Avtor: Helena Jaklitsch, Lenart Rihar

stran: 046

Pogovor z Antonom Drobničem, prvim slovenskim generalnim državnim tožilcem in dolgoletnim predsednikom Nove Slovenske zaveze

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Anton Drobnič Tamino Petelinšek

Sedemdeset let po koncu vojne v Sloveniji še nihče ni bil postavljen pred sodišče, da bi odgovarjal za poboje med, še posebej pa po drugi svetovni vojni. Ali menite, sedaj ko pogledate nazaj, da ste v času, ko ste vodili vrhovno državno tožilstvo, zamudili možnost odločnejšega pregona komunističnega nasilja? Takrat je bilo nekaj tistih, ki so poboje ukazali, še živih. Kje so bili razlogi za to, da niste bolj odločno preganjali teh zločinov?
Vodenje tožilstva sem prevzel še v totalitarni Jugoslaviji 3. decembra 1990. Prva stvar, ki sem jo naredil po prevzemu tožilstva, je bila takojšnja dejanska prekinitev vseh funkcionalnih in administrativnih zvez z nadrejenim zveznim tožilstvom v Beogradu. Zato sem 21. decembra 1990 v Beograd poslal svojega namestnika, ki je na letni konferenci zbrane jugoslovanske tožilce uradno obvestil, da je slovensko tožilstvo izstopilo iz sistema jugoslovanskega socialističnega tožilstva. Sporočilo je bilo molče sprejeto. Osebno z zveznim tožilstvom nisem spregovoril ali mu pisal niti besede. Tako se je slovensko tožilstvo dejansko osamosvojilo že tri tedne pred plebiscitom in pol leta pred osamosvojitvijo Slovenije.
Toliko v pojasnilo, da odločnosti, po kateri vprašujete, ni manjkalo. Drugo vprašanje pa je, kakšne možnosti so bile za pregon vojnih zločincev. Glavna ovira so bili ljudje tako v policiji kot v tožilstvu in na sodiščih. Ti so z redkimi izjemami ostali isti tako po miselnosti, znanju in navadah – »moralno-politično kvalificirani« komunisti, ki si, kot bi rekel zadnji vodja komunistične diktature v Sloveniji, kazenskega pregona partizanskih zločincev intimno niso mogli niti zamisliti. Po tedanjih zakonih je policija usmerjala tožilstvo in ne obratno, kot velja sedaj. Zato so bili za pregon najbolj pomembni policisti in njihovi voditelji, zlasti ministri in vodje kriminalistične službe.

stran: 048

Koliko je bilo sodelovanja pri njih?
Pri teh kljub mojim odločnim in ponovljenim zahtevam ni bilo nobenega odziva, saj so vsak dan pričakovali mojo odstavitev, ki jo je nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije z znanim pismom zahteval predsednik predsedstva Milan Kučan in 32 tisoč sopodpisnikov, zlasti t. i. borcev. To še posebej velja za prva dva policijska ministra Igorja Bavčarja in Ivana Bizjaka. Le tretji minister Andrej Šter je poskušal sodelovati, vendar je takrat stara udbovska mreža že izšla iz šoka, ki ga je povzročila zmaga demokratičnih strank in slovenska osamosvojitev, ter spretno preprečila vsa takšna prizadevanja. O drugih notranjih ministrih, o pravosodnih ministrih in drugih visokih državnih funkcionarjih ne kaže izgubljati niti besede. Nihče ni o pregonu partizanskih zločincev hotel niti slišati, kaj šele da bi kaj storil. Tako mi tudi predsednik državnega zbora dr. Janez Podobnik, moj znanec in nekdanji sodelavec v Medškofijskem odboru za izobražence, katerega sem s posebnim pismom obvestil o nevzdržnem in nezakonitem stanju na področju kazenskega pregona vojnih zločinov, ni niti odgovoril, kaj šele da bi obvestil državni zbor ali kakorkoli ukrepal. Na podobna obvestila prav tako ni bilo nobenega resnega odziva od ministra za pravosodje Tomaža Marušiča. Ta dva posebej omenjam, ker sta pripadala stranki demokratičnega izvora, drugih, iz strank totalitarne kontinuitete pa ne kaže niti omeniti, saj so zavračali vsak pogovor o pregonu vojnih zločincev.
Zakaj Republika Slovenija vojnih zločincev ne preganja niti danes?

Dva, ki sta bila vpletena v strašen zločin na Lajšah pozimi 1944, sem z imenom in položajem navedel v članku »Tri vrtnice« letos v 92. številki Zaveze. Že leta 2000 je ta zločin podrobno opisal in dokumentiral zgodovinar Boris Mlakar. Janez Stanovnik ga je kot »napako« javno omenil že leta 2003, 26. januarja letos pa je nekdanji predsednik ZZB zločin izrecno priznal kot »krivično likvidacijo« in se s tremi vrtnicami javno poklonil žrtvam. Ta komunistični zločin je še bolj kot drugim že skoraj 40 let znan sedanjemu generalnemu državnemu tožilcu dr. Zvonku Fišerju, saj ga je obravnaval kot pristojni tožilec. Prav tako ne more biti zadeva neznana Hariju Furlanu, direktorju Nacionalnega preiskovalnega urada, nekdanjemu državnemu tožilcu v Novi Gorici in kasneje vodji specializiranega tožilstva. Tudi o zločinih v Grahovem, o katerih je zadnje čase mnogo govora, in o njihovih storilcih je bilo že marsikaj napisanega zlasti v partizanskih virih. Doslej ni bilo slišati, da bi policija in državno tožilstvo kaj ukrepala niti na Lajšah niti v Grahovem ali kjerkoli drugje, čeprav gre za tisoče nezastarljivih zločinov zoper človečnost in mednarodno pravo in za mnogo še živih storilcev. Zakaj trdovraten molk državnih oblasti še sedaj, ko znan zločin po sedemdesetih letih javno in glasno priznava celo nekdanji predsednik ZZB in ko je že od leta 2010 znana sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kononov proti Latviji, ki obširno obravnava podoben, le po številu žrtev manjši zločin na binkoštno soboto maja 1944 v latvijski vasi Mazie Bati, kot je bil storjen 24. novembra 1943 v slovenskem Grahovem? Zato, ker Republika Slovenija glede pregona komunističnih zločinov ni in nikoli ni bila pravna država, saj jo ves čas vodijo in nadzirajo komunisti! Zato so pri nas zločinci »heroji«, njihove žrtve pa »zločinci«!
Možnost odločnejšega pregona komunističnega nasilja in nasilnikov je torej glede mnogih znanih storilcev res zamujena. Zamudil pa je nisem jaz, zamudila jo je Slovenija, kot jo zamuja tudi sedaj, čeprav je možnosti več kot nekoč.
Kakšno je bilo sploh stanje v vrstah državnega tožilstva, ko ste prevzeli njegovo vodenje?
Ob mojem prihodu je bilo stanje na tožilstvu »socialistično«. Vsi tožilci, zlasti vsi vodilni, so bili »moralno-politično neoporečni«, kot je določal zakon ob njihovem imenovanju, kar je pomenilo, da so bili ob svojem prihodu vsaj člani komunistične partije, če že ne pravi komunisti.
Pomembna pa ni bila samo osebna idejna in politična usmerjenost, odločilen je bil tudi družinski izvor. Vsaj nekdo v tožilčevi družini je moral biti partizan, pogosto pa vsaj eden od staršev tudi povezan z organi za notranje zadeve. Izjema je bila le peščica najmlajših, sprejetih v zadnjem letu pred mojim prihodom, ki seveda niso bili vodilni.

