Avtor: Helena Jaklitsch

stran: 009

Spravno dejanje v začetku devetdesetih v Kočevskem rogu, ko sta si podala roki Milan Kučan, zadnji partijski sekretar, ter dr. Alojzij Šuštar, takratni ljubljanski nadškof in metropolit, naj bi pomenilo dokončno pomiritev med »revolucionarno« in »domobransko« stranjo. Vsaj tako nam je to spravno mašo kot naslednica povojne revolucionarne oblasti (mnogi njeni aktivni funkcionarji so prevzeli vidna mesta tudi v samostojni državi, stara nomenklatura je prešla v nove elite) dolgo časa predstavljala levica. Ta stisk naj bi pomenil začetek, predvsem pa konec spravnega procesa med preganjanimi in preganjalci, med totalitarno oblastjo in njenimi žrtvami. Že s tem, ko je »dovolila« spravno mašo ter prižig sveč na že znanih grobiščih (ni pa čutila nobene potrebe, da razkrije še druga morišča po Sloveniji), je po njenem mnenju zadostila potrebam preganjanjih po priznanju za njihovo trpljenje. Tega, da takrat zaradi prebujenega slovenskega naroda sploh ni mogla ravnati drugače, čeprav bi si to še tako želela, ne bi priznala niti danes. Tudi zadnji partijski funkcionar se verjetno nikoli ne bi odločil za udeležbo na tej slovesnosti, če ga ne bi k temu (pri)silil zgodovinski trenutek. Toda, ali je bilo tisto dejanje res spravno dejanje, ki je enkrat za vselej pomirilo in povezalo sprti strani? Ali je za spravo naroda, ki v svoji grudi skriva preko šeststo grobišč, res dovolj zgolj stisk roke?
Sprava je zagotovo zahteven proces, še posebej kadar je zlo, ki ločuje obe strani, tako veliko, kot je v slovenskem primeru. Ta proces zahteva, da vsaka stran pri sebi pogleda in ovrednoti svoja ravnanja v času, ko je spor nastal, kritično in v resnicoljubnosti presodi, ali so bila ta resnično narejena iz ljubezni do domovine, do naroda, do sočloveka ali pa so se v njih skrivali tudi drugi, bolj skriti, temačni in sebični nameni, ki si jih morda tisti hip niti sama ni hotela priznati, ali pa so bili celo zavestno zamolčani. Po takem premisleku sprava nujno zahteva tudi ubeseditev tega premisleka in prošnjo za odpuščanje tistega, ki mu je bila storjena krivica in zadana bolečina. Toda odpuščanje mora biti prežeto tudi z obžalovanjem, saj odpuščanje brez obžalovanja, kot pravi Marko Kremžar, »ne more ustvariti novega živega in zdravega razmerja med prizadetimi«. Vendar tudi odpuščanje in obžalovanje nista dovolj, da se spravni proces zaključi. Prisotna mora biti tudi jasna obsodba storjenih hudodelstev (umor, krivične obsodbe, kršitev temeljnih človekovih pravic itd.) in teh, ki so izvajali ta hudodelstva, ter iskrena želja, da se storjene krivice popravi. Ob tem se mi, izhajajoč iz slovenske izkušnje, poraja vprašanje, ali morata obe sprti strani narediti enako velik korak na poti k spravi ali pa morda ena stran nosi večji del krivde in odgovornosti za globok prepad in zlo kot druga in mora zato narediti večji kos poti na poti k spravi. Ali je pravzaprav lahko žrtev kriva in (so)odgovorna za hudo, ki ji ga je naredil storilec? V slovenskem prostoru, ko se govori o spravi, namreč levica kot neposredna naslednica povojne revolucionarne oblasti vedno znova poudarja, da so bile žrtve zaradi medvojnega ravnanja pravzaprav same krive, da so končale v breznih.

