Avtor: B. S.

stran: 025

Dnevnik B. S., moje drage mame, je dnevnik petnajstletnega dekleta, ki, na čustveni in miselni ravni, doživeto opisuje vso trpkost doživljanja zadnjega leta II. svetovne vojne na tujem. Brez varnosti, brez sreče, za višje namene. Je zrela in odgovorna pripoved z imeni in priimki tistih, ki so hodili po isti poti. Težko jo je v svojem kasnejšem življenju podoživljala. Toda za vedno je ostala del nje. To smo čutili vsi, ki smo živeli z njo, njen mož in midva z bratom. Že dolgo je ni več med nami, a sleherni dan svojega življenja še vedno čutim njeno prisotnost. Hčerka B. K.

5. maj 1945

Dne 5. maja, t. j. v soboto popoldne, je prišla k nam Pavličeva Majda, vsa obupana, češ da se bližajo Ljubljani komunisti. Vso je prešinjala misel na beg iz Ljubljane. Prihitela je k nam vprašat, če sem jaz že pripravljena za odhod. Pripravljena nisem bila, ker na beg sploh nisem mislila. Kmalu za Majdo je prišla k nam še g. Volovškova, ki je bila že skoraj pripravljena za odhod. Mami je izročila ključe od stanovanja in ji dala še nekaj naročil. Nato je odšla – kam, ni vedela. Sedaj sem tudi jaz začela spravljati svoje stvari v kovček. V šolo nisem šla. Skoraj vse popoldne sta bili pri meni Jelka in Marija. Z Marijo sem šla h Kovačevim vprašat Marjano, če gre tudi ona iz Ljubljane. Bila je že pripravljena za odhod. Na hitro sva se poslovili, nato sem žalostna odšla. Zvedela sem, da mislita iti tudi Blažka in Marica. Stekla sem k Blažki in se z njo zmenila, da greva skupaj. Doma sem se hitro napravila, poslovila od mame in šla. Ker naš odhod ni bil dobro organiziran, ni bilo z njim tisti dan nič.
Ob 7h zvečer sem prišla domov, kjer me je mama po pravici začudeno pogledala.

6. maj

V nedeljo zjutraj je bilo na koncu pri maši zelo žalostno. Vse oči so bile solzne. – Takoj zjutraj, ko sem se zbudila, sem se že kesala, zakaj nisem šla prejšnji dan s Pavličevo Majdo, Jelko in z gospodoma, ki so že odšli iz Ljubljane. Doma in na cesti je vladalo mučno vzdušje. Komunisti so se veselili (in pekli piškote), mi pa smo bili potrti. Dopoldne me je pa vsaka misel na odhod zapustila. Okrog 10h dopoldne je prišla k nam Milči. Povedala je, da gresta onidve z očetom proti Gorenjski. Rekla je, če hočem iti z njimi. Sprva nisem vedela, naj grem ali ne. Ko mi je pa še mama prigovarjala, sem se odločila za odhod. Čez pol ure sem že šla s kovčkom proti Kolodvorski ulici. Najprej sva z gospodom Lekanom iskala znance. Ker jih ni bilo, je g. Lekan poiskal neki voz, na katerega smo naložili svojo prtljago: Lekanovi trije, Nada in jaz. Bili smo v družbi dveh g. dekanov in Borisa.
Potovanje se je začelo, in sicer peš. Voz smo peljali sami. Po poti se nam je pridružilo še več ljudi. Potovali smo v vročini in [nečitljivo]. Šli smo čez Ježico. Na bloku nas še pogledali niso, na meji pa [nečitljivo] kot Cerkljani, da smo prišli skozi. Sonce je močno pripekalo in nam je bilo precej vroče po poti, na kateri nismo do Mengša nič počivali. V Mengeš smo prišli ob treh popoldne. Kar prileglo se je usesti se na klopco v senco in se najesti. Od tu sem domov takoj poslala pošto. V Mengšu so nam dali v zavetišču še čaj. V Kranj pa so nas zapeljali z vozom. Bilo nas je že ogromno. Med nas smo dobili še g. Burjo. Pot je bila lepa in prijetna. V Kranj smo prišli precej pozno popoldan. Tu sem videla Daneta. Tončka je bila takrat v Domžalah. Prenočili smo na Primskovem, in sicer ženske iz naše skupine pri eni hiši, moški pa pri drugi. Spali smo na skednju na slami.

7. maj

Že prvo noč sem pogrešala odejo. Spala nisem preveč dobro. Za zajtrk so nam dali žgance in kavo. Po maši smo se odpeljali v Kranj, kjer smo do opoldan postopali brez cilja. Po kosilu (drugi kašo z mlekom, jaz pa juho, krompir in solato) smo se iz Primskovega odpravili proti Predosljam. Marica, Stana, Nada, Marja, Milči in jaz smo šle za vozom s prtljago kar bose. Škoda čevljev! V Predosljah smo bile dodeljene v posebno hišo (komandant postojanke v Predosljah je bil Dane). Tu smo si zopet uredili domovanje na skednju. Družina, pri kateri smo bili, je bila res naša. V Predosljah smo ostale do 9. maja.

stran: 027

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Petletna B. z mamo in bratom Francetom