stran: 049

Neposredno z vrha Uprave državne varnosti – UDBE pa so osebno izhajali vsi prejšnji voditelji republiškega javnega tožilstva, tudi zadnji Pavle Car, ki je mandat končal pol leta pred mojim prihodom. Meni, nekdanjemu domobrancu, je posle predal začasni vršilec dolžnosti republiškega javnega tožilca Stane Iglič, nekdanji partizan, zadnji na slovenskem tožilstvu, kjer je bil vse od leta 1945. Odkrito je sodeloval in mi pomagal, vendar je kmalu zbolel in umrl.
V nemogočih razmerah vendarle nekaj sprememb …
Koliko se je stanje na državnem tožilstvu med mojim vodenjem spremenilo, bi morali oceniti in povedati drugi. Nekoliko se je, vsekakor pa ne dovolj, kar se je videlo takoj po mojem odhodu, ko je naslednica Zdenka Cerar med prvimi ukrepi brez kakršnegakoli odpora izpeljala vdanostni obisk vodilnih tožilcev pri njihovem nekdanjem partijskem šefu, njenem prijatelju in usmerjevalcu Milanu Kučanu. Prav tako brez vidnega odpora je kot inštruktorja vrhovnim tožilcem pripeljala očeta razrednega revolucionarnega prava dr. Ljuba Bavcona. Malo kasneje je brez tožilskih ugovorov skupaj s pravosodnim ministrom Ivanom Bizjakom uradno obiskala nekdanji sedež zločinskega partizanskega tožilca v Semiču. Vse to in še mnogo drugih stvari dokazuje, da bi bila lustracija še vedno potrebna in nujna.
Kaj pa današnje vodstvo?
Posebno vprašanje je sedanji vodja vrhovnega tožilstva dr. Zvonko Fišer. Nedavno so njegovo delo obravnavali v državnem zboru in poslanec SD Brulc je navedel, da sem jaz nekoč pohvalno govoril o Fišerjevi strokovnosti. Ne samo nekoč, tudi danes povem, da je sedanji generalni tožilec eden najbolj usposobljenih strokovnjakov na državnem tožilstvu tako po znanju kot po izkušnjah. Drugo vprašanje pa je, kako svojo sposobnost uporablja, kaj je Zvonko Fišer delal in kako dela. Izjava, ki jo je navajal poslanec, o tem ne govori, čeprav tako delavce kot funkcionarje sodimo po njihovem delu, ne po znanju in sposobnostih. Fišerjev mladostni greh v zvezi s hudim zločinom na Lajšah je znan in zanj sem zvedel kmalu po prihodu na tožilstvo, saj mi ga je priznal in pojasnil tedanji sodnik, ki je sodil po krivični Fišerjevi obtožbi. Pregledal sem tudi sodne spise, saj smo zahtevali in dosegli razveljavitev sodbe. Pričakoval sem, da bo tako kot sodnik storil tudi Fišer, da bo z njegovim znanjem in leti rastla tudi njegova pravičnost, etičnost in zakonitost njegovega ravnanja. Zmotil sem se, Fišer se vsaj javno ni jasno odmaknil niti od svoje krivične obtožbe in še manj od težkega partizanskega zločina na Lajšah, čeprav ga pozna že 40 let in je že dolgo eden najbolj raziskanih množičnih zločinov v Sloveniji. Pred nekaj meseci ga je kot rečeno izrecno priznal celo Janez Stanovnik, eden od nadrejenih tedanjim storilcem. Od državnega tožilstva pa še vedno ni slišati niti šuma. To pomeni, da Fišerjevo delo ni zakonito, čeprav drugih zadev z odtisi preteklosti ne omenjam in ostanem samo pri Lajšah. Te so Fišerjev trajni spremljevalec in jasen ter zanesljiv pokazatelj tako njegovega osebnega kot službenega odnosa do totalitarne preteklosti.
Mnogi se ob tem postavljajo v bran dr. Fišerju, da je bil takrat mlad, sam pa dodaja, da je delal v skladu s takrat veljavno zakonodajo. Toda Silvij Šinkovec, ki je sodil v tem postopku, je v svoji izjavi poudaril: »Osebno 20 let po spremembi sistema ne vidim nobene potrebe, da na najbolj izpostavljena mesta v pravosodju sploh še kandidiramo tisti, ki smo take vodilne, izpostavljene funkcije opravljali v prejšnjem sistemu.«
Zvonko Fišer je bil tedaj mlad začetnik v Novi Gorici, kjer Titova zločinstva še danes razumejo in obožujejo kot osvobodilna junaštva, v kraju, kjer niso in mnogi še danes nočejo nič vedeti za slovenski holokavst in boljševiško revolucijo. Ravnal je tako, kot so ga naučili profesorji in kot so sodili vsi, po revolucionarnem razrednem pravu, kot ga je še nedavno učil zaslužni profesor dr. Ljubo Bavcon. Vsaj v primeru Lajš je bilo njegovo ravnanje umerjeno, ni izstopalo po ostrini ali celo brutalnosti. Zato mu v prepričanju, da se je in se bo še spremenil, kot se je sodnik v tej zadevi, čigar pošteno misel navajate, te zadeve tudi jaz nisem hudo zameril. Bojim se, da se to ni zgodilo, saj so dejstva, ki govorijo o nasprotnem. Vsekakor pa ni res, da je v zadevah, ki ga javno bremenijo, delal v skladu s tedaj veljavno zakonodajo, saj je vrhovno sodišče samostojne Slovenije tedanje sodbe prav zato razveljavilo, ker niso bile v skladu s tedanjimi zakoni. Bile so v skladu samo s tedanjo totalitarno prakso.
Ali ste imeli sploh kakšno možnost, kakšne vzvode za zamenjavo ljudi, ki so najbolj sistematično kršili temeljne človekove pravice, ki so najbolj dosledno preganjali žrtve?
Moje delo na tožilstvu ljudje običajno sodijo po izkušnjah s prejšnjimi komunističnimi Kaj vse prenese ustava Tamino Petelinšek vrhovnimi tožilci. V resnici so bile razmere bistveno drugačne. Po tedanjem socialističnem zakonu, ki je veljal do leta 1995, torej še polovico mojega mandata, vodja vrhovnega tožilstva ni imel nobene pristojnosti nad nižjimi tožilstvi in tožilci. Pravno so bili povsem samostojni, vezani samo na zakon. Vendar je pravo bilo samo orodje politike, nad pravom in pravno oblastjo je bila politika in politična oblast, tj. komunistična partija s tajno politično policijo – UDBO. Vodja vrhovnega tožilstva je zato brez zakonskih pristojnosti lahko učinkovito nadziral vsa tožilstva in uspešno ukazoval vsem tožilcem. Jaz takšne politične oblasti in sredstev nisem imel, zato so se moje pristojnosti in dejanske možnosti končale pri vratih vrhovnega državnega tožilstva. Tudi znotraj teh vrat nisem imel pristojnosti odločati o imenovanju ali razrešitvi državnih tožilcev. To je bilo v pristojnosti vlade in parlamenta.

stran: 050

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Kaj vse prenese ustava Tamino Petelinšek

Kaj pa nova zakonodaja?
Tudi po novem zakonu o državnem tožilstvu se pristojnosti generalnega državnega tožilca niso povečale. Edina sprememba je bila uvedba disciplinske odgovornosti tožilcev in disciplinskega postopka, ki ga je lahko zahteval generalni tožilec, kar naj bi nekako nadomestilo nekdanjo partijsko disciplino in odgovornost. V resnici je bila uvedba disciplinske odgovornosti le navidezna in neuporabna, ker zakonodajalci hote ali pomotoma v zakonu niso določili, kdo je pristojen za imenovanje enega od treh članov disciplinskega sodišča. Zakonitega disciplinskega postopka zato tudi po novem zakonu ni bilo mogoče izvesti, saj napake tudi po opozorilu niso popravili.
Preko zakonske pristojnosti, ki je ni bilo, bi torej na druge tožilce lahko vplival samo z osebno avtoriteto. Te med nekdanjimi komunisti seveda nisem kaj dosti imel, zlasti ker sem bil, kot sem že omenil, vsak trenutek tarča za odstrel glavnemu vojaku revolucije. Pa ne samo njemu, zahtev za mojo razrešitev je bilo več kot nekoč »partizanskih ofenziv« ali kot sem nekje že rekel: Osemletnega mandata so me devet let razreševali. Tudi na koncu so »borci« in poslanec Jelinčič glasno zahtevali, da me državni zbor izredno razreši, čeprav samo dan pred rednim iztekom mandata. Poskušali so, vendar brez uspeha. Morali bi se potruditi in svoje zahteve tudi strokovno utemeljiti. Delati pa moji nasprotniki niso znali. Navajeni so bili samo zahtevati, delo so vedno opravili drugi.
Vendar ste se takrat odločili, da boste na ustavnem sodišču izpodbijali nekatere zakone iz leta 1945, npr. zakon o konfiskaciji premoženja. Kje ste dobili to idejo, po kakšnem ključu ste izbirali zakone, ki ste jih vložili v ustavno presojo?

stran: 051

Z vzpostavitvijo slovenske neodvisnosti junija 1991 je dotedanje republiško tožilstvo v Ljubljani, ki je bilo samo ena od nižjih stopenj jugoslovanskega socialističnega tožilstva, postalo tožilstvo samostojne in neodvisne države z vsemi pristojnostmi, tudi s tistimi, ki so prej pripadale zveznemu vrhovnemu tožilstvu in vrhovnemu vojaškemu tožilstvu v Beogradu. Dobili smo pristojnost, da zoper nezakonite kazenske sodbe vlagamo izredna pravna sredstva, kot je zahteva za varstvo zakonitosti. Pri pregledu takih kazenskih sodb povojnih revolucionarnih sodišč se je hitro pokazalo, da ne gre samo za sodbe, ki so bile izrečene v nasprotju z zakoni, ampak da so bili tudi tedanji zakoni v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi in mednarodna skupnost, ter v nasprotju s človekovimi pravicami, ki so temelj slovenske ustavne ureditve. V postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, kot je obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti, bi torej morala pristojna sodišča povojne sodbe presojati po neustavnih zakonih, čeprav ti zakoni formalno niso bili več veljavni, kar bi pripeljalo do novih krivičnih sodb. Zato sem zahteval oceno ustavnosti povojnih kazenskih predpisov, po katerih so sodila povojna sodišča.
Kje ste se stvari lotili?
Najprej sem zahteval ustavno presojo Uredbe o vojaških sodiščih iz leta 1944, ki je sploh ni izdal državni zakonodajalec, ampak partizanski poveljnik Tito, in po kateri so bile izdane prve in najhujše povojne sodbe. Ustavno sodišče je po dolgem tehtanju zahtevi ugodilo tako, da je prepovedalo uporabo tistih določb uredbe, ki so v nasprotju z načeli, ki jih priznavajo civilizirani narodi, ni pa uredbe razglasilo za nično. Za odpravo večine krivičnih povojnih sodb je zadoščalo, načelna rešitev pa to ni bila. Bil je kompromis, da so dosegli soglasje. Kasneje sem uspešno izpodbijal še več zakonov. Najteže je šlo pri zakonu o zaplembah, pri katerem je ustavno sodišče razpisalo celo javno obravnavo moje zahteve, čeprav je to eden najbolj krivičnih povojnih zakonov. S tem zakonom je komunistična oblast za večino ljudi neopazno z enim samim stavkom za nazaj legalizirala vse medvojne in povojne partizanske zločine. Po določbi 28. člena tega zakona je zadoščalo navadno sporočilo Krajevnega narodnega odbora sodišču, da je bil nekdo ustreljen, da je na begu in podobno. Sodišče je v sporočilu imenovanega po zakonu moralo šteti za pravnomočno obsojenega sovražnika in narodnega izdajalca in mu zapleniti premoženje. Krajevni odbor resničnosti sporočila ni bil dolžan dokazati, sodišče pa ga ni smelo preverjati. Ustavno sodišče je ta očitno boljševiški predpis s težavo razveljavilo. Neuspeh pa sem doživel pri najbolj razvpitem zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod (ljudstvo) in državo, po katerem je bilo izdanih in kasneje tudi po težjem postopku razveljavljenih največ krivičnih povojnih kazenskih sodb. Ustavno sodišče je mojo zahtevo proti temu zakonu neprepričljivo zavrnilo in zakon potrdilo kot ustavni zakon, čeprav se že iz naslova vidi, da gre najmanj za lex incerta – nedoločen predpis. Že odgovor na temeljno vprašanje, kaj je »dejanje zoper ljudstvo in državo«, je bil dejansko prepuščen zgolj idejni in politični presoji tedanjih komunističnih sodnikov ali, bolj natančno, udbovskih tožilcev.
Dr. Ljubo Bavcon je še danes član katedre za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani ter celo soavtor učbenika o Kazenskem zakoniku, ki je izšel letos pri Uradnem listu. Kaj to pomeni za vzgojo mlajših generacij pravnikov, ki pravno znanje, predvsem pa miselno ogrodje pridobivajo pri utemeljiteljih razrednega revolucionarnega prava?
Najbolj kričeča in zelo huda posledica Bavconovega polstoletnega strokovnega in miselnega usmerjanja ter obvladovanja slovenskih pravnikov in kazenskega pravosodja je dejstvo, da v Sloveniji doslej nismo preganjali nikogar od več tisoč zločincev zoper človečnost in mednarodno pravo, da nismo pravno raziskali nobenega od več deset tisoč umorov in drugih nezastarljivih zločinov iz časa komunističnega totalitarizma. Po njegovem nauku teh zločinov sploh ni bilo, bile so samo nekatere politične napake, npr. da pobitih niso najprej postavili pred sodišče, ki bi jim v roke dalo papir z obsodbo, kar pa ni bistveno, saj bi bili pač vsi obsojeni na smrt, le nasprotniki ne bi mogli sedaj govoriti o zločinu. Nekdanjim partizanom za poboje po njegovem tudi ni mogoče soditi, češ da predpisi o hudodelstvih zoper človečnost in mednarodno pravo med vojno niso veljali, kasneje sprejeti predpisi pa veljajo samo za naciste in fašiste in ne za pripadnike protihitlerjevske koalicije. Nobene njegove izjave o sodbi v zadevi Kononov, s katero je ESČP odločilo nasprotno, nisem bral ali slišal. Zato ni čudno, da tudi sodniki in tožilci o tej odločilni sodbi ESČP še vedno nič ne vedo in naprej delajo po naukih Milanu Kučanu najljubšega Slovenca, ki ga je v svojem nastopnem predsedniškem govoru edinega imenoval.

