Avtor: Brane Senegačnik

stran: 006

stran: 007

To, kar je nad življenjem

»Trdno verjamem, da morajo koncentracijska taborišča še naprej obstajati, vse dokler bodo obstajali ljudje, kakršen je Aleksander Solženicin. Morda bi morala biti tudi malo bolje varovana, da takšni ljudje, kot je on, ne bi mogli priti iz njih.«1 Ob teh besedah Juana Beneta se morda kdo spomni na razvpiti grafit Luke Jurija: »Zakaj protestirati proti proslavi domobrancev? … Nekaj jih je preživelo, jugo neučinkovitost pač.« Slavnega španskega modernističnega pisatelja je izzvala Solženicinova izjava, da je v postfrankovski Španiji veliko več svobode kot v Sovjetski zvezi, mladega slovenskega politika pa proslava ob 70-letnici domobranstva v Rovtah. Prvi je kasneje svoje misli »absolutno potrdil«, dodal je, da je bil še preveč vljuden, in v negativnih odzivih, ki jih je sprožil, prepoznal slabo vest svojih kritikov. Drugi se je nekako opravičil in pojasnil, da je hotel dejansko izraziti nestrinjanje »s protestiranjem proti domobranski folklori«. Različni časi, kraji in značaji – vse to in še mnogokaj daje besedam dejanski pomen in začrtuje razliko med njimi.
In vendar imata obe izjavi globoko na dnu, zavestnem ali nezavednem, nekaj skupnega: idejo, da so ideje več vredne od človeških življenj. To velja seveda za »moje« ideje: tiste, ki jim sledim sam; in za življenja drugih, tistih, ki stojijo tem idejam nasproti. V posebnih zgodovinskih in psihičnih okoliščinah se sicer dogaja tudi, da ljudje žrtvujejo lastno življenje za nasilno uresničitev kake ideje (to je nekaj povsem drugega od primerov, v katerih ljudje s svojimi življenji branijo druga življenja), a ima oboje isto podlago: zaničevanje življenja, ki ni več presežna, nedotakljiva resničnost, temveč samo še »manjša ideja« in sredstvo za uresničitev tiste »prave« in »največje«. Moderno »demistificirano« kulturo zaznamuje paradoksna dvojnost: izključujoče, skoraj malikovalsko povzdigovanje (razumljivega in obvladljivega) tostranstva na eni in brezobzirno, ničemur odgovorno gospodarjenje z njim na drugi strani. Subjekt se je neovedeno ali vsaj nepriznano preselil v nekakšno transcendenco in začel iz nje obvladovati resničnost. Tako je postalo nepristno vse: imanenca in transcendenca, naravno-zgodovinski in presežni svet.

