Avtor: Anton Drobnič
stran: 080
stran: 081
Minilo je dobrih 70 let, odkar sem nekega mrzlega jutra, v ponedeljek 22. novembra 1943, s skupino bloških študentov na vozu s konjsko vprego potoval proti Ljubljani, da bi nadaljevali s poletnimi dogodki prekinjeni študij. Še v temi smo se odpeljali iz Nove vasi. Takoj po zadnjih hišah je izza obcestne kapelice stopilo nekaj partizanov, ki jih sicer zadnje dni ni bilo videti. Vodja partizanov je bil moj bratranec, najstarejši sin našega prevoznika. Ko nam je zagrozil s smrtjo vse družine, je njegov oče zavihtel konjski bič in ga s tovariši vred pognal s ceste. Tako je bilo tiste čase na Notranjskem.
Tukaj v Grahovem nas je pred hišo, ki je stala na tem kraju, ustavil vojak v jugoslovanski vojaški opravi. Stal je sredi cestnega križišča. Z bratom Stankom sva ga poznala. Bil je Bogdan Lavrič, dijak iz Ljubljane, in bilo je dva dni pred njegovo strašno smrtjo v plamenih cerkve. Napotil naju je v domobransko pisarno, ki je bila v sedaj že odstranjeni hiši na klancu. Tam sem se bežno seznanil z drugim, smrti v ognju groze zapisanim Francetom Balantičem. Ta nam je izročil papirje za nadaljevanje potovanja.
Zadnje, kar mi je ostalo v spominu od tega turobnega dneva, pa je bila že resnična smrt. Pred Cerknico je ob cesti ležala mrtva partizanka s svetlimi lasmi, kot pahljača razprtimi po zmrznjenem snegu. Njeni so jo zapustili, sovražniki je še niso našli.
Naslednji dan, v torek zvečer se je začel partizanski napad na Grahovo, ki je že malo prej doživelo dva velika zločina. Prvega 11. julija 1942, ko so partizani na Križni gori umorili kar 5 Grahovčanov, od tega 4 ženske. Drugega pa slaba dva meseca pred partizanskim napadom, ko so 30. septembra 1943 nemška letala barbarsko razrušila vas in z bombami umorila 24 vaščanov, med njimi tudi učiteljico Pavlo in 4-letnega otroka.
Posadka slovenskih domobrancev, ki je v Grahovem nastala nekaj tednov prej, se je kljub premoči nasprotnikov vso noč uspešno branila. Zjutraj pa so partizani privlekli še topove, s katerimi so obstreljevali že razdejano vas in branilce v Krajčevi hiši, ki je stala na tem kraju, dokler pred poldnevom niso razbili debelih hišnih zidov. Nekaj branilcev v pritličju se je uspelo rešiti iz sovražnega obroča, 13 pa so jih partizani zajeli. Hišo so zažgali. Branilci v prvem nadstropju s poveljnikom Francetom Kremžarjem in pesnikom Francetom Balantičem pa so vztrajali in končali v plamenih.
Napadalcem pa je to bilo premalo. Sovraštvo, ki je tukaj govorilo, ni hotelo samo zmage, zahtevalo je strah in grozo. Zato so na pragu goreče hiše vse ujete branilce z ranjenci vred postrelili in mrtve ali še žive pahnili v ogenj. V gorečo hišo so vrgli tudi padle domobrance in onečastili mrtve. Pa tudi to ni bilo dovolj, ugrabili so še tri vaščane, dva stara 74 let, jih prav tako ustrelili in vrgli v ogenj. Zažgali so še cerkev, oropali trgovino in dve kmetiji.
V skladu z boljševiškim protokolom so požgano Krajčevo hišo in cerkev kasneje odstranili s temelji vred, skupni grob 32 zoglenelih branilcev Grahovega pa so ukazali zravnati z zemljo. Tako je ostalo do padca komunizma.
Vse to neznansko gorje so Slovencem počeli pod geslom »boja proti okupatorju«. Danes pa govorijo o vojni, v kateri je normalno, da vojaki umirajo, o slučajni žrtvi med civilisti ter o posameznih storilcih med partizani, ki so včasih zgubili živce.