Na ločenih bregovih

Vrnimo se torej k spravni slovesnosti, ki je bila junija 1990 v Kočevskem rogu. Tam sta si stala nasproti najvišji predstavnik totalitarnega sistema, kateremu so bili s prvimi demokratičnimi in večstrankarskimi volitvami po drugi svetovni vojni šteti dnevi, ter nadškof Šuštar. Stala sta si nasproti vsak s svojo predstavo o spravi. O tem se prej nista pogovarjala. Svojih pogledov na spravo nista predstavila drug drugemu. Če bi takrat spregovorila in približala svoja pogleda na spravo, bi morda danes, po več kot dvajsetih letih, ne ugotavljali, da smo od nje še dlje kot takrat. Če bi namreč takrat nadškof od zadnjega partijskega sekretarja, kot predstavnika totalitarizma, v okviru te spravne slovesnosti odločno zahteval, da ne samo vsem navzočim, ampak celotni Sloveniji spregovori o krivicah, ki jih je nedemokratični sistem povzročil številnim Slovencem, da razgali vso sprevrženost sistema, ki je toliko desetletij obvladoval tako družbeni kot zasebni prostor, da jasno obsodi med in povojne izvensodne poboje in da se te, ki so ukazali poboje, postavi pred sodišča, potem bi takrat res lahko začeli spravni in očiščevalni proces, ki ga razdvojeni slovenski narod resnično potrebuje. Vendar se to ni zgodilo. Zadnji partijski funkcionar je odlično odigral svojo predstavo, zavedajoč se, da ima tisti hip, ko se je slovenski narod osamosvajal, v rokah slabše karte. Udeležil se je slovesnosti in stisnil roke nadškofu, medijski aparat, trdno v rokah njegovih pajdašev, pa je poskrbel, da si je ves slovenski narod zapomnil ta stisk roke kot začetek in konec spravnega procesa. Živo si lahko predstavljam, kako zadovoljni so bili sami s seboj, saj so še enkrat izigrali zgodovino ter jo obrnili v svojo korist. Glede na kasnejša dejanja in ravnanja takratnega predsednika predsedstva SRS, pravzaprav celotne kontinuitete, lahko mirno sklepam, da tudi v najbolj pretresljivih trenutkih slovesnosti niso v resnici niti za hip začutili nobenega obžalovanja za vse storjeno zlo. Zanje so njihova dejanja popolnoma legitimna, saj se že od začetka druge svetovne vojne zavedajo, da bi drugače ne mogli priti, predvsem pa ne ostati na oblasti.

stran: 010

Na drugi strani pa je zamolčana in zatirana stran, vsaj takrat močnejša od svojih krvnikov in preganjalcev, zamudila zgodovinski trenutek, ko bi lahko spodbudila očiščevalno pot v slovenskem narodu. Dejstvo je, da nadškof dr. Šuštar niti ni mogel govoriti v imenu ubitih in zatiranih, zato tudi ni bil pravi naslovnik za spravo. V imenu pobitih domobrancev bi lahko govorili predstavniki Nove Slovenske zaveze, toda njih kontinuiteta ni hotela priznati za enakovredne sogovorce. Za komuniste je bil nadškof odličen partner, zato je tudi razumljivo, zakaj so ves čas (še danes) tako poudarjali njegovo pomembno vlogo pri (navideznem) procesu sprave. Mil, tih, brez vsakih zahtev po popravi krivic in zahtev po jasni obsodbi zločinov. Da le ne bi po nepotrebnem vznemirjali predstavnikov kontinuitete, čeprav je moral vedeti, da na drugi strani ni nobene resnične želje po priznanju svojih zločinov, nobenega kesanja za storjene zločine. Vse za ljubi mir. Toda ni sprave brez resnice. Čiščenje ran pa je vedno boleč proces. In rana v slovenskem narodu je zelo velika.