Dobri ljudje – slabi praktiki in izdajalci

Zgoraj navedeni izjavi zato na prvi pogled ne delujeta kot tradicionalni, »starosvetni« fanatizem, temveč kot priložnostni cinizem ali eksces temperamentnega posameznika. V resnici sta prej izraz pristnega moralnega ogorčenja in sta logična izraza neke miselnosti. To miselnost je zelo težko poimenovati. Benet je pripadal nekomunistični španski levici, Juri pripada slovenski postkomunistični levici, ujemata pa se v točki, ki je nadvse pomembna, vsaj zame bistvena: v odnosu do individualnega človeškega življenja. Poleg tega je velik del intelektualnih in kulturnih energij njenih promotorjev, marksistov in nemarksistov, povsem očitno usmerjen v prikrivanje tega, da je zaničevanje (ne-mojega) človeškega življenja njena logična posledica. (A le tedaj, kadar je to koristno glede na družbeno vzdušje; v drugačnih razmerah se, nasprotno, ravno to z zanosom poudarja – pred časom je takšna govorica začela spet obvladovati ne le ulico, temveč tudi velik del kulturnega esteblišmenta.) Verjamem, da ne avtorja navedenih izjav ne velika večina ljudi, ki priznava isto ali podobno ideologijo, ne ravna dosledno v skladu s to logiko; verjamem celo, da je večina ne bi (ali vsaj ne z lahkoto) udejanjala v vsej radikalnosti. Razlogov za to je toliko, kot je teh ljudi, najbrž še več, a v vsakem primeru je njihovo ravnanje v nasprotju z idejo, ki je zapisana na njihovi zastavi.
Danes je slišati tudi iz ust kakega nesporno razumnega in demokratično opredeljenega človeka, da so ideologije, ki so neločljivo zvezane z nasiljem (čeprav morda tega ne priznavajo izrecno, kot npr. demokratični socializem), lepe ideje, ki pa se lahko izrode v grozljiva dejanja. Celo sedanji papež pripoveduje, da je med marksisti spoznal čudovite ljudi. Kaj je lepšega od takšne človeške občutljivosti cerkvenega poglavarja? Vseeno morda ni odveč pripisati: ti čudoviti ljudje so bili slabi praktiki ali teoretiki, mogoče zagovorniki ene tistih razvodenelih, »počlovečenih« različic marksizma, ki ne s filozofskimi izhodišči ne z realno zgodovinsko prakso niso imeli prave zveze.
Najbrž ima marsikdo podobno izkušnjo. Moj pokojni sorodnik, partizanski kurir in goreč član zveze borcev, je bil tak čudovit človek. Ne verjamem, da je prav veliko ljudi pripravljenih leta in leta tako požrtvovalno skrbeti za bolno ženo, kot je skrbel on. In – saj veste, koliko prijateljev imate, na katere res lahko računate? Nanj je bilo vedno mogoče: najsi je šlo za električna popravila ali za dobro vzdušje pri večerji, za nasvet glede obrtnika ali za obvladovanje vrtnega žara. Človeška inteligentnost mu je branila, da bi načenjal teme, ki so nas delile. Res da mu je kot »zmagovalcu«, ki se je v naši bivši domovini počutil doma, bilo laže gojiti takšen odnos, in res je, da so tudi moji najbližji z neverjetno rahločutnostjo šli mimo vsega, kar se jim je v družbi dogajalo. A vendar: bil je odličen družinski prijatelj, eden najboljših, ker ideje, v katere je sicer strastno verjel, na naše odnose niso prav nič vplivale. In te niso bile lepe, ker so zaplajale smrt, rojevale laž in preganjale mišljenje. Živelo se je, hvala Bogu, tudi mimo njih; v neki meri so ljudje ostajali dobri navzlic nasilju, s katerim so jih navdihovale.

stran: 008

Kljubovalci lepim idejam

Na drugi strani se medijsko izrisujejo in pomnožujejo grde podobe duhovnikov: izkoriščevalcev naivnih vernikov, ekonomskih prevarantov, nemoralnežev, pedofilov. Za Slovenijo je sicer komajda še mogoče reči, da ima medije, da v njej obstaja javni prostor: neznosni propagandizem in podobno neznosna naivnost večinskega človeka sta ga spremenila v obsežen nikogaršnji prostor, ki ga obvladujejo nekakšne ideološke milice. Iz njega lahko pride (in tudi prihaja) tako rekoč karkoli. A kljub temu: denimo, da ima takšna propaganda nekaj osnove v resničnosti; denimo celo, da je res vse, kar pravi – kaj bi to pomenilo? To bi pomenilo, da ti duhovniki ne ravnajo kot dobri ljudje; toda vse tisto, zaradi česar ne ravnajo tako, je v nasprotju z idejo, ki naj bi jo udejanjali v življenju, in tisti, ki jih s tolikšno vnemo obtožujejo, jim očitajo ravno nezvestobo tej ideji, ki je po njihovi lastni predpostavki lepa. Prodornejši ideologi seveda skušajo kritiko usmeriti drugam; Slavoj Žižek je na primer pred časom pisal o pedofiliji kot sistemski napaki ali pravzaprav kar o sistemskem elementu delovanja katoliške cerkve. Svečeniki katoliške cerkve naj bi torej bili tako rekoč institucionalno uvedeni v pedofilijo. A celo takšna kulturnobojna subverzija v preobleki teorije temelji na postavki lepe ideje, ki naj bi jo ti sistematično pervertirani ljudje izdajali. Vsaka, tudi sistematična potvorba pa je samo potovrba, ki vsebine same ideje ne prizadeva. Slabi in dobri ljudje so od nekdaj tu in tam, tako učijo izkušnje; ali dejansko obstaja sistem potvarjanja, ki je vitalnega pomena za obstoj cerkvene institucije, pa je racionalno odgovorljivo vprašanje. Tragično pa je, da se je o takih vprašanjih posebej težko pogovarjati v intelektualni javnosti. In zato tudi karkoli dokazati ali ovreči, pa naj gre za še tako očitno resnico ali neumnost. Naj za drobno ilustracijo navedem dva primera.

