Avtor: Brane Senegačnik
stran: 006
Revolucionarni teror v Sloveniji je imel ogromne razsežnosti in srhljive oblike; kljub temu pa najbrž ni najbolj značilen za komunistično preobrazbo slovenske družbe ta teror sam, temveč dolgotrajni prisilni molk o njem. Ni vsak molk preprosto samo molk: vsak molk ima svoj izvor, svojo globino, obseg, vsebino, težo in pomen. Večji so dogodki, ki jih zastira plašč molka, usodnejši so njegovi učinki; hujši so ukrepi, s katerim je vsiljen, bolj je deformiran družbeni prostor; dalj časa traja, dlje stran od zgodovinske in sodobne resničnosti tavajo posamezniki. Nazadnje začne z nasilnimi ukrepi sankcionirani molk pronicati navznoter, v človeško notranjost: ne le da »zamolčanega« ni v družbi, temveč se začne to, kar so ljudje tako boleče izkusili, zabrisovati in groteskno preoblikovati tudi v psihi posameznikov: in ko se potopi v nezavedno, od tam nevidno kontaminira življenje njihove skupnosti. Skupni prostor postane popolnoma izkrivljen, ne da bi ljudje to dojemali; praznina, ki nastane z zamolkom oziroma »odpravo« resničnih dogodkov, je nekakšna imaginarna parcela, na kateri je mogoče postavljati fantazmične ideološke konstrukcije. Ko v tak svet vstopijo nove generacije, postane še bolj zapleten: čista zgodovinska slika, ki jim jo ponuja uradna (dominantna) kultura, jim, povsem razumljivo, ustreza, navsezadnje je dolžnost staršev, da oskrbijo svoje potomce s čim boljšim vedenjem o svetu; kar kali to sliko, zato občutijo kot oviro za svoje lastno avtentično življenje, kot obremenjevanje s preteklostjo. Tako se dogaja, da jim tisti, ki jih najbolj spodbujajo k neobremenjeni hoji, nalagajo na ramena vedno hujša bremena preteklosti.
Slovenska resničnost je potlačena pod površino tako v psihoanalitčnem kot v dobesednem, fizičnem smislu: tonam sadre, ki se je natekla iz celjske cinkarne na teharsko grobišče, in enajstim betonskim zidovom v rovu sv. Barbare ustrezajo desetletja gradnje celotne družbe po ideoloških planih na temelju molka o zločinih. Poboji, nasilje in prisvajanje lastnine v nacionalnih razsežnostih – takšna je bila podlaga nove stvarnosti. In ta podlaga je bila arhitektonsko dejavna: slovenska družbena stavba od tedaj nikoli ni mogla biti trdna, ker so se tla pod njo premikala. To se potrjuje v desetletjih po razpadu SFRJ: Slovenija se je osamosvojila predvsem iz želje po ohranitvi nacionalne samobitnosti in izhodu iz nedelujočega ekonomskega sistema; po dveh desetletjih pa slovensko kulturo – takšna je vsaj prevladujoča javna podoba – preveva mesečna nostalgija po jugoslovanski socialistični preteklosti. Zaradi podlage, ki jo tvori sistematizirano nasilje in molk o njem. Ki je zato na neki način resnična in neresnična obenem. Demokratizacija ob nastanku slovenske države ni spodjedla te podlage; to pa pomeni, da demokratizacije v pravem pomenu sploh ni bilo, oziroma da je ostala nedokončan proces.
