Revija NSZ

»V iskanju izgubljenega sočutja« – dr. Jože Trontelj

Mar 1, 2014 - 6 minute read -

Avtor: Judita Treven

stran: 081




Nisem vas poznala osebno. Sem le ena izmed tistih Slovencev, ki jih je močno zaznamovala naša polpretekla zgodovina. In vendar ste se me s svojo besedo dotaknili tako globoko in neposredno, da so mi polzele solze po licu, ko sem se srečala z vašim nagovorom »V iskanju izgubljenega sočutja« ob Vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov 24. avgusta 2011 na Ptuju. To so bile solze olajšanja, da naš narod še premore prave ljudi. Ljudi, ki vedo, kaj je prav in kaj narobe, ljudi, ki so pripravljeni zastaviti svojo besedo in ugled za pravično stvar, ljudi, ki so sposobni resničnega sočutja.
Tudi vi niste poznali mene osebno, niti »mojih« ljudi. Mojih pravim, saj sem od njih prejela življenje, jezik, vero in kulturo. In vendar ste govorili, kakor da bi govorili o mojih ljudeh, mojih sorodnikih, mojih sovaščanih … Govorili ste o grozljivih dogodkih, s katerimi smo zaznamovani, a smo morali o njih vrsto let molčati. O vsem tem ste govorili preprosto, neposredno, s človeško prizadetostjo, s pristnim sočutjem in empatijo. Čeprav le po besedah, ste mi bili blizu, zelo blizu v svoji človeški solidarnosti in sočutju in vaše besede so bile pravi balzam za stalne očitke o »preštevanju kosti«, »odpiranju starih ran«, pozivom k »pozabljenju preteklosti in zretju v prihodnost« ter ostalim poskusom brisanja zgodovinskega spomina.
Govorili ste o tistih, ki jih je vzela noč in jih jutro ni vrnilo, ne tisto, ne naslednje, o tistih, ki so umrli v gozdu pod roko sodržavljana, soseda, nekdanjega prijatelja, o zvezanih, ki jih je množično kosila strojnica ali pa so jih klali z noži, o tistih, ki so jih kar žive pehali v brezna in rudniške rove in za njimi metali bombe … In to v času po končani vojni, ko bi morali veljati zakoni.
Sama sem sorodnica žrtev povojnih pobojev. V Teharjah je za vedno ostal očetov stric. Imel je domobranski čin, zato so ga verjetno že tam kruto mučili in ubili. Iz Teharij se tudi nista več vrnila moja dva strica domobranca, očetova brata, stara 20 in 22 let. Po vsej verjetnosti je njuno poslednje bivališče na Hrastniškem hribu. Moj oče je kot mladoleten Teharje preživel. Komajda. Še kakšen teden dlje bi bil zanj usoden … Skorajda usodne so bile Teharje za mojega drugega strica, mladoletnega maminega brata. Po izpustitvi ni več zmogel poti do doma in je zaradi popolne izčrpanosti omagal na poti. K sreči je to bilo že blizu doma, kjer so ga našli ljudje, ki so poskrbeli za prevoz do doma in mu tako rešili življenje.
Mnogo let po vojni je oče izvedel, da so jih na poti iz taborišča domov čakali. Rešila jih je zamuda vlaka. Ker so namreč prepozno prispeli v Ljubljano, so zamudili zadnji vlak proti Vrhniki. Primorani so bili prenočiti kar na železniški postaji v Ljubljani. Proti Vrhniki so se z vlakom napotili šele naslednji dan. Tako noč ni več imela svoje moči … Fantov iz sosednje vasi pa ni bilo več nazaj, ni jih vrnilo jutro, ne tisto ne naslednje. In to po tem, ko so dali skozi vso kalvarijo Teharij in ko je bila razglašena amnestija.