Ko sprava razdvaja

Kako blizu smo torej spravi danes, po več kot dvajsetih letih samostojne in demokratične države? Brez pretiravanja lahko zapišem, da je sprava danes še dlje, kot je bila pred dvajsetimi leti. Spravni proces se pravzaprav niti še ni mogel začeti, saj se sprti strani nista uspeli poenotiti oz. vsaj doseči minimalnega konsenza glede tega, kaj sprava sploh je. Za zadnjega partijskega sekretarja, ki se bo, kako tragično, v slovensko zgodovino zapisal tudi kot prvi predsednik samostojne države, in za kontinuiteto ohranja sprava v resnici popolnoma isto vsebino, kot jo je imela zanje takrat, v Kočevskem rogu. Protirevolucionarni demokratični tabor naj enkrat za zmeraj pred zgodovino prizna, da je kolaboriral z okupatorjem ter naj prevzame nase krivdo in (so)odgovornost za med in povojne poboje, ki jih je pod vodstvom KP izvajala partizanska stran. Zagovorniki protirevolucionarnega tabora naj prenehajo »preštevati kosti« in iskati odgovorne za med in povojno nasilje revolucionarnega tabora, predvsem pa naj enkrat za zmeraj zamolčana stran sprejme nedotakljivost po vojni napisane zgodovine. V luči tega lahko tudi razumemo njihovo vztrajno, pravzaprav bolestno prizadevanje, da bi arhivi ostali zaprti. Sicer pa je že pred padcem njenega sistema tako ali tako poskrbela, da je večino arhiva, ki je pričal o njeni zločinskosti, uničila.
Za zagovornike predvojnega demokratičnega meščanskega tabora pa taka definicija sprave nikakor ni sprejemljiva, saj se ne napaja ne v resnici ne v pravici, prav tako pa ne popravlja­ storjenih krivic. Še huje, sprava, kot jo pričakuje kontinuiteta, zahteva od žrtve, da se celo odpove temu statusu. Ta stran pričakuje, da bo zgodovina, ko bo enkrat očiščena »dvornih« zgodovinarjev, sprejela in razumela argumente demokratičnega tabora za njihovo ravnanje med drugo svetovno vojno, ko so bili zaradi partizanskega nasilja in komunistične revolucije prisiljeni vzeti v roke okupatorjevo orožje. Prav tako si predstavlja, da bodo v spravnem procesu vse žrtve revolucionarnega nasilja, ki sedaj ležijo zakopane po vsej Sloveniji, vendarle dobile pravico do dostojnega pokopa in groba, na katerem bo napisano tudi njihovo ime. Sprava tudi ni mogoča brez dokončne obsodbe totalitarizma (in njihovih voditeljev), ki je mnogim vzel življenje, ki je sistematično kršil temeljne človekove pravice ter mnogim, ker niso brezglavo kimali novemu sistemu, vzel osnovne pogoje za človeka vredno življenje.­

Zlo, ki se mu reče demokracija

Če sem na začetku napisala, da si je kontinuiteta ves čas prizadevala, da bi slovenski prostor v spravnem stisku roke pred več kot dvajsetimi leti videl dokončni obračun s preteklostjo, pa danes tudi sama ugotavlja, da smo od sprave še zelo daleč. V resnici ne more biti drugače, saj, še posebej (ali predvsem) s strani kontinuitete, ki je imela tudi v samostojni Sloveniji večino časa oblast v svojih rokah, ni bilo narejeno nič, da bi pospešila ta proces. Še huje, glavnega krivca za slovensko razdvojenost še vedno pripisuje preganjani strani. Odličen prikaz grotesknosti in miselne sprevrženosti predstavnikov kontinuitete v odnosu do sprave predstavlja pisanje Antona Beblerja v Sobotni prilogi (22. 2. 2014). V prispevku, v katerem se je med drugim zgražal tudi nad RKC ter »njenimi poskusi vpliva na izide referendumov in volitev preko stikov z vrhovi krščansko obarvanih strank, z objavo stališč v lastnem tisku, večkrat pa kar naravnost s prižnic« Vsi ležeči navedki so vzeti iz prispevka Antona Beblerja z naslovom »Še enkrat o posvetnosti, demokraciji in spravi«, ki je bil objavljen v Sobotni prilogi 22. februarja 2014. – sprašujem se, ali je gospodu sploh vredno pojasnjevati, da je ena glavnih pridobitev demokracije svoboda govora ter pravica izbire –, je razmišljal tudi o spravi, pri čemer se ni v ničemer izneveril »sveti komunistični ideologiji«, kateri se lahko kot »eden izmed izbranih« zahvali za številne privilegije ter odlično poklicno kariero, ki mu je bila omogočena.