Prizadevanja po tem, da bi slovenska država in družba ostali utemeljeni na tej podlagi, so izredno energična, obsežna in raznolika; poseben pospešek so dobila v drugi polovici devetdesetih let, ko so iz faze latence postopoma prehajala v odkrit projekt restavracije socializma. Privzem površinske liberalne identitete, poudarjanje zgodovinskega relativizma in neodgovornega individualizma, propagandistično svarjenje pred revanšizmom, gesla: »Dovolj brskanja po kosteh!« in »Zgodovino zgodovinarjem!« – vse to je odigralo svojo ne nepomembno vlogo. Besedo »komunizem« je bilo tako rekoč prepovedano uporabljati, tudi ko se je govorilo o najbolj očitnih primerih kontinuitete; a ta prepoved očitno ni izvirala iz sramu (post)komunistov, temveč iz njihovih interesov: ostati, kar si bil, in pri tem ne biti identificiran, je bilo najpomembnejše taktično vodilo boja za oblast. Danes pa se vse pogosteje igra z odprtimi kartami; ne le reaktivirani družbenopolitčni delavci iz starih socialističnih časov, temveč tudi mladi ljudje, rojeni po propadu SFRJ, prepričano zagotavljajo: »Vsi vemo, da smo v socializmu živeli bolje.« Slovita stožiška obnovitev zaobljub komunizmu, ki jo je izvedla celotna tako imenovana leva politična elita, je bila le kulminacija in nekakšna uradna razglasitev tega, kar je bilo nenaivnemu opazovalcu že dolgo očitno: da želi ta elita zasukati slovensko ladjo naprej – v preteklost.
Proces prilagajanja in konsolidacije bivših komunističnih in parakomunističnih organizacij je izredno obsežen: poleg ekonomske ima tudi kulturno razsežnost, ki je sicer od prve odvisna, a ni morda nič manj pomembna in je predvsem bolj vidna. A to seveda ni vsa zgodba. V obnebju zgodovinskega molka se ni samo obnovila moč propadle ideologije, temveč je doživel svojo – morda usodno – preobrazbo tudi tisti del družbe, ki ne pristaja na to ideološko skrčeno obzorje. Ta del družbe, ki vztraja pri tistem, kar je bilo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja videti splošna usmeritev, namreč: uveljavljanje demokratičnega življenja v Sloveniji, je v restavrirani socialistični kulturi pogosto označen (in s tem seveda že tudi obtožen) kot »meščanska kultura«, »kapitalizem«, »globalizem«, »neoliberalizem« in celo »fašizem«. Medijski in akademski ideologi sem pogosto prištevajo še Katoliško cerkev –navidez nevtralna oznaka RKC, ki jo uporabljajo, v njihovem obzorju dejansko deluje kot šifra za najhujše zlo. Takšne oznake so seveda same na sebi dokaz kulturnega boja, v katerem argumentiran dialog ni mogoč. Posledice tega pa so težke: na eni strani so v tem, da tudi najbolj nenavadno umovanje z levičarskim akademskim pokritjem in »doktorirane bedastoče« kakih zofijinih ljubimcev veljajo za resen družbeni diskurz; na drugi strani pa v tem, da se zagovorniki demokracije bodisi nekritično idejno konsolidirajo bodisi prav tako nekritično stopajo v radikalen medsebojni konflikt zaradi nesposobnosti razlikovati nebistveno od bistvenega. Obe vrsti nekritičnosti močno zaznamujeta prizadevanje za demokratizacijo slovenske družbe in zahtevata temeljit premislek. Tu bi rad samo grobo skiciral ti težavi.
stran: 007
Vsaka družba potrebuje elite na različnih področjih; kot je dobro znano, precejšen del slovenskih elit iz različnih razlogov simpatizira s postkomunističo slovensko politiko in podpira njeno družbeno vizijo. Res je, da so argumenti, s katerimi pripadniki teh elit podpirajo svoja stališča, pogosto ne le neelitni, temveč naravnost nedoletni, včasih so brezsramno utilitarni, včasih pa celo dišijo po ideološkem fanatizmu; res je, da je v našem družbenozgodovinskem položaju zelo težko odmisliti tako hudo miselno nekompetentnost, tem bolj seveda oportunizem in instrumentalizacijo morale za lastne interese; toda kljub temu ni upravičeno v celoti zanikati pomena vedenja in znanja teh elit, se pravi tudi njihove segmentalne kompetentnosti. Vsesplošna protiintelektualna nastrojenost je predvsem nesmiselna in nekompatibilna z demokratično kulturo; vodi lahko k