Avtor: Lenart Rihar

Prav ta čas prihaja na tržišče težko pričakovana knjiga Alaina BesançonaZlo stoletja. Prebrati bi jo morali vsi, saj govori, čeprav z motrenjem totalitarne preteklosti, o naši prihodnosti. Prihodnosti pa v tem, kar gledamo okrog sebe v polju kulturnopolitičnega, prav gotovo ni. Če pogledamo politični vrh, vidimo zavestno naslanjanje na jugo-boljševizem – od vsakršnega agitpropa do nikakršne gospodarske politike. V ozadju čutimo nekdanje veljake. Njihova tarča ni samo omenjena elita, pač pa svoje ideje prek različnih aktivistov cepijo med razočaranimi in stiskanimi ljudmi. Če jih ne spravijo v pogon za svoje destruktivno delo, jih odvrnejo vsaj od nujnega deleža, ki bi ga morali prispevati demokratični strani.

Kaj počne demokratična stran z zaupanjem svojih volivcev, pa je spet drugo vprašanje. Stežka smo poslušali trdo besedo, ki jo je Zaveza namenjala krščanski demokraciji, ko se ji je v devetdesetih letih zdelo nadvse pomembno »biti zraven«, denimo pri Drnovškovi vladi. Skozi leta se je potrdilo, da je imela Zaveza prav. Za tisti čas bi strogost lahko omilili z dejstvom, da je šlo za začetke in da je bil tam vsaj vtis velike politike. Danes pa je znotraj zdravega razuma, osnovne življenjske orientacije in minimalnega političnega instinkta povsem nemogoče razumeti, kako vodstvo sorodne stranke izkazuje največji sprotni angažma zadnjih let pri nekem (najmanj kar lahko rečemo) vprašljivem zakonu s pregovorno (!) kočljivo tematiko, ki ga je v parlamentarno proceduro poslala »stožiška« vlada in ki (najmanj kar lahko rečemo) za sprejetje ni potreboval opozicijskih glasov. Kje je tukaj občutek za volivca, zvestoba izvoru in programu, smisel za smer, vodenje in rast stranke, razumetje slovenskega tukaj in zdaj?
Jedrni volivec je tako znova skrajno neprijetno razpet, saj si njegov vrednostni svet zastavlja pravkar zapisana vprašanja, obenem pa mu je samoumevna tudi zvestoba lastni stranki in praviloma tudi vodstvu; celo takrat, ko slednje idejnega kapitala stranke ne povzema in ne živi ali pa ga ni sposobno prevesti v resno politično delo. Povsem prezrto in skoraj povsem neraziskano je, koliko krivic, ponižanj in onemogočanj je moral ta volivec pretrpeti pod boljševizmom, ko je ostajal zvest slovenstvu in krščanstvu. Iz Egipta je poln upanja izšel kot zmagovalec, a vedno nova zlata teleta, ki mu jih pripravljajo rojaki, mu grenijo častitljiva leta. Začuden ugotavlja, da je Egipt mogoč tudi zunaj njega, tudi na svobodi. Ne samo Egipt, tudi Egipčani so se pretihotapili v nov svet; na zborovanjih poveličujejo zatiranje, vabijo v nekdanje čase in že odkrito propagirajo sužnjelastništvo. Če naš človek od suženjstva ni pričakoval več od mizernega zunanjega preživetja in je za duhovni razmah skupaj z negovanjem ideje o svobodni deželi skrbel v notranjem eksilu, so ga upravičena pričakovanja na drugi strani Rdečega morja po desetletju, dveh, poltretjem začela tirati v obup.
Slovenija postaja karikatura obljubljene dežele zato, ker ni znala ali ni hotela ločiti med suženjstvom in svobodo, ker med njima ni vzpostavila nepremostljivega preloma. Vsi vemo, voditelji katere stranke so zadnji, ki bi si smeli privoščiti zadevno zamegljevanje. Kaj šele denarno nagrajevanje pretihotapljenega faraončka ali »konstruktivno sodelovanje« pri egiptovskih tajnih službah, ki so njihovim ljudem prizadejale največ gorja. Jasna stališča bi jih že v izhodišču varovala pred kakršno koli zlorabo te ali one politične konkurence.
Popolnoma jasno je, da omenjena primera, se pravi dodaten privilegij prvemu izmed privilegiranih ali različica zakona o tajnih službah, sama na sebi nikakor nista bistvenega pomena. Težava je v tem, da kažeta na osnove, na katerih sta sploh mogoča. Te osnove pa so razlog skoraj vsemu, kar nas od pravične in uspešne družbe loči. Kdor razume, kakšen svet je nasledila mlada slovenska demokracija in kako malo ga je uspela razgraditi, bo samodejno obvarovan neštetih podobnih napak. Ključ za rešitev je torej, kot Zaveza brez prestanka poudarja, razumetje stvari. A ker domača beseda prevečkrat ne dobi ustreznega mesta in učinka, predlagamo misli tujca Alaina Besançona. Gre za trikratnega doktorja, tudi zgodovine, člana Francoskega inštituta, ki je bil pet let član komunistične partije – vse do objave Hruščovovega poročila leta 1956. Ni mogel razumeti tistih, ki so tudi po Poročilu ostali člani francoske komunistične partije. One, ki so jo zapustili, pa ločuje na tiste, ki so si mirno odpustili članstvo v taki organizaciji, in na tiste, ki si niso. Sam si, osramočen, jezen in prevaran, ni mogel odpustiti. Škodo zaradi lastne zablode je hotel popraviti. Več desetletij je vztrajal v poglobljenem raziskovanju ruske zgodovine in sovjetskega komunizma. Da bi razumel. Prepričan je, da bo na sodišču vse človeške zgodovine proces zoper komunizem osrednjega, prav posebnega pomena. Živi v upanju, da mu bo ves dolgoletni napor, ki ga je vložil v raziskovanje, štet v odpuščanje.

