Avtor: Urška Makovec

stran: 041

Pogovor z ekonomistom in pisateljem dr. Markom Kremžarjem

Po več kot šestdesetih letih življenja v daljni Argentini, potem ko ste tu študirali in med Argentinci naredili zavidljivo poklicno pot, se zdi, da je Vaše srce in delovanje še vedno popolnoma v Sloveniji. Pa vendarle, čisto pragmatično, imate obe državljanstvi. Kako v Vas sobivata slovenski in argentinski del?
Ni dvoma, da sem Slovenec, večji del življenja pa prebivam in delam v Argentini, v deželi, ki sem ji hvaležen za vse, kar mi je nudila. Ne glede na politično dogajanje je Argentina velikodušna dežela z dobrimi, prijaznimi ljudmi. Čeprav sem začel z najnižjimi deli, mi je dala možnost, da sem se poklicno razvil. Nihče mi ni dal čutiti, ne ob prihodu in ne kasneje, da sem tujec, nihče se ni zgražal nad mojim naglasom. Ljudje te sprejmejo takega, kot si, in to je velika prednost te družbe. Nikoli nisem čutil neskladnosti med svojim slovenstvom in dolžnostmi, ki jih imam do Argentine. Oboje­ je del moje realnosti, to je moje življenje. S svojim delom sem poskušal doprinesti Argentini, kar sem lahko. Po drugi strani pa sem čutil svojo ne le dolžnost, ampak tudi željo pomagati Sloveniji, da se vanjo vrne vsaj del tistega, kar je zaradi komunistične revolucije izgubila.
Ko spremljam argentinsko politiko in gospodarstvo, me vse skupaj na moč spominja na dogajanje v Sloveniji, le da gre tu za veliko večji obseg. Kaj se dogaja in kako je mogoče, da je med tako oddaljenima državama tako velika podobnost?
V obeh primerih gre za vladi, ki sta sicer prišli na različna načina na oblast, ampak danes doživljata posledice svojih napačnih ukrepov. V Sloveniji je populizem posledica jugoslovanskega komunizma, v Argentini pa je degeneracija peronizma, pomešanega z marksizmom. Na oblasti sta skupini ljudi, ki imata podoben motiv: obdržati oblast in od tega bogateti. Politična elita ne dela za državo, ampak živi od države. Diskurz, ali kot mu rečejo tukaj, »el relato«, je zelo podoben, je populističen, kar pomeni, da je kratkoviden Dr. Marko Kremžar in kratkoročen. Ne tu ne tam ne gledajo na rast države oziroma družbe, ampak na to, kako ustvariti in obdržati strukture, s katerimi večajo gospodarsko moč svojih elit. Gre za povezanost politične oblasti in razmeroma majhne skupine ljudi v gospodarstvu, ki obvladuje ključna podjetja v državi. Podobnost je res velika, le da Slovenija nima naravnega bogastva, ki Argentini omogoča, da si po takih eksperimentih v nekaj letih treznejšega vladanja lahko hitro opomore.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dr. Marko Kremžar

Lahko pri tem najdemo kakšne skupne izvire, zglede?
Trenutna politična ekipa v Argentini se je vzgajala v marksizmu. O marksizmu se govori, a to, kar delajo, je navaden populizem. V Sloveniji o njem ne govorijo, a imajo podobno vzgojo. Marksizem v svojih začetkih lahko naredi vtis, da gre za neke vrste laično vero. A ko ljudje to vero izgubijo, ostane sredi praznine le grobi, sebični materializem. Stare marksistične elite uporabijo nekdanjo politično strukturo za utrjevanje skupinske moči in koristi. To je skupinska sebičnost, egoizem, globoko nasprotje krščanstva, ki oznanja ljubezen, ki se kaže v družbi kot vzajemnost, solidarnost. Ti ljudje niso sposobni imeti radi niti svoje domovine, ker so si ta pojem iztrgali, ga nekoč zamenjali s sovraštvom razrednega boja in ga zdaj v svoji psihi nimajo. Marksizem je uporabil idejo sovraštva kot gonilno silo zgodovinskega razvoja in je zato neploden, kakor je neplodna družba, ki išče le kratkoročno, neposredno, sebično korist. Tako iskanje koristi brez vizije in čuta za rast pa se prej ali slej izrodi v pohlep.

