Avtor: Narte Velikonja

stran: 087

stran: 088

Leta 1944 je pri založbi LUČ izšla drobna knjižica Narteja Velikonje: MALIKOVANJE ZLOČINA, v kateri je objavil svoja predavanja, ki jih je bral na ljubljanskem radiu. Narte Velikonja je bil odkrit nasprotnik komunizma. V svojih predavanjih je obsojal komunizem in komunistično nasilje. V tem boju je bil pri slovenskih literatih osamljen. Uporabil je edino orožje, ki ga je znal vihteti: slovensko besedo! Na sodnem procesu, junija 1945 je bila ta knjižica ena glavnih dokazov njegovega »izdajstva in zločina nad slovenskim narodom«. Narte Velikonja je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo. Ustreljen je bil 25. junija 1945 na strelišču ob Dolenjski cesti v Ljubljani. Njegov grob je neznan. Nedavno sem prebrala njegovo knjižico in našla nekaj zapisov, ki se nanašajo na dogodke v Grahovem 1943 in na tam umorjenega pesnika Franceta Balantiča.
Meta Velikonja

Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!

Ta napis se je blestel na zastavi nekega prosvetnega društva. Zastavo je nosil Marjan korenjak. Postaven fant, v narodni noši, slovenski pušeljc, svetle škornje! Bože mili, meni se vrti, če pomislim nanj, kaj šele dekletom, kaj šele njegovemu dekletu, ki mu je pripenjala pušeljc, slovenski pušeljc, ko je šla zastava za procesijo ali ko so sprejemali na kolodvoru mile goste.
In vsak je bral, s ponosom razširil prsi in bral:
»Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!«
Marjan je mislil, da ga bo razneslo od samega navdušenja. Ob strani mu je stopal prav tako ponosen Jana, gologlav, kuštrava glava.
Prišlo je strašno leto 1941, prišla je Osvobodilna fronta. Že beseda fronta je dala misliti, kajti samo komunisti imajo tuje izraze za slovenske besede, samo komunisti so iznašli, recimo, besedo Ljudska fronta, samo oni poznajo politkomisarje in terence.
Marjan je prišel k meni.
»Gospod, kaj naj naredim? Ves narod je proti okupatorju, jaz pojdem v hribe.«
»Počakaj!« sem dejal. »V hribih te bo doletela zima; bolje je, da počakaš doma!«
»Oh, ko pa jih je toliko za Osvobodilno fronto. In saj bo konec v dveh mesecih. Je Stanko, je Tomo, je Dušan, je Edi! Kaj bodo rekli, če ne grem!«
Fantu sem hotel res pomagati iz njegovih srčnih stisk, zato sem mu svetoval: »Pojdi in ugotovi, kdo vodi to fronto. Če so komunisti zraven, potem ne more zraven kristjan. V okrožnici Divini Redemptoris je kