Avtor: Matija Ogrin

stran: 003

stran: 004

Trto si vzel iz Egipta,

pripravil si ji prostor,

in se je ukoreninila in napolnila deželo.

Zakaj si podrl njeno ograjo,

da jo obirajo vsi, ki hodijo mimo;

razruje jo merjasec iz gozda,

popase jo poljska divjačina?

Ps 80, 9–14

Psalm 80 je eden tistih, ki so nastali kot žalostinke po uničenju Izraelskega kraljestva in kot prošnja, naj Gospod obnovi Izrael. V gornjih vrsticah pa lahko beremo tudi marsikaj, kar se lahko nanaša na slovenstvo in naš sedanji čas. Egipt je namreč še v baročni kulturi pomenil simbol poganstva: trta, ki jo tu lahko razumemo kot prispodobo slovenstva, je bila vzeta iz poganstva in postavljena v vinograd krščanske omike; v stoletjih je med preizkušnjami in težavami pognala korenine in napolnila našo deželo. Potem pa je Gospod dopustil, da je bila ograja vinograda podrta, v vinograd je vdrlo nasilje, kdor je le hotel, je jemal, trgal in teptal trto; vinograd krščanske omike je razril merjasec iz gozda, bil je za hrano divjačini.
Tako je bilo v času revolucije in po nji – toda ali ni res, da je tudi v sedanjosti marsikaj, kar nadaljuje ta osnovni ton žalostinke? Ali ne sodi v nadaljevanje te žalostinke nezmožnost številnih Slovencev, da bi spoznali in doumeli osnovne stvari iz najtežje dobe naše zgodovine – nezmožnost, ki se navzven kaže kot spoznavna, a je v njenem ozadju predvsem čustvena in duhovna nezmožnost udeležbe v resničnosti sočloveka? Ali naj nas ne navdaja s skrbjo in žalostjo, kar beremo izpod peresa nekaterih znanstvenikov na vodilnih mestih, ki pravijo, da spomenik v Grahovem sprevrača kolaborante – ki naj bi bili eo ipso krivci – v žrtve, partizane kot resnične žrtve fašizma pa v storilce? Kaj je sploh mogoče reči ob takšnem umskem izbrisu čisto osnovnih faktov? Marsikaj še sodi v obširni register stvari, za katere je nemogoče, da bi nam ne povzročale skrbi in žalosti; ena od izstopajočih je nerazumnost, s katero se prav tiste politične sile, ki bi morale po svojem izvoru najbolje razumeti podrto ograjo slovenskega vinograda in opustošenje v njem, od bistvenega problema obračajo vstran in nameravajo vinograd obnoviti, če sploh, čisto po svoje. Kako, tega ne vemo.
V perspektivi teh in mnogih drugih dejstev se zdi, kakor da je podrta ograja podrta še vedno, morda za dolgo, morda trajno, in da imajo vsa človeška prizadevanja, da bi se lotili njene obnove, tako malo, tako malo uspeha … Res, če gledamo le na zunaj, na tem področju ne moremo šteti sijajnih uspehov. Toda črnogledost in malodušje sta skušnjava – namreč skušnjava v pravem, teološkem pomenu besede: vpliv hudobnega duha, ki nam želi preprečiti vpogled v nekaj bolj bistvenega, pomembnega, rešilnega.
Črnogledost ob našem razdejanem vinogradu nam zoži pogled ter dojemanje zgolj na to, kar je vidno, zunanje, zgodovinsko. Kristjan pa veruje in se zaveda, da zunanja povrhnjica dejstev o razdrti ograji vinograda zadeva ob globlji, duhovni svet, in tam je naš vinograd morda videti drugačen. Kadar smo črnogledi, pozabljamo, da je gospodar vse zgodovine Kristus, Kralj vesoljstva, in vsak, tudi najmanjši osebni ali zgodovinski dogodek se steka k njemu, pred njegov sodni stol in pod njegovo gospodovanje. Človeško trpljenje, ki ga poznamo iz naše zgodovine, je resnično trpljenje in nas resnično navdaja z usmiljenjem in žalostjo – toda vsak zase se moramo truditi, da v duhu ob tem ne izgubimo misli na skrivnostno, misterijsko razsežnost vsakega človeškega dogodka, trpljenja, smrti.
Med pisanjem teh vrstic me na to razsežnost posebej opozarja današnji datum, 13. maj – praznik Fatimske Matere Božje. Tega dne leta 1917 so se namreč začela Marijina prikazovanja trem portugalskim otrokom, preprostim in ubožnim prav tako, kakor je bila tedaj večina slovenskih otrok. Poslani angel, nato pa še zlasti Mati Božja sta jim prigovarjala, naj molijo in se žrtvujejo, da bodo zadoščevali za grehe, s katerimi ljudje žalijo Boga. Iz Marijinega svarila, da bo po 1. svetovni vojni, ki se je tedaj bližala koncu (in je Marija otroke prosila, naj molijo za njen konec), prišla še hujša, 2. svetovna vojna, če se ljudje ne spreobrnejo in poboljšajo, mora kristjan prejasno razumeti mdr. vsaj to: da imajo molitev, odpoved, dobra dela – vse, kar poklonimo Jezusu kot svoje osebno zadoščevanje za grehe ljudi – skrivnosten, mističen vpliv na človeško zgodovino, saj morejo prispevati k ublažitvi kazni, ki jo kličejo nad človeka hudodelstva zoper bližnjega in Boga. Zakaj si podrl njeno ograjo? Janez Rihar Prav zato nam je Mati Božja prek fatimskih vidcev izročila tudi zadostilno pobožnost prvih sobot.