stran: 043

V pogovoru s Tinom Mamićem ste pred leti dejali: »Upajmo, da bo Zahod raje sprejel nižanje svojega življenjskega standarda, kakor da bi postavil v nevarnost svetovni­ mir.« To se zdi podobno nemogoče kot to, da bi se prej omenjene sebične skupine umaknile z vladajočih položajev. Je sploh mogoče, da bi se razvajeni Zahod odpovedal udobju oziroma da bi se vladajoča skupina odpovedala grabljenju?
Prebivalci razvitega Zahoda se po sili razmer že počasi navajajo na nižanje standarda. Ponekod je te vrste tranzicija že v polnem teku, drugje je morda manj opazna, a boljšanje življenjskih pogojev v Aziji in nekaterih deželah Južne Amerike ustvarja na svetu nova gospodarska ravnotežja. Glede vodilnih skupin v teh državah pa bi rekel, da je njihova drža odvisna od njihove politične modrosti in moralnih vrednot, to je, ali služijo svojim rojakom ali jih izrabljajo v svojo korist.
Če pogledamo v Slovenijo in Argentino, bi lahko rekli, da sedanja vodilna plast liberalnih­ dedičev marksizma ni sposobna tega zaradi pohlepa po imetju in oblasti. Dokler jima vladajo taki ljudje, deželi nimata prihodnosti. Lahko životarimo, lahko zapravljamo rezerve ali si sposojamo denar, dokler nam ga kdo posodi, da se tako vzdržuje vladajoča elita, ne moremo pa skladno rasti. Tako je stanje tranzicije, ki v Sloveniji traja, z majhnimi presledki, že več kot 20 let. Tudi v Argentini je podobno, ker je imela v tem obdobju populistične vlade. Na eni strani torej populistična kratkoročna aktivnost, na drugi strani pa sebičnost skupin, ki so bile formirane v marksizmu in so danes navadni koristolovci. Tako v Sloveniji kot v Argentini je opozicija šibka, ker je populizem nalezljiv. Preiti iz kratkoročne vsakdanjosti v vizijo rasti ni lahko. Potrebuješ pogum, jasen cilj in politično moč. V Sloveniji ni skupine, ki bi bila sama sposobna tega, zato bodo potrebna zavezništva. Ob zavezništvu pa lahko marsikateri sicer dober program zvodeni. Kriza je tudi v tem pogledu lahko velika priložnost. Lahko bi pripeljala do tega, da bi se vsaj pomladne stranke zavedele kritičnega položaja, v katerem smo, si zastavile temeljit srednjeročni delovni program na področju gospodarstva, izobrazbe, kulture in socialne varnosti, kar bi morda nagnilo ljudi, da bi začeli voliti drugače.
Ali torej niti trezne volitve ne morejo prinesti korenite spremembe? Je tudi opozicija preveč okužena s populizmom?
Zdi se, da so zadnje čase v tem pogledu vse stranke v sebi razdvojene. Rekli smo, da je populizem nalezljiv in skušnjava hitrih volilnih uspehov marsikomu zamegli pogled, a imam vtis, da so v vseh pomladnih strankah še ljudje, ki jih populizem ni okužil. Poudaril bi rad, da kritika zgrešenih vladnih ukrepov ni dovolj. Potrebno je postaviti jasne cilje in zaorati na globoko. Populisti prirejajo diskurz po javnomnenjskih raziskavah. Odgovoren politični voditelj pa se zavzame za resnične potrebe ljudi, gospodarstva in civilne družbe, jih kritično presodi in usklajuje z danimi mož­nostmi. Potem deluje tako, da se čim temeljiteje izpolnijo, čeprav lahko vzame izvedba več časa in sadovi niso takoj vidni. Ker pa to zahteva zaupanje volivcev, se zdi kot začaran krog, posebno še, ker je celoten medijski aparat odvisen od tako imenovane levice. Vendar smemo upati, da se bodo pomladne stranke predstavile kot resnična alternativa kratkovidnemu levičarskemu populizmu ter da se bodo volivci streznili in nehali nasedati praznim, obrabljenim besedam. Ne glede na to pa bo prej ali slej prišel trenutek, ko se država ne bo več mogla zadolževati. Takrat bo populističnega diskurza konec, ker bo potrebna pomoč Evrope. Izpeljati bo treba reforme, ki bodo pomenile preureditev državnega proračuna, racionalizacijo struktur ter prodajo podjetij, od katerih živi bivša partijska elita. Vprašanje pa je, kakšna bo tedaj politična reakcija vladajočih krogov in medijsko usmerjane množice. A tudi na to bi morala imeti sedanja opozicija pripravljen odgovor.
Se vam zdi, da bo na zamenjavo miselnosti treba čakati izraelskih 40 let? Je to stvar časa ali stvar aktivnosti?
Za Izraelce je bilo 40 let potreben, a ne zadosten pogoj družbenega preroda. V tem času so se upirali svojim vodnikom in Bogu, a so kljub temu obdržali pametno vodstvo, ki je sledilo zastavljenemu cilju. Z zamenjavo generacij se bodo gotovo zmanjšali »egiptovski« vplivi, a to ni dovolj. Treba je delati in kazati na višje cilje. Vseh 40 let je Izraelce oblikovalo trdo življenje, pa tudi vzgoja. Spremenili so način življenja. Zamenjava generacij daje priložnost, a potrebno je globlje spreobrnjenje, ki je sicer verski izraz, a tudi na gospodarsko-političnem polju je treba zamenjati vrednote. Treba se je obrniti naprej, se zavesti, da gradimo državo za svoje vnuke. Nekoč je bilo nekaj naravnega, da so sadili drevesa, ki so rodila sadove prihodnjim generacijam. Danes malokdo misli tako. Danes nihče ne varčuje. Zdi se, da je kapitala na svetu preveč, zato ljudje ne varčujejo. Vendar kapital in dobrine ne bodo vedno poceni, zato bo življenje moralo postati bolj skromno. Takrat se bodo, upajmo, začeli ljudje v večjem številu ozirati po vrednotah, če jim bomo znali te prav prikazati.

stran: 044

Potrebujemo torej hudo krizo?
Krizni časi človeka prisilijo, da razmišlja, a ni prav, da bi čakali, naj kriza opravi, kar je dolžnost nas kristjanov. Ne glede na trenutne okoliščine pričnimo živeti bolj skromno, pa pogumno in veselo. Skromnost osvobaja prevelike navezanosti na materialne dobrine, predvsem pa na družbeno zahtevni videz. Tu vidim marsikje pomanjkanje v katoliški vzgoji, na kar opozarja tudi papež Frančišek. Na življenje ne smemo gledati negativno, poudarek naj bi bil, kako naj kristjani živimo, ne česa ne smemo. Prepovedi na Mojzesovih tablah so predkrščanski moralni minimum. Krščanstvo pomeni več, uči nas živeti pogumno, velikodušno, samozavestno, polno upanja, v ljubezni in veselju. Smemo upati, moramo zaupati Stvarniku, ker vemo, da nismo nikdar sami, da smo po Božji volji del občestva, ki presega prostor in čas. Treba je najti veselje v hvaležnosti, da smo in da smo lahko drugim ne le v pomoč, ampak tudi v veselje.
Predvsem v zadnjih sto letih so papeži izoblikovali trden socialni in družbeni nauk Cerkve, po drugi strani pa je človeštvo prav v zadnjem stoletju ta načela najbolj teptalo.
Res je, da so mnogi ta nauk teptali, a kljub temu je velik del evropske družbe po drugi svetovni vojni zrastel iz krščanskega družbenega nauka. Ne smete pozabiti, da so Adenauer, Schuman in De Gasperi – trije praktični, globoko verni katoličani – ustvarjali družbo, ki se je takrat dobro zavedala potrebe moralnih vrednot. Svobodni trg, ki so ga snovali omenjeni politiki, je danes poznan kot liberalna zamisel, a ima korenine v krščanskem srednjem veku. Petdeset let blaginje je Evropo poplitvilo, pozunanjilo, kljub temu pa so v Evropi še vedno politiki, ki imajo zdrave družbene poglede. Krščanska vest se še oglaša. In končno, mar ni vloga kristjanov, da smo v družbi kakor sol, ki izpolni svojo nalogo, četudi je manjšina? Vloge manjšine ni lahko sprejeti, a jo je mnogokrat treba. Vsi bi radi bili testo – večina, a to ni naš poklic. Biti moramo sol in družba mora biti zaradi nas boljša, pa čeprav ostajamo manj vidni.
Kaj pa v političnem kontekstu? Če ni večine, ni oblasti.
Voditi družbo s položaja oblasti je gotovo cilj vsake politike, a kristjan ne bi smel obupati, če tega ne doseže čez noč. Politika ni edini način spreminjanja družbe. Politika je pomembna, a je »krovno delo«, ki počiva na stebrih kulture in gospodarstva ter na temelju prevladujoče filozofije, vere ali svetovnega nazora. Pri nas pa se zdi, da bi kar vsi radi gradili družbo pri strehi. A tako ne gre. Pričeti je treba pri temelju in nadaljevati pri omenjenih stebrih.
Pri vsej katoliški aktivnosti, ki je ni malo, pogrešam formiranje, družbeno in versko vzgojo celotnih generacij. V Sloveniji so nekoč obstajala prosvetna društva, ki so izobraževala in formirala mlade, ki so razmišljali in čutili krščansko, ne glede na poklicno usmerjenost. Od tam niso izhajali le politiki ali duhovniki, marveč najrazličnejši poklici, kar je dalo družbi neki ton. Podobnega sistema sicer danes ni nikjer v Evropi, a generacija, ki je gradila Evropo, je izhajala iz katoliških društev. Danes nas je individualizem pripeljal do tega, da se vse dogaja v majhnih skupinah, ki so med seboj izolirane. To je, kot bi imel sredi razburkanega morja vsak svoj rešilni pas. Rešilni pasovi pa ne bodo nikdar ladja.
Zdi se, da je slovenska skupnost v Argentini poskrbela za tako formacijo. Mladina ima izobrazbo, duhovno formacijo, je šport­no aktivna …
Imate prav. Od prvih let je bila vzgoja naša glavna skrb. Zadnje čase pa je opaziti težave pri verski formaciji mladih. Na področju, na katerem smo bili pred desetletji najmočnejši, je začelo šepati. Če tega ne poživimo in poglobimo, ne bo šlo. Kjer ni močne vere, ni argumentov za odpoved in požrtvovalnost, Zdrave korenine, zdrav cvet Tamino Petelinšek potrebnih za življenje v skupnosti. To drži v diaspori, pa tudi v matični domovini.