Tu sem naletela na Hribarjevo Anko, ki je mislila, da bo kot begunka živela kar počitniško življenje. Me smo jedle v Predosljah trikrat na postojanki v vojaški kuhinji. Cerkev je bila zelo lepa, posebno zvečer, ko je bilo v njej vse temno, le okrog Marijine glave so gorele lučke, sredi oltarja pa je utripala večna luč. Tu se je človek lahko potopil v pogovor z Jezusom, ki prihaja k nam v vseh krajih in razume vse naše težave. Zadnji večer našega bivanja v tej vasici mi je postalo čudno slabo. Želodec me je zelo bolel, da sem se še pri dnevu kar zvrnila na slamo. Čudni občutki obdajajo človeka, ki je bolan, pa ni doma, in misel, da mora naprej v negotovost, je skoraj obupna. Zaželiš si samo doma in domačih, toda prav tega ni.
Drugo jutro sem se zbudila skoraj popolnoma zdrava. Črni oblaki, ki so se prejšnji dan zgrinjali nad menoj, so kar mahoma izginili. Okrog sedmih zjutraj je prišel v Predoslje četniški avto. Z izvidnico treh četnikov. Naložili smo se nanj in se odpeljali proti Tržiču. Po poti so nas Mongoli obmetavali z bonboni in cigarami. V Tržiču smo zvedeli nekaj novic iz Ljubljane: mostovi, elektrarna in vodovod so šli v zrak, domobranci se vsi umikajo. Te vesti so nas nekoliko užalostile. Povsod, kjer sem videla domobrance, sem med njimi iskala znane obraze, posebno Davorina in Franceta. Končno sem zagledala v Tržiču znanca, ki sem se ga najmanj nadejala, in sicer Hinkota. Povedal mi je, da Davorina ni – kje je, ni vedel. Žalostna vest.
V Tržiču smo kot begunci dobili iz Pekove tovarne kakih 60 parov moških in ženskih čevljev. Bili smo jih zelo veseli, ker nihče ni vedel, koliko časa bomo v tujini – proč od doma. Iz Tržiča smo s četniškim avtom nadaljevali proti Ljubelju. Pot je bila zelo težavna, ker so bile na cesti cele kolone Nemcev z avtomobili ali peš. Ko smo prišli do tam, ko se začne cesta vzpenjati proti Sv. Ani, so se nam ponujali vedno novi prizori: na obeh straneh ceste razmetano orožje, ročne granate, celi zaboji streliva, poginule mule in konji, raztresene in polne vreče makaronov, krompirja, graha, kosmičev in drugih živil. Nekaj teh živil smo tudi mi nabrali med potjo za slabe čase.
Vse Nemce je vznemirjala jugoslovanska zastava na našem avtomobilu. Ker je bila cesta zelo zatrpana z Nemci, smo stopili iz avtomobila in nadaljevali pot peš, prtljaga pa je ostala na avtomobilu. Stana, Nada in jaz smo šle po bližnjici. Ko smo prišle do vrha, smo se kar sesedle v travo in nismo mogle iti nikamor več. Nekoliko oddaljene od ceste smo opazovale promet. Okrog nas v travi so ležale puške – cele in zlomljene, granate, prazni in polni zaboji streliva. Tam pod nami je v travi ležal polomljen avto. Od daleč smo zrle tudi na nemške barake, mimo katerih smo šle s strahom, ker nas je neki zelo sumljiv človek spraševal, od kod smo. Seveda mu še odgovorile nismo. Zamislila sem se v pot nazaj. Strme skale, ki so nas obdajale, so imele sijajne vojaške bunkerje. Opazovala sem te mogočne skale, ki bi nam lahko dale zatočišče. Misel na to, da bomo morali prodreti skozi te skale, predno bomo šele varne pred našimi preganjalci – partizani, me je pa kar z grozo navdajala. Kmalu za nami so prišla po bližnjici ostala dekleta, nato pa še g. Burja.
Ura je bila nekako tri popoldne, toda kosile še nismo. Dolga pot in utrudljiva hoja sta nam našo lakoto še povečali. Žeja je naraščala, a smo si jo kmalu potešile, lakote pa le ne pregnale. Tako smo sedele tu že dobro uro, ko smo šele zagledale tam daleč doli naš avto, ki se je počasi pomikal proti vrhu – proti Sv. Ani, kjer smo bili že mi. Ko je avto vendar prišel do nas, smo se kar obesili nanj in se odpeljali naprej mimo cerkvice sv. Ane do predora. Tu je šel naš avto nazaj po neki drug avto, ker sam ni mogel naprej. Mi smo tačas čakali pred tunelom. Z avtomobilom se je kmalu pripeljal še g. Lekan in drugi, ki so zaostali. S seboj so imeli poln kotel dobre menaže, ki pa je jaz na žalost niti poskusila nisem.

stran: 028

Ko smo ponovno naložili vso prtljago na avto, so se nanj spravili tudi ljudje, le za naju s Stano ni bilo več prostora. Meni je četnik rekel, naj se usedem na streho avtomobila (tovornjaka), kjer je bila prej izvidnica, jaz pa sem za seboj potegnila še Stano. Četniki so sedeli pod nama na blatnikih avtomobila. Tako sva se peljali vso pot skozi predor med orožjem – do gostilne na Koroškem. Ob misli, da bom skoraj na cilju, sem bila vsa srečna in bi kar vriskala. Vožnja skozi predor je bila krasna, a tudi grozna. Bili smo v dveh kolonah. Nemški avtomobili so s svojimi žarometi svetili po predoru tako, da električna razsvetljava skoraj ni prišla do veljave. Vozili smo po lužah, da je škropilo do vrha. S stropa je po nas kapljalo – ponekod več, ponekod manj. Predor, dolg 1,5 km, se je bližal koncu. Skozi široko odprtino se je začelo svetlikati in kmalu smo prišli na prosto. Nudil se nam je naslednji prizor: povsod ob cesti so sedeli Nemci in počivali ter jedli, obrazi pa so jim bili skoraj do smrti utrujeni.
Avto nas je zapeljal do prve gostilne na Koroškem. Naši moški so hoteli od četnikov, da bi peljali še naprej, kljub temu, da so že vedeli, da so v Borovljah partizani. Četniki, ki so imeli povelje priti še ta dan nazaj na Gorenjsko, tega niso hoteli. Njihova dolžnost je bila, da izvršijo vojaško povelje, in to so tudi hoteli. Nihče iz avtomobila pa ni imel za to razumevanja – razen mene. Nazadnje je Jelenc kar na tla začel postavljati kovčke in nahrbtnike. Ko sem videla, da z avtom odhajajo, se nisem mogla premagati in sem zajokala, skrivaj. Hudo mi je bilo po fantih, s katerimi sem preživela dobro polovico dneva, ker nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo z njimi. Se bodo še lahko vrnili srečno med nas, Slovence v tujini? Še zadnjič sem brez solza v očeh pogledala za njimi in odšla v hišo. Tu smo bili vsi precej razburjeni, ker so govorili, da pustijo partizani skozi samo nemške vojake, begunce pa da dajo vse v »lagerje«. Te vesti so nas res prestrašile, saj smo prišli z dežja pod kap. Začeli smo misliti na vrnitev. Prav na hitro smo si še razdelili čevlje, vzeli prtljago, razen nekaj živil, in se odpravili peš nazaj. Pot po hribu je bila zelo utrudljiva, šli smo proti tunelu, vendar brezciljno. Kopica misli se nam je vrtela po glavi. Najprej smo nameravali pred tunelom zaviti v gore. Hrane bi nekako imeli za prvo silo. Po gorah bi nato šli v smeri proti Celovcu. Ko smo prišli do tunela, so vedeli, da se vsi begunci vračajo skozi tunel, in smo šli skozi tudi mi. Nekje smo dobili dve samokolnici, da smo z njima peljali najtežje nahrbtnike in Nadino košaro. Pri vožnji smo se menjavali. Vračanje skozi tunel je bilo grozno. Voda mi je ponekod segala do gležnjev, čevlji so se mi v blatu udirali, s stropa pa je lilo na nas. Nemške kolone so se pomikale počasi naprej. Elektrike v tunelu ni bilo. Paziti smo morali, da se nismo izgubili, zadeli v skalo in se potolkli. Zdelo se mi je, da bo ta tema trajala večno. Končno pa smo hvala Bogu le prišli na svetlo in kamen se mi je odvalil od srca.
Mrak je že padal na zemljo, ko smo prišli do Sv. Ane in nismo vedeli ne kam – ne kako. G. Lekan je najprej misli, da bi to noč prenočili v barakah, zjutraj pa bi šli na vse zgodaj v skalovje, kjer bi živeli, dokler bi bilo nevarno in ne bi bila pot prosta. Da bi šli še ta večer v Tržič peš, je bilo prepozno, saj je bila ura že skoraj enajst. Končno smo se odločili za prenočevanje v vili, kjer je bil tudi g. Pernišek. V vili smo dobili krasno sobo; pred tem je tu stanovala sama gospoda, ki je pustila vse pohištvo, ko so jih pregnali Nemci. Najprej smo še nekoliko povečerjali kruh in suha rebrca in odšli nato okrog enih spat. Stana in jaz na eno posteljo k zidu; Milči, Marja, Nada in Marica pa na dve postelji, ki sta bili skupaj. G. Lekan se je pa samo usedel na divan, kjer je malo zadremal. Spat smo šli vsi oblečeni in obuti za na pot, saj nismo vedeli, če bo noč mirna. Vso noč je bilo slišati streljanje, pokanje ročnih granat in raket. Spala sem izvrstno, le žal premalo. Že ob štirih nas je g. Lekan zbudil. Pozajtrkovali smo nekaj malega, nato pa smo se odpravili po najhujši strmini navzdol. Ko smo prišli do barak, smo videli znane gospode, ki so povedali g. Lekanu, da gredo proti Ljubelju domobranci, ki se bodo prebili do Angležev in tako napravili tudi nam prosto pot. Veseli te novice smo šli spet navzgor do vile, kjer smo spravili prtljago v sobo. Še to dopoldne so začeli prihajati proti tunelu oboroženi domobranci. Med prvimi so bili tudi že znani četniki Jelenc, Bitenc in ostali, ki so nas peljali z avtom. Vesela sem jih bila in z Jelencem sem tudi govorila – rekel je, da bodo šli oni naprej, po varni poti pa bomo šli za domobranci še civili. Vse dopoldne in vse popoldne sem stala ob cesti in iskala med domobranci znance. Tudi ves drugi in tretji dan sem stala ob cesti in čakala Franceta pa tudi Davorina. Drugi dan sem dobila le Hinkota z bratom, ki mi je povedal natančneje o Davorinu. Hinko je ves tisti dan sedel ob cesti v travi in čakal četo za zvezo, ki je bila še zadaj in je prišla šele zvečer.