stran: 011

V svojem pisanju pritrdi sedaj že splošni ugotovitvi, da je do sprave še daleč, še dlje kot smo bili ob osamosvojitvi. Krivdo za to pripiše tisti strani, ki je »začela izrabljati poskus sprave za naknadno prevrednotenje izida druge svetovne vojne«, obenem pa ugotavlja, da je »v nekaj desetletjih totalitarnega in kasneje delno liberaliziranega avtoritarnega režima prišlo do tihe pomiritve in sožitja med nekdanjimi sovražniki ter njihovimi otroki in sorodniki. Celjenje ran je samodejno potekalo v odnosih med sosedi, sošolci, delavci v podjetjih in pisarnah, med kolegi, poslovnimi partnerji, športniki, kulturniki itd. Vse to se je dogajalo na medosebni ravni in brez javnega soočanja različnih pogledov na vzroke, krivce in žrtve bratomornega medvojnega in povojnega nasilja (1945 – 1946). Ugotavljanju kolikor toliko objektivne resnice o tem nasilju pred skoraj sedmimi desetletji sicer ni bilo zadoščeno, toda delna pozaba je le prispevala k prepotrebnemu sožitju med Slovenci«. Kakšna perverzna misel. Tiha pomiritev in sožitje, ki ju omenja, nimata nobene osnove v resničnem spravnem procesu, temveč sta izhajali izključno iz ustrahovanja ter stalnega nadziranja vseh por družbe. Po več deset tisočih pobitih po vojni, po številnih povojnih aretacijah zaradi kritike totalitarnega sistema, ki se je uveljavljal, ter onemogočanja celih družin, ki niso bile ideološko čiste, je bilo kmalu vsakemu kristalno jasno, da ne sme dvomiti v mitologijo povojne oblasti. Dvom je imel za posameznika in njegovo družino vse do padca titoističnega režima grozljive posledice (vidne in prikrite). Tudi delna pozaba, ki jo omenja, ni prispevala k »prepotrebnemu sožitju med Slovenci«, saj ni šlo za resnično pozabo, temveč obrambno držo posameznikov (da ne rečem kar celega naroda), da so lahko preživeli vso grozoto, s katero jim je postregla komunistična revolucija. Posledica te »pozabe« je danes vidna v shizofreniji, za katero trpi slovenski narod.
Ker naj bi po mnenju tiste strani, ki je »začela izrabljati poskus sprave za naknadno prevrednotenje izida druge svetovne vojne«, spravo - kako bogokletno – »omogočilo le globoko kesanje in prošnja klečečih zmagovalcev za odpuščanje«, pomeni tako ravnanje »vrha slovenske RKC ter političnih dedičev kolaborantov dejansko odstop od sprave in vrnitev na okope delno versko obarvanega sovraštva«. Kot bi prebiral propagande floskule, ki jih je bil pretekli komunistični (titoistični) režim poln. Oziroma še huje – v tem zapisu lahko jasno prepoznamo temeljni princip partijskega delovanja: najprej diskreditacija, nato likvidacija. Pričakovati od preganjalca, da se skesa ter prosi odpuščanja, je nujen korak na poti k spravi, ne pa odvračanje od nje.
Gospodu Beblerju, vsaj tako se zdi ob prebiranju prispevka, se najbrž krepko kolca po enopartijskem sistemu, kjer je partija vsem in vsakemu predpisala, kaj mora misliti, in kjer je partija določala, kdo je kriv in kdo ne. Samo tako lahko razumem tudi njegov obup zaradi demokratizacije političnega prostora, »ki je enemu izmed nekdanjih kolaborantov omogočila, da je bil imenovan na položaj generalnega državnega tožilca RS, ki je svoj položaj izrabil, med drugim, za razveljavitev sodbe enemu izmed dveh najbolj vidnih slovenskih kolaborantov«. Gospod očitno pozablja, da sprava brez poprave krivic ni mogoča. Krivična sodba, spisana na podlagi prirejenih dokazov, lažnih pričevanjih ter pričevanjih, pridobljenih na podlagi ustrahovanj in ob odsotnosti vseh dokaznih in pravnih standardov, pač v demokratičnem in pravnem sistemu ne vzdrži kritične presoje. In če je bil nekdo obsojen v takih razmerah, ima vso pravico zahtevati razveljavitev take sodbe. To bi moral gospod Bebler vedeti. Kot tudi, da nista bili razveljavljeni le ti dve sodbi, ampak da so v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji rehabilitirali preko 2.500 krivično obsojenih v času totalitarnega režima. Res pa je, da je težko, če demokratičnega sistema v resnici nikoli ne sprejmeš za svojega ter vse svoje napore usmerjaš predvsem v to, da bi se vrnili nazaj časi, ko se je vedelo »kdo je tu gospodar«.