stran: 045

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Zdrave korenine, zdrav cvet Tamino Petelinšek

stran: 046

V Sloveniji je verskega gibanja vendarle precej, krščanstva v politiki pa zelo malo. Zakaj ga ne znamo prenesti v javno delovanje? Zakaj kristjani ne premoremo toliko samozavesti, da bi si želeli voditi družbo?
To je resno vprašanje. O njem lahko razmišljava, ga poskusiva delno osvetliti, a le kot prispevek k poglobljenemu študiju naše psihe. Vse kaže, da slovenski kristjani zaupamo Bogu, bolj malo pa sebi in svojim bližnjim. To, kar se zdi na prvi pogled lahko celo krepostno, ni tako. Božji Sin nam je naročil, naj ljubimo Boga, pa tudi svojega bližnjega in sebe. Ljubiti pa pomeni tudi zaupati. Naše zaupanje Bogu naj bi bilo neomejeno, zaupanje bližnjemu pa odkrito, trezno in razumno. Vendar se zdi, da naše katoliško občestvo še trpi – po desetletjih verskega preganjanja in splošnega nezaupanja – zaradi nezaupanja do bližnjih in do sebe, kar se kaže v tudi pomanjkanju samozavesti in posledično tudi velikodušnosti.
Kjer ni medsebojnega zaupanja, pomeni, da so načete občestvene vezi, kar jemlje družbenemu organizmu trdnost, pa tudi potrebno gibčnost. Vprašanje je, kako vrniti ljudem medsebojno zaupanje, dokler so v družbi prisotne iste celice, isti vodilni ljudje, isti interesi, ki so v preteklosti nezaupanje povzročali. Pri nas po padcu komunističnega režima ni bilo lustracije, kar nam kažejo nekateri kot vzor strpnosti in nerevanšizma. Vendar ali ni s tem ostal v družbi prav virus nezaupanja? Nezaupanje pa ne prizadene le tistih, ki so bili nekoč preganjani. Nezaupanje se lahko prenaša iz roda v rod, od človeka do človeka in okuži vso družbo. Nezaupljiv človek se bližnjega boji, ne išče stikov, se izolira, kar pripelje družbo v bolesten individualizem in sektaštvo. Na ta način se v družbi s časom nezaupljivost lahko potencira, kar pomeni, da jo je treba pričeti zdraviti čim prej.
Kako vrniti ne le slovenskim kristjanom, temveč vsemu narodu zaupanje vase in v svoje­ bližnje? Na to vprašanje moramo katoliški verniki najti odgovor, če hočemo izpolniti svojo nalogo v družbi. Brez medsebojnega zaupanja v družbi ni optimizma, ni poguma za življenje, ni pravega veselja, ne more biti zdrave iniciativnosti. Približati se bo treba bliž­njim v veri, da je večina ljudi vredna zaupanja, čeprav ne vsi. Takih, ki zaupanja niso vredni, je razmeroma malo. Do teh je nezaupanje utemeljeno, do velike večine rojakov pa je na mestu zaupanje. Treba je ločiti med enimi in drugimi, pa tudi dopuščati, da si kdo zapravljeno zaupanje spet pridobi. Pri tem naj bi nam dajala zgled demokratična država, ki praviloma zaupa svojim državljanom. A ker zaenkrat pri nas ni tako, ne smemo čakati nanjo.
Pa še en razlog utegne pogojevati današnjo šibkost kristjanov v slovenski politiki. Po letih življenja v totalitarni državi, ki ni zaupala državljanom, so mnogi katoličani postali nezaupljivi do države, politike in institucij ter posledično tudi do demokracije. Ne verjamejo, da bi lahko na kak način vplivali na delovanje države. Njihovi nekdanji preganjalci so jih prepričali, da »so vsi politiki enaki«, da je politika nekaj nečednega in naj jo vodijo »tisti, ki znajo«. Najlažje je ostati »čistih rok« lepo ob strani in tožiti nad pokvarjenostjo tega sveta. Seveda je taka pasivna drža prav to, kar hočejo njihovi nasprotniki. Tudi iz te miselnosti je treba najti izhod, kar nas privede spet do vprašanja vzgoje, tako verske kakor družbene. Potrebno je poznati delovanje družbe, v kateri živimo, da se s poznanjem vrneta tudi razsodnost in pogum.
Povsod lahko opazujemo le počasne premike, prav najstarejša organizacija – Cerkev –pa je v zadnjem letu doživela veliko osvežitev. Papež Frančišek je prinesel nov veter, ne v teologiji, dogmah, ampak v pristopu. Preseneča vsekakor, da je po enem letu še vedno ljubljenec tudi sicer Cerkvi nasprot­nih medijev.
Mislim, da je papež Frančišek v marsičem podoben Janezu Pavlu II., le da živi v drugem­ obdobju in prihaja iz drugega kulturnega kroga. Janez Pavel je o problemih tistega časa govoril jasno, odprto, preprosto. Isti način govorice o drugih temah ima Frančišek. Je neposreden. Po drugi strani ima Frančišek prednost, da je imel pred seboj dva papeža, ki sta razvila močno doktrinarno osnovo. Njemu ne bi bilo treba napisati nobene okrožnice, ker lahko razvija svoj pastoralni vidik iz bogastva predhodnikov. Mislim, da se tega zaveda in hoče biti najprej in predvsem pastir. Ne postavlja novih norm, ampak skuša versko sporočilo približati ljudem. Zato si marsikdo njegove besede razlaga po svoje. Videli bomo, koliko časa bo to trajalo. Prišel bo trenutek, ko ta poljubna interpretacija ne bo več mogoča. Stvari bo treba pojasniti, a zdi se, da bo papež velik del te naloge naložil krajevnim škofovskim konferencam. Kot kaže, hoče decentralizirati ta del cerkvene strukture. Veselje ga je poslušati, ker predstavlja nov pristop do večnih resnic.

