Avtor: Marijan Smolik

stran: 093

stran: 094

Spomini Jožeta Lampreta

Za vse, ki smo se v času študija in duhovniške službe srečevali na Verski komisiji z Jožetom Lampretom, je zelo zanimivo branje te knjige, ki jo je leta 2011 izdal Muzej Velenje, gradivo pa je izbrala in uredila dr. Ljuba Dornik Šubelj, ki je zgodovino in sociologijo študirala na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze, doktorirala pa 2010 v Mariboru. Zaposlena je bila v Arhivu Slovenije in kot profesorica na Kadetnici Republiškega sekretariata za notranje zadeve v Tacnu. Leta 1999 je izšlo njeno magistrsko delo OZNA ZA SLOVENIJO.
Napisala je tudi Lampretov življenjepis (str. 15-33 v začetku knjige). Poglavje Spomini (str. 35–175) vsebuje Lampretove rokopisne zapiske (nekateri deli so pisani v tretji osebi, kakor da je spomine narekoval). Redaktorica je dodala pojasnilne opombe, teološko izobraženi pa v njih najdemo tudi kakšno pomanjkljivost, ki izvira morda iz napačnega branja rokopisa. Med besedilom je veliko dokumentarnih fotografij (zelo znana je tista, ki Lampreta prikazuje, ko je pomagal nositi ranjenca; ta prizor kot skulptura krasi njegov grob na ljubljanskih Žalah v bližini grobov talcev). Dragoceno je dodano abecedno kazalo omenjenih oseb na str. 250–262.
Jože Lampret (1903–1969) je bil duhovnik lavantinske (mariborske) škofije, posvečen 1930. V mariborskem bogoslovju, kjer je bilo tudi Bogoslovno učilišče, je v času njegovega študija na iniciativo bogoslovcev in nekaterih vzgojiteljev živahno deloval krožek za študij marksizma. V tem času je tam študiral tudi Anton Trstenjak, med vzgojitelji pa je bil tudi dr. Stanko Cajnkar. Oba smo pozneje poznali slušatelji ljubljanske teološke fakultete, zato je branje Lampretovih spominov za našo generacijo toliko bolj zanimivo. Cajnkar, ki je prej študiral v Parizu, je pri škofu zagovarjal bogoslovca Lampreta in Franca Šmona, da sta bila posvečena. Ko je Lampret leta 1930 imel v sobi policijsko preiskavo, je ostanek literature shranil pri Cajnkarju. Leta 1932 je kaplan Lampret v župniji Sv. Trojice v Halozah doživel tudi policijsko preiskavo in aretacijo.
Novomašnik Lampret je prosil škofa, da bi služboval v kaki delavski župniji ali med slovenskimi izseljenci v Nemčiji ali Srbiji. Ni bil uslišan, kaplanoval je zaporedoma v revnih župnijah Sv. Trojica v Halozah, Žetale, Ribnica na Pohorju, Sv. Jurij v Slovenskih goricah, Šmiklavž pri Slovenj Gradcu. Pozimi 1940 je bil »kazensko« premeščen v senjsko–modruško škofijo v hrvaški Liki. Tam je doživljal nastajanje ustaške Nezavisne države Hrvatske (NDH). Sicer pa so tam dokaj mirno drug ob drugem živeli katoliški Hrvati in pravoslavni Srbi, prav takrat pa se je to tragično spremenilo: Srbi so odhajali v gozdove kot partizani, Hrvati pa so postajali vedno bolj sovražni do Srbov. Lampretov predstojnik je bil takrat senjski škof Burić, ki je maja 1945 Lampreta sprejel, ko se mu je prišel predstavit. Lampret se ga je spominjal kot vnetega zagovornika ustaškega poglavnika Anteja Pavelića.

V tej »nezavisni« hrvaški državi pa so imeli vrhovno oblast italijanski okupatorji. Z vojaki je prišel tudi njihov vojaški kurat, ki je šel stanovat kar v župnišče. Lampret, ki je takrat oskrboval to župnijo, ga je opozoril, da so letala »katoliške Italije« napadla in poškodovala župnišče in cerkev, v kateri je kurat maševal za svoje vojake. Lampreta so spet enkrat zaprli, vendar so mu dovolili, da je zastražen v oktobru 1941 zgodaj zjutraj v nedeljo smel maševati v prazni stolni cerkvi. Župnik, Pavelićev pristaš, se ni pokazal, najbrž je v župnišču molil za »izgubljenega sina sv. matere Katoliške Cerkve«, piše Lampret na str. 77.