stran: 002

Slovenije v njegovi knjigi, razen v predgovoru, sicer ni, a zato jo spremlja odlična študija slovenskega zgodovinarja mag. Jurija Emeršiča. Njegov tekst nakazuje, kako premoščati umetno vrzel, ki se jo v javnosti skuša ustvariti med zakonitostmi sovjetskega in jugoslovanskega boljševizma. Kdor uspe zaobiti splošno javnomnenjsko prizmo, bo zlahka stavek za stavkom prevajal v slovensko stvarnost; najprej takratno, totalitarno, med letoma ’45 in ’90, potem pa še v neštete tranzicijske transmisije.
Denimo o tem, kako je represivno jedro varovano s skrajno gosto ideološko meglo. »Četudi je bila posoda skrivnosti o uničevalnih operacijah predrta, je bila luknja zamašena s splošno voljo do nejevernosti.« Vemo za stotine grobišč, a kot da nočemo verjeti … Če bi pričevanjem verjeli, bi bili prisiljeni korenito spremeniti svoj pogled, ker bi ta vodil v povsem neverjeten svet, pokoren neki zablodeli logiki. Avtor navede primer: »Ko je David Rousset sprožil vprašanje o sovjetskih taboriščih malo pred letom 1950, je bil to škandal. Sartre je brez težav dokazal, da je koncept taborišča v protislovju s socialističnim pojmovanjem in ga zatorej ni moglo biti. Leta 1948 je med Kravčenkovim procesom gospa Buber-Neumann izzvala proteste s svojo izjavo, da je v nemških delovnih taboriščih zaznala ostanke prava, ki jih ni bilo v sovjetskih taboriščih, kjer je bila zaprta, preden jo je Stalin izročil Hitlerju.« Komunizem pozno v tranzicijo ohranja stanje popolnega zanikanja. Nedavno si ga je samoumevno privoščil nekdanji partijski poglavar v slovenskem parlamentu. Privoščijo pa si ga tudi vsi njegovi podaniki, ki sestavljajo današnjo vladno koalicijo. Ne obstaja nič, dokler se ne odpre zemlja in pred nami vstane rov sv. Barbare. A še njen učinek, ki bi moral biti tektonski, se uspe izničiti. Slovenija je zaradi slepilnega manevra o drugačnem obrazu svojega boljševizma potrebna toliko večje pronicljivosti. Posebno zato, ker drži, da nas ni okupirala Sovjetska zveza in da je večina smela kupovati margarino v Avstriji.


Avtor nevarnost komunizma poudari prav na tej točki, kjer najraje klecamo; češ, ideja je pa dobra, to in to je bilo pa dobro. A prav zato je slabši od nacizma. Nevaren je prav zato, ker je njegova vzgoja zahrbtna, postopna in svoja slaba dejanja preoblači v dobra. »Ozračje vsesplošne laži se je zgoščevalo, medtem ko so se dejstva oddaljevala od besed, ki bi jih morala opisovati. Dobro se je na vso silo uveljavljalo, da bi zanikalo resničnost zla.«

Knjiga natančno prikazuje, kako je bila resničnost nadomeščena s psevdoresničnostjo. »Ustanovili so posebne enote lažnih novinarjev, lažnih zgodovinarjev, lažne literature, lažne umetnosti, ki se je pretvarjala, da je fotografsko odražala fiktivno stvarnost. Lažno gospodarstvo je proizvajalo izmišljene statistike.« Tako je bilo in enako delovanje v istih negativnih slovenskih silah čutimo tudi danes. Boljševiška »premoč je bila prav v tej profesionalnosti, ki vključuje zvijačo, potrpežljivost in razum v odnosu do želenega cilja. Kljub vsemu je šlo samo za uničenje. Gradnja ni možna, ker je cilj nesmiseln. / … / Komunizem je bolj sprevržen od nacizma, ker od človeka ne zahteva, da bi bil zavestno udeležen pri zločinu, temveč uporabi vsesplošni čut pravičnosti in dobrote, da po vsej zemlji seje zlo.«
»Ko je bežen tresljaj zrušil hišico iz kart, ki bi se lahko sesula prej ali kasneje, se nam je pokazalo post-komunistično obzorje: mafija in na pol klošarji, ki nimajo moči niti, da bi se spomnili.« S čimer se milijarderstvo ne izključuje … Besançon nekje navaja, koliko zahodnih politikov je bilo prevaranih, ker so verjeli, da so jih sprejeli člani vlade, župani ipd., ne pa partijski funkcionarji. Vprašanje je, če ne bo pronicljivost kakega drugega avtorja čez leta razlagala, kako so se zahodni politiki na iste limanice lovili tudi v tranzicijskem času. Le da so jim družbo delali tudi premnogi plitvi domači politiki t. i. izvorno demokratičnih strank.

stran: 003

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Vem, da bo zopet pomladTamino Petelinšek

stran: 004