stran: 052

Širša posledica polstoletne Bavconove pogubne miselne dominacije nad slovenskim pravom in politiko, ki je preprečila pregon najhujših zločincev in jih povzdignila v heroje, je nerazčiščen odnos do preteklosti in razdvojenost naroda ob vedno večjem sovraštvu, vračanje v totalitarno preteklost ter splošno duhovno in materialno zaostalost pa tudi politična apatija in neverjetna toleranca do zločina in zločincev ter vsakršne nezakonitosti. Posledica niso samo politične sodbe, ampak poguba za ves narod in državo. Kjer sta resnica in pravica sistemsko onemogočeni, ni svobode in ne napredka.
V razkrivanju in poudarjanju resnice vztrajate že desetletja. Katere uspehe beležite?
Že pred padcem komunizma in osamosvojitvijo Slovenije sem svoje preživele prijatelje in znance opozoril, da nismo ostali živi kar tako brez smisla in dolžnosti, ampak nas je Bog rešil tedanje krute smrti zato, da bomo pričali o resnici. Pa tudi na to, naj ne pričakujemo priznanja ali celo nagrade, ampak nasprotovanje in blatenje vse do smrti. Res so nekateri oblateni že odšli, druge nas ne čaka nič boljšega, a vendar je treba vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico lažje spoznali še drugi. Uspeha ni veliko, ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.
Tožilstvo sem dejansko osamosvojil že dobrega pol leta pred osamosvojitvijo Slovenije in ga v tem času usposobil vsaj toliko, da je kot vrhovno tožilstvo suverene države delovalo že prvi dan samostojne Slovenije. Dosegel sem oceno neustavnosti in prepoved uporabe najbolj krivičnih povojnih zakonov. Neposredno ali posredno sem prispeval k razveljavitvi več tisoč krivičnih revolucionarnih obsodb in odpravi mnogih drugih krivic. Posebej moram omeniti rehabilitacijo škofa Rožmana in ministra Kreka, kar je bistveno spremenilo pogled na bližnjo preteklost. Ustanovil in uveljavil sem skupino državnih tožilcev za posebne zadeve, ki naj bi preganjala vojne zločince in sedaj – kljub tedanjemu silnemu nasprotovanju Ljuba Bavcona in njegovih občudovalcev – brez njihovih ugovorov nadaljuje delo kot posebno državno tožilstvo, seveda brez pregona partizanskih zločinov, ki jih za Bavcona še vedno ni. Napisal sem nekaj člankov in dal nekaj intervjujev v raznih medijih, ki dejansko in pravno osvetljujejo boljševiški napad na slovenski narod ter slovenski odpor proti boljševiški revoluciji. Tudi z večletnim vodenjem Nove Slovenske zaveze sem nekaj prispeval k spoznavanju in priznanju resnice. Ker drugih zanesljivih podatkov nimam, naj omenim le časopisne podatke o merjenju javnega mnenja. Spominjam se, da je pred leti na vprašanje, ali odobravate domobranstvo, pritrdilno odgovorilo 12 do 16 % vprašanih. Pred kratkim je po enomesečnem hudem blatenju spomenika in spominske prireditve v Grahovem na podobno vprašanje DELU pritrdilno odgovorilo kar nepričakovanih 28 %. Napredek je očiten. Tudi pri Novi Slovenski zavezi smo opazili vse več zanimanja mladih ljudi za resnico o temeljnih dejstvih revolucije in protirevolucije. Prizadevanje za resnico, pri katerem sem sodeloval, je torej vendarle bilo uspešno. Nasprotovanja so čedalje hujša, vendar so tudi vedno bolj nesmiselna in protislovna, ker morajo nasprotniki kar naprej zanikati sami sebe. Zato so nasprotovanja tudi čedalje bolj neuspešna.
Na katerih področjih pa se najbolj zatika in zakaj?
Zatika se na vseh področjih, ki se kakorkoli dotikajo revolucije, njenih izvajalcev in njihovih naslednikov, njihove oblasti in privilegijev. Te hočejo na vsak način obdržati, tudi z vsakršno lažjo, prevaro in sprenevedanjem. Težave z resnico pa imajo tudi mnogi drugi, ki niso nosilci oblasti in privilegijev ter resnice ne zavračajo zaradi osebnih koristi.
Vzrokov za težak in počasen vzpon celostne resnice o slovenski bližnji zgodovini je seveda več. Naj omenim le nekatere. Prvi je bistveno različno pojmovanje resnice. Za marksiste je kriterij resnice korist delavskega razreda oz. njegove avantgarde, tj. komunistične partije. Kaj je v korist delavskega razreda, določa partija oz. njen centralni komite, saj se koristnost stvari v času in kraju lahko spreminja. Zato resnica ni nekaj stalnega, objektivnega, resnica je spremenljiva. Resnic je torej več in ne ena sama. Gre za popolno nasprotje v pojmovanju resnice, kar ne ovira samo njenega spoznanja, ampak onemogoča tudi vsak ustvarjalen pogovor o njej. Drugi je deljen pogled na stvari, drobljenje na posamezne elemente in zgodbe preteklega dogajanja, pomanjkanje celostnega in časovno urejenega pogleda. Izbrani deli pokažejo izbrano »resnico«. Za resnico je uničujoča tudi miselna lenoba, v katero sta polstoletna totalitarna oblast in enoumje privedla mnoge Slovence. Še vedno trajajočega monopola nad skoraj celotnim javnim življenjem in sredstvi obveščanja ni treba niti omenjati, saj se v 23 letih legalnega obstoja in delovanja Nove Slovenske zaveze še ni zgodilo, da bi ta v katerem od javnih občil lahko sama celotno predstavila svoje poglede in svoje delovanje. Če se nas kdaj vendarle kdo spomni, smo pritegnjeni samo kot vreča, na kateri boksarji vadijo svoje udarce, lahko se le branimo in upiramo, če in kolikor dopusti trenutni voditelj pogovora.

stran: 053

Resnica je torej naša moč in obenem nemoč, ker je do nje toliko zaprek. Onemogočata jo teza o več resnicah, relativizem, nezmožnost soočenja z njo itd. Predvsem pa pristajanje na polresnice in na laž. Sredi našega pogovora je bilo po televiziji mogoče slišati cerkvenega funkcionarja F. M. Dolinarja, ki vodi nadškofijski arhiv, govoriti o dejstvu neetične kolaboracije demokratične strani …
To je bilo rečeno v pogovoru o nedavni postavitvi grahovskih farnih spominskih plošč. Ob spominu na strašen zločin v Grahovem in na petinsedemdeset žrtev komunističnega nasilja – tudi enega duhovnika, ki je tja pribežal pred nacisti – je govorjenje o etičnosti posledic teh zločinov in ne o zločinih samih sprevrženo dejanje, kot je sprevržen pogled nekega drugega duhovnika, ki naj bi grahovsko prireditev označil za »sektaštvo«. Mrtve pokopavati je vsaj doslej bilo delo usmiljenja in od nekdaj bistveni znak človečnosti.
Drugače pa bi morali gospodje bolj jasno povedati, kaj je v Grahovem sektaškega in v čem je bila kolaboracija grahovskih žrtev neetična. Kaj razumejo pod tujo besedo »kolaboracija«? Izvorno pomeni sodelovanje, torej sodelovanje domačih prebivalcev z začasno okupatorsko oblastjo, ki je glede etičnosti lahko bistveno različno: od pravno obveznega preko nujnega, koristnega, taktičnega do prepovedanega, izdajalskega. Sodelovanje je lahko v korist domačih prebivalcev, v korist okupatorja ali v večjo ali manjšo korist enih in drugih. V Sloveniji pa po 70 letih boljševiškega izražanja kolaboracija pomeni samo izdajstvo, sodelovanje s sovražnikom z edinim namenom pomagati mu, da doseže svoje vojne in politične cilje.
Naj dodam, da tudi za prepovedano kolaboracijo kot izdajalsko delovanje ni resnična Kučanova sintagma »zločin je zločin«, ki jo poudarja, ko govori o povojnih pobojih in kolaboraciji. Tako enačenje je laž, ki je še bolj zavržna, ker naj bi bil njen raznašalec vendarle diplomiran pravnik. Kazenski zakon, ki je veljal med vojno, kaznivega dejanja »kolaboracije« kar tako po Kučanovo ne pozna. Za pomoč sovražniku določa kazen do 10 let robije, za umor pa je bila predpisana dosmrtna robija ali smrtna kazen. Po sedaj veljavnem slovenskem kazenskem zakoniku tudi ni nedoločene kolaboracije, pač pa se pomoč sovražniku kaznuje z zaporom do 5 let, umor pa z zaporom od 15 do 30 let ali tudi z dosmrtnim zaporom. Očitno je torej, da niti najhujše oblike sodelovanja s sovražnikom ni mogoče po Kučanovo enačiti niti z enim samim umorom, kaj šele z organiziranim umorom mnogo tisoč ljudi na grozovit način, kot so počeli komunisti v Sloveniji. Navaden umor enega samega človeka po zavrženosti in neetičnosti daleč presega celo najhujšo obliko kolaboracije.
Nasprotniki bi vam očitali, da je taka razlaga zgolj opravičevanje …
Povedal sem samo dejstva, kako umor, pomoč sovražniku in kolaboracijo v svojih kazenskih zakonih ocenjujeta nekdanja in sedanja država. Nekateri tega nikoli ne bodo hoteli niti prebrati, drugi prebranega ne bodo razmislili s svojo glavo, ampak lenobno zavrnili, kot jim bodo rekli postkomunistični dirigenti. Ti pa imajo vedno prav, saj poznajo več resnic, vsak čas in za vsako priliko drugo. Nasprotniki pač govorijo drugačen jezik in z njimi se ni mogoče pogovarjati, saj njihove besede nimajo stalnega pomena. Zato se proti njihovim propagandnim očitkom sploh ne branim. Govorim tistim, ki iščejo resnico, ki želijo razen Kučana in komunistične »že napisane zgodovine« brati še kaj drugega.
Zdi se, da totalitarna poškodovanost tudi Cerkvi in mnogim njenim ljudem ni prizanesla?
Očitno je tako in tudi to je pomemben vzrok za težave na poti do resnice. Totalitarna poškodovanost, ki jo je pustilo polstoletno boljševiško enoumje, je mnoge privedla v sedanje lagodno brezumje. Tudi cerkveni ljudje niso imuni, tudi med njimi so nekateri, ki jih želja po resnici ne vznemirja in so se prilagodili vladajočemu pogledu na preteklost. Ne samo navadni verniki, tudi krščanski politiki in celo mnogi duhovniki brez kritičnosti sprejemajo in ponavljajo nekatere najbolj vprašljive boljševiške trditve, kot na primer, proti okupatorju upravičen in celo dolžnost, da spoštujejo narodno osvobodilni boj, da je kolaboracija največji zločin in smrtna kazen zanj nekaj splošnega, da so domobranci prisegli Nemčiji in Hitlerju itd.