Sirene

Pred kratkim (28. 4. 2014) je bil na spletnih straneh spletnega portala MMC RTV objavljen intervju z enim najbolj znanih sodobnih filozofov Giannijem Vattimom, ki je aktualni poslanec v evropskem parlamentu. Priletni profesor, znani glasnik šibke, nenasilne misli (pensiero debole) je v teh težkih časih pripravljen seči po kalašnikovki. Zakaj se je v častitljivih letih pognal v tako tvegan salto mortale? Kaj neki ga je privedlo od mehke misli k tako trdi družbeni praksi? Jasno: moralna revolta zaradi vnebovpijočih družbenih razlik. »Le kako ne bi bil marksist v takih okoliščinah?« si zastavi retorično vprašanje. In zagotovi, da bo, če bo treba, za pristni komunistični ideal vzel tudi puško v roke: »Za vsako ceno se bom bojeval za brezrazredno družbo, v kateri bodo, kot je rekel Lenin, tako elektrika kot sovjeti. To pomeni gospodarski in družbeni in tehnološki razvoj, ki ga bo nadzirala ljudska oblast, pravi parlamenti, ne pa to, kar imamo zdaj.« Novinarko, ki seveda ne postavlja nobenih sitnih podvprašanj, poduči še o tem, da je bila »Stalinova krivda v tem, da je hotel biti kapitalist. Če bi bil dober komunist, tega ne bi počel«. Skratka Stalin je izdal lepo idejo. Zgodbo o dobrem Leninu in hudobnem Stalinu vsaj malo starejši poznamo iz socialističnih šolskih klopi; ne zgodovinska evidenca ne resne filozofske analize, ki govorijo zoper to, da Stalin pomeni odklon od pravega komunizma, Vattima ne prepričajo: z iskrivo intelektualno avtoriteto nam jo v času primerni obliki pove še enkrat. Tudi tistim, ki sta nam Vattimova odločna lahkotnost in vzvišenost nad realnostjo že zdavnaj vzbujala pomisleke o tem, da utegne biti njegova misel kratke sape, ta potrditev seveda ne prinaša zadoščenja. Še posebej zato ne, ker gre vendarle za pomembno figuro sodobnega evropskega intelektualca. »Nič ni nedoumljivejše od človeka,« poje zbor tebanskih starcev v Sofoklovi Antigoni. Ko sem prebral ta intervju, sem mu znova prikimal.

stran: 009

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Lepe ideje … Kaj pa dejanja? Tamino Petelinšek