stran: 047

Ob njegovi obsodbi kapitalizma so ga liberalci obtožili, da je marksist. Znane so tudi njegove nekdanje povezave s peronisti v Argentini. Kako ga vidite v tej, gospodarski luči?
Nadškof Bergoglio je rad deloval v delavskem, še več, v obrobnem okolju, kjer prevladujejo peronisti, ki so v Argentini dosledno odklanja­li marksizem. Sindikati, ki so danes izgubili precej ugleda zaradi primerov korupcije in raznih političnih kompromisov, so nekoč, v prvih letih peronizma, opravili ogromno socialno delo. Bergoglio na političnem področju ni imel dosti izbire. Na eni strani je bil sicer socialno usmerjen, a ne homogen in ne vedno demokratičen peronizem, na drugi pa masonsko ali pa levičarsko usmerjene stranke. Zato lahko govorimo o njegovi naklonjenosti peronistom, ne pa o kakem sodelovanju s peronistično stranko ali sindikati.
Glede njegovega pisanja o gospodarskih temah pa lahko rečem, da ni napisal ničesar, česar ne bi bilo že v okrožnici Rerum novarum, kjer Leon XIII. svari pred takrat brezobzirnim liberalizmom. Kapitalizem zna biti tudi krut, kot je pokazal v času industrijske revolucije in tudi kasneje. To je bil divji kapitalizem, ker ni imel potrebnih omejitev. Take omejitve lahko izvajajo demokratične države, ker je kapital v lasti zasebnikov, kadar pa je država lastnik kapitala, ta nima nobenega nadzora. Država lahko omejuje ali usmerja delovanje lastnikov kapitala ter jim predpiše pravila igre. Kdo pa more postaviti meje državnemu kapitalizmu? Rerum novarum zahteva, da zasebni kapitalizem deluje v okviru pravičnih zakonov. In to želi tudi papež Frančišek.
V zadnjih desetletjih se je pojavila globalizacija. Prej so potrebno delovanje kapitala do neke mere omejevale države. Z globalizacijo, ki se je pojavila sprva kot tehnološki pojav, je kapital prvi skočil čez meje in zgodilo se je to – pred čemer so svarili že Adam Smith, Marx in drugi – da kapital, če nima omejitve, teži v koncentracijo. S tem pa dobiva moč, ki presega moč posameznih držav. Danes malokdo dvomi, da mora priti do neke globalne zakonodaje glede upravljanja in delovanja kapitala.
Papež tudi pravi, da ne verjame v avtomatičen pretok bogastva med družbenimi sloji. Tak pretok obstaja, a je tako počasen in malenkosten, da je s socialnega vidika zanemarljiv. Papež ne govori o ekonomski teoriji, temveč o socialni praksi. Pravični zakoni naj postavijo pravila in skrbijo za primerno delitev in pretok dobrin.
Ameriški konservativci, ki Frančišku očitajo marksizem, tega očitno ne poznajo. Marksizmu ne gre prvenstveno za delitve presežka, temveč za državno lastništvo produkcijskih sredstev, to je za državni kapitalizem. Ta je v popolnem nasprotju s cerkvenim družbenim naukom, ki svetuje odgovorno osebno in čim bolj razpršeno lastništvo kapitala.
Tudi v domači, slovenski Cerkvi je bilo v času režima v odnosu Cerkev – država marsikaj nejasno. A glede na gospodarske deleže Cerkve v pomembnih državnih podjetjih v rokah komunistov je očitno, da so povezave obstajale. Je to vzrok, da se Cerkev na Slovenskem še danes o preteklosti ne izraža jasno?
Da je Cerkev imela deleže v državnih podjet­jih, je težko razumljivo. Ne vem, ali je bila Cerkev v navezavi s sistemom, gotovo pa je bil ta ali oni predstavnik Cerkve v marsičem pod njegovim vplivom. Seveda pa je bila prisotna pri vodenju cerkvenega imetja tudi nesposobnost.
Prav bi bilo, da bi Cerkev razčistila odnose, ki jih omenjate. Ti so bili kdaj lahko naivni, vsekakor pa zgrašeni. Spomnimo se, da je celo vatikanska politika pred Janezom Pavlom II. želela vzpostaviti dobre odnose s komunističnimi vladami Vzhodne Evrope in s Sovjetsko zvezo. Kardinal Casaroli, ki je takrat vodil vatikansko zunanjo politiko, je bil mnenja, da bo komunizem trajal, zato naj bi z njim čim bolje sobivali. To, s krščanskim naukom neskladno miselnost, je presekal papež Janez Pavel II. ob svojem prvem obisku na Poljskem, ko je množici rojakov rekel, da se ne smemo bati in moramo v središče svojega živ­ljenja postaviti Kristusa. Ta poziv so Poljaki vzeli resno, mi pa ne, imam ta vtis. Zdi se, da je propad komunizma slovensko Cerkev presenetil in jo našel nepripravljeno, vsekakor bolj kot partijo, ki je tranzicijo pripravila.
Slovenija na mentalno in moralno razčiščenje še čaka. Samo transparentnost v Cerkvi, v gospodarstvu in v politiki, kruta transparentnost nam lahko povrne verodostojnost in zaupanje. Tudi to bo naloga novih nadškofov.

