vstali tudi ob treh zjutraj, da smo šli tri ure daleč po maline. Nabirali smo cel dan in nazaj prinesli težki tovor do prvega trgovca, ki ga je odkupil. Za tako prislužen denar sem si nekoč kupila celo blago za plašč. Ko danes gledam zavrženo pohištvo, se spomnim, da smo spali na slamnjačah, pa smo bili vseeno zdravi. Kolo smo kupili 1939. leta. To je bilo nekaj velikega, ampak kupili smo ga za mamino doto na hranilni knjižici, ki je nismo mogli drugače dvigniti. Bog vedi, če je trgovec kdaj dobil denar. Po vojni sem šla v Ljubljano v službo v Kroj. Malicali smo samo kruh, ki smo ga kupovali na karte, pa še tega je France ob služenju vojaškega roka včasih zmanjkalo, tako da sem bila večkrat lačna. Med vojno pa je bilo tako hudo, da bi pobrala kos kruha tudi iz blata, zato me zelo boli, če danes vidim kruh v kontejnerju. Oblačila so nam pošiljali sorodniki iz Amerike, zato sem bila razmeroma kar dobro oblečena. Dela smo imeli dosti, šivali smo zlasti razne uniforme in včasih smo morali delati po 16 ur, vendar nam nadur niso plačevali. Hoditi sem morala na udarniško delo. Za en mesec sem morala delat v gozdno brigado zastonj. Če ne bi šla, bi izgubila službo. Tako je bilo v socializmu. Začeli so me siliti tudi v partijo, a sem takoj odklonila. Ponujali so mi celo delo v pisarni, pa sem ponujano odklonila, ker bi drugače morala seveda v partijo. Treba je bilo ostati zvest sam sebi. Zdaj živim skromno, a meni se zdi, da v izobilju, če svoje življenje primerjam z nekdanjim. Z veseljem spremljam pota ljudi, ki so izšli iz naše družine, in upam, da ne bodo pozabili svojih korenin. Zato jim želim povedati, kako smo živeli v resnici.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: France ob služenju vojaškega roka

stran: 038