Avtor: Peter Sušnik

stran: 089

stran: 090

Zemljišče, na katerem danes stoji Spominski park Grahovo, je del v denacionalizaciji vrnjenega posestva družine Krajc. Novi Slovenski zavezi ga je leta 2007 podaril gospod Nikolaj Krajc. Izgradnje parka, ki so ga oblikovali kipar Drago Tršar, arhitekta Izidor Habjanič in Franc Popek, gospod Niko ni dočakal. Aprila 2012 smo ga pokopali na grahovskem pokopališču. Da bi našega darovalca bolje spoznali in ga ohranili v hvaležnem spominu, tu objavljamo govor, ki ga je imel na pogrebni slovesnosti družinski prijatelj in sodelavec Peter Sušnik, danes predsednik društva NSZ.

Imeli smo priložnost, da po besedah gospoda Nikolaja Krajca, ki jih je ujela filmska kamera, podoživimo nekaj malega iz njegovih 94 in pol let življenja. A za polno sliko je nujno, da se ne spomnimo le njegovega življenja, pač pa tudi njega samega, kot smo ga doživljali in kot se ga bomo spominjali.
Najprej nam bo ostal v spominu kot dostojanstven mož, ki ob vseh tegobah in opešanosti, ki jo prineso visoka leta, niti za trenutek ni bil manj gospod kot prvi dan, ko smo ga spoznali. V sebi je imel čut za to, kaj se spodobi človeku njegovih let in izkušenj. Ni bil ne bahav in ne vzvišen. Pravzaprav je bil v svojih željah in navadah skromen, čeprav mu ne bi bilo treba. Bil je in do konca ostal Gospod, z veliko začetnico.
Ostal nam bo v spominu kot zvedav, razgledan in načitan mož. Pogovor z njim je bil poln presenečenj: Poezija velikih slovenskih mojstrov, ki jo je kot za šalo recitiral bolj mimogrede. Čut za umetnost, ki mu je že mlademu prinesla čedno zbirko danes eminentnih slovenskih slikarjev – zbirko, s katero so se po njegovem povojnem begu nekateri krepko okoristili. Želja po odkritju novih dežel in ljudi, ki ga je že v predvojnih časih peljala od Afrike do Skandinavije, v kasnejših letih pa tako rekoč širom sveta, kamor nedvomno spada tudi pot s transsibirsko železnico od Kitajske do St. Peterburga.
Ostal bo v spominu tudi kot darežljiv, saj je težko rekel ne prošnjam za tak ali drugačen prispevek, a bolj kot to je najraje dal tam in takrat, ko niti ni bil naprošen, pa je vedel, da bi prišlo prav. Od slovenske skupnosti v Avstraliji do posameznikov, katerih stisko je bolj slutil kot poznal. Tudi ta cerkev je bila sezidana z njegovo izdatno pomočjo – zvonili pa mu bodo zvonovi, ki jih je podaril cerkvi on. Ni bil za to, da bi se njemu v zahvalo in ovekovečenje pela slava, a vseeno je cenil iskreno hvaležnost.
Bil je domoljub. Zanj je bil dom Grahovo, pa čeprav se je velikokrat prepričeval, da po vseh doživetih krivicah tu nima kaj več iskati. Bil je tudi zaveden Slovenec, ki svojega porekla ni nikoli tajil in narodnih običajev ni pozabil. Bil je tudi hvaležen Avstralec, saj je čutil spoštovanje do domovine, ki ga je sprejela kot begunca. Čeprav težko, je sprejel dejstvo, da njegovi otroci in vnuki čutijo, da je njihova domovina najprej Avstralija.
Poznali smo ga in spominjali se ga bomo zaradi njegovih načel, prepričanj in vztrajnosti. Od vztrajnosti v zakonu, ki je trajal skoraj 67 let, do poslovnih načel, ki so za današnji svet nerazumna in nelogična, do njegovih pogledov na družino, ki bi danes povzročili zgražanje ali posmehovanje. Pa vendar je iz vseh teh načel vela neka zdrava logika, ki si ji težko oponiral.
Od vsega nam bo verjetno najbolj ostal v spominu njegov instinkt za posel in priložnosti. Prav ta instinkt ga je vodil od Grahovega preko Ljubljane, Lienza in Avstralije nazaj v Ljubljano. Ni bilo ne racionalnih podlag in ne matematičnih študij, a vedel je, kje je priložnost, da nekaj ustvari, kar bo družini koristilo. Ta neverjetni občutek, ki mu je dal slutiti, kaj bo, je bil osnova, da se je lahko iz skoraj brezizhodne stiske povzpel iz begunca v gospoda.
In vendar moram na koncu dodati, da je bil gospod Krajc topla, očetovska figura. Njegov humor, njegova iskrivost in lahkotnost: vse to nam bo manjkalo. Modrost, izkušnje in besede zdrave pameti, s katerimi nas je bodril in opominjal, so utihnile.
Gospod Nikolaj Krajc se je pripravil na svoj odhod. Zadnji dve leti je premišljeval o pravičnosti in dovršitvi odprtih zadev. Z vsakim rešenim problemom je bilo bolj očitno, da manjka izzivov, ki bi mu vlili novih moči. Na koncu je bila miza pospravljena, duša mirna in srce zadovoljno. Častitljiva starost se je iztekla in verujemo, da je šel na bolje.

stran: 091

Avtor slike: Jože Žnidaršič

Opis slike: Slovenska volja do svobode - kip Draga Tršarja Jože Žnidaršič