stran: 048

Zdi se, da nismo znali razločevati duhov.
Ne bi rekel, da ne bi znali. Verjetneje, da so se mnogi bali. Morda tudi niso pravilno ocenjevali globoke škode, ki jo je slovenski družbi in tudi Cerkvi povzročil komunistični režim. Marsikaj so pometli pod preproge zaradi »ljubega miru«, a so se pri tem hudo motili. Vedeti bi morali, da le resnica osvobaja.
Ni transparentnosti brez razločevanja, razčiščenja dejanj in pojmov, kar pokaže na skrite madeže in slabosti. Nekateri se razčiščenja bojijo, ker so krivi, drugi, ker se bojijo prevzeti nase težo dolžnosti. Bojazen in neodločnost imata za posledico nejasnost. Ali ste že kdaj slišali, da bi kdo rekel kakšno dobro besedo o Mahniču, ki je govoril o potrebi jasnosti? Ker bi bil ta mož lahko v marsičem zgled in komu budil vest, ga je bolje pogrezniti v prezir in pozabo, čeprav je svetniški kandidat krške škofije.
Zakaj po Vašem mnenju dr. Anton Mahnič med nami ni cenjen?
Da Mahniča blatijo nasprotniki Cerkve, je razumljivo. Da ga blatijo kristjani, pa bi rekel, da ni naravno. Omenil sem, da se nekateri verjetno bojijo njegovega zgleda. Potreba jasnosti v mišljenju danes ni manj potrebna, kot je bila pred sto leti in več ter tudi zdaj zahteva intelektualni napor in pogum. Jasno mora biti, v čem smo kristjani drugačni od sveta. Ne moreš živeti po pravilih nekrščanske družbe in trditi, da si kristjan. Mahnič je pokazal, kaj je kristjan dolžan zagovarjati v družbi in česa ne sme sprejeti. To je zahtevno in je zato vzbudilo odpor. Dovolj je bil preoster ton v njegovi idejni kritiki Gregorčičeve pesmi, da so ga mnogi obsodili, čeprav je imel prav. Da je kasneje šel Mahnič osebno prosit pesnika odpuščanja, nam pove marsikaj o tem velikem rojaku. Po drugi strani pa so ga nasprotniki napadali, ker je prišel v debati z njimi na dan z argumenti. Politični spor je prenesel na ideološko področje. Zanimivo, da prav zadnja leta v ZDA prihajajo katoličani menda prvič tudi tam do spoznanja, da družba, v kateri živijo, ni več krščanska, in se pričenja tudi med njimi podoben proces, kot ga je pri nas pričel dr. Mahnič s podporo škofa Jakoba Missie.
Danes mu očitajo, da je razdelil narod.
Slovenski narod, kot takrat večji del narodov Evrope, je bil dejansko že razdeljen. Takrat smo na eni strani imeli meščane, trgovce, urad­nike, svobodne poklice, ki so se ogrevali za liberalne ideje francoske revolucije, velik del prebivalcev pa so bili konservativni, katoliški kmetje. Ti so bili takrat glavni slovenski podjetniki. Zemlja je bila njihov kapital. Ker so začeli izgubljati posestva zaradi gospodarskih razmer, pa tudi zaradi pijače in dolgov pri krajevnih malih kapitalistih, so cerkveni krogi pričeli iskati zanje rešitev. Eden od namenov prvega katoliškega shoda je bil to stanje izboljšati in rešiti kmeta pijače in zadolženosti, hkrati pa ga izobraziti, da bo uspešnejši pri svojem delu. Tako se je s katoliškim shodom Cerkev postavila na stran slovenskega kmeta. Začela je z akcijami proti pijančevanju, z zadružnim gibanjem in s prosvetnimi društvi. To je okrepilo kmečki sloj, ki je postal manj odvisen od liberalno usmerjenega meščanskega kapitala.
Medtem je liberalizem v meščanskih krogih začel ljudi vzgajati v protiverskem duhu. Proti temu je nastopil dr. Anton Mahnič ter z revijo Rimski katolik kazal vernikom, v čem je liberalna miselnost drugačna od katoliške. Liberalci, ki se pojavijo najprej kot družbena plast, nato pa kot politična stranka, so bili zadovoljni z dotedanjim Bleiweisovim slogaštvom, ki ni imelo svetovnonazorskega predznaka. Upali so, da bodo lahko oni vodili slogaško politiko in ji dali liberalno vsebino. Mahničevo pisanje in katoliški shod sta to preprečila.
Kot vso evropsko družbo je takrat tudi Slovenijo razklal francoski liberalizem. In kakor drugod po Evropi je bil ta tudi pri nas kulturnobojen in protikatoliški. Mahnič je to jasno pokazal in opozoril, da so ljudje ta, takrat nov pojav, lažje opazili in razumeli. Tesno povezan s škofom Missio je odločno nakazal ločitev duhov, a razkola ni povzročil on.
Kaj je pravzaprav slogaštvo? Kako ga moralno presojate?
Sloga je lepa in potrebna družbena lastnost, a prav tako potrebna je različnost, pestrost. Slogaštvo je pomenilo odklanjanje slehernih idejnih ali političnih razlik v dobro narodni enotnosti. Spregledalo je, da je narod živo občestvo, v katerem naj bi sobivale različne težnje in pogledi na svet. Slogaštvo ni priporočalo strpnosti, temveč uniformnost. Zaradi sloge, ki je velika vrednota, ne moremo podpirati nemoralnih odločitev, sprejemati laži, molčati ob krivicah in odločitvah, ki škodijo skupnosti. Treba je imeti jasno lestvico vrednot in iskati čim večjo slogo, a ne na račun moralnih vrednot, ki presegajo področje koristi.

stran: 049

Je ta delitev naroda ista še danes ali ga je komunizem razdelil drugače?
Velik del liberalnih izobražencev je šel pri nas ob začetku revolucije s komunisti, a ne vsi. Med njim je prišlo do delitve. Dejstvo, da so bili nekateri liberalci kulturnobojni, to je versko nestrpni, drugi pa le pristaši liberalnega gospodarskega modela, je verjetno zaznamovalo tudi te odločitve. Vsekakor delitev, ki jo trpi naš narod danes, izhaja iz časa revolucije med drugo svetovno vojno. Nekdanja liberalna stranka je že med vojno opustila vse izraze kulturnega boja in je odkrito sodelovala z ostalimi demokratičnimi strankami v ilegalnem Narodnem odboru, kasneje pa skozi desetletja politične emigracije v Slovenske narodnem odboru, vse do slovenske osamosvojitve.
Glede na dogajanje v Sloveniji ne moreva mimo sprave. Ta izraz je danes že tako razvrednoten in zlorabljen, da redko najdemo koga, ki o njem trezno razmišlja. Naša politična emigracija pa ne le, da je odpustila, Vi govorite celo o zadoščevanju.
Govorim o zadoščevanju, ker mislim, da je to zanesljiva pot do sprave. Cerkev nam nudi z zakramentom sprave priložnost za spravo z Bogom in s tem nakaže vse elemente, ki so za to potrebni. Prvo je priznanje krivde, potem kesanje in trden sklep ter končno zadoščevanje. Mar ni prav zadoščevanje ena osrednjih skrivnosti krščanske vere? Božji Sin se je učlovečil, da je s trpljenjem in smrtjo na križu zadostil za grehe nas vseh in nas tako odrešil in spravil z nebeškim Očetom. Nakazal nam je pot.
Bi lahko to misel še malo razvili?
Sprava je potrebna, kjer je bila storjena krivica. S krivičnim dejanjem je ena stran ranjena, druga si je naložila breme krivde, hkrati pa so se med prizadetima osebama pretrgale vezi osnovne, medčloveške vzajemnosti. Sprava naj bi te vezi ponovno vzpostavila, rane zacelila in bremena olajšala. Vendar celo sprava ne more narediti, kot da krivice ne bi bilo. Potrebna pa je, da tako žrtev kakor krivec lahko prerasteta svojo prizadetost in pričneta spet soživeti v novem, medsebojnem razumevanju.
Jasno je, da je za dosego sprave potrebno primerna naravnanost obeh strani. Ker je med obema prizadetima kot nevidna zagozda neka določena krivica, je za spravo potrebno najprej, da obe strani krivico priznata in enako ocenita. To ni enostransko dejanje. Za odstranjanje te zagozde sta potrebna dva, tako krivec kakor žrtev. Imam vtis, da pri nas mnogi pojmujejo spravo kot enostransko nalogo tistih, ki so krivice trpeli. Ti poslušajo z ene strani vztrajno spodbujanje, naj odpustijo, z druge strani pa vedno znova očitke, da gojijo maščevanje. V čemer se obe strani očitno strinjata, je, da se je krivica resnično zgodila. Kajti kdor se boji maščevanja, ve, da bi to bilo posledica storjene krivice, in kdor govori o odpuščanju, s tem priznava, da se je krivica zgodila. Ni dvoma potemtakem, da je bila zagozda vsekana v naše narodno telo, vprašanje je, kako jo odstraniti, če sta za to potrebna dva.
Ker smo tisti, ki smo doživeli krivice komunistične revolucije in totalitarnega režima, po večini kristjani, smo te že davno odpustili in ne gojimo maščevalnosti do tistih, ki so jih zakrivili. Pomeni, da je roka odpuščanja že stegnjena, a še čaka, da bi jo stisnila roka obžalovanja. Pomeni pa tudi, da tako tisti, ki neprestano pozivajo k odpuščanju, kakor oni, ki govore o maščevanju, nimajo v mislih resnične sprave, kajti ne eni ne drugi navadno ne govore o vzporedni potrebi priznanja in obžalovanja storjenih krivic.
Ali je potemtakem med nami sprava nemogoča? Nič ni nemogočega, a ne pride samo od sebe. Priznanj krivde na osebni ravni in zato tudi osebnih sprav je med nami, hvala Bogu, več, kot si morda mislimo. Vendar bodo nosilci struktur, ki imajo od nekoč prizadetih krivic vrsto koristi in privilegijev, težko priznali in obžalovali dejanja in laži, s katerimi že desetletja svoje zločine opravičujejo. Tukaj gre za strukturo krivde in laži, ki posameznikom, ki jih omrežuje, onemogoča ali vsaj otežuje priznanje in obžalovanje zlih dejanj. To je glavna ovira, da ostaja med nami ponujena roka odpuščanja sama in da nemočno počiva na zagozdi, ki je sama ne more iztrgati iz občestvenega organizma.
Kaj zdaj? Ali čakati, da čas prinese svoje, da z zamenjavo generacij novo tkivo prekrije zagozdo, ki bo ostala v našem narodnem telesu za vedno kot nema priča hudih časov? Ali se naloga kristjana izčrpa z odpuščanjem? Mar naj brezbrižno živimo ob rojakih, ki so nesposobni obžalovati prizadeto krivico, kot da nam zanje ni mar? Mislim, da to ne bi bilo prav. Kajti če ti ljudje niso zmožni koraka do sprave z nami in ker ni v naši moči, da bi v tej smeri nagnili njihovo svobodno voljo, je potrebna Božja pomoč, da jih privede vsaj do sprave z Njim. To nas Življenje najde pot Tamino Petelinšek postavlja pred nalogo dejavne ljubezni, ki presega golo odpuščanje, postavlja nas pred nalogo zadoščevanja.

