Avtor: Marija Korbar

stran: 038

Iz svojega otroštva se spominjam dveh deklic, ki sta bili v rejništvu pri mojih starih starših in mojih tetah v Korenitki pri Veliki Loki. Večkrat smo se srečevali, ko smo hodili na obisk k maminim staršem ali smo jim pomagali pri delu na polju. S starejšo sestro Stanislavo sva bili istočasno pri sv. birmi in je bila moja teta obema botra.
Ne spominjam se, da bi nam katera od sestric kdaj govorila o svojih prejšnjih doživetjih in tudi ne vem, če smo ju otroci kdaj spraševali o tem. Iz pripovedovanja starejših smo vedeli, da nimata staršev in sta zato tu, ker ne moreta živeti sami. Jožefa je kmalu odšla drugam, Stanislava pa je tu ostala do odraslosti.
Šele sedaj, ko sva s Stanislavo že obe v zrelih letih in je ona močno zbolela, sem jo pogosteje obiskovala in sva se veliko pogovarjali tudi o njunem težkem otroštvu.
Rekla mi je: »Veš, veliko težkega sva doživeli obe s sestro. Če bi znala, bi imela kaj napisati.«­
Začutila sem dolžnost, da po svojih močeh zapišem, kar mi pripoveduje, in začela sem pisati.
Stanislava por. Zupančič z Rožnega Vrha pri Trebnjem mi je povedala tole:
»Rojena sem bila v vasi Cirnik pri Mirni leta 1934 v družini Ilnikar kot najstarejši otrok. Sestrica Jožefa je bila dve leti mlajša. Živeli smo skromno, a lepo.
Oče nas je preživljal z ročnim drobljenjem kamenja in popravljanjem vaških poti. Mama je skrbela za družino in obdelovala tisto malo zemlje, kolikor smo je imeli.
Ko je bila mama tretjič noseča, je zaradi preobremenitve prišlo do prezgodnjega poroda. Področna babica, ki je pri porodu pomagala, ni mogla preprečiti smrti niti mame niti otroka. Tega je pokopala kar v vinogradu. Ljudje so ga naslednji dan izkopali, ga uredili in položili ob mami na mrliški oder.
Takrat sem bila stara šest let, sestrica pa štiri leta. Zelo nama je bilo hudo zaradi mame. Hoteli sva imeti vsaj mrtvo mamo, če že ne žive. Krčevito sem se oprijela mrtve mame, da je ne bi mogli položiti v krsto. S silo so me odtrgali od nje in krsto zaprli. Odslej je za Stanislava Zupančič v mladosti naju skrbel oče sam, čeprav je moral pogosto od doma, da nas je preživljal.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stanislava Zupančič v mladosti

Prišel je čas vojne in čas, ko bi jaz morala iti v šolo, a šole zaradi vojne ni bilo. Leta 1943, ko so iz Čateža Italijani odšli, so prišli Nemci. Partizani so z Zaplaza streljali nanje in izginili. To je bil povod, da so se Nemci znesli nad vaščani, ki so se v strahu zatekli v večjo klet. Pobitih je bilo 32 domačinov. Ti dnevi so bili usodni tudi za našo družino, čeprav je naša vas nekoliko oddaljena od Čateža.
Spominjam se, da sta v našo hišo vstopila dva partizana in zahtevala, naj gre oče z njima, da bo nosil strelivo. Še sedaj vidim, kako sta mu na hrbet privezala težak železen zaboj in moral je oditi z njima. Vojakoma ni bilo mar, da sva s sestrico ostali sami, stari sedem in devet let. Čakali in čakali sva, da se bo oče vrnil, pa se ni nikoli več vrnil živ. Ustreljen je bil v Križkih Ravnah.
Krsto z očetovim truplom smo spremljali v sprevodu iz Cirnika v Sveti Križ. (Sedaj se imenuje Gabrovka.) Nenadoma smo zaslišali močno streljanje v neposredni bližini. Ljudje so kričali: »Napad! Napad!« Vsi smo se panično razbežali, kamor je kdo mogel. Krsta s pokojnim očetom pa je ostala sama sredi poti do drugega dne. Naslednji dan je bilo vse mirno in pogrebni sprevod se je nadaljeval. Očeta smo v miru pokopali na pokopališču v Sv. Križu.