stran: 054

Kako je z nujnostjo upora?
Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadene civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih. Spoštovanje upravičenega upora je pravilno, izrekati spoštovanje konkretnemu komunističnemu NOB-ju v Sloveniji, ki se je začel in končal z zločinskimi umori več deset tisoč Slovencev in z neznatnimi žrtvami med okupatorji ter nas pripeljal v totalitarno Jugoslavijo, pa je perverznost brez primere.
Zaskrbljujoče je tudi nekritično govorjenje, da je izdajalska kolaboracija pravno in moralno najhujši zločin. Že prej sem povedal, da je razmerje med zavrženostjo kolaboracije in umora po kazenskih zakonih povsem nasprotno. Sicer pa prva ogroža državno obrambo, umor pa ogroža človeška življenja. Postavljati državo nad človeška življenja, ko sama država tega ne dela, ni ravno krščansko. Zato je nerazumljivo, da se niti krščanski politiki niti duhovniki takšnemu, v bistvu fašističnemu pogledu glasno ne uprejo.
Prisega ima podoben učinek kot kolaboracija … Znova tudi na demokratični strani.
Nekateri, lahko rečem, kar mnogi demokrati res izgubijo tla pod nogami, jim je nerodno, ko je govor o domobranski prisegi. Vzrok sem ravnokar povedal: nekritično, lagodno in oportunistično sprejemajo stare partizanske »resnice«, tudi grdo laž, da so domobranci bili del nemške oborožene sile in da so prisegli Hitlerju.
Domobranci niso bili nikoli del nobene nemške oborožene enote, saj so nastali v skladu z določbami haaških vojnih konvencij kot »domača«, torej slovenska varnostna enota. Vse drugo je lažnivo propagandno nakladanje.
Glede domobranske prisege je za mislečega Slovenca dovolj, da s premislekom prebere besedilo prisege. Videl bo, da ni nobene po mednarodnem vojnem pravu prepovedane prisege Hitlerju ali Nemčiji, posebno ne prisege zvestobe, ampak je samo obljuba lojalnosti do sile, ki je dovolila domačo varnostno enoto in ji dala potrebna sredstva. Takšna obljuba je dovoljena po haaških vojnih konvencijah iz leta 1907, izhaja pa že iz moralnega pravila, da dobljenega ne smeš zahrbtno uporabiti proti tistemu, ki ti je to dal. Več pojasnil in razlage o domobranski prisegi je lahko prebrati v številnih strokovnih razpravah. Naj zopet omenim le knjigo dr. Borisa Mlakarja »Slovensko domobranstvo«. Iz vseh strokovnih razprav je jasno razvidno, da ne gre za prisego Hitlerju ali Nemčiji. Sam naj tukaj omenim samo to, da je prisega ali obljuba enostranski pravni akt, ki ga ureja obligacijsko pravo. Razlagati jo je treba tako, kot je obljubo razumel tisti, ki je prisegel, in ne tako, kot so jo razumeli tisti, katerim je bila dana, zlasti pa ne tako, kot jo zlonamerno razlagajo partizanski propagandisti in politični komisarji. Če je o vsebini obljube še vedno dvom, velja zadnje razlagalno pravilo, da je tisti, ki je obljubo dal, obljubil manj in ne več. V dvomu, ali domobranci so ali niso prisegli Hitlerju in Nemčiji, torej velja, da niso.
Kako torej zaokrožiti to Dolinarjevo neetičnost?
Vaške straže in domobranci niso zagrešili nobene prepovedane ali neetične kolaboracije, saj njihovo delovanje ni imelo namena in ni pomenilo pomoči sovražniku za dosego njegovih vojnih ali političnih ciljev. Po letu dni neoviranega partizanskega divjanja in grozljivih umorov blizu 1500 neoboroženih Slovencev so se vaščani uprli zločinskemu nasilju in od okupatorja, ki jih ni varoval, kot je bila njegova dolžnost, zahtevali dovoljenje, da se sami branijo. Dvorni zgodovinar Božo Repe, ki ima sedaj toliko povedati o zločinski kolaboraciji, je pred leti v svoji knjigi »Mimo odprtih vrat« zapisal, da so se zaradi partizanskega nasilja ustanovile samoobrambne vaške straže. Samoobramba seveda ni kolaboracija in ne zločin. Naj od mnogih omenim samo zapis dr. Metoda Mikuža v Slovenskem biografskem leksikonu h geslu Leon Rupnik: »Ker je bila NOB (narodno osvobodilna borba) že od začetka tudi ljudska revolucija, Rupnikovega delovanja ne moremo šteti kot kvizlinštvo, pač pa je bil Rupnik pravi kontrarevolucionar.« Nekdanji škofijski arhivar, partizan in zgodovinar Mikuž je torej razumel in vedel, da je pri Rupnikovem Slovenskem domobranstvu šlo za odpor proti revoluciji ali – kot so po boljševiško zapisali na partizanskem spomeniku v Grahovem – za belogardizem, in ne za neetično kolaboracijo ali kvizlinštvo, kot se zgraža sedanji škofijski arhivar Dolinar.

stran: 055

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Kako do resnice? Tamino Petelinšek

stran: 056

Ali se spominjate vzdušja pri vas doma, ko ste se odločali za protirevolucionarno stran? Ali se je sploh bilo potrebno odločati ali je prišlo to samo od sebe – kot edina možna izbira?
Sploh se ni bilo treba kaj dosti odločati. Do pozne jeseni 1941 smo bili stari in mladi navdušeni, ko smo slišali, da se pripravlja odpor proti Lahom. Nihče jih ni maral, le nekateri gostilničarji in drugi zaslužkarji ter njihove ženske so se jim slinili. Zato so jih kmetje gledali še bolj zviška, kot pritepence, s katerimi se še pogovarjati ne morejo. Zato so se jih najraje kar izognili. V naši vasi je moj oče, ki je bil občinski odbornik, sklical prve sestanke za pomoč štajerskim beguncem, kot so rekli na začetku, oziroma četnikom, kot so govorili kasneje. Kmalu so se pojavili neki neznani ljudje in sestanke so začeli sklicevati drugi v drugih hišah. Očeta in še nekaterih drugih kmalu niti vabili niso več. Ni se bilo treba odločati, kar izločili so nas. Pred božičem pa smo že vedeli, da ne gre za upor proti Lahom, ampak za komuniste in za njihovo revolucijo. To smo tudi videli, saj so se na deželi ljudje dobro poznali in kmalu smo opazili, kateri malopridneži in sanjači so glavni »uporniki«. Mnoge je streznil tudi nespameten partizanski oktobrski napad na Lož, zlasti pa prvi umori Slovencev v naši bližnji okolici. Že konec novembra so umorili Andreja Mulca z Unca, dan pred božičem mladoletnega Marjana Pregelca iz Begunj, do konca aprila 1942 pa vsaj še šest drugih, med njimi tudi eno žensko. Prišlo je tudi do prvih partizanskih napadov na vaščane pri Sv. Vidu in v Loškem Potoku, ki so – tedaj še ilegalno – stražili svoje vasi. Spomladi je bilo tako vse jasno, temelji narodnega razdora so bili postavljeni. Kasneje se ni nič bistvenega spremenilo, samo partizansko nasilje se je naglo in brutalno povečalo, posledično pa tudi odpor proti nasilju.
Se spomnite, kakšen je bil odziv Slovencev na velike medvojne partizanske zločine, npr. poboj zajetih vaških stražarjev na Turjaku? Po svoje ni logično, da se vsa Slovenija ni temu uprla. Ali je tu že dodobra delovala partijska propaganda o izdajalcih?
Velika večina Slovencev takrat za te poboje ni vedela. Na Štajerskem, Pomurskem in Primorskem zanje še danes mnogi ne vedo ali pa ne verjamejo. Bela Krajina, Dolenjska in večina Notranjske so bile pod oblastjo partizanov. O njihovih zločinih se je lahko samo šepetalo. Ljubljančani in okoličani so o zločinu na Turjaku, kjer so umorili 28 težkih ranjencev, in o množičnih zločinih na Kočevskem, pri Ribnici, v Pudobu, na Mačkovcu in drugod lahko brali v časopisih in knjigah ter slišali na radiu. O tem so jim pripovedovali tudi številni begunci z dežele. Ljubljana je torej vedela, vendar je bila še močno pod vplivom komunistične propagande o izdajalcih. Ljubljana se je resnice počasi začela zavedati šele leta 1944.
Kako ste doživljali zadnje mesece pred koncem druge svetovne vojne, ko je bilo jasno, kdo bo zmagal?