stran: 050

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Življenje najde pot Tamino Petelinšek

stran: 051

Zadoščevanje pomeni molitev, dobra dela, celo žrtev. Zakaj se o tem med nami ne govori, niti v Cerkvi?
Ne vem, zakaj se o tem navadno ne govori. Spomnil bi le, kar poudarja papež Frančišek, da smo Cerkev vsi krščeni verniki. To pomeni, da smo vsi dolžni iz vere živeti, si pri tem medsebojno pomagati in o skupnih nalogah razmišljati in govoriti.
Kot kaže, ta generacija vprašanja sprave ne bo rešila. Bo torej z njo umrlo ali se bo preneslo na naslednjo?
Tiha sprava med ljudmi je po mojem mnenju vprašanje časa in poteka že od povojnih let, ne glede na zunanje razmere. Gre za odnose med posamezniki oziroma med družinami. Mnogokje je do poravnav prišlo, kjer pa ne, se bodo hladni odnosi prenašali naprej in s časom, upajmo, pomirili.
Nekaj drugega pa je vprašanje sprave v družbi. Gre za zločine, ki ne zastarajo, in krivice, ki so prizadele in zaznamovale vso družbo. Če tega ne reši ta generacija, bo nerešeno vprašanje težilo naslednje rodove, dokler ne pride do pravične presoje obdobja revolucije in totalitarne države ter njihovih žrtev. Čas sam na sebi krvic ne odpravi, laži ne omili. Zato smo za utrjevanje pravice in spoznavanje resnice v družbi vsi odgovorni, v zavesti, da stojimo pred skrivnostjo človekove svobode in milosti spreobrnjenja.
V zadnjem času ste se večkrat oglasili in poudarjali tri besede: poleg zadoščevanja še življenje in svetost, ki po Vašem mnenju manjkajo v PIP-u. Vse bolj se mi zdi, da so prav te tri besede ključne za slovenskega kristjana, ob njih bi moral usmerjati vse svoje delovanje.
Mislim, da je med nami potrebno okrepiti življenje. Življenje je od Boga, smrt pa je posledica greha. Spomnimo se, da je Jezus rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Iskanje resnice in zvestoba poti, ki jo je nakazal Kristus, to je svetost, kar je poklicanost vsakega kristjana. Pomeni usmerjenost naše življenjske poti k Bogu. Je vprašanje neprestanega usmerjanja, sredi luči in senc, sredi večkrat nepoznanih križišč, k večnemu Cilju. Svetost zveni današnjemu človeku ekstremistično, a Jezus, ki nam je naročil, naj iščemo v življenju nedosegljivo popolnost, ni bil fundamentalist. Pokazal nam je smer.
Že davno pred osamosvojitvijo sem pisal, da bo po padcu komunističnega režima treba besedam vrniti pravi pomen. O tem so govorili tudi drugi, ker je bilo jasno, da je v navalu materialistične ideološke vzgoje in laži vrsta besed izgubila prvotni smisel. Tako je bila svetost laicizirana in nacionalni interes prilaščen od nekdanjih internacionalcev. Bral pa sem tudi, kako je med nami nekdo razlagal, da je treba začeti delati na kooperativizmu, ker naj bi to bilo čisto nekaj drugega kot zadružništvo, ki ga večina pozna le iz časov partijskega totalitarizma. In vendar so naši predniki gojili pravo zadružništvo že pred več kot sto leti. Tudi vzajemnost je bila nekoč vsakdanja beseda, danes pa govorimo le o solidarnosti, kot da je pred poljsko pomladjo ne bi poznali.
Komunizem je omajal vezi z našo katoliško preteklostjo ter osiromašil jezik. Zato mislim, da je treba ponovno razmišljati tudi o globokem pomenu besed, kot so življenje, zadoščevanje in svetost.
Vaše življenje in življenje drugih političnih emigrantov je močno zaznamovalo tudi trpljenje – najprej zaradi vojne, izgube bližnjih, izgube domovine, domotožja, borbe v novem okolju, sedaj hrepenenja po domači zemlji. Kako ste se soočali s trpljenjem? Kakšen je za Vas njegov pomen?
Trpljenje je del življenja. Lahko se mu upiraš in se zaradi njega čutiš nesrečen, lahko ga pa sprejmeš kot del preizkušnje, ki jo moraš preživeti. Gotovo ga je težko prenašati in ga lahko občutiš kot krivico, a je del človeške dediščine. Če ga ne sprejmemo, spoznamo le njegovo težo. Ko pa trpljenje sprejmemo, nas okrepi in v nekem pogledu lahko tudi pozdravi. Zgodi se, da je kdaj trpljenje tako težko, da človeka lahko zlomi. Tudi Kristusovo trpljenje na Oljski gori je bilo premočno za njegovo človeško naravo, zato je takrat prosil za pomoč Očeta. Kot vedno, nam je tudi v tem pogledu dal zgled. Kadar zagrne človeka val trpljenja in čuti, da mu zmanjkuje moči, je treba prositi za Božjo pomoč. Prednost, ki jo imamo kristjani, je v tem, da vemo za smiselnost trpljenja in da nas to približa trpečemu Kristusu ter povezuje s skrivnostjo odrešenja.
Generacija politične emigracije, ki je na svoji begunski poti prišla sem, je res živela iz vere in z Božjo pomočjo je šlo. »Križa teža in plačilo«, geslo našega škofa Gregorija Rožmana, je bilo v veliki meri tudi vodilo njegovih vernikov.