stran: 029

Avtor slike: Iz arhiva dr. Janeza Arneža

Opis slike: Vrtec v begunskem taborišču v Vetrinju Iz arhiva dr. Janeza Arneža

Zvečer sva šli s Stano iskat Kožuhovega Marjana, ki se je kar nekam izgubil. Šli sva po cesti navzgor in navzdol – pa ga ni bilo nikjer. Ko sva se vračali, sva ob cesti na travniku zagledali brleti lučko. Šli sva bližje in izvedeli, da umira neki domobranec, ki si je po nesreči prestrelil obe nogi. Bil je iz iste čete kot Stanin brat. V odsevu sveče sva videli samo njegov obraz. Stana se je začela vsa tresti. Bil je podoben njenemu bratu in vsa prestrašena je poizvedovala, kako se ta fant piše. Odleglo ji je, ko se je prepričala, da to ni njen brat, ki ga je tudi ona že par dni čakala na cesti. Vendar pa nama je bilo obema hudo za umirajočim Slovencem. Na poti proti vili naju je dohitel g. Burja in povedal, da fant najbrž ne bo umrl. Bili sva veseli in potolaženi.
Na svojem starem mestu je še vedno sedel Hinko, ki je povedal, da bo še to noč odšel naprej s svojo četo. Ponudil mi je mrzel čaj z malinovcem in kos kruha z medom. Vzela sem oboje, ker mi je dal z dobro voljo. Poslovila sva se z upanjem, da se bova na Koroškem zopet videla.

10. maj

10. maja smo se z vozom odpravili naprej. Ura je bila 8 zvečer. Barake pod Ljubeljem so gorele z mogočnim plamenom, rakete pa so se z rezkim pokom dvigale v zrak in razsvetljevale bližnjo okolico. Pogled na goreče barake je bil grozen. Otroci so od strahu jokali. Stopala sem – begunka – za vozom s prtljago. Gozdna pot navzgor je bila zelo utrudljiva, posebno še, ker smo potiskali voz, ker konji sami niso mogli peljati. Do nekako polovice poti navzgor je še šlo, potem pa nisem več mogla in sem hodila poleg. Med potjo sem se seznanila z dvema četnikoma, s katerima sem šla skupaj do vrha. Bila sta zavedna slovenska fanta, ki sta vedela, zakaj sta slovenska vojaka – četnika. Med potjo smo se pogovarjali o njunih idealnih načrtih. Njun bes nad komunizmom pa se je prelil v ljubezen do slovenske zemlje, naroda, domovine. Na vrhu smo se ločili in odhitela sta za svojim vozom, jaz pa sem ostala pri naših ljudeh. Kljub temi je bil na vrhu prekrasen pogled, okrog nas so bili sami snežni vrhovi, mi pa smo hodili po snegu. Kljub pomladi je bil povsod sam sneg in pred burjo smo se vsi dobro zavili. Zdelo se mi je, da vstopam v čisto drugačen svet.
Točno ob 10h zvečer smo bili na vrhu. Zaspanec me je začel mučiti, toda pot pred nami je bila še dolga in vedela sem, da bomo hodili še vso noč. Oči so se mi kar same zapirale. Stopale smo tik za vozom – Stana, Marica in jaz. Dramili so me posamezni klici: »Žlajfaj, klanec je! Kolona stoj! – Naprej, no!« Vse tri smo se prijele za roke in srednja je lahko tako brez skrbi stoje oziroma hodé spala. Kar prijetno je bilo, nato smo zamenjale. Tako smo hodile precej časa. Pred nami je na »štangi« voza spal neki fant. Mislila sem pravzaprav, da je to nahrbtnik. Kar naenkrat pa se ta »nahrbtnik« prevrne z voza in zakotali po tleh. Ko sem pogledala natančneje, sem videla, da ni bil nahrbtnik, ampak Mavričev fant. Revež se je takoj pobral, debelo pogledal naokoli, brž sedel na voz in – zaspal.

stran: 030

Hodili smo že precej časa, in sicer sami civilisti. Tam, kjer sem mislila, da se začne že ravnina, sem zagledala, da nas je dohitela vojaška kolona domobrancev. Zopet sem, čeprav v temi, iskala Franceta. Zadnjega fanta je neka gospa vprašala, od kod so. Povedal ji je: »Železniška baterija«. Takoj sem poizvedela, kje je Sevšek. Rekli so, da malo pred njimi. Naši vozovi so se ustavili, vojaki pa so šli nekaj metrov nazaj in se ustavili. Zopet sem povpraševala po Francetu in neki vojak je bil tako dober, da me je peljal do Franceta, ki je sedel ob cesti. Povedal mu je, da ga nekdo išče. France me ni pričakoval, ko pa me je ugledal, je bil zelo presenečen in kar vesel. Jaz pa sem bila tako srečna, da bi ne vem kaj vse dala za tisti trenutek. Usedla sem se k njemu v travo, desno in levo v vrsti pa so sedeli drugi fantje – domobranci. Malo sva se pomenila in bilo mi je tako lepo, saj sem ob sebi imela brata. Rakete so razsvetljevale pokrajino, ki pa tu ni bila preveč lepa. Poslovila sem se od Franceta z žalostjo, pa vendar z upanjem na boljšo bodočnost in skorajšnje snidenje. Potovali smo vso noč.