Pozorno smo spremljali vojna dogajanja. Posebne zaskrbljenosti pa ni bilo, saj partizani niso bili več pri moči in so skoraj izginili. Spomnim se, kako sem v začetku aprila šel sam z 20 naboji z Vrhnike skozi gozdove v Logatec in od tam zopet po gozdni cesti skozi partizanske Laze na Rakek, kar je bilo več ur hoje po samotnih krajih. Brat pa je nekaj dni prej prav tako sam šel kar na Bloke, doma prespal, šel drugi dan k maši in se popoldne zopet sam vrnil na Rakek. Oboje je bilo nespametno, strahu pa ni bilo. Kakšnih deset dni smo nad Vrhniko razoroževali umikajočo se vojsko italijanske fašistične Socialne republike in precej brezskrbno čakali na konec. Nismo vedeli, da nas bodo kmalu v smrt prodali Angleži.
Kdaj se je ta brezskrbnost nagnila v svoje nasprotje, se pravi v ogroženost, ki je zahtevala tako radikalen korak, kot je zapustitev doma in domovine?
Ponoči med 4. in 5. majem so bili hudi boji pri Grčarevcu pri Planinskem polju, kamor je od Postojne že prodrla Jugoslovanska armada. Okrog četrte ure zjutraj smo slišali, kako so napadli in zavzeli Logatec in zjutraj smo jih že videli pred nami, pred njimi pa umikajoče se nemške vojake. Pozno popoldne smo zapustili položaje in se umaknili na Vrhniko in nato na Brezovico, kjer smo prespali in ostali do večera 8. maja, ko smo šli na pot in preko Podutika zgodaj zjutraj v Šentvidu prišli na gorenjsko cesto. Umaknili smo se torej pred napredujočo jugoslovansko armado, konkretno pred 29. hercegovsko muslimansko brigado, ki je 9. maja zjutraj prišla v izpraznjeno Ljubljano.
Inštitut za novejšo zgodovino danes sešteva število vseh po vojni pobitih Slovencev znotraj današnjih meja RS. Kako bi razdelili odgovornost za posamezne skupine teh skoraj 100.000 pobitih?
Šele 60 let po vojni, ko smo pri Novi Slovenski zavezi brez kakršnekoli pomoči že opravili veliko delo in sami popisali neposredne žrtve komunističnega nasilja ter jim postavili več sto spominskih plošč in vse objavili v treh knjigah, so se zganile tudi državne ustanove in preštele vse nasilno umrle med drugo svetovno vojno in po njej. Vsemogočna partija in zveza borcev petdeset let prej tega nista naredili, saj bi številke hitro utišale njihove pravljice o boju proti okupatorju. Objavljali so samo posamezne in izbranim zgodbam prilagojene in tudi izmišljene številke.

stran: 057

Šele sedaj je znana velika večina imen prebivalcev Slovenije, ki so umrli zaradi nasilja med in neposredno po drugi svetovni vojni. Seznami obsegajo skoraj 100.000 žrtev, kar je strašno število, tudi če ga primerjamo s 30.000 žrtvami morije v prvi svetovni vojni. Manj zanesljivo je ugotovljena pripadnost žrtev, ker se je ta med vojno večkrat spremenila, nekatere skupine žrtev pa si je totalitarna oblast kar prisvojila. Nisem strokovnjak za to področje, osebno pa menim, da je okrog 25.000 neposrednih žrtev komunističnih umorov, med njimi tudi 3 do 4 tisoč njihovih lastnih pripadnikov. Potem je okrog 15.000 žrtev, ki so padli kot nemški in italijanski vojaki. Vsi ostali, okrog 60.000, so umrli kot posredne žrtve komunistične revolucije in boljševiškega napada na slovenski narod. Tudi brez izzivanja nesmiselnega in razbojniškega NOB-ja bi zločinski okupatorji koga umorili, vendar menim, da bi umrlo vsaj 55.000 Slovencev manj.
Tukaj je na mestu tudi beseda o talcih …
Za smrti talcev so krivi okupatorji, ki so jih povzročili s svojimi zločinskimi represalijami. Vsi talci pa so posredno bili tudi žrtve boljševiške revolucije, saj brez revolucije ne bi bilo sovražnikovih represalij in jih pred partizanskimi akcijami tudi ni bilo. Vse partizanske akcije so bile ne samo nespametne, ampak tudi zločinske, saj njihov namen ni bil boj proti okupatorju, ampak revolucija in nasilna sprememba družbenega reda in prevzem oblasti.
Za mnoge talce pa so komunisti sami neposredno krivi, ker so jih prav oni namenoma izročili okupatorju, da so se jih na lep način iznebili, umazano delo pa so izvršili tujci. Znano je, da med talci vse do zadnjih ni bilo komunistov. Sezname talcev je sestavljal in podpisoval fašistični poveljnik italijanske policije v Ljubljani Orlando Orlandini. Po padcu fašizma julija 1943 je bil pred italijanskim vojaškim sodiščem obsojen na smrt, ker naj bi sezname sestavljal v sodelovanju in po navodilih slovenskih komunistov.
Kaj pa menite o odgovornosti za umor ujetnikov in beguncev iz južnih delov Jugoslavije?
Že v Vetrinju smo slišali za zapoznele boje in klanje pri Dravogradu. Nismo pa vedeli za obseg morije in število pobitih in zajetih. Blizu nas je bilo na Vetrinjskem polju tudi nekaj hrvaških in srbskih vojaških enot, katere so prve vrnili. Zato smo računali s približno 5 do 10 tisoč vrnjenimi vojaškimi in civilnimi osebami. Za pobijanje vrnjenih nismo vedeli, čeprav se je o tem govorilo in ugibalo. Še zadnji večer nam je na dnevnem raportu poveljnik bataljona kapetan Šabič omenil te govorice in obljubil, da nas bo obvestil, če bo zvedel kaj zanesljivega. Očitno tudi on, izkušen vojak, ni zvedel ničesar, saj je zjutraj skupaj z drugimi oficirji in z nami šel na pot. Nazadnje sem ga videl v taborišču v Kranju, ko nas je na partizansko zahtevo preštel in poročal njihovemu poveljniku. Oficirje so nato takoj izločili in odvedli.
Odgovornosti za umor okrog 100 do 200 tisoč ujetnikov in beguncev iz drugih delov nekdanje države ne bi znal razdeliti. Tudi mnogi partizani niso vedeli, ali so še v partizanski brigadi ali že v Jugoslovanski armadi, kot mnogi domobranci niso vedeli, nekateri pa še danes ne vedo, da ob umiku na Koroško pravno niso bili več Slovenski domobranci, ampak od 3. maja naprej vojaki Slovenske narodne vojske. Znano pa je, da so Slovence morili predvsem Slovenci, vseeno ali kot partizani ali kot vojaki KNOJ-a. Mojo skupino so na Koroškem od Angležev prevzeli Bolgari, pred Jesenicami pa so na vlak prišli slovenski oficirji in vojaki. V njihovih rokah smo bili tudi v Kranju in Šentvidu vse do konca. Za vse hudo pa so bili najbolj odgovorni voditelji partije in države z obojnim predsednikom Titom na čelu, potem pa navzdol do neposrednih morilcev in njihovih pomočnikov.
Ena najbolj trdovratnih stvari v zvezi s polpreteklo zgodovino je dojemanje okupatorjev. Večkrat ste jih postavili v okvir nelegitimne, a legalne oblasti, kar mnogim dvigne pritisk. Ni to preveč spolzek teren?
Zelo je spolzek, saj komunisti ne priznavajo nobene druge oblasti razen svoje. Vendar pri njih ne gre za zmoto, ampak za namerno demoniziranje sovražnika s popolnim zanikanjem vsake njegove pristojnosti. Le tako so se komunisti lahko sami oklicali za oblast, njim nepokorne rojake pa za hudičeve hlapce, čeprav niso imeli nobenega opravka s sovražnikom. O tem prepričati tudi druge ni bilo težko, saj je napadalna vojna bila velik zločin in tudi sovražnikovo ravnanje tako doma v lastnih krajih, zlasti pa v zavzetih deželah, je bilo strahotno zločinsko.

stran: 058

Sovražnikov napad in zavzetje naše domovine je bil velik zločin in naše sovraštvo proti sovražniku in zločinskim napadalcem je bilo pravno in moralno upravičeno. Ljudje pa samo od vojne in sovraštva ne morejo živeti. Zato je kljub vsemu treba upoštevati določbo mednarodnega okupacijskega prava, da sovražnikova stabilna dejanska oblast nad zavzeto deželo po prenehanju bojev postane začasna, vendar zakonita oblast. Sodobno življenje brez zakonite oblasti ni mogoče. Tudi v okupirani deželi je treba naprej živeti in vsak dan skrbeti za varnost ljudi in premoženja, za zdravstvo, za prehrano, za promet in javne komunikacije ter za celo vrsto drugih javnih služb in dejavnosti. Za vse to je dolžan skrbeti okupator, zato mora imeti tudi nujne pristojnosti kot zakonita oblast. Zato tudi vojna in okupacija nista brezpravno stanje, kot prikazujejo komunisti, da bi upravičili svoje nasilje in zločine. S tem pa seveda ni rečeno, da okupator lahko počne, kar ga je volja. Mednarodno običajno in pogodbeno pravo podrobno določa, česa okupator ne sme, kaj sme in kaj mora narediti. Prav zaradi tega, kar je okupator dolžan storiti, mu pravo priznava zakonitost njegove oblasti, saj oblast ni zato, da skrbi za državo, ampak sta država in oblast zato, da skrbita za ljudi, tudi za varnost pred lastnimi rojaki.
Po drugi strani omenjate tudi to, da so komunisti tako rekoč prijateljsko pustili oditi okupatorske vojske …
Partizanski general Lado Ambrožič Novljan, za katerim je ostalo mnogo slovenskih žrtev prej in potem, je povedal, da so partizani po kapitulaciji vso italijansko vojsko skupaj s fašistično legijo in vsemi oficirji prisrčno pospremili do meje, ne da bi se komu skrivil las. Tudi sam sem takrat videl množico Italijanov, ki so čez Bloke veselo in nemoteno šli proti Trstu, oficirji s pištolami za pasom, medtem ko je tam bil zbran ves komunistični in partizanski vrh s Kardeljem in Mačkom na čelu. Ivan Maček Matija je v svojih Spominih sam opisal, kako je poveljniku zločinske italijanske divizije »Isonzo« generalu Ceruttiju in spremljevalcem po zajetju v Novem mestu ponudil stole in postregel s pijačo, da so se okrepčali za pot, jim pustil pištole in celo tovornjak, da so se lahko peljali. Niti enega oficirja ali fašista niso zaprli ali zadržali, kaj šele ustrelili, kar so množično počeli s Slovenci, čeprav je med njimi bilo mnogo fašistov in vojnih zločincev, ki jih je kasneje za zločince uradno razglasila tudi Jugoslavija.
Kako ocenjujete komunistično kolaboracijo z okupatorjem?
Nič sovražen in celo prijateljski odnos komunističnih partizanov do italijanskih okupatorjev smo lahko večkrat videli že pred kapitulacijo Italije. Zlasti smo lahko opazili, kako so se eni in drugi izogibali resnemu spopadu. Partizani so proti Lahom streljali le iz daljave, da so ti strele komaj slišali, sami pa so se proti partizanom napotili samo podnevi in več ur zatem, ko so ti že zdavnaj izginili v temi. Po neuspešnem partizanskem napadu na tri vaške stražarje, 26. novembra 1942, ki so ga kasneje opisovali in slavili kot bojni krst Šercerjeve brigade, so italijanski vojaki našo vas preplavili naslednji dan popoldne, ko so se partizani na Mokrcu že mastili s pečenko iz zaplenjenih prašičev, saj so vas zapustili že kmalu po polnoči. Mesec dni kasneje se je podobno zgodilo ob napadu na Runarsko. Očiten primer sodelovanja med obojimi slovenskimi sovražniki je bil, ko so Italijani o veliki noči 1943 vaški straži pri Fari na Blokah vzeli večji del streliva le nekaj ur pred večdnevnim hudim partizanskim napadom, ki so ga stražarji odbili samo zato, ker so imeli skrito tudi svoje orožje in strelivo, za katerega Lahi in partizani niso vedeli. Značilno sodelovanje se je pokazalo že marca 1942, ko so Lahi požgali vas Ravnik, drugo noč pa je pogorela še cerkev, ki je ob požaru v vasi ostala nedotaknjena. Ni nujno, da je bilo vse to izrecno dogovorjeno, včasih je lahko šlo tudi za izkoriščanje dobre prilike. Očitno pa je, da ni šlo za naključje. Ni čudno, če je vrhovni poveljnik italijanske okupatorske vojske general Mario Roatta v svoji knjigi spominov na okupacijo Jugoslavije, kot pravijo, res zapisal, da je njegova najtežja naloga bila, kako oborožiti trideset tisoč jugoslovanskih partizanov.