stran: 039

Po pogrebu je po naju prišla najina teta. Imela je svojo družino. Tam nama ni bilo lepo. Nikdar nisva jedli z drugimi za mizo. Vedno sva jedli sede na hišnem pragu. Čutili sva, da nisva del te družine. Teta je imela vedno delo za naju, če ne drugega, pa sva morali tekati okoli njene njive in odganjati ptice.
Hoteli so vedeti, kje je očetova zlata ura. Meni je oče res pokazal, kam je med vojno skril svojo žepno uro (ki je bila zlate barve), da jo bom našla, če njega ne bo. Te skrivnosti nisem bila pripravljena nikomur izdati. Bratranec pa je na vsak način hotel izvedeti, kje je ura, in je poskusil tudi s silo. Navezal me je na vrv in me počasi spuščal v vodnjak, v katerem je bila voda. Nisem mu povedala, čeprav je vztrajal, a me je vseeno potegnil ven.
Uro sem v poznejših letih našla pod kamnom. Ohišje je bilo nepoškodovano, kolesje pa je bilo zarjavelo. Zame je bila ura kljub temu dragocen zaklad – vez z očetom.
Po naju je prišla najina druga teta, ki nama je lepo nadomeščala mamo, čeprav je imela tudi svojo družino in svojo revščino. Z njenimi imam stike še sedaj.
Pri tej družini nisva mogli ostati za vedno, ker je imela teta premajhno hišico. Ljudje so o tem govorili, in tako so za naju izvedeli Omahnovi iz Korenitke pri Veliki Loki, ker so imeli svoj vinograd v naši bližini. Ponudili so nama življenje v svoji družini. Odšli sva z njimi v Korenitko. Tu nama prvič v življenju ni manjkalo kruha in kmečke hrane. Počutili sva se dobro in radi sva pomagali pri njihovem delu.
Po vojni nama je socialna služba uradno uredila skrbniško razmerje z Omahnovo hčerko Marijo, poročeno Mavrič, ki je imela tri majhne otroke, moža pa je izgubila med vojno. Obiskovali sva šolo za vojne zamudnike, da sva se naučili branja, pisanja in računanja. Poskrbljeno je bilo tudi za najino versko vzgojo. Lepo sva živeli.
Jaz sem bila pri sv. birmi že leta 1946 v Trebnjem. Botra mi je bila Omahnova hčerka Ivanka. Ljudje so takrat govorili, da je to Stanislava z družino zadnji obred birme in da odslej ne bo več dovoljena.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stanislava z družino

Šla sem se učit za šiviljo. Pri učenju mi je v poklicni šoli veliko pomagala botra Ivanka, takrat že poročena Jutraž. Po končanem šolanju me je v svoji pletilski delavnici tudi zaposlila. Nanjo imam še posebno lepe spomine. Stike sva vzdrževali vse do njene smrti leta 2010 in vsako leto sem en dan dopusta preživela pri njej, čeprav sem bila takrat zaposlena že drugje in sem imela tudi že svojo družino.
Sreča mi je bila naklonjena, da sem s poroko prišla v dobro družino in sem dobila dobrega moža. Imava hčerko in vnuka, ki za naju lepo skrbita zdaj, ko nama že močno pojemajo moči.
Sestra je po dveh letih bivanja pri Omahnovih odšla v drugo skrbniško družino in od takrat medsebojnih stikov skorajda nisva imeli. Srečevali sva se šele v odrasli dobi, ko sva bili obe zaposleni v Ljubljani. Ona je bila izučena kuharica.

Jožefa ni imela sreče z izbiro moža in jo je kmalu zapustil z otrokom. Prestano trpljenje ji je vedno bolj jemalo moči in je pogosto zbolevala ter bila v bolnišnici. S težavo je životarila.
Sin se je pozneje odselil od nje in si ustvaril svojo družino. Ona pa se mi zdaj niti ne javlja več.«