stran: 010

Miselna konciznost morda ni ravno glavna odlika, ki jo pričakujemo od Vena Tauferja, še posebej kadar nastopa v močno medijsko ozvočeni aktivistični vlogi predsednika društva slovenskih pisateljev; toda včasih se zdi, da bi kakšno malenkost kljub vsemu le moral opaziti. Prav te dni (10. 5. 2014) se je na že prej omenjenem portalu MMC pojavila njegova kolumna, nastala ob 25. obletnici 2. Majniške deklaracije in 10. obletnici članstva Slovenije v EU. Na slovensko resničnost, naslikano v apokaliptičnih tonih, se iz nje usuvata moralični ogenj in žveplo, vmes je nekaj stavkov, ki se zdijo prepisani z agende kontinuitetnih strank, za intelektualni presežek je navržena še kakšna velika resnica, povzeta po notranjepolitičnih rubrikah t. i. dominantnih medijev. A tudi če zatisnemo eno veko in pol in ne opazimo vsega tega in podobnega, še vedno bode v oči logika njegove ključne ugotovitve: slovenske stranke »niso prišle niti koraka dlje od nekdanje partije«, ki si je lastila celotno državo, ker da jih je ena sama »slepa grabežljivost, klanska privrženost sebi in ‘svojim’, penasto sovraštvo do drugega in drugačnega«. Tauferju je tu ušla drobna malenkost: namreč to, da je bila v socialističnem sistemu stranka ena sama (in se zato, povsem logično, tudi ni imenovala stranka, temveč zveza komunistov), v demokratičnem pa jih je več; medsebojni »spopadi«, kritika in nadzor različnih političnih združenj so ravno smisel demokracije; zato niti ustanavljanje strank niti kritiziranje aktualne oblasti (vsaj načeloma) nista več kaznivi dejanji. It makes all the difference in the world, kot se reče v jeziku, iz katerega Veno Taufer tako vztrajno prevaja poezijo. Malenkost, ki jo je preskočil, konstituira razliko med nedemokracijo in demokracijo.
Seveda daje tako rekoč vsaka vrstica v njegovem besedilu slutiti, da ne gre za spregled, temveč za premišljeno retoriko, za žargon pravšnjosti v času socialistične rekonkviste Slovenije. »Vsenaokrog brezup, apatija, strah in zbeganost, da so razpadle vsakršne vrednote. So. In pogubno so začele razpadati na samem začetku in prav na vrhu in z vrha navzdol,« in vse to »se je skotilo v strankah,« se razlegajo težke, črne besede. Torej se je vse skupaj začelo s pojavom strank? Prej pa so »vsakršne vrednote«, vključno s človeškim dostojanstvom, očitno obstajale? Kdaj že? Kje že? V času tiste ene »stranke«, ki je bila po Tauferjevih lastnih besedah »glasno in tihoma mnenja, da je njena last tudi sama država«? Kako torej: ali logika šepa ali je podivjala v ideološkem transu? Retorično vprašanje … Zaključni stavki, pretnja tistim, ki so nekoč protestirali zoper Kučanovo odlikovanje Ljuba Bavcona, enega avtorjev kazenskega zakonika, ki je ščitil nedemokratični jugoslovanski družbeni red, so zato skorajda nepotrebno pojasnilo, za kaj v resnici gre. Navsezadnje potemtakem tudi ne more biti presenečenje, da so vremenske razmere v društvu, ki mu nekdanji glasnik srednjevropske ideje v literaturi načeluje, takšne, kakršne so: v višjih legah prevladuje zmerno do pretežno nenadarjeno, pogoste pa so politične nevihte z močnimi ideološkimi nalivi.
Slabe ideje potrebujejo dobre ljudi, da bi cvetele v njihovi senci; od njih pa večinoma živijo ljudje, ki niso takšni. »Svobodo« leta 1945 v Ljubljani je označila sirena, ki je običajno znamenje naravne ali vojne nevarnosti. Komu gre pripisati to ironijo: novim oblastnikom ali zgodovini? Težko vprašanje; a bistveno je nekaj drugega: prihod slabih idej tudi danes naznanjajo sirene, ki pa seveda ne svarijo pred njimi, temveč z oglušujočim moralizmom preganjajo pamet. Slišali smo grožnje prof. Vattima s kalašnikovko in Tauferjevo vseslovensko škripanje z zobmi. Kaj naj si ob tem mislimo? Verjamemo, da avtorja verjameta svojim izjavam? Se nasmehnemo? Upamo, da se bodo potrgane niti misli nekoč spet ujele in bomo spet brali filozofijo in poezijo? Kaj naj storimo? Naj ob zvoku siren stečemo v zaklonišče ali na ulice? Nič od tega; dobri ljudje si ob njih zamašijo ušesa, da bi lahko še naprej mislili. In preživeli. Da, tudi preživeli.
1 Cuadernos para el dialogo, 27. marec 1976.