stran: 059

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Pomlad v senci revolucije Tamino Petelinšek

Če le malo izostrimo širšo zgodovinsko sliko …
… komunistično skrito in javno sodelovanje z okupatorjem ni nič čudnega, saj sta že prej kar tretjino časa druge svetovne vojne politično in vojaško javno sodelovala Stalin in Hitler, Sovjetska zveza in Nemčija, celo njuni tajni politični policiji. Skupaj so okupirali pol Evrope, tudi Slovenijo. Komunisti so državo s sovražno propagando in sabotažami najprej razmajali in oslabili, fašisti in nacisti pa so ob odobravanju in veselju komunistov namesto njih opravili najbolj umazano delo in državo vojaško uničili. Vsak po svojih sposobnostih, nacisti z zločinsko silo, komunisti pa tudi z lažmi in zločinsko pretkanostjo. Njihov kasnejši medsebojni boj je bil le spor med tekmeci za totalitarno oblast nad svetom. Tako je tudi v Sloveniji nacionalno totalitaren nacizem nadomestil še bolj zločinski razredno totalitaren boljševizem, ki si je poleg oblasti prilastil tudi duše ljudi in naroda. Kolaboracija med bližnjimi sorodniki je samoumevna, še posebej med zločinskimi sorodniki, kot sta bila nacizem in komunizem, ki sta oba zrastla v nemškem prostoru.
Edino vas sem slišal govoriti o prevajalskih zapletih, ko gre za NOB in slednja s tem dobi protiokupatorsko noto. Nam lahko na kratko razložite? Ali molk o tem pomeni, da vaša teza ni prepričljiva?
Že v šoli so nas poučili, da je pomen besede narod, naroden v slovenščini dvojen. Glavni pomen je »nacionalen«, redkeje pa tudi »ljudski«, kot npr. v zvezi narodna noša, ki ni nacionalna ampak ljudska noša. V srbščini pa ista beseda narod, naroden pomeni »ljudstvo, ljudski«. Zato sem postal pozoren, ko so kakšno leto ali dve po drugi svetovni vojni v Sloveniji skoraj vsa komunistična poimenovanja z besedo narod, naroden zamenjali z besedo ljudstvo, ljudski. Tako so prejšnji narodni odbori postali ljudski odbori, narodne skupščine ljudske skupščine, narodna milica je postala ljudska milica, JNA je postala JLA. V drugih republikah pa je poimenovanje ostalo brez spremembe besede narod, naroden, ker je bila pomensko pravilna.
To pomeni, da je slovenski »… svoboda narodu« brez prevoda besede narod v ljudstvo napačen prenos iz srbščine. Imena narodni odbor, narodna milica in drugi so bila napačna, zato so jih popravili v pomensko pravilne ljudske odbore, ljudske milice itd. Nekatere besedne zveze z narod, narodni pa so kljub napaki pustili nespremenjene. To velja za že omenjeni partizanski pozdrav in zlasti za NOB – narodnoosvobodilni boj. NOB tako lahko obenem pomeni boj proti okupatorju kot boj za osvoboditev ljudstva – ljudski osvobodilni boj, tj. revolucija. O nujnosti »narodnoosvobodilnega boja« je govoril že partijski dokument iz leta 1938, torej tri leta pred okupacijo, ko boja proti okupatorju sploh še ni moglo biti, kar dokazuje, da je ta besedna zveza samo drug izraz za revolucijo. Nespremenjeno so pustili, ker je napaka večini ljudi neopazna, nudi pa veliko možnosti za manipulacijo. To se stalno dogaja, ko poudarjajo, da je šlo za narodnoosvobodilni boj in ne za revolucijo. V resnici pa oboje govori o osvoboditvi ljudstva, to je o razredni revoluciji.

stran: 060

Nekje ste zapisali, da državljanska vojna še vedno traja. Kako jo končati? Kakšna je naloga ene in kakšna naloga druge strani?
Gre za nadaljevanje državljanske vojne brez orožja, čeprav nekateri grozijo tudi s tem in obžalujejo, da leta 1945 niso pobili vseh nasprotnikov, zlasti ne pravih. Končati bi jo bilo mogoče samo z normalnim pogovorom in priznanjem temeljnih dejstev preteklosti. Tak pogovor je mogoč samo med enakopravnimi sogovorniki. Dokler bodo slovenski zakoni eno stran povzdigovali in ji priznavali privilegije, drugo stran, ki je večinoma v hudih jamah in neštetih breznih, pa še naprej onečaščali, zamolčevali in ji dajali manj pravic kot drugim državljanom, pa enakopraven pogovor ni mogoč. Zato je že zdavnaj bila ustavna in človeška dolžnost državne oblasti, zlasti najvišjih oblastnikov, da bi zakonsko diskriminacijo, pri tem mislim zlasti na t. i. vojne zakone, končno ukinili.
Pri tem mora »prava stran« opustiti sovraštvo, ki ga stalno povečuje in z njim slepi velik del naroda in tudi sama sebe, nasprotnikom pa priznati vsaj osnovno človeško in narodno dostojanstvo. Druga stran pa mora vztrajati pri mirnem in častnem, vendar bolj odločnem zagovoru in pojasnjevanju resnice ter pri zahtevi po enakopravnosti in enakih možnostih. Popuščanje, prilagajanje in iskanje všečnosti pri nekdanjih boljševikih in njihovih sopotnikih, pri onih, ki še vedno zagovarjajo zločinsko revolucijo in vedo za več resnic, ne vodi k resnici in dobremu. Brez resnice ni svobode.
Ali bo Slovenija kdaj sposobna postaviti komunizem ob bok nacizmu in fašizmu? Ali bo, po vašem mnenju, kdaj sposobna obsoditi zločine, storjene pod komunistično revolucijo med vojno in po njej?
Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po vojni. Resnica in pravica sta božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi goro molka, laži in prevar. Resnica se je marsikje že pokazala, priče in zgodovinarji so opisali že mnogo zločinov, ki kar kričijo po ukrepih proti zločincem, kot na primer že prej omenjeni zločin na Lajšah ali zločin v Grahovem. Podobnih je še mnogo, zato moramo vsi glasno zahtevati, da pristojni oblastniki storijo svojo dolžnost ali pa zapustijo državne položaje.
Koliko imate razumevanja za nerazumevanje npr. primorskih ali štajerskih rojakov glede slovenske zgodovine?
Imam veliko razumevanje za dejstvo, da Primorci ali Štajerci svojo zgodovino razumejo drugače, kot jo razumemo na Kranjskem, poudarjam svojo, ker je v nekaterih pogledih tudi res drugačna. Razumem tudi, da vsi ne razumejo naše zgodovine, zgodovinskega dogajanja na Kranjskem. Nobenega razumevanja pa nimam in ne morem imeti za nekatere tudi izobražene Primorce, Štajerce in Prekmurce, ki se niti malo ne poučijo in ne potrudijo, da bi jo razumeli, ampak nas in našo kranjsko bližnjo zgodovino sodijo po svoje, brez poznavanja osnovnih dejstev, če ne celo z njihovim namernim zamolčevanjem. To se je v zadnjem času dobro videlo ob spominski prireditvi v Grahovem, ko so najbolj nesmiselni napadi in psovanja priletela s Primorske in Štajerske. Celo tako velik Slovenec, kot je profesor Samo Pahor iz Trsta, je pohitel in silovito brcnil v črno temo. Morda pa bo tudi kakšen Čedermac kdaj spoznal, da je obramba življenja in doma pred domačimi nasilniki vredna vsaj toliko spoštovanja kot obramba jezika pred fašisti. Navsezadnje pa fašisti na Primorskem v 24 letih le niso umorili nobenega slovenskega duhovnika ali bogoslovca, komunisti pa so jih v dveh letih kar devet. Vsaj svojo zgodovino bi lahko tudi Primorci bolje poznali, da ne bi tako vzvišeno in izključujoče sodili naše.
Nekoč ste namignili, da ste s Stanovnikom, ko je prevzel borčevsko vodstvo, pričakovali bolj civiliziran pristop, pa se pričakovanje ni uresničilo. Danes je to organizacijo prevzel politik SLS (!), kar bi z nekaj dobre volje spet lahko bil razlog za podobno upanje. Vendar – ali ne spomnijo tudi prvi njegovi nastopi na čase enoumja?
Stanovnik je vsaj včasih – zlasti v odsotnosti časnikarjev – zablestel s kakšno za komunista presenetljivo izjavo ali priznanjem. Naj omenim samo sestanek, ki ga je jeseni 2006 sklical tedanji predsednik državnega zbora dr. France Cukjati. Povabil je predsednike parlamentarnih strank in naju z Janezom Stanovnikom, da bi se pogovorili o možnostih za spremembo neustavnih določb danes že omenjenih vojnih zakonov. Ko sem govoril o komunistični revoluciji, me je poslanec Franc Žnidaršič ostro zavrnil, da ni bilo nobene revolucije, ampak samo boj proti okupatorju. V besedo mu je vskočil Janez Stanovnik in z drugega konca sejne mize zakričal: »Bila je revolucija, bila, pa še kakšna!«. Drugače pa je vsaj javno dokaj stalno govoril ene in iste komunistične zgodbe, le kadar sva bila sama, je bilo tudi drugače.