stran: 005

Avtor slike: Janez Rihar

Opis slike: Zakaj si podrl njeno ograjo? Janez Rihar

stran: 006

Sporočilo fatimskih skrivnosti, zlasti t.i. druge skrivnosti, je za razumevanje slovenske zgodovine 20. stoletja nadvse pomembno. Bilo je leta 1917, nekaj mesecev pred oktobrsko revolucijo, ko je Mati Božja povedala:
»Če bodo [ljudje] spolnili moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in bo mir; če ne, bo razširila po svetu svoje zmote ter povzročila vojne in preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni.«
Ali ni v teh stavkih razbrati metafizičnega, odzadnjega odseva novejše slovenske zgodovine kakor v duhovnem ogledalu? In ali nas ne ženejo te misli naprej, da bi Marijine besede o mučencih kot posrednikih Kristusove milosti razumeli tako, kakor so gotovo mišljene: da govori tudi o slovenskih mučencih kot posrednikih Božje milosti za nas, Slovence? Teologi in škofje dajo v tej točki slovenskemu kristjanu le malo pojasnil. Razlage, ki bi smiselno povezala našo trpljenja in smrti polno slovensko zgodovino s svetlobnim ozadjem Jezusove milosti, pravzaprav nimamo. Toda vsakdo se more sam poglobiti v kratke stavke Marijinih sporočil v Fatimi in vsakdo more sam brati pričevanja o naših pričevalcih s krvjo, pričevanja o naših tako številnih žrtvah vojnega časa: v duhu imamo pred očmi celo galerijo človeških likov, o katerih piše Zaveza, ki so v svojem ravnanju ohranili slovensko krščansko omiko – za strašno ceno. Da, koliko navzven težko opaznih, dejansko pa izjemnih dejanj zvestobe, poguma, usmiljenja in dobrote, kolikšen potencial človečnosti, kakšna moralna samouresničitev, čeravno v drastičnih okoliščinah in posledicah! Resnično, ko mislimo na Janka Kralja, Iva Brica, Jožeta Geohelija, Srečka Huta, Anico Drobnič in mnoge druge, ki jim niti ne poznamo imena, a vemo, da so bili; ko mislimo nanje v luči fatimskih sporočil, moremo čutiti njihovo duhovno navzočnost zdaj in v slovenski zgodovini kot izjemen dar, privilegij, vzpodbudo in tolažbo. Takšen duhovni pogled nam tudi omogoča, da se – navsezadnje in za začetek – obrnemo k resničnosti in se pristno veselimo darov, na katere pozabljamo, da so darovi: da imamo mir, da imamo slovensko državo, da imamo neki osnovni red in skromno blaginjo, da imamo družbeno svobodo, v kateri moremo narediti toliko dobrega! – Ali ni greh, če se vsega tega ne veselimo? Da, pomislimo, kako bi se oni veselili, če bi te darove mogli uživati, in kaj vse bi iz teh talentov skušali narediti! In kaj vse moremo napraviti z molitvijo in dejanjem mi sami, če resnično verjamemo, da smo kot osebe po božji podobnosti enota duha in telesa in se v nas stikata duhovni in snovni svet?
Da, te stvari so globoke, saj stoji za njimi božja stvariteljska roka, in zato je veselje, ki nam ga morejo dati, tudi globoko – čeravno navzven manj vidno, toda tembolj pristno in životvorno.
Čas, ki nam ga odmerja Gospod, preden pride in napravi z nami račun, naš slovenski čas poteka med resničnostjo žalostinke in resničnostjo hvalnice. Če živimo svoj čas le na površju in zunanje, nas navdajajo predvsem besede žalostinke; če skušamo živeti svoj čas v težavnem, večrazsežnem prostorju duha, pa se v ozadju oglasi tudi globoki, tihi zven hvalnice. Da, ali si moremo misliti hvalnico, ki bi z dovolj odličnimi izrazi predstavila glavno Marijino sporočilo v Fatimi: »Končno bo moje brezmadežno Srce slavilo veliko zmago.« Ali ni tudi vsaka spodbuda, vsak navdih, ki nam ga morejo dati naši slovenski pričevalci za krščansko omiko, majhna zmaga na obzorju velike zmage Božje Matere? Žalostinko, ki jo slišimo odmevati ob razdrti ogradi slovenskega vinograda, bomo v sebi slišali še pogosto; vendar je naše življenje lahko zelo, zelo drugačno, če v globinah slovenskega časa slišimo zveneti tudi hvalnico, ki v njem je, resnično je.