11. maj

Okrog štirih zjutraj smo prišli do gostilne, kjer smo se ustavili že prvič, ko smo se pripeljali z avtom. Kakih 20 m pred gostilno se je naš voz ustavil. S Stano in Marico sem šla v gostilno, da bi za par minut zadremale. Vrata so bila na stežaj odprta – na desni ob peči je nekdo sladko spal, na levo na gostilniški mizi pa je drugi molel vse štiri od sebe in prav tako trdno spal. Iz desnega kota je prihajalo glasno smrčanje in izgleda, da je vojak – domobranec prav trdno spal, saj se ni niti premaknil, ko smo se začele kljub zaspanosti glasno smejati. Skupaj z nami pa so se začeli smejati še ostali zbujeni domobranci. Okrog mize so bile postavljene puške, ki so jih fantje odložili. Tudi na mizi, kamor smo se naslonile, so bile puške. Čez kakih 10 min. je bilo našega spanja konec, poklicali so nas, da kolona nadaljuje pot. Kako sem prišla ven k vozu, ne vem, ker sem od utrujenosti še kar stoje nadaljevala spanje. Počasi smo se pomikali naprej in se menjavali za občasno spanje na vozu vsake četrt ure. Zjutraj, ko smo se nekoliko ustavili, me je pošteno zeblo – bila sem brez nogavic – jutro pa je bilo hladno.
Mrazilo me je prav pošteno. Neki ljudje, ki so bili pred nami, so si v kotlu ob cesti skuhali črno kavo. Stala sem poleg ognja, se grela in gledala vsa premražena in lačna v kavo, ki je prijetno dišala in se kadila. Rada bi poprosila za požirek, toda bilo mi je nerodno. Ko sem se malo ogrela, sem se ulegla na mrzlo in od rose mokro zemljo in zaspala za par minut. In zopet smo šli naprej. Moj spanec, ki je trajal kvečjemu četrt ure, me je malo pokrepčal, da sem šla lažje naprej. Okrog 6h zjutraj sem začela opravljati na cesti svojo jutranjo toaleto. Najprej bi se rada umila, toda primerne vode ni bilo nikjer. Nato sem si začela česati svoje zaprašene in umazane lase in to je bilo vse. Prav tedaj sem zagledala prihajati domobrance in spoznala sem železniško baterijo. Zopet sem vsa srečna videla Franceta. Čakali smo kake tričetrt ure, preden smo lahko šli naprej, in to zaradi velikega števila Nemcev.
Ko je sonce že precej toplo sijalo, smo prišli v kraje, kjer je sadje, ki je pri nas že odcvetelo, tukaj šele pričelo cveteti. Ponovno sem se spravila na voz in se peljala kakšen km daleč. Pred nami se je pokazal hrib. Šla sem z voza, ker so konji že samo prtljago težko peljali. Vrhu klanca smo zavili na desno čez most, za katerega smo »nevedneži« mislili, da je dravski most. Ponovno smo hodili v hrib. Ob cesti so ležale poginule mule, ki so bile že vse razjedene od muh, mravelj in drugega mrčesa. Sonce je čedalje bolj pripekalo. Smrad se je širil povsod naokoli. Borovelj, za katere smo mislil, da so že kar za drugim ovinkom, ni hotelo biti od nikoder. Vzpenjali smo se skozi gozd v hrib. Na vrhu je bila vasica: Mali Ljubelj. Torej že nekak drugi, manj strm kot prvi, a daljši prelaz. Kolona se je spet ustavila. Ob cesti so ležali hlodi, na katere sem se kar sesedla in od utrujenosti trdno zaspala. Nekaj je zaropotalo – pogledam – škoda – vozovi so se začeli pomikati naprej in mojega spanja je bilo konec. Stekla sem za našim vozom. Grozno me je začela moriti žeja in komaj sem čakala, da pridemo do vode. Slednjič se mi je ta želja le izpolnila.
Bližali smo se kraju, kjer so bili Angleži s tanki. Ob poti smo pobirali vse, kar smo mislili, da nam bo še prav prišlo. Čudno mučno mi je bilo pri srcu, ko sem zagledala tanke s temi tujci. Videti je bilo, kakor da nas bodo lepo sprejeli. Na levi strani med Angleži je stal Krener z nekaterimi našimi oficirji. Kar vesela sem bila, ko sem to videla, posebno še, ker so plapolale na levi in desni strani travnika jugoslovanske in slovenske zastave. Ustavili smo se na travniku, ki je bil določen za počitek za nas in za domobrance. Kar sesedla sem se vsa lačna, saj zvečer nisem ničesar jedla, ker je bil za večerjo grah; le ponoči sem pojedla kruh z margarino, ki mi ga je dal France. Malo smo se odpočili, nato je dobil vsak iz naše skupine za zajtrk in kosilo dva tanka koščka kruha s tanko plastjo masla. Ta naša zajtrk in kosilo obenem sta bila okrog pol treh popoldne. Ko sem pojedla skromno južino, sem odšla iskat Franceta, toda brez uspeha. Čez kakšno uro smo se z vozom odpravili naprej proti Vrbskemu jezeru. Vročina je bila že kar neznosna. Obleka, ki sem jo imela že ves čas na sebi, se me je kar držala, nekaj od potu, nekaj pa od umazanije in cestnega prahu. Če so se vozovi le za kratek čas ustavili, sem se naslonila na kakšno ograjo, da bi se odpočila.

stran: 031

Ko smo prišli v bližino dravskega mostu, smo zvedeli, da stojé na mostu titovci. Nič vesela nisem bila te vesti. Tedaj sem se vsaj v kratkem hotela spomniti poti, po kateri smo šli od travnika, kjer smo počivali, pa do sem. Žal so mi ob tako hitro spreminjajočih se dogodkih in od hude vročine živci tako popustili, da se nisem ničesar nazaj spomnila. Ko sem hodila po cesti, se mi je zdelo, da so vse samo sanje.
Dravski most z Angleži in titovci je pred nami. Kar mraz me pretresa, ko gledam v duhu nazaj naše sovražnike z rdečo peterokrako zvezdo na kapi, pred katerimi smo bežali; sedaj pa stojé tu in gledajo domobrance in nas z zlobnim, prezirljivim in zmagoslavnim nasmehom na ustih. Prišli smo čez most. Domobranci so imeli v rokah še vse orožje. Upala sem, da ga bodo morda le lahko obdržali. Pot se je začela zopet dvigovati in po obeh straneh ceste so stale posamezne skupine Angležev, poleg njih pa celi kupi orožja, ki so ga začeli odlagati domobranci. Pogled na oddajo orožja je bil strašen, saj smo v to orožje, ki so ga imeli naši fantje, stavili vse upe. Še bolj kot za nas pa je bilo to strašno ponižanje za domobrance. Na njihovih obrazih se je zrcalila bolečina, ponižanost in razočaranje, saj so vojakom, ki so se borili za domovino z vsem svojim idealizmom, vzeli na tak način orožje. Zraven Angležev so stali največji narodni sovražniki, tisti, zaradi katerih je padlo toliko najboljših slovenskih sinov, tisti, ki hočejo naš narod popolnoma uničiti. Gledali so zmagoslavno na domobrance, ki so oddajali orožje. Naši fantje so kljub razočaranju vračali titovcem prezirljive poglede in mislili naprej, ko bodo zopet dobili orožje in osvobodili ljubo slovensko zemljo komunistov. In ob teh mislih so bili srečni v nesreči.
Titovce in sploh sumljive ljudi smo srečevali čedalje pogosteje. Ob spominu na vse, kar se je dogajalo pred trenutki, minutami, so mi prihajale v oči solze. Jokala sem za druge, jokala sem ob mislih na strtost in bolečino naših fantov, ko so v takih okoliščinah oddajali orožje.
Kolona se je nekaj časa pomikala naprej, nato spet ustavila in naš voz je bil nekje blizu hiš. Mavričev fant, ki je še vedno sedel na koncu voza, je imel čez rame obešeno čedno krušno torbo. V tem trenutku pridrvi do voza kakih 17 let star partizan, se zagleda v krušno torbo in mu jo hoče s silo vzeti. G. Lekan, ki je vse to videl, se je pognal nad partizana, toda nesreča je hotela, da se je spotaknil in padel. Titovec je takrat začel iz žepa vleči samokres. V zadnjem trenutku ga je g. Lekan prijel za roko in mu onemogočil streljanje. Mimo je pripeljal nek angleški avto in Angležem je g. L. povedal, kaj se je zgodilo. Začeli so zasledovati partizana, ki jo je ubral kar čez polje. Izkušnja s partizansko svobodo.
Mrak je že padal na zemljo, ko se je pred nami pokazala cerkev na Kamnu in kmalu za njo Vetrinj, naše začasno bivališče.
Prišli smo na travnik, kjer je bilo že polno domobrancev in civilov. Sredi vsega taborišča je bil še iz šotorov, v katerih so bili domobranci, narejen poseben tabor, na katerem sta plapolali dve zastavi – slovenska in jugoslovanska. Po skromni večerji smo polegli na steptano travo. Prva noč na trdih tujih tleh.