stran: 052

Omenjate politično emigracijo. Lahko na kratko opišete »vrnitev« zgodovinske SLS iz izseljenstva v domovino, prav v tem obdobju ste ji namreč predsedovali?
Dr. Miha Krek, načelnik SLS, je bil takoj po vojni med ustanovnimi člani zveze srednjeevropskih krščansko demokratskih ljudskih strank. Od takrat ima Slovenska ljudska stranka mesto v krščansko demokratski Evropi. V času mojega predsedovanja SLS, od 1984 dalje, je bil naš predstavnik v tej Zvezi podpredsednik stranke dr. Peter Klopčič iz Kanade. Ker nas je lahko zastopal le na srečanjih v Angliji in Španiji, mu je pomagal požrtvovalni Marjan Struna, ki je živel v Franciji in je pokrival zvezne sestanke v Franciji in Nemčiji. Tako so nas evropski krščanski demokrati zelo dobro poznali že precej pred osamosvojitvijo. V začetku leta 1989 me je poklical Ivan Oman, ustanovitelj Slovenske kmečke zveze, s katerim se še nisva osebno poznala, in mi povedal, da so v Sloveniji odprli register za vpisovanje novih političnih strank ter da se boji, da bodo komunisti uporabili zase ime Slovenske ljudske stranke. Ker nismo imeli v Sloveniji nikogar, ki bi SLS mogel registrirati v imenu stranke v zdomstvu, sem pooblastil Omana, ki je dal besedo, da bo stranko vpisal na svoje ime, a da tega imena ne bo uporabil brez dogovora z nami, ko »bomo vsi skupaj«. Obema je bilo takrat jasno, da jugoslovanski komunistični režim razpada. Oman je obljubo izpolnil in besedo držal.
Pozneje sva nekajkrat govorila z Omanom in tudi s Peterletom o potrebi združitve vseh krščansko demokratskih strank pod imenom SLS. Bil sem mnenja, da naj bi to storili čim prej, ker se v volilnih kampanjah lahko pojavijo nepotrebna nasprotovanja in nesporazumi. Drugi so menili, da je iz taktičnih razlogov bolje odložiti to na čas po volitvah, a se je zgodilo prav to, česar sem se bal. V zdomski SLS – krščanski demokraciji, kot je bilo že desetletja uradno ime stranke, smo se kmalu pričeli pripravljati na združitev s Slovenskimi krščanskimi demokrati, kar je bilo storjeno na kongresu SKD leta 1992. Slovenska kmečka zveza se je med tem preoblikovala v stranko, ki je dobila precej članstva iz bivšega levo usmerjenega agrarnega sektorja. Tem se je posrečilo prevzeli vodstvo stranke, ki so jo preimenovali v SLS. Ivan Oman je v znak protesta iz nje izstopil in pristopil v SKD.
Zdaj, ko se govori o povezovanju SLS in Nove Slovenije, se pojavljajo isti akterji, ista imena kot takrat. Kaj menite o povezovanju?
Mislim, da je prav, če se združita, ker imata veliko skupnega in sta vsaka zase šibki, a ne za ceno idejne jasnosti. Vprašanje je, kakšna bi bila načelna vsebina nove, združene stranke. En tak poskus je v preteklosti zaradi vsebinske nejasnosti slabo končal. Upajmo, da ne bodo ponavljali istih napak.
Zdi se, da nimamo politikov z vsebino, ampak le PR-ovske strokovnjake ali nestrokovnjake. Kje se je izgubila vsebina?
Ne bi rekel, da nimamo politikov, morda bi potrebovali več razgledanih državnikov. Res pa je zdajšnje ravnanje opozicijskih strank v marsičem težko razumljivo. Ustvarjajo vtis, da ne vedo, kaj hočejo. Izgubljajo dragoceni čas in sile v medsebojnih trenjih. Doživljamo izredno hudo gospodarsko krizo, a ob vladni neodločnosti ne predstavijo alternativnih rešitev. Biti proti ni dovolj. Kjer ni vizije, je težko pravočasno in pravilno ukrepati.
Smo brez vizije tudi zato, ker o sebi nikoli v zgodovini nismo sami odločali?
Ne bi rekel, da nismo nikdar odločali o sebi, a pustiva to zgodovinarjem. Vsekakor je v preteklosti, ko je bilo morda manj političnih izkušenj, slovenski narod imel vizijo. Vodili so ga ljudje, ki so imeli široka obzorja in so imeli svoj narod radi. Sledili so jim tisoči, ki so čutili enako. Vizijo dobite, ko neko stvar resnično poznate, jo imate radi in skrbite, kako bo rasla. Kako gledamo na otroke? Mislimo, kako bodo rasli, kaj bo iz njih, skušamo jih razumeti, skrbimo zanje. To je dano v naravo. Če pa je za nekoga družba, v kateri živi, le material, delovna sila ali porabniška masa, ga zanima le, kaj bo iz nje iztisnil zase. Danes. Zadovolji se s tem, da se »znajde«. Znajti se, to je isto kot »nadmudriti« bližnjega. To je sebičnost, o kateri smo že govorili. Kdor je zagledan vase, kdor nima nečesa rad, nima vizije, zanima ga le trenutna korist. Lovi trenutke.
Ob velikih dosežkih slovenskega naroda, med katerimi gotovo lahko na prvo mesto uvrstimo osamosvojitev, se ne moremo izogniti občutku, da za nami stoji neka mogočna sila – slovenski mučenci. A kje je ta duhovna moč zdaj, ko se zdi, da država tone na vseh področjih?
Tudi jaz verjamem, da se imamo za osamosvojitev v veliki meri zahvaliti slovenskim mučencem. Lahko bi rekli, da so oni svojemu narodu pomagali, mi pa smo nanje počasi pozabili. Res smo lahko srečni, da imamo blaženega Grozdeta, a zanj se imamo zahvaliti predvsem papežu Janezu Pavlu II., ki je spomnil slovensko Cerkev, da ima mučence. Na poti do priznanja mu bo sledil še ta ali oni posameznik, kar je razveseljivo, vendar imamo na stotine znanih in neznanih mučencev iz dobe komunistične revolucije in tudi po njej. Imena nekaterih hranijo v nadškofijskih arhivih, a se o njih ne govori, kot da ne bi znali prav ceniti njihovega zgleda, niti nadnaravne vrednosti njihove žrtve.