stran: 095

V osvobojeni Otočac so julija 1943 prišli slovenski zastopniki Osvobodilne fronte, tudi Tone Fajfar, Lampretov znanec iz predvojnih časov, in Jože Rus, član Izvršnega odbora OF. Kardelj, ki je Lampreta spoznal že pred vojno, ga je povabil, naj gre z njimi v Slovenijo. Takoj se je odločil in sporočil hrvaškemu dekanu, naj obvesti škofa v Senju, da odhaja. V delegaciji slovenskih partizanov je bil tudi Edvard Kocbek, Lampretov znanec še iz bogoslovnih let.
10. septembra 1943 so prišli v Vinico, nato v Črnomelj in Dolenjske Toplice. V Soteski so v gradu srečali tudi Metoda Mikuža. Na njegov predlog je namestnik slovenskega generalnega štaba general Jaka Avšič imenoval Lampreta za verskega referenta 14. divizije, ki se je odpravljala na Štajersko. Mimo Turjaka, ki so ga takrat partizani oblegali (padel je 18. 9. 1943), se je peljal z motorjem. Pozneje so se z avtom peljali skozi Kočevje, kjer so takrat sodili tudi duhovnika Antona Šinkarja, v Velikih Laščah pa so se pridružili štabu njegove divizije. Tam je srečal več znancev, tudi Jožeta Brileja, ki je bil nekoč Lampretov kolega v mariborskem bogoslovju, zdaj pa je bil politkomisar te brigade. Z brigado je pripravil miting v Cerknici in na njem govoril, motila pa ga je hrvaščina, ker je več let preživel v Liki. Prišli so tudi v Novo vas na Blokah, kjer je srečal župnijskega upravitelja Andreja Makovca. Zanj je Lampret zapisal, da je bil »kot naslednik znanega župnika Antona Hrena tak sovražnik partizanov kakor njegov prednik, ki je znal bolje upravljati mitraljez kakor pa dajati blagoslov z monštranco« (str. 156 – čudna oznaka za njemu neznanega sobrata duhovnika, ki so ga partizani ustrelili 14. septembra 1943). Lampret je z Makovčevim dovoljenjem na pokopališču v Novi vasi pokopal bataljonskega komandanta, potem ko ga je pred smrtjo še previdel.
S kulturniško skupino 14. divizije je Lampret nadaljeval pot po Sloveniji. V spominih opisuje, kako hladno so ga sprejemali dolenjski duhovniki v Loški dolini, Cerknici, Begunjah in Grahovem, iz časopisov so namreč vedeli, da je škof dr. Gregorij Rožman Lampreta suspendiral. Pri Lampretovih mašah so peli pevci kulturniške skupine (slika str. 92), ki so nato imeli tudi javni miting z govori in petjem. Prišli so tudi v Babno polje, v vas, ki je pred tem veliko pretrpela. Lampret je imel tam več mitingov (na str. 93 je slika z dvema domačinkama; Lampret je vedno nosil duhovniški kolar, oblečen pa je bil v vojaško obleko). V Loški dolini je doživel »zelo zanimiv« miting v Kozaršču, zagrizeno neprijazni pa so bili ljudje v Nadlesku. Ko pa so pozneje tja prišli nemški tanki, so jim trosili cvetje. V Starem trgu pri Ložu je na velikem mitingu govoril tudi rojak Matevž Hace, zelo dolgo pa politkomisar Janez Hribar. Za Lampretovo spominsko mašo za vse rajne žrtve v Viševku je župnik Franc Presetnik preskrbel hostije in mašno vino. On mu je tudi posodil koretelj in štolo, da je na Mašunu zaprisegel novo Rabsko brigado iz osvobojenih internirancev s taborišča na Rabu (slika str. 161).
V Ambrusu je srečal štajerskega duhovnika begunca Franca Križana, ki je ljudem pomagal obnavljati požgane domove. Peš so hodili tudi po zapuščenih vaseh Kočevarjev. Svoje hiše so pred selitvijo na polje pri Brežicah poškodovali, prav tako tudi oltarje in kipe v cerkvah. Kulturna skupina se je takrat izgubila, šele po dolgem tavanju so spet srečali štab 14. divizije.
Spotoma s Hrvaške na Štajersko se je Lampret ustavil tudi v Stični, kjer je srečal več štajerskih duhovnikov, ki so bili tam deležni »belogardistične druščine«, kakor je zapisano na str. 127, kar naj bi potem prenesli tudi na Štajersko. Tam je bival tudi štajerski župnik in pisatelj Fran Ksaver Meško.
Spomini niso vedno časovno urejeni, zato je včasih težko ugotoviti, kaj je bilo prej ali pozneje. Na str. 97 in 98 je opisan Lampretov obisk v Moravčah, kje je vso vojno lahko ostal župnik Jernej Hafner, ker ga je rešila diploma s Hitlerjevim podpisom, ko je vodil Slovence na olimpijado v Berlin. Lampretu je dovolil maševati na podružnicah, ker da v Moravče lahko nenapovedano pridejo Nemci. Leta 1945 se je Hafner pridružil beguncem na Koroško, pokopan je v Spittalu, kjer je grob našlo veliko Slovencev.
Januarja 1944 je Lampret z divizijo prišel na osvobojeno ozemlje v Zgornji Savinjski dolini med Gornjim Gradom in Mozirjem. Tam je srečal avstrijskega duhovnika, ki je bil s strani mariborskega ordinariata nastavljen na župnijo, kjer je pridigoval in učil verouk v nemščini. Na Štajerskem tudi niso smeli peti slovenskih pesmi. Lampret ga je zelo ostro označil (ob tem se nujno spomnim razlike med Štajersko in Gorenjsko, kjer so tudi pomagali nemški duhovniki, a nikoli spregovorili nemško v cerkvi – maša pa je bila itak povsod še latinska, nekdo je prebral slovensko berilo in evangelij, peli pa smo slovenske pesmi kot prej). Obisk Gornjega grada ne pove veliko, kaj je bilo tam res med vojno in po njej, kakor to poznamo iz drugih opisov. Pripeljal se je tudi v Studenice, kjer so se nune ustrašile njegovega prihoda, ker je nastopal kot duhovnik s kolarjem in v oficirski uniformi. Pod Svetimi gorami je obiskal tudi župnika Janeza Pavliča, ki je bil v času jugoslovanske diktature poslanec v Beogradu. Srečal je tudi duhovnike, ki niso hoteli biti v stiku s tistimi duhovniki, ki so pripravljali ustanovitev duhovniškega društva (CMD) – (Časovno to seveda ne sodi sem, ker se je dogajalo nekaj let pozneje.) – Prišel je tudi v Šoštanj, kjer so se pripravljali na birmo. Zato je bilo ob cerkvi polno mlajev, a brez »novih« zastav, kar Lampretu dokazuje, da se duhovščina odpoveduje »vsem narodnim pridobitvam,… saj je peterokraka zvezda omogočila, da se danes vrše birme in druge verske slovesnosti« (str. 135). Med spomini je tudi vtis iz julija 1944, ko je obhajal »lepo nedeljo« že na Pohorju. »Nemški« duhovnik je v cerkvi sv. Antona pridigal, ko so se na koru zbrali Lampretovi kulturniki, ki so med darovanjem (ofrom) zapeli slovenske pesmi. Po maši tega duhovnika je šel Lampret v zakristijo, ker bi tudi on rad maševal. Med pogovorom je ugotovil, da je »nemški« duhovnik Slovenec, ki se je uklonil predpisom okupatorja.