12. maj

Ob 4h me je zbudila jutranja rosa. Tresla sem se tako, da se še skoraj urediti nisem mogla. Odšla sem se gret k nekemu ognju. To je bilo zjutraj 12. maja. Ker je bila nedelja, sem odšla k maši v do tedaj mi neznano vetrinjsko cerkev.
Od sedaj dalje so se vrstili enolični dnevi. Par dni smo bivali kar na prostem. Tudi France je prišel sem. Ko se je začelo pripravljati k dežju, smo se preselili v tovarno, kjer smo bivali čez en mesec. Spali smo na tleh. Bilo bi precej pusto, če ne bi bilo tukaj Franceta, s katerim sva hodila ob prostem času na sprehode v gozd. Srečna sem bila tudi, kadar sem mu lepo oprala perilo in ga zašila. Prav ponosna sem bila, da sem lahko zanj kaj naredila.
Zvedeli smo, da bodo odšli domobranci naprej.


stran: 032

Opis slike: Skupina v tirolskem begunskem taborišču Peggetz pri Lienzu. Od leve proti desni: Slavica Poznič, Marija Lavrič, Marica Jagodic, B. S., Stana Zdešar, Janez Zdešar, Milči Lekan, Jože Lekan - oče, Jože Lekan - sin, Marija Lekan, Boris ?, Ančka Velikonja, Marjan Rajšp, Zina Velikonja, Nada Rajšp, Zora Velikonja.

29. maj

Prišel je žalostni torek 29. maja. Ob pol sedmih zjutraj, ko smo še vsi spali, je prišel France v tovarno in me rahlo zbudil. Prišel se je poslovit. Dala sem mu perilo, ki sem ga prejšnji dan oprala. Z njim sem šla po stopnicah in ga spremila do vrat. Med potjo mi je pripovedoval, da gredo sedaj najbrž v Italijo; kmalu za njimi bomo prišli pa tja tudi mi, je rekel. Mislila sva, da bomo v Italiji gotovo kje blizu skupaj. Če pa ne, je rekel France, si bo vzel pa par dni dopusta in bo prišel k meni, če ne drugače, pa peš; samo da bova prišla čim prej skupaj. Tako sva delala načrte, ali kaj je sedaj …
Čez 2 oz. 3 dni smo zvedeli, da so Angleži vse naše domobrance predali titovcem, ki so jih odpeljali v Jugoslavijo. Nismo mogli verjeti, saj to je pomenilo največji udarec za naš narod. In vendar je bilo res, slovenski narod je izgubil najboljše sinove. Pregrozno mi je, če pomislim, da morda Franceta ne bom nikdar več videla. Ne, saj to se ne sme zgoditi, saj je pod božjim varstvom. Sicer pa: zgodi se božja volja.
Iz Ljubljane sem zvedela, da je tamkajšnja eksplozija povzročila ogromno škodo. Tudi Jegličeva cesta je menda hudo prizadeta. Bog vedi kje sta oče in mama, sta sploh še živa, in kje je Davorin? Odgovora ni in morda ne bom nikogar nikdar več videla.
Nadaljnji dnevi so enakomerno minevali, na zunaj se ni dogajalo nič posebnega. V meni pa je bilo grozno; spominjala sem se doma, domačih, posebno pa Franceta, za katerega me je najbolj skrbelo. Žalost in skrbi sem nekaj časa dobro skrivala pred drugimi, toda končno je vse to izbruhnilo na dan. Obnemogla sem pod lastno duševno težo. Vsi so se mi čudili, a razumel me ni nihče, in to je bilo najhuje. Ko bi le imela človeka, kateremu bi se lahko zaupala in bi me razumel, bi vse nadloge in trpljenje lažje prenašala. Tako pa sem ostajala sama …
Zvedeli smo, da bomo šli še v tekočem tednu naprej iz Vetrinja ali v Spittal ali Lienz ali Judenburg. Vsi smo si želeli v Lienz. Dan pred odhodom smo se vsi zbrali pred ljudsko šolo, kjer je g. dr. Vračko bral imena beguncev, kam gredo. Poslušala sem do zadnjega, da sem izvedela za znance, kam bodo šli. Zelo sem bila vesela, ko sem izvedela, da gre naša skupina v Lienz. Vsa nestrpna sem čakala prihodnje jutro. Prtljago smo imeli že vso pripravljeno. Proti večeru sem stekla po slovo še h gospe Schellander. Bila sem skoraj razposajena. V meni je bilo polno upov in nad za boljše dni. Gospa se mi je kar čudila. Z njeno nogo pa je bilo že boljše, ker ji je začel gnoj že iztekati. Zdravnika pa ni bilo nič k njej. Domenili sva se, da ji bom takoj, ko mi bo mogoče, pisala. Že skoraj temno je bilo, ko sem prišla nazaj v tovarno, kjer so na dvorišču naša dekleta kuhala čaj za potovanje. Dva, meni zelo zoprna (drugim ne vem) Angleža sta jim pa delala druščino. Poleg deklet sta bila tam še Jože in neki drug gospod, ki je govoril z Angležema italijansko. Precej težav nam je prizadejal čaj, ki smo ga v posodi vlekle navzgor po stopnicah. Od smeha bi nas skoraj razneslo in napravile smo velik »kraval«. Ljudje iz naše sobe so nas nemara malo grdo gledali, pa saj je vseeno, bil je zadnji večer. Precej pozno smo zaspali.