stran: 053

Tudi v prvih letih krščanstva so mučence njihovi krvniki obtoževali, da so sovražniki države in cesarja, prerekli so jim vse in poganska javnost se jim je posmehovala. A takratni kristjani so svoje mučence častili, občudovali, se jim priporočali od prvega trenutka naprej – sto let, dvesto let, tristo let in vse do danes. Več ko je bilo mučencev, bolj so jih častili v veri, da je kri mučencev seme novih kristjanov. Pri nas pa je, kakor bi mučence ponovno zakopali, da se ne bi zamerili družbi, v kateri živimo. Oni nas niso zapustili, nas pa še čaka naloga, da počastimo njihovo žrtev, osvetlimo njihov zgled in jim izkažemo hvaležnost.
Če se obrneva še k slovenski skupnosti v Argentini, ki jo vedno občudujemo – kot politična emigracija je namreč ostala trdna, izjemno živa, izpolnila je svoje poslanstvo. Od osamosvojitve dalje pa se zdi, da je ostala brez cilja, da nekje tava …
Že precej pred osamosvojitvijo sem opozarjal, da bo, ko bo politična emigracija izpolnila svoje zgodovinsko poslanstvo, v veliki meri odvisno od Slovenije, ali bo znala sprejeti in uporabiti svojo diasporo. Diaspora, posledica velike nesreče, je še neuporabljen kapital slovenskega narodnega občestva. Politična emigracija je imela svoje poslanstvo, ki ji je dajalo smisel in življenjsko silo. Zdaj bi poslanstvo lahko bilo povezovanje, medsebojno dopolnjevanje in oplajanje, večanje kulturnega in gospodarskega potenciala z matično in zamejsko Slovenijo. V zdomstvu naj bi videli slovenske postojanke v svetu. A če država ne bo znala teh silnic oživljati, gojiti, uporabiti in stkati iz njih kulturne in gospodarske mreže, bo ta zgodovinska možnost prej ali slej izgubljena.
Kaj Vam pomeni Slovenija? Kaj ste čutili do nje pred 40 leti, kaj pred 20 in kaj danes?­
Mislim, da skoraj enako. Vedno je bila domovina. Včasih je trpela na en način, včasih na drug, a vedno je bila moja domovina.
Kaj pomeni domovina?
To je kraj, kjer so korenine mojega rodu in moje kulture. Slovenija je sicer majhen, a zelo jasno definiran del Evrope. Geografsko, zgodovinsko, kulturno in politično smo v družini evropskih narodov nekaj različnega, posebnega. Smo! To se ne izgubi v neki evropski ali globalni splošnosti. Vsak človek je s svojo enkratnostjo nekam vsajen in to vsajenost je treba hvaležno sprejeti in gojiti, ker edino iz nje lahko rasteš.
Večkrat ste omenili potrebo vizije, dolgoročne zamisli za slovensko državo in slovenski narod. Kako gledate vi na slovensko prihodnost?
Če govori o prihodnosti neka stranka in je to izraz politične volje, ali če razpravlja o njej skupina oseb, ki hoče prekvasiti družbo, pravim temu vizija. Ta je pred programom, ki je konkretna pot do njenega dosega. Moji pogledi na prihodnost našega naroda in države pa so lahko le želje in pa – upanje.
Sloveniji se bo odprla doba novega zagona, ko bo rešila dve temeljni vprašanji, ki jo priklepata k tlom, da se ne more dvigniti iz meglene pritlehnosti. Eno je razčiščenje revolucionarne in totalitarne polpreteklosti z zavezanostjo resnici in pravici, kar bo privedlo do umiritve notranjih napetosti. Drugo pa je rešitev demografskega primanjkljaja z odločitvijo za življenje, z dvigom rojstev in z vzporednim manjšanjem umorov nerojenih otrok. Tako bodo dani osnovni pogoji za kulturno in gospodarsko rast ter za politično trdnost države.­
Slovenija mora postati resnična pravna država in demokratična republika, ki bo ob varstvu svobode in uresničitvi življenjskega potenciala slovenskega naroda skrbela za blaginjo vseh prebivalcev; kjer bo neodvisno sodstvo preprečevalo sistemsko in kaznovalo sleherno korupcijo; kjer bo zaupanje pravilo in nezaupanje izjema; kjer bo medijska ponudba pestra in raznolika; kjer bodo tekmovala na trgu domača in tuja podjetja ter bodo sindikati branili koristi zaposlenih brez političnih navez in kompromisov; kjer bo vitka in gibčna državna uprava v oporo zasebnemu gospodarstvu ter okvir in ne oklep civilni družbi.
Slovenija ima izredno pomembno strateško lego v Evropi. Njeno ozemlje je naravno križišče in stičišče vzhoda in zahoda, severa in juga, ki pa ga na vseh robovih križajo državne meje sosednih držav. Te meje, ki so bile včasih skoraj neprehodne, so danes Pravna in demokratična republika za blaginjo vseh Tamino Petelinšek simbolične črte in nas ločijo od rojakov na drugi strani meje manj kot mentalne meje, ki jih nosimo v sebi od nekdanjih časov. Ločujejo nas, kolikor to dovolimo sami. Republika Slovenija naj postane gospodarsko tako razgibana, podjetna in inovativna, kulturno pestra in živahna, njeni prebivalci velikodušni, odprti in razgledani, da bo dežela pod Triglavom izžarevala življenje ter postala privlačna za rojake, ki živijo onkraj meja, pa tudi da bo njihove poglede, storitve in izkušnje sprejemala kot doprinos k blaginji in skupnemu kulturnemu zakladu. Kulturna in gospodarska izmenjava med rojaki na obeh straneh meja bo tedaj tako vsakdanja in samoumevna, da se bo povečala samozavest in se bo slovenska jezikovna meja pričela vračati na nekdanjo obsežnost. Začutili bomo tudi s srcem, kar vemo, da imamo ob različnih državljanstvih isto narodnost, da imamo ne le skupno preteklost, ampak tudi skupno prihodnost.

stran: 054

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Pravna in demokratična republika za blaginjo vseh Tamino Petelinšek

Osmina slovenskega življa prebiva in dela v različnih državah, na raznih celinah zemeljske oble. Slovensko izseljenstvo, Slovenija v svetu je bila skozi sto in več let del slovenske realnosti, a večina rojakov jo je sprejemala kot neizogibno izgubo življenjske sile. V zadnjih desetletjih je tehnologija razdalje skrčila. Dane so možnosti povezave slovenskih talentov, izkušenj, podjetnosti in volje do življenja kjerkoli so, ne glede na razdalje. Slovenskim podjetnikom in umetnikom v domovini in po svetu naj bo, tudi s pomočjo rojakov iz diaspore, ves svet priložnost za poklicni razmah. Slovenci iz matične republike naj imajo prijateljske, študijske in poslovne stike s slovenskimi vrstniki, ne le v bližnjem zamejstvu, marveč tudi po širnem svetu, ki je dvakrat zanimiv, če ga spoznavaš skupaj z rojakom, domačinom, ki ti je blizu in ki mu lahko nato vrneš gostoljubje na domači zemlji. Tako se bodo pletle vezi med matičnim, zamejskim in zdomskim slovenstvom v krepko narodno občestvo, v našo skupno Slovenijo.