stran: 061

Izjave sedanjega predsednika borčevske organizacije Tita Turnška so prava katastrofa, ker niso niti enoumje, ampak samo še brezumje. Stanovnik vsaj natančno ve, kaj je bilo res in kaj samo partizanska propaganda in pravljice, četudi drugače govori in kriči. Pri poslušanju Turnška pa imam občutek, da ničesar ne ve in tudi ne razume, zato svoje pripovedi niti ne more tako urediti, da bi bila vsaj malo logična in verjetna. S Stanovnikom sem se lahko pogovarjal, s Turnškom se ne bi mogel. To velja tudi za druge mlajše vernike revolucije, zato je pogovor z njimi težji kot s starimi. Ti dobro vedo, kaj se je dogajalo, zato tudi znajo povedati tako resnico kot tudi propagandno laž.
Kako gledate na evropski pravni red? Če se je izkazal (vsaj na drugi stopnji) pri primeru Kononov, ki ste ga že omenili se zdi, da je spet padel pri Katinu.
Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu je v zadevi Kononov proti Latviji izdal znamenito sodbo, o kateri naši mediji že četrto leto trdno molčijo, saj bistveno spreminja tudi slovensko »že napisano zgodovino«, zlasti Bavconovo razredno pravo, s katerim je še vedno prepojeno tudi slovensko pravosodje. Vasilij Kononov je bil poveljnik latvijskih partizanov, ki so med vojno napadli latvijsko vas Mazie Bati z izgovorom, da so med vaščani oboroženi sodelavci okupatorja in izdajalci, ki jih je partizansko sodišče obsodilo, ker naj bi nemškemu okupatorju naznanili skupino partizanov. Kononovi partizani so po hišah poiskali šest moških, jim vzeli puške, ki so jih dobili od Nemcev, ter jih na mestu postrelili. Eden je za vasjo umiral do drugega dneva. Prijeli so tudi tri žene, zažgali njihove hiše in jih žive vrgli v ogenj. Ena je v ognju rodila in zgorel je tudi otrok!
Latvijsko sodišče je po 12-letnem sojenju le končalo postopke in Kononova obsodilo za vojne zločine in zločine zoper človečnost. Kononov se je branil s klasičnimi partizanskimi stališči: da je bil na »pravi strani« in mu zato ne morejo soditi po predpisih, ki veljajo za naciste, da so vaščani bili belogardistični in nacistični izdajalci, ki so imeli nemško orožje, da je le izvršil partizansko sodbo itd. Vse dobro znano po Repetu, Bavconu in še mnogih drugih slovenskih zagovornikih NOB!
Latvijsko sodišče je vse ugovore zavrnilo, zato se je Kononov, ki je med tem dobil rusko državljanstvo, da je na sodišču zanj lahko nastopala tudi Rusija, pritožil na ESČP. Senat prve stopnje je pod predsedstvom slovenskega sodnika dr. B. M. Zupančiča ugodil pritožbi, veliki senat pa je leta 2010 sodbo prve stopnje razveljavil, ker je ugotovil, da latvijsko vrhovno sodišče s svojo sodbo Kononovu ni kršilo nobenih človekovih pravic. Latvijska zavrnitev partizanskih stališč in ugovorov je postala evropska. Partizanski napad na latvijsko vas je bil zločin, tam so partizani bili zločinci! Ni treba posebej kazati na Grahovo, Lajše in neštete druge slovenske vasi, kjer so se zgodili enaki zločini.
Kaj pa Katinski primer?
V gozdovih pri Katinu, zahodno od Smolenska, in drugje v nekdanji Sovjetski zvezi so sovjetski komunisti spomladi leta 1940 umorili več deset tisoč poljskih oficirjev in intelektualcev, kar so dolgo zanikali in pripisovali Nemcem, dokler ni zločina priznal zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov. Kljub priznanju pa ruske oblasti svojcem žrtev niso hotele pomagati, zločinov niso raziskale, nobenemu zločincu niso sodili. Rusko sodišče je preiskavo kar ustavilo. Zato se je nekaj prizadetih Poljakov pritožilo na ESČP. Na prvi stopnji je bila Rusija obsojena, da je z zavračanjem pomoči svojcem žrtev in ustavitvijo preiskave kršila človekove pravice in določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah. Veliki senat pa je oktobra 2013 razsodil nasprotno, da sodišče nima časovne pristojnosti za obravnavo zločinov v Katinu, ki so se zgodili pred ustanovitvijo tega sodišča.
Evropska sodba v zadevi Kononov proti Latviji je zelo pomembna, ker je partizanske umore opredelila kot zločine zoper človečnost in mednarodno pravo. Sodba ESČP v zadevi Janowiec in dr. proti Rusiji o postopku ruskih oblasti pri preiskavi umorov v Katinu pa je zmanjšala procesne možnosti za obravnavo komunističnih zločinov pri evropskem sodišču. Ali se je sodišče ustrašilo, ker je teh zločinov nešteto? Prav zato bi moralo s potrditvijo prvotne sodbe prisiliti matične države, da jih preganjajo. Evropski pravni red je torej komunistične umore jasno in odločno opredelil kot zločine, kar bo morala upoštevati tudi Slovenija. Postopek pred evropskim sodiščem pa je časovno zelo omejil, kar je huda ohromitev evropskega prava in varstva človekovih pravic.

stran: 062

Podoben nerešen problem Zahoda je očiten pri priznavanju komunističnih zaveznikov. Kako je to mogoče?
Države, ki niso doživele boljševiške totalitarne oblasti, ne vedo prav, kaj je komunizem. Zato se zahodne države povezujejo s komunističnimi, misleč, da so to navadne države. Menim pa, da se nekdanja naivnost in nepremišljena zaupljivost Zahoda vendarle zmanjšuje, saj mu slabih primerov in izkušenj ne manjka.
Ustavni sodnik Jan Zobec je na okrogli mizi aprila letos dejal: »Kako zelo krhka je demokracija, nas uči zgodovina – in da je med demokracijo in avtoritarnim ali celo totalitarnim sistemom samo tanka črta, iz dneva v dan bolj vemo«.
Z navedenim mnenjem ustavnega sodnika Jana Zobca soglašam. Ne vidim pa resne nevarnosti, da bi parlamentarno demokracijo zamenjali s kakšno drugačno oblastjo. Res postajamo vedno bolj monolitna družba, vendar ne v moči, ampak v zmedi in slabosti, zlasti pa v vedno večjem in bolj iznajdljivem sovraštvu. To je danes popoln anahronizem, saj sovraštvo ničesar ne ustvarja. Zato tudi ni sposobno spremeniti oblike vladavine, saj smo del Evrope, ki kljub slabostim le napreduje in bo ostala demokratična. Vseeno ne smemo biti naivni in nedelavni, demokratično ureditev je treba podpirati in jo nenehno braniti. Tudi s političnim ozaveščanjem državljanov.
Se ne bojite, da bi neke vrste pasivnost, apatičnost ali pa popoln odpor do obstoječih struktur pri mladih pripeljali do sprememb družbenega reda?
Ustavne in formalne spremembe naše parlamentarne demokracije v avtokracijo ali celo v diktaturo »ljudske demokracije« ne pričakujem. Dejansko pa je naša demokracija že sedaj zelo šibka, saj nam že preko 20 let vladajo nekdanji teroristi z zadnjim diktatorjem v Sloveniji na vrhu. V resnici torej že imamo enoumno, zadnje čase že brezumno politično glavo s parlamentarno frizuro.
V zahodnem svetu in tudi v Sloveniji smo vedno bolj priča razpadu klasičnih vrednot. Kaj to pomeni za pravo, pravni sistem, ki je utemeljen prav na vrednotah? Ali se lahko spremeni celo v svoje nasprotje – nepravo ter v nespoštovanje pravnih norm?
Seveda se pravni red lahko zruši, posebno tam, kjer so mnogi državljani brez pravne in politične zrelosti in še vedno zaupno lezejo za nekdanjimi boljševiki. V Sloveniji smo na nekaterih področjih že od nekdaj izven prava. Povsem brezpravno je stanje pri odkrivanju in pregonu zločinov zoper človeštvo in mednarodno pravo. Prav tako povsem nezakonito je stanje in ravnanje s prikritimi grobišči ter odsotnost vsake državne skrbi za izkop in človeka dostojen pokop žrtev. V nasprotju s pravili mednarodnega prava in z načeli, ki jih od nekdaj priznavajo civilizirani narodi, naša oblast ne dovoli postavitve nagrobnega križa umrlim na »nepravi strani«. Ljubljanska občina zahteva celo odstranitev neznatnega in že oskrunjenega križa na edinem domobranskem vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu. Očitno se drži zločinskega ukaza povojnega ministra Zorana Poliča, da je treba grobove nasprotnikov zravnati z zemljo.
Ob ideji o postavitvi spomenika žrtvam vseh vojn ste izpostavili, da v Sloveniji še vedno velja več protiustavnih zakonov, ki imajo različne predpise za pripadnike in somišljenike različnih strani državljanske vojne in revolucije. Še bolj različna je uporaba zakonov in obravnava posameznikov v pravnih postopkih …
V Sloveniji še vedno veljajo zakoni, ki imajo različne predpise za udeležence obeh strani državljanske vojne pred 70 leti. To so t. i. vojni zakoni, kot so zakon o vojnih pokopališčih, zakon o vojnih invalidih, zakon o vojnih veteranih, zakon o žrtvah vojnega nasilja in drugi. Nasprotniki boljševiškega nasilja ne morejo imeti vojaškega pokopališča, kot ga imajo partizani in tudi okupatorski vojaki. Pravzaprav ne morejo imeti nikakršnega

stran: 063

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Tranzicija izgubljenih priložnosti Tamino Petelinšek