stran: 033

29. junij

Drugo jutro dne 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla in na prvo obletnico sklenjenega prijateljstva med menoj in Marjano, smo vstali že ob pol petih. Pospravili smo še preostalo prtljago, nato pa šli ob pol sedmih v cerkev k maši. Na žalost pa je bila ob 6h zadnja in tako smo ostale na praznik brez maše, le obhajilo smo še dobile. Po vrnitvi v tovarno smo pozajtrkovali in nato s prtljago v veži čakali avto. Še enkrat sem stekla s krušno torbo na hrbtu h ge. Schellander, ker ne vem, če jo bom še kdaj videla. Ko sem se vrnila, so bili vsi, razen g. Lekana, ki je šel pred šolo po avto, zbrani v veži. Začeli smo prepevati. Nemci, ki so bili v bližini, so nas grdo gledali in nazadnje smo se še z njimi skregali.
Končno je na dvorišču zabrnelo in avto je bil tu. Vso prtljago smo znosili nanj, sami pa odšli peš do šole. Še zadnjič sem pogledala v okno go. Schellander, ki je stala tam, mi mahala v slovo in jokala. Pred šolo smo se zbasali na tovornjak in pričela se je vožnja, ki sem se je tako veselila. V par minutah smo že bili v Celovcu, ki je bil dokaj opustošen in razbit. Avto je nato drvel po krasnih cestah skozi mesta in vasi. Bili smo skoraj sredi poti, ko je kar naenkrat začelo močno deževati. Kljub temu, da smo bili s plahto zavarovani, je deževalo tudi po nas, na tleh tovornjaka pa so bile cele mlake. Kmalu se je zjasnilo in skozi temne oblake je prodrlo svetlo sonce. Med potjo smo napravili tri postaje.
Pred nami se je odpirala prelepa Tirolska. Na obeh straneh so se vzpenjali hribi, porasli z gozdovi in pokriti s polji in travniki, vmes pa so se videle lepe tirolske kmečke hiše. Skoraj vso pot smo vesele prepevale. Pot, ki je bila dolga okrog 160 km, je trajala cele 4 ure, vendar se je tudi to končalo.
Malo pred Lienzem smo zavozili na travnik, kjer je bilo taborišče. Torej smo tu, kjer bomo verjetno živeli precej časa. Hvala Bogu. Vendar je bil pogled na barake pretresljiv. Izza plota so gledali na nas naši fantje begunci – Slovenci. Rusi so jih sekirali in jih podili 2 m proč od ograje. Prvi vtisi so bili sploh zelo slabi in žalostni. Dodeljeni smo bili v barako št. 19, soba št. 7.
Soba, ki je bila prej tako grda, je sedaj po nekaj dnevih že zelo prijazna.

11. julij

Današnji dan sem preživela hvala Bogu lepo. Začela sem ga z zgodnjo sv. mašo in sv. obhajilom. Vse svoje dolžnosti sem opravila v redu; moje vedenje v družbi je bilo dobro in zadržano. Ves dan, posebno še popoldan pri obisku naše cerkvice, sem čutila, da sem vsa pod božjim varstvom.
Hrana je bila pa danes bolj slaba. Zjutraj kava brez kruha, opoldne čaj brez kruha in malo goveje konzerve, zvečer zopet čaj s kruhom. Ob tej hrani bi mi res slaba predla, pa smo opoldne hvala Bogu še sami nekaj skuhali. Z dekleti sem se kar dobro razumela razen z Marico, pa še to čisto malo.

12. julij

Današnji dan sem zopet lepo preživela, posebno po popoldanskem obisku cerkve sem bila močna. Kakor še nikdar sem čutila božjo pričujočnost in božjo pomoč. Na poti v cerkev sem se prav živo spominjala Franceta, Milana, Dragota in Petra. Sklenila sem, da bom zanje še več molila, posebno še za Franceta. Svoje dolžnosti sem izpolnila.
G. Silvo mi je povedal, da je že poizvedel za Franceta po nekom, ki je šel v Celovec. Zelo mu bom hvaležna za vsako vest o Francetu, pa naj bo dobra ali slaba. Kakor je božja volja. Čez par dni bo odgovor že tu.
Za neko stvar, ki sem jo danes zagrešila, se bom pokorila tako, da ne bom jedla kruha danes zvečer, jutri zjutraj in jutri opoldne. Šele jutri popoldan ga nameravam jesti – bom videla, če bo šlo. Hvala Bogu za današnji dan. Končala bom, ker so v sosednji sobi začeli moliti večerno molitev (rožni venec).

14. julij

Že precej časa sedim pri matematiki, pa je nisem sposobna delati. Lačna sem tako, da kar težko hodim in od lakote se mi kar temni pred očmi. Ura je hvala Bogu 12h in zato bo »juha« kmalu tukaj. Danes nisem jedla še nič gostega. Kruh za danes (20 dkg) sem pojedla že včeraj zvečer, ker sem bila tudi zelo lačna. Danes zjutraj sem popila samo skodelico kave. Poleg tega je še precejšnja vročina, ki me zelo utruja. V sencih mi hudo razbija in boli me glava. Upam, da bo kmalu bolje, le kako bo danes v šoli, pa ne vem, ker se do sedaj nisem še nič pripravila. Res se nisem zmožna učiti. Pa gotovo že mora tako biti, da smo lačni. Žrtev za slovenski narod, za slovenske domobrance.
Ura je ena, pa juhe še ni – lakota narašča.


stran: 034

Opis slike: Osemnajstletna B. S.

15. julij

Nedelja je. Že vse dopoldne se moje misli vrtijo samo okoli domačih. Dobro vem, da mislijo danes, na moj 15. rojstni dan, veliko na mene – če so še živi. Posebno mamo gotovo zelo skrbi, kaj je z menoj, ker sem pravzaprav še tako mlada, pa že daleč proč od doma. Kakšna razlika je med 14. in 15. rojstnim dnevom. Božja pota so nerazumljiva. Kakor domači name, prav tako mislim tudi jaz nanje. Vseh, prav vseh sem se danes spominjala pri sv. maši, posebno še Franceta. Tudi na Marjano in Mirjam sem se danes že večkrat spomnila, saj sta mi dragi kot oče, mama, Davorin ali France. Zvečer so mi dekleta pripravila pod oknom »ofreht«, nakar smo nekako do 10h zvečer pele zunaj. Včerajšnje popoldne pa je bilo zelo dolgočasno. Pozno popoldne so vsa dekleta odšla, doma sem ostala le jaz sama poleg Marjana, Jožeta in Borisa. Nekaj časa sem brala, nato pa sem gledala skozi okno.

16. julij

Vstala sem ob pol sedmih in šla ob 7h k maši. Res si nisem predstavljala, da bom svoj god preživljala v lakoti in dolgem času. Lansko leto smo bile pri nas doma Ruža, Majda, Marjana in Mirjam. Bilo je res lepo. Doma smo bili še vsi: oče, mama, Davorin, France in jaz. Danes se čutim grozno samo. Spomini na pretekla leta me mučijo; na domače so lepi, a me navdajajo z žalostjo. Kje sta oče in mama? Kje Davorin in France? Odgovora ni in ni. Slišim le enakomerno drgnjenje trdega predmeta ob pilo. Sedim na skrinji levo od vrat, med mojim kovčkom in kupom [nečitljivo]. Okoli mize sedijo: Slavica Pozničeva, Milči Lekanova, Zora Velikonjeva, Stana Zdešarjeva, Zina Velikonjeva (plete), Ančka Velikonjeva (para), Marica Jagodičeva, Marja Lekanova, Jože Lekan. Vsi pišejo, razen Jožeta, ki bere. Nada si pospravlja omaro, gospod L. pa sedi pri svoji mizi in nekaj dela. Vsak ima svoje delo, le jaz ne vem, česa bi se lotila. Prej sem pisala pismo ge. Schellander. Po kosilu ga pa nameravam Marjani v Treviso. Vem, da mi bo lažje, če ji bom pisala, saj mi bo, kot da se z njo pogovarjam.
Ne morem več pisati, ker sem zelo lačna. Tik pred kosilom so mi dekleta voščila h godu in mi dala dve porciji menaže. Zvečer mi je dala Ruža za god 2 podobici. Na eni je zapisano: Vsaka prava moč se rodi ob vznožju križa na Golgoti. Tam se je največje trpljenje spremenilo v moč, ki je rešila svet, v moč, ki je zbila vrata groba in postala vstajenje (oče Damjan).