stran: 096

Lampret je s svojo kulturno skupino prišel na Koroško v Velikovec, od tam pa se je z avtomobilom lahko peljal v Maribor. Obiskal je škofa Ivana Jožefa Tomažiča (Lampret ni zapisal njegovega imena) in se mu ponudil, naj ga nastavi v cerkveno službo. Do soglasja nista prišla, ker Lampret ni nameraval pustiti svoje vojaške službe verskega referenta.
Urednica je v dodatek spominov (str. 177–179) uvrstila tudi Lampretov pogovor z ameriškim časnikarjem New York Timesa leta 1953 v prostorih Komisije za verska vprašanja v Ljubljani (ne da bi bilo kje zapisano, kdaj je prevzel to službo).
V novem oddelku (str. 180–181) je tudi povzetek o srečanjih z dr. Stankom Cajnkarjem. Prvič je bilo to že leta 1927 na zborovanju Slovenskega katoliškega dijaštva pri Veliki Nedelji, ki ga je sklical takratni bogoslovec Edi Kocbek, Cajnkar pa je tedaj še študiral v Parizu.
V posebnem oddelku Dodatka je poročilo o Občnem zboru CMD 1954, tam je na str. 183 tudi fotografija delegacije duhovnikov pri maršalu Titu leta 1952, Lampret se v civilni obleki rokuje s Titom. Podrobno je zapisano prizadevanje za cerkveno potrditev društvenih pravil in delovanje društvenih članov, tudi z nastopi pevskega zbora. Zapisano je, da oblast od duhovnikov ne zahteva več obsodbe Vatikana, Stepinca in Rožmana (str. 186). Pričakovali bi, da bi Lampret v tej zvezi omenil tudi delo, trpljenje in žrtvovanje duhovnikov v slovenskih zaporih, npr. v Ljubljani na Žalah, kjer so od njih zahtevali take obsodbe. Morda ni neprimerno, če ob tem opozorim na spomine nekdanjega lazarista in fotografskega sodelavca Zaveze Mirka Kambiča, ki so tudi izšli v knjigi Doživetja sredi mojega stoletja (Mohorjeva družba 2000).
Lampret si je s prijatelji zelo prizadeval, da bi bil oproščen cerkvene kazni in je sprejel tudi pogoj za to: daljše duhovne vaje. V knjigi so (na str. 189–232) zapiski Jožeta Lampreta z duhovnih vaj v samostanu v Pleterjah (19. 11. 1966 – 24. 12. 1966). V kartuziji je bil takrat prior Edgar Leopold Lavov, Lampretov prijatelj. Urednica knjige je dodala še dotlej neobjavljen Lampretov spis o kartuzijanih po osvoboditvi (str. 233–242) in še nekaj krajših podatkov o kartuziji in povojnih časih.