stran: 082

V naši vasi se je zgodil skorajda popoln genocid nad generacijo 18-45 let (90%, po nekaterih ocenah celo 95%). Tisti, ki se niso umak­nili na Koroško, so se na poziv šli javit oblastem. Tudi večino teh popolnoma nedolžnih ljudi so za vedno pogoltnila kraška brezna … In tako je v raznih jamah, breznih, rudniških rovih in jaških, tankovskih jarkih, pod kupom smeti, … »izginilo« 218 mojih sorojakov in PETNAJST TISOČ (!!!) Slovencev. Brez kakršnekoli sodbe. Kruto pobitih. Po končani vojni.
Poleg teh žrtev pa je bilo po končani vojni na naših tleh umorjenih še nekajkrat več pripadnikov drugih narodov. Ti niti imena nimajo. Bog ve kje je mati objokovala svojega sina ali žena svojega moža? Med begunci je bilo tudi veliko žensk in otrok … Celo zanje ni bilo milosti.
Pozabiti pa ne smemo tudi številnih civilnih beguncev, ki so se v strahu za svoje življenje umaknili čez mejo in za vedno izgubili svojo domovino.
Še s posebno tenkočutnostjo, lastno vašemu zdravniškemu poklicu, ste se dotaknili vseh teh hudih stvari naše polpretekle zgodovine – povojnih pobojev tisočev nedolžnih žrtev, celo ranjencev in otrok. Ob tem pa izrazili tudi svojo bolečino nad neprizadetostjo in neobčutljivostjo današnje družbe ob nespornih dejstvih teh zločinov.
Težko je najti prave besede za tako hude stvari. Vi ste to imenovali »najhujši zločin«, »hudodelstvo pošastnih razsežnosti«. Ob vsem tem pa ste bili zgroženi nad »površno krivičnostjo nekaterih komentatorjev in zagrizeno sovražnostjo drugih« ter opozarjali, kako nevarna je indoktrinacija o upravičenosti nasilja.
Vendar žrtvam niso vzeli le življenja, ne, to ni bilo dovolj. Vzeli so jim tudi dobro ime in nam, še živečim, pravico do dostojnega spomina. O »izginulih« se dolga leta po vojni ni smelo govoriti, ni se smelo niti vprašati, kje so. Če pa se jih je že omenjalo, so bili to »izdajalci slovenskega naroda«, »okupatorjevi sodelavci«, »vojni zločinci«, »kulaki« … In vendar nič od tega ni bilo res. Ljudje, ki so jih poznali, povedo, da so to bili ugledni, razgledani, zavedni, verni, izobraženi in gospodarsko uspešni ter napredni Slovenci. Najprej so jim odvzeli dostojanstvo človeškega bitja, jih razčlovečili, jih kruto umorili, nato pa so oskrunili še njihove posmrtne ostanke ter jim tako vzeli tudi pravico do groba, še živečim pa do žalovanja. Zadnji izmed zločinov, pomanjkanje sočutja, pa se dogaja še danes. Kot pljunek v obraz je bila izjava enega izmed mlajših poslancev o »jugo(ne)učinkovitosti«.
Odkrito in odločno ste se postavili na stran žrtev. Obsodili ste pozive, češ »pozabimo že enkrat vse te stvari, ki so se dogajale, saj so tisti ljudje večinoma že pomrli«. Z njihovo smrtjo se vse hude stvari niso končale, kajti z njimi ni zaznamovan samo en rod Slovencev. Z vam lastno tenkočutnostjo ste opozorili na grozljivi neporavnani dolg, ki ga imamo do svoje polpretekle zgodovine, pa tudi na današnjo brezčutnost, ki je neke vrste »čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev«. In z vam lastno preroškostjo ste nakazali smer odrešitve: spet obuditi v človeku, ljudeh, narodu sočutje. Sočutje, ki je pogoj za človečnost, sočutje, ki je odrešilno, ker vodi v kesanje in odpuščanje, v spravo. Vaša beseda je bila jasna: »Brez empatije ne bomo imeli demokracije.«
Svoje življenje ste posvetili tistim, ki se niso sposobni sami braniti: nerojenim, onemoglim, množici kruto umorjenih … Presunljiv je bil vaš klic vsem nam, ki nis(m)o sposobni temeljnega sočutja, ki bi ga kot posamezniki in kot družba morali imeti do tako velikih deviacij v družbi, kot so kruti povojni poboji. Govorili ste o človekovem dostojanstvu, o pieteti, o pravičnem zgodovinskem spominu, o solidarnosti in o sočutju. S(m)o vas sploh slišali?
Pravijo, da več kot znaš, več veljaš. To drži, vendar ne povsem. Tisto, kar v resnici velja takrat, ob koncu našega tuzemskega potovanja, ni, koliko znanstvenih nazivov smo dosegli, niti koliko strokovnih del smo objavili, niti to, v koliko komisijah, društvih in združenjih smo delovali. Tisto, kar ob koncu edinole šteje, je, koliko smo v resnici bili človek, Človek z veliko začetnico. Vi ste to bili, Človek z veliko začetnico.
Počivajte v miru Božjem!

stran: 083