17. julij

17. julija – Francetov rojstni dan. Zjutraj sem bila pri 3 sv. mašah, ki sem jih darovala za Franceta. Ves dan sem v mislih pri njem in ni bilo ure, ko se ga ne bi spominjala. O njem nimam še nobenega glasu. Kje je, kako je z njim? Ko bi le malo zvedela, kje je, bi se tudi sama odpravila k njemu, da bi mu lahko pomagala. Tako se pa oklepam z vso močjo molitve, ker le v njej je Francetova rešitev. Čez dan sem se morala večkrat zelo premagovati, da nisem zajokala. Zvečer sem se le ojunačila in vprašala g. Silvota, če je že kaj zvedel o Francetu. Povedal mi je, da še ne, vendar pa upa, da bo kmalu, ker gre sedaj sam ven iz Lienza v tirolske hribe, kjer so še nekateri »stražarji«. Poizvedbe je poslal že v Treviso in v tirolske hribe k stražarjem. Obljubil mi je, da mi bo takoj, ko bo kaj izvedel, poslal pismeno sporočilo.
In začela sva govoriti o Francetu. O njem je rekel: »Gospodična, Vi ste Franceta poznala samo kot brata, jaz pa sem ga poznal tudi kot domobranca in stražarja. Bil je velik idealist, bil je res fant na mestu. Žal mi je le to, da nisva bila v Grosupljem več skupaj, razen ob nedeljah. Razumela sva se dobro, bila sva prijatelja. Pri njem mi je bilo posebno všeč še to, da je bil poleg vse resnosti in idealnosti tudi ‘fakin’, kar mora biti malo vsak fant. Zdi se mi, da je najbrž v Trevisu ali pa kje v tirolskih hribih. In če je kje tu, bova skupaj privriskala tu doli k vam. Ne vem, morda se motim. Če pa je Bog hotel, da je padel, naj Vam bo v tolažbo to, da je padel kot idealist za svoja načela, za svoj narod in domovino. Padel je čisto na drug način kot domobranci v borbah, katerim vpijejo za hrbtom: juriš, uro boš dobil, čevlje itd. France je padel, če je, na drug, časten način. Bog nas zelo preizkuša. Meni so na primer ubili očeta, mater, brata in zaročenko. Brata, kateremu sem bil zadnje čase tudi oče, sem držal mrtvega v naročju. Kako mi je bilo pri srcu, lahko mislite. Toliko Vam pa po pravici povem, da čeprav verujem, da se bom še z vsemi srečal, se včasih počutim res osamljenega.«

stran: 035

Tedaj sem tudi jaz povedala g. Silvotu, kako mi je hudo ob mislih, da morda ne bom več videla brata, in da mi je silno težko, ker vem, da me nihče ne more razumeti. Poleg tega pa svoje potrtosti in žalosti še pokazati ne smem pred drugimi. Zagotovil mi je, da me on lahko razume, ker je podobno tudi sam doživljal. Rekel je: »Če boste kdaj potrebovali kakega nasveta, sem Vam z njimi na razpolago prav na prijateljski način, če smem tako reči. Sedaj, ko me ne bo tukaj, lahko kako vprašanje pošljete na moj naslov. Pokazati se Vam hočem res pravega prijatelja. Pa še nekaj bi Vam priporočil. Spomnite se, kadar ste zaradi brata zelo potrti, na prof. Ehrlicha, čigar zvesti učenec in borec je bil France. Povem Vam, da si niti misliti ne morete, koliko mora včasih človek žrtvovati za svoja načela. Žrtvovati mora vse, včasih pa tudi svoje življenje.«
Še nekaj časa sva govorila, nato pa sem mu dala roko v zahvalo za prijateljstvo, ki mi ga je obljubil, za lepe besede spodbude in za trud, ki ga bo imel pri poizvedovanju za Francetom. In krepko jo je stisnil.
Odšla sem v sobo k večerni molitvi, kjer pa nisem dolgo ostala, ker me je dušil jok. Čez kake pol ure sem se vsaj malo pomirjena vrnila v sobo. Ko pa sem se ulegla, sem spet jokala in šele pozno ponoči sem zaspala.

18. julij

Noč je bila zelo nemirna. Sredi noči sem jokala za Francetom. Zjutraj sem vstala takoj, ko sem se zbudila, ob pol sedmih pa sem bila pri sv. maši za Franceta. G. Silvo je odšel že zelo zgodaj. Bog mu daj srečno pot, pa tudi mnogo uspeha pri poizvedovanju za Francetom. Molila bom zanj, svojega prijatelja in dobrotnika.

27. julij

Ko sem prišla popoldan iz šole, sem zvedela, da se moram zglasiti pri g. Lahu glede nekega Pred vstopom v dvajseto leto pisma od g. Lipovška. Torej sporočilo! Sicer ni gotovo še nič o Francetu in vendar vem, da g. Lipovšek poizveduje. Ko sem potrkala na sobo št. 8, mi je vrata odprl Stariha in me predstavil g. Lahu. Ta mi je podal pismo g. L., toda ker nisem znala brati tiste pisave, mi ga je kar sam prebral. V pismu pravi g. Lipovšek, da ni mogel o Francetu še nič poizvedeti, zato naj mu dam točne podatke o njem, da bo skušal poizvedovati v Italiji. Še enkrat mi priporoča, naj ne bom zaradi Franceta žalostna. Prosim naj svetnika Ehrlicha, Francetovega vzornika, naj ga varuje, in gotovo bom uslišana, če je še živ. Če pa je mrtev ali pa bo morda še moral nasilno umreti, naj molim, da bi padel kot pravi borec za vero in narod.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pred vstopom v dvajseto leto

29. julij

29. julija – nedelja. Dopoldne sem pisala pismo domov. Bog daj, da bi ga le dobili; moje misli pa so pri očetu in mami. V taborišču smo imeli ves dan Najsvetejše. Tudi ponoči bo pri nas v kleti barake št. 30. Adoracije bodo vso noč.
Nedelja popoldne: sedim, mislim, pišem (in zelena jabolka jem). Poleg mene sedi Slavica in tipka božični govor sv. očeta Pija XII. o demokraciji. Ančka je bolna in leži. G. Lekan sedi pri oknu in piše. Drugi so šli vsak na svojo stran. V sobi je tiho, le pisalni stroj ropota. Moje misli so doma v beli Ljubljani. Predstavljam si mamo vso zaskrbljeno, a vendar močno. Ker je nedelja, ne dela. Bere ali pa premišljuje o svoji tako raztepeni družini. Morda tudi moli za svoje otroke. Vem, da jo zelo skrbi. Oče gotovo kadi, saj je zelo nervozen. Nemara tudi on premišljuje, nato bere in modruje z mamo. Utrujena sta. Eden ali drugi, morda tudi oba sta šla spat. Ali sta še sama svoja gospodarja v stanovanju? France – kje je? Morda se klati kje po hribih in misli na dom in očeta, mater, Davorina in na svojo sestro, ki ga v Lienzu tako željno pričakuje. Morda sedi v gozdu na kakšnem štoru ali podrtem drevesu, morda se prav zdaj bije, ali pa morda prav zdajle, dne 29. jul. ob 6h popoldan kje – umira kot junak, kot borec za svobodo naroda, kot borec za svoja načela. Morda pa je že mrtev in njegovo telo kje trohni, morda pokopano v neblagoslovljeni zemlji, morda pa celo oskrunjeno in nezakopano. Če je že mrtev, je dal za svoj narod, katerega je ljubil bolj kot vse drugo, dal za svojega Boga, kateremu je bil neizmerno vdan, največ kar je mogel – svoje življenje. Davorin – niti pojma nimam, kje je, morda tudi on že mrtev, morda pa doma, da tolaži očeta in mamo. Ali se dobro drži. Ali ga niso morda speljali komunisti. Bog ga obvaruj! Marija, Ti ga vodi, saj ga dobro poznaš in veš, kakšen nestalen in ne preveč trden značaj je. Trdno verujem, da boš Ti Marija njegova vodnica in mati, kakor tudi Francetu.

stran: 036

Marjana: v Trevisu je, močna v Bogu. Morda piše ali bere, ali pa se, kar je najverjetneje, s kom pogovarja.
Mirjam: v kuhinji je in pripravlja večerjo, popoldne pa je bila z gospodičnama na sprehodu. Čuti se samo in pogreša družbo. Verjamem!
Danes je preteklo dva meseca, odkar nisem videla Franceta.