pokopališča, kot dokazuje prej navedeni ljubljanski primer. Nimajo statusa vojnih veteranov in ne morejo biti vojni invalidi, čeprav so v boju izgubili nogo ali roko. Niso žrtve vojnega nasilja, čeprav so jih med vojno umorili partizani. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da so določbe teh zakonov zelo nejasne, opredelitve pa ideološko politične in pravno nedoločne. To omogoča zelo svojevoljno uporabo zakona, kar večinoma partizansko usmerjenim uradnikom daje možnost še bolj krivičnega odločanja.
V čem je spomenik v Grahovem drugačen od vseh dosedanjih spominskih obeležij, ki jih je postavila Nova Slovenska zaveza? Ali predstavlja kakšno prelomnico v spominjanju na vojne in povojne grozote?
Spomenik je podoben drugim farnim spominskim ploščam. Na njem so zapisana imena zamolčanih žrtev komunističnega revolucionarnega nasilja v grahovski fari. Drugačen je le v tem, da so na istem spomeniku zapisana tudi imena žrtev partizanskega napada v novembru 1943, ki niso bile iz grahovske fare. Morda je posebnost v tem, da je postavljen blizu spomenika partizanskim brigadam, ki so napadle Grahovo. Tja ga nismo postavili zaradi partizanskega spomenika, ampak preprosto zato, ker so prav na tistem kraju bili umorjeni branilci Grahovega.
Posebnost grahovskega spomenika je tudi srdito in nebrzdano nasprotovanje t. i. borcev in njihovih vernikov, kakršnega ni bilo pri nobenem od več sto prej postavljenih podobnih spomenikov. Zakaj mu tako sovražno nasprotujejo, niti sami dobro ne vedo, saj so v različnem času navajali različne razloge, ali pa nas napadali tudi brez navedbe razlogov. Spomenik je očitno postavljen na pravo mesto in ima pravo vsebino, da je prizadel in zbudil tisto skupino Slovencev, ki bi morala biti zaradi zločinske smrti 75 žrtev boljševiškega nasilja že zdavnaj prizadeta.
No, spomenik v Grahovem govori o slovenski narodni vojski, čeprav je bila ta uradno ustanovljena šele v začetku leta 1945, dve leti po Grahovski tragediji …
Takoj po italijanski okupaciji so se začele priprave za formiranje odporniških enot in že 29. maja 1941 je Slovenska ljudska stranka (SLS) ustanovila tajno Slovensko legijo. Kmalu za tem je Jugoslovanska napredna stranka (JNS) 2. avgusta 1941 ustanovila Sokolsko legijo. Tako je nastala slovenska narodna vojska. Ko je bila 1. maja 1943 ustanovljena še liberalna Narodna legija, so se vse tri povezale in julija 1943 tudi formalno nastopile kot Slovenska narodna vojska (SNV). Pod tem imenom so po italijanski kapitulaciji nastopale tudi nekdanje Vaške straže in slovenski četniki. SNV je bila obnovljena 21. januarja 1945 s sklepom Narodnega odbora, legalno pa je SNV nastopila 3. maja 1945, ko je Slovenski parlament na Taboru ukinil Slovensko domobranstvo in ustanovil Narodno vlado.

stran: 064

Partizani niso bili slovenska vojska, saj se nikoli niso imenovali slovenski. Pridevnik slovenski je bil tako pri partizanih kot pozneje v njihovi totalitarni državi prepovedan. Vse, kar je prej bilo slovensko, so preimenovali z geografskimi imeni. Partizani niso bili slovenski, ampak Partizanski odredi Slovenije (POS), slovenska društva so se preimenovala v … društva Slovenije (izjema je bilo Slovensko planinsko društvo), narod pa je po Marxu in njegovih sledilcih, kot je bil Kardelj, zapisan smrti in se zato ljudi po narodnosti niti ni smelo vprašati.
Morda še komentar k trditvam, da bi morali pustiti preteklost za sabo. Kako ljudem vendarle razložiti, da je poznavanje zgodovine nujno za preživetje naroda?
Po polstoletnem načrtnem zatiranju naroda in sistematičnem gojenju komunističnega internacionalizma, zaničevanju domoljubja in nespoštovanju slovenskega jezika je zanemarjanje naroda in jezika razumljivo. Poznavanje zgodovine mnogim ne pomeni ničesar. Zakaj pa bi jim, če jih najvišji državniki in profesorji, celo nekateri duhovniki že desetletja prepričujejo, da je zgodovina že napisana, torej nekaj mrtvega in za življenje neuporabnega. Brez razčiščene zgodovine, kar pa se ne zgodi naenkrat za vselej, ni jasne in stabilne sedanjosti. Če narod in njegovi ljudje ne vedo, od kod njihova sedanjost in zakaj je takšna, nimajo jasne vizije, ne morejo dobro načrtovati prihodnosti in so obsojeni na nazadovanje ali celo na propad. Vsak kmet mora pred novo setvijo pomisliti, kaj je na njivi sejal zadnja leta in kakšen je bil pridelek. Če misli samo naprej in ne upošteva preteklosti, se bo lahko hudo zmotil in ostal lačen.
Pretekle elite še vedno obvladujejo večinski medijski, pravosodni, družbeni, gospodarski in (pretežno) politični prostor. Mlajšim generacijam, pa tudi nekaterim starejšim, se zdijo take ugotovitve le teorija zarote oz. lažna paranoja.
Izkušenj nimajo, izkušenih pa nočejo poslušati. Ta oholost je velika človeška slabost, ki smo ji Slovenci nedvomno preveč podvrženi. Vsak začenja na začetku. Če se uspe prebiti skozi vse vladajoče neumnosti in nesmisle, je ob spoznanju resnice že star. Večina pa že mnogo prej preneha iskati in omaga nekje na začetku. Prepusti se voditeljem, ki skoraj vsi izvirajo iz totalitarnih časov in so nosilci starih sistemov in privilegijev, ki jih branijo s tujo mislijo in slavijo s tujo pesmijo. Zato nekateri lažje živijo v miselni kletki kot v svobodi.
Seveda ne moremo mimo procesa proti Janezu Janši, ki je vsekakor prvovrstna juridična kot tudi politična tema. Po katastrofalnih kritikah od Krivica do Šturma je vtis, da so z boljševiško prakso šli le predaleč in bi to vendarle mogel biti začetek njihovega konca?
Celoten proces, zlasti pa obtožba in obe sodbi v zadevi Patria so tako nenavadni, da res kažejo na obup tistih, ki so za ta proces odgovorni. Ne bom ponavljal neštetih ugovorov znanih pravnikov vseh barv in usmeritev, saj jih je že za celo knjigo. Ta proces je nerazumljiv celo za boljševiško prakso, ki jo iz neštetih povojnih sodb dobro poznam. Udbovska sodišča so hitro in jasno zapisala, česa je kdo kriv, ne glede na to, ali je bilo res ali le izmišljeno, ponarejeno ali drugače zmontirano. V dveh urah so obsodili tudi preko 30 obdolžencev naenkrat, sodba pa je imela dve strani obrazložitve. Takoj in jasno se je videlo, kam pes taco moli.
Zadeva proti Janši in drugim obdolžencem pa se je vlekla kot čreva in po dolgih letih precejanja komarjev smo dobili mlakužo brez barve in okusa, dolgo pleteničenje brez vidnega vzorca in zaključka. Če po dolgih letih obravnave in pisanja vidim sodbo, ki ima deset ali več deset gosto tiskanih strani, vem, da so bili avtorji v velikih težavah in da sami ne razumejo stvari, sicer bi svojo odločitev zapisali na treh ali petih straneh. Kar je več, ni od resnice! Tudi nesmisel, da je obtožbo na okrajnem, to je najnižjem sodišču, zastopal vrhovni, to je najvišji državni tožilec, ki nastopa samo pred vrhovnim sodiščem, nedvomno kaže, da gre za zelo nenavaden kazenski pregon. Zelo me moti nepojasnjena menjava besed ‘sprejel’ in ‘prejel’ obljubo. Pravni pomen teh besed je bistveno različen. Sodba na podlagi indicev je mogoča, vendar ni ravno običajna. Indici lahko nadomestijo neposredne dokaze, ne morejo pa nadomestiti Življenje proti betonu Tamino Petelinšek dejstev, ki jih sodba sploh ne navaja, čeprav brez njih ni možen noben zagovor in tudi ni kaznivega dejanja.

stran: 065

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Življenje proti betonu Tamino Petelinšek

Če bo proces proti Janezu Janši in soobdolžencem postal slovenski pravosodni standard, bo zelo lahko obsoditi vojne zločince in krivce sedanjega gospodarskega in duhovnega poloma. Če bo sodba razveljavljena, bo treba temeljito pregledati pravosodje. Spoštovanja pa tako nenavadna in nerazumljiva sodba v nobenem primeru ne zasluži.
Pred nami je referendum o arhivih. Zakonodajalec oz. ministrstvo za kulturo, ki je novelo zakona pripravilo, pravi, da z novelo razširja dostop do gradiva UDBE, pobudniki referenduma pa ravno obratno – da se arhivi zapirajo. Kakšno je vaše mnenje? Ali se je sploh smiselno prerekati o odprtosti arhivov, ko pa vemo, da je bilo v Sloveniji več kot 90 % vsega arhivskega gradiva, ki se je nanašalo na obdobje totalitarizma, konec 80-ih let uničeno?
Prav zato, ker so večino najpomembnejšega arhivskega gradiva že uničili, mora ostanek biti še bolj dostopen in na razpolago raziskovalcem in vsem, ki se zanj zanimajo. V vašem vprašanju ste uporabili dve ključni besedi: dostop do gradiva in odprtost arhivov. Gre za dve različni stvari, ki jim lahko rečemo tudi zakonsko besedilo in dejansko življenje. Zakonsko besedilo res razširja število listin, ki jih bo dovoljeno videti, vendar pa zmanjšuje vsebino listin, ki bo vidna. Po drugi strani pa so dejanske možnosti vpogleda v arhivske dokumente že z zakonom zmanjšane, saj bo listine treba predhodno pripraviti za pregled in nekatere dele počrniti. Čeprav bo na razpolago več listin in mnogo več dela z vsako, ni predvideno nobeno povečanje dejanskih sposobnosti arhivov. To pa pomeni zmanjšanje dostopa. Četudi bi bilo res, da novi zakon odpira arhive, v kar sam dvomim, to ni povečanje, ampak v vsakem primeru samo pomanjšanje dostopnosti arhivskih listin za državljane. Ob vsaki spremembi zakona pa se na slabše spremeni še vrsta drugih okoliščin, ob vsakem brisanju se lahko izbriše tudi kaj, kar ni dovoljeno brisati. Zakonske besede niso dejanja in ne življenje. Za oceno novele arhivskega zakona zato mislečemu človeku zadošča dejstvo, da je spremembo pripravila, predlagala in sprejela tista stran, ki se arhivov boji kot hudič križa in je zato 90 % arhivskih listin ob izgubi totalitarne oblasti že uničila. Preostale listine morajo zato biti v celoti, hitro in neomejeno na vpogled, kar bomo lahko dosegli samo na referendumu z glasovanjem proti spremembi zakona o arhivih.