zanikanju pomena višjih oblik kulture, na koncu koncev pa lahko deluje tudi kot politični bumerang. Ne trdim, da takšno razpoloženje preveva zagovornike demokracije, prej mi je znano od drugod: spominjam se, kako so v bližnji preteklosti tretjerazredni kulturni novinarji pripisovali populizem družbenokritičnim izjavam, pod katere so se podpisali akademiki Dane Zajc, Lojze Lebič, Niko Grafenauer, pisatelj Rudi Šeligo in filozof Ivan Urbančič; in prav v zadnjih letih so medijski kreatorji literarne scene začeli uvrščati Draga Jančarja v imenitno esejistično druščino Vlada Miheljaka in Tanje Lesničar Pučko. Celo nekateri univerzitetni profesorji, tudi takšni, ki so si s trdim delom prislužili mednarodni ugled, so se pred par meseci za par mesecev prelevili v aktiviste; napadalno so bliskali z očmi in skupaj z množico pretili osovraženim posameznikom: »Gotof si!«, kot da bi bila njihova edina duhovna hrana besedilo Igorja Koršiča »Iz leta zmaja v leto kače« (Pogledi 7. januar 2013), po mojem eno najodurnejših besedil, ki so bila v zadnjih desetletjih napisana v slovenščini. Ampak tovrstne provokacije nikakor ne bi smele biti uspešne, se pravi ne bi smele izzvati podobnih potez na strani, ki ji gre za demokratično kulturo. Ne v obliki počeznega obtoževanja, ne v obliki forsiranja »naših« zgolj zato, ker so »naši«, ne glede na vse ostalo. Prav v takšnem napornem razlikovanju se namreč uresničuje demokratična kultura. To pa seveda ne pomeni, da za njen razvoj ni potrebna kritičnost, pa ne le do pogosto poraznih družbenih potez – tudi sicer nesporno strokovno kvalitetnih – pripadnikov retencijskih elit (ki v nasprotju s površnim prepričanjem niso endemičen pojav v sferi družboslovja in humanistike), temveč tudi do tako imenovanih vrhunskih dosežkov svetih krav in nagih cesarjev etablirane kulture vseh generacij. A to ni stvar kulturnega boja, temveč demokratične kulture, ki ni boj, temveč skrb; če pa že je boj, je najprej boj s samim sabo, boj za lastno dušo, kot je govoril Platonov Sokrat. To pa pomeni: najprej globok, dosleden premislek in potem odgovorna sodba.
Razlikovanje med simptomi in vzroki je ena osnovnih sposobnosti, ki jo mora usvojiti vsak zdravnik; dejansko pa tudi vsako, še tako preprosto razmišljanje o družbi in zgodovini slejkoprej zahteva od nas razločevanje površinskih pojavov in globinskih procesov, videza in pravih vzrokov. Vsaj del nesmiselnih konfliktov na izvorno demokratični strani slovenske politike in kulture izvira iz težav s tem razlikovanjem. Zagotovo igrajo v vsem skupaj svojo vlogo tudi osebni prestiž, ambicije posameznih skupin po večjem vplivu in nadzoru ter takšne in drugačne nedemokratične prakse: nerealistično bi bilo pričakovati, da takšnih destruktivnih pojavov sploh ne bo. Vendar ti le težko dobijo uničujoče razsežnosti, kjer imajo ljudje pred očmi »veliko sliko«, »globinsko podobo« resničnosti in so sposobni videti in razumeti same sebe v njenih razsežnostih. Žal bi lahko rekli, da se v poosamosvojitveni zgodovini nenehoma pojavljajo različice istega vzorca: zmeraj nove skupine in vedno mlajši Učinki molkaTamino Petelinšek posamezniki, ki imajo nepremostljive težave z globinskim vidom in orientacijo po zgodovinskem prostoru. Kot po pravilu po krajšem času medijsko ozvočenega nasprotovanja kontinuiteti pristanejo v taktičnem zavezništvu z njenimi silami; včasih dobijo za to borno plačilo, včasih pa ob glasnem posmehu istih medijev le brce v zadnjico. In vendar se zdi – zgodba z arhivi močno vzbuja takšne slutnje –, da novi kandidati v dolgi vrsti nestrpno čakajo, da si bodo lahko nadeli nov Harlekinov kostum za njegovo staro vlogo. Uničujoči učinki molka o zgodovinski resnici so, kot kaže, do te mere deformirali družbeno zaznavo in samozaznavo, da se predstava sploh ne more končati. In so tako globoki, da tisti, ki nastopajo v tragediji, mislijo, da so Harlekini in Kolombine. Za naš grenki smeh.
stran: 008
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Učinki molkaTamino Petelinšek
stran: 009