5. avgust

5. avgusta – nedelja je zopet. Med tednom še časa nisem imela, da bi pisala svoje zapiske. Včeraj sem dobila prvo sporočilo o Francetu, in sicer od g. Revna. Baje je v Ljubljani na Rakovniku pri salezijancih živ. Drugega ne vem ničesar. Najbrž je zaprt, če je sedaj še živ. Danes sem g. Revnu jaz pisala. V pismu sem se mu zahvalila za novico in ga prosila, naj mi sporoči, če ve kaj bolj natančno o Francetu, ali je na Rakovniku zaprt ali kaj? Upam, da bom kmalu dobila težko pričakovani odgovor.
Prejšnji teden sem pisala matematično šolsko nalogo za 2. Pa drugič bolje. Jutri se bom dala vprašati zgodovino. Upam, da bom dobro znala.

9. avgust

V noči med 8. in 9. avgustom sem se zbudila okrog polnoči, zaradi nemira v sobi. Pogledam kvišku in prisluhnem. Nemir prihaja od naših sosedov. Habjan je prišel Starihi in dr. Gantarju povedat veselo novico, ki jo je slišal po radiu: kralj Peter II. je odstavil Tita. Naše upanje za izboljšanje položaja je veliko. Morda bomo pa le do zime doma. Bog daj!
Že ves dan in vso noč dežuje. Danes zjutraj smo zagledali Dravo, ki je tako narasla, da je ponekod prestopila breg, most, ki veže Tristach s Peggetzom, pa je odnesla. Sedaj smo na žalost za nekaj časa odrezani od tristaške cerkvice. Zvečer sem dobila od Marjane pismo, ki ga pa ne razumem popolnoma. Zdi se mi, da je nekako čudno napisano; sicer se mi morda samo dozdeva. Ne vem. Sedaj sem ga ponovno prebrala in se mi zdi že bolj razumljivo in lepše.

13. avgust

13. avg. – ponedeljek. Včeraj je bila rekolekcija za naša dekleta v prostoru pod barako 30. Dopoldan sem pisala Mirjam in Marjani. Kruh za jutri sem pojedla takoj, ko sem ga dobila, t. j. ob štirih popoldne. Že ves dan ležim v »mehki postelji« (na tleh). Kosti me že malo bolijo, pa bo že bolje. Danes imam čas misliti na dom. Pišem na tleh. Ravno sedaj sem zvedela, da je Peter Pogačarjev v resnici ubit. Ne vem, ali je bil ustreljen? Pri Celju je menda skočil z vlaka. Ta vest me je zelo potrla. Hudo mi je skoraj tako, kakor da bi bil ubit moj lastni brat, saj je bil po mišljenju to, kar France. Življenje je podaril svojemu ljubljenemu narodu. Bil je hraber domobranec, vesten častnik, pošten Slovenec in pameten fant. In umrl je, ker je bil Bogu všeč, saj mučeniška kri dobrih Slovencev nas bo očistila in rešila. Petrovo življenje in njegova smrt bosta gotovo v zadostilo pri Bogu, da bo skrajšal dneve našega trpljenja.

15. avgust

Domov sem pisala pismo – opisala sem pot. Bog daj, da bi pismo kmalu lahko oddala in bi ga domači dobili.


stran: 037

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Današnji pogled na nekdanji samostan v Vetrinju s cerkvijo, v kateri so slovenski begunci leta 1945 iskali uteho

26. avgust

Danes smo šli na romanje k naši Fatimski Gospe v Thurn. K njej nas je gnalo močno zaupanje v njeno in njenega Sina božjo moč. Trdno upamo, da se bomo na njeno priprošnjo vrnili kmalu domov v svobodno domovino.

27. avgust

Sem silno slabe volje. Začela se bom pripravljati na maturo. Upam, da me bo to udobrovoljilo. 25. avgusta smo končali šolo. Matura bo [nečitljivo].
Silno mi je hudo, ker nisem že dalj časa dobila iz Trevisa od Marjane ali od Mirjam nobene pošte, čeprav sem jaz v tem času pisala že dvakrat.

2. september

Nedelja je. Matura je končana – 30. 8. dopoldan je bila pismena slovenska naloga, 31. dopoldan slovenščina, popoldan matematika. 1. 9. dopoldan nemščina, popoldan zgodovina in zemljepis. Hvala Bogu, da je vse končano, le iz matematike bom imela najbrž popravni izpit.
Za Franceta sem zvedela od g. Lipovška, da je ali v Škofji Loki zaprt ali pa so ga že odpeljali v Kočevski rog. Kaj je resnica, ne vem – samo Bogu je znana.
Tu je lakota včasih neznosna. Kako bo šlo dalje, ne vem. Upam, da bo kmalu tega konec.

Epilog

Dneve od 5. maja do 2. septembra 1945, t. j. ob koncu druge svetovne vojne, sem popisovala na prehodu med 14. in 15. letom starosti. Pred nekaj leti sem hotela dnevnik, ki ga nisem (zaradi prisotne bolečine) v celoti nikdar več brala, uničiti v prepričanju, da ne koristi nikomur. Zapiski, ki pa sem jih tokrat ob prepisovanju brala, so me vrnili v najresnejše in najbolj trpko obdobje mojega življenja, ki sem ga doživljala z vso globino mladostniške duše. Žalost in veselje, razočaranja in pogum so se nenehno vrstili in mi vtisnili doživljenjsko znamenje.
Nikogar od mojih že davno ni več. France verjetno počiva v Kočevskem rogu, njegova duša pa pri Bogu spremlja in prosi za mene in mojo družino. Močno čutim to njegovo prisotnost v mojem življenju.
Davorin je umrl pred leti za težko boleznijo, ko je v krogu svoje družine že dočakal upokojitev. Leta 1945 se je po nekajmesečnem služenju pri domobrancih kot vezist (brez orožja) sam javil in bil ob obljubi, da se mu ne bo zgodilo nič hudega, odpeljan s Kongresnega trga v Ljubljani v Šentvid v Škofove zavode. Nekako po 3 mesecih je bil po hudem trpljenju izpuščen in je prišel domov »kot kost in koža« in z ranami in tvori po vsem telesu.
Oče je umrl pri 76 letih starosti, mama pa pri 74 letih – oba naravne smrti.
Dnevnik sem prepisala okrog leta 1993.