Ali je sprava torej sploh mogoča?

»Danes menim, da bi bilo dobro prenehati nadaljnja izkopavanja na nekdanjih moriščih, dostojno obeležiti in urediti dostop do odkritih množičnih grobišč, zgraditi v Ljubljani lep osrednji spomenik vsem padlim v zadnji veliki vojni in prepustiti poklicnim zgodovinarjem raziskovanje naše preteklosti, vključno z njenimi najbolj mučnimi poglavji.« S tem Bebler zaključuje svoje razmišljanje o spravi. Tako si spravo dejansko predstavlja kontinuiteta in pisec Sprava?Tamino Petelinšek je njeno bistvo odlično povzel. Kontinuiteta, združena v levici, že tako ni bila nikoli naklonjena izkopavanju morišč, po odkritju Hude jame, ki je z vso brutalnostjo razgalila grozljiv zločin, pa je njihov odpor še večji. Izkopana trupla so preveč zgovorna, predvsem pa jih je mogoče prešteti. In številke postajajo vedno bolj strašljive. Vedno bolj tudi razjedajo zgodovinsko mitologijo NOB-ja. Zato je potrebno s tem prenehati. Nehote je Bebler razkril še eno travmo kontinuitete. Da bi se našla še nova grobišča. Če se že moramo ukvarjati z morišči, se dajmo samo še z odkritimi. Že teh šeststo je dovolj, v duhu sprave jih označimo, uredimo dostope in s tem dokončno obračunajmo s tem delom zgodovine. In tako, kot so potvorili zgodovino, tako bi za zanamce postavili še spomenik, ki bi nadaljeval s tem mitom. »Padlim v zadnji veliki vojni« … A kaj, ko jih večina ni padla v vojni, temveč je bila izvensodno pomorjena, pred tem pa popolnoma razčlovečena. Kot zadnji korak na poti dokončne sprave pa za kontinuiteto predstavlja trdnjava, ki se ji reče »poklicni zgodovinar«. Njim prepustimo, da raziščejo našo preteklost, »vključno z njenimi najbolj mučnimi poglavji«, pri čemer je lahko poklicni zgodovinar le s strani kontinuitete poklicani posameznik. Vsi ostali, ki hočejo raziskovati zgodovino in odkrivati njene najbolj temačne trenutke, so le revanšisti, katerih edini cilj je spreminjanje že zapisane zgodovine. Če se torej hočemo kdaj spraviti, naj revanšisti pustijo poklicnim zgodovinarjem, da povedo, kaj se nam je zgodilo. Ti pa nam tako ali tako sporočajo, da je zgodovina že bila enkrat za vselej napisana in da je njihova naloga samo še varovanje in skrb za ohranitev le-te.

stran: 012

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Sprava?Tamino Petelinšek

Verjetno je res vsakemu jasno, da je tista prava sprava, katere temelj je resnica in pravica, zaenkrat oddaljena nekaj svetlobnih let. Ali vsaj nekaj generacij. To pa nas vseeno ne odvezuje naporov, da se kot narod enkrat vendarle skupaj soočimo z vso travmo naše preteklosti, ki nas duši in bremeni. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledanega, neovrednotenega izrinili iz naše zavesti, je nekoč zapisal Jože Trontelj, velik mislec in še večji Slovenec. Naloga vseh nas, ki se zavedamo, da sprava ni ohranjanje v totalitarizmu oblikovane preteklosti, temveč je osebna dolžnost, »povezana s priznanjem, kesanjem in zadostitvijo, katere ne more nadomestiti nobeno simbolično, to je neosebno podajanje rok« (M. Kremžar). Priznanje, kesanje in zadostitev pa mora opraviti preganjalec in ne preganjani, morilec in ne žrtev. Šele takrat, ko se bo to zgodilo, bo sprava res mogoča.

stran: 013