V resnici je šlo za dosledno izdelan in v okupirani Sloveniji že dve leti delujoč sistem boljševiškega ustrahovanja in odstranjevanja vsega in vseh, ki so med Slovenci bili ali bi lahko bili v napoto komunistični revoluciji.
Tudi v cerkniškem okrožju so že prvo leto »boja proti okupatorju« in pred nastankom prve vaške straže zverinsko umorili najmanj 65 neoboroženih Slovencev, med njimi 21 žensk in 15 mladoletnih oseb. K umorom so pozivali vsi najvišji partizanski voditelji, komunistična partija pa je v ta namen že avgusta 1941 ustanovila tajno politično policijo VOS, ki je pod spremenjenimi imeni delovala vse do osamosvojitve Slovenije. O tem je napisanih že kupe knjig, odkritih je že čez 600 komunističnih morišč.
Dobra dva meseca pred napadom na Grahovo je ista partizanska enota pod istim poveljnikom, mojim bloškim rojakom, ki si je prve morilske izkušnje pridobil že v Španiji, na Velikem Osolniku umorila 25 ujetnikov, pripadnikov svobodne Slovenske narodne vojske na svobodnem slovenskem ozemlju. Poveljnik je kasneje cinično zapisal, da so jih poslali v »trinajsti bataljon«, politični komisar je pripomnil, da tudi on »ne bi drugače postopal«, vrhovni partizanski poveljnik, prav Jože Žnidaršič tako znan pobijalec Slovencev s španskimi kvalifikacijami, pa je le jezno pogledal in vse odobril z besedami: »Kar je, je.«
stran: 081
Avtor slike: Jože Žnidaršič
Opis slike: Jože Žnidaršič
V tistih dneh so partizani na Turjaku umorili 28 zajetih ranjencev Slovenske narodne vojske. Tudi njim sedanje Ministrstvo za kulturo ne dovoli postaviti niti navadnega križa, češ da bi to bilo nekulturno. Ubijanje ranjencev pa je očitno kulturno. Naslednji dan so v Velikih Laščah umorili 60 na Turjaku zajetih pripadnikov Slovenske narodne vojske. Nekaj sto drugih pa kasneje v okolici Kočevja in Ribnice, v Mačkovcu in drugje.
Tudi v Pudobu, od koder se je dobra dva meseca pred grahovskim pokolom poveljniku Kremžarju s svojimi možmi uspelo rešiti, so partizani zajete nasprotnike, kot je bilo kasneje zapisano, »postavili v vrsto in zanje ni bilo milosti«. In še so zapisali: »Postrelili smo, kar je bilo treba postreliti.« Tako preprosto to gre pri komunistih!
Vse te in neštete druge partizanske umore ujetnikov, ranjencev in civilnih oseb ter onečaščenje mrtvih je soglasno odobril t. i.»zbor odposlancev« v Kočevju oktobra 1943. Še več, ta zbor je med svojimi dvanajstimi sklepi sprejel tudi ukaz, da morajo partizani nasprotnike neusmiljeno »iztrebiti«. To je tudi edini sklep tega zbora, ki so ga dosledno izvršili!
Komunistična taktika in namen partizanskih napadov na slovenske vasi sta jasno in iskreno zapisana v nekem poročilu partijskega komiteja za cerkniško okrožje iz decembra 1942, ki je zahteval več vojaških akcij, » … da bi se ti ljudje ne počutili več varne za nekim obzidjem ter bi tako rajši pristopali v vrste NOV ter bi se tako v veliki meri olajšalo politično delo na terenu … «.
Kakšen boj proti okupatorju, resnični namen partizanskih napadov na slovenske vasi je bil s strahom in grozo spraviti ljudi v gozdove in olajšati politično delo za prevzem oblasti, za komunistično revolucijo! Zato so padali tisoči domačih žrtev, tudi te v Grahovem. Prestrašiti Slovence, da bodo pokorni boljševiški partiji!
Vso zločinsko okupatorsko armado z vsemi fašisti in z vsemi generali, večkratnimi vojnimi zločinci, pa so, kot se je pohvalil kasnejši poveljnik partizanskega korpusa, »prisrčno pospremili do meje«. Ali kot je partizanski poveljnik in kasnejši načelnik OZNE, komunistične tajne policije, v svojih spominih poročal o ujetem fašističnem generalu: »Cerutti je prebledel in se začel tako tresti, da se mi je zasmilil. Rekel sem, naj mu prinesejo stol. Ceruttiju in njegovima spremljevalcema smo potem postregli s pijačo, da so si nabrali moči za odhod.« »Po starem vojaškem običaju, da se poraženim oficirjem ne odvzame orožja, sem jim pustil pištole.« Tako s poveljnikom zločinske okupatorske divizije, v istem času s slovenskim župnikom Antonom Hrenom pa: »Nimamo kaj pomišljati! Pospraviti!«
Za umore vzgojeni voditelji partizanov, narodni heroji – nekateri od teh so dva meseca kasneje sodelovali tudi pri nedavno javno priznanem zločinu na Lajšah – so torej napad Spomenik v Spominskem parku Grahovo, postavljen aprila 2014 Jože Žnidaršič na Grahovo izvedli na preizkušen boljševiški način. Žrtev tega zločinskega napada se danes spominjamo. Med njimi je skoraj polovica mojih bloških rojakov in vsaj 5 sošolcev in znancev. Vendar pa to niso edine žrtve, to ni bil edini komunistični zločin v grahovski fari. Na desnih dveh ploščah je zapisanih še 40 drugih grahovskih mučencev, žrtev komunističnega nasilja. Naj omenimo samo najbolj zgodnje.
stran: 083
Avtor slike: Jože Žnidaršič
Opis slike: Spomenik v Spominskem parku Grahovo, postavljen aprila 2014 Jože Žnidaršič
Že julija 1942 so v Racni gori umorili komaj 18-letno Veroniko Mišič z Bločic in 63-letnega Anzelma Barago iz Grahovega. Na Križni gori so 24. junija 1942 umorili 45-letnega Jakoba Marolta iz Žirovnice, 11. julija 1942 pa so tam umorili 58-letno Marijo Martinčič, 44-letno Ano Martinčič, 31-letno Jožefo Krajc, 28-letno Frančiško Žagar, 56-letnega Ivana Žagarja, vse iz Grahovega. Bili so zverinsko umorjeni, preden je v Grahovem stal prvi vaški stražar, prvi oborožen nasprotnik revolucionarnega nasilja. Decembra 1942 so umorili tudi 55-letnega duhovnika Franca Kanduča, ki je v Grahovo pribežal z Gorenjske pred nacisti.
Nešteto je bilo komunističnih umorov po vsej Sloveniji. To, kar so storili novembra 1943 v Grahovem, pa je nekaj posebej strašljivega, kajti nikjer, v nobeni slovenski vasi niso tako veliko število ljudi tako grozljivo umorili prav sredi vasi in sredi belega dne. In prav nikjer postavitvi spominskih plošč za zamolčane žrtve partizanov njihovi zagovorniki in idejni nasledniki niso tako sovražno nasprotovali, kot zadnje mesece nasprotujejo spominskim ploščam v Grahovem.
Nerazumno in nečloveško, sedemdesetletno in sedanje sovraštvo kaže, kako neizmeren je bil tedanji zločin komunističnih voditeljev, ki ga skušajo nekateri še naprej skrivati in zanikati. Upamo, da so storilci spoznali svojo krivdo. Ne bomo jih preklinjali, za njihov večni pokoj tudi mi molimo. Nočemo in ne moremo pa na tem svetem kraju nobenega imenovati, kajti njihova imena so in bodo ostala za vedno povezana z neizmernim zločinom in sramoto.
Za Grahovo in za nas pa je danes dan milosti, dan, ko se moramo ponižno zbližati z mislijo slovenskega pesnika in slavnega generala Rudolfa Maistra - Vojanova, ko je pel: »Naši v nas so pokopani, mi smo njih nagrobni križ.«
Četudi bi razgreto sovraštvo razbilo te spominske plošče ali porušilo ta zid objokovanja, bosta spomin na naše mučence in slava slovenskih junakov, branilcev slovenskih domov in vere očetov, naše narodne in duhovne svobode v najhujših časih slovenske zgodovine živela v naših srcih, v zavesti slovenskih ljudi.
Spoštovane Slovenke in Slovenci, naši so, mi smo njih nagrobni križ, bodimo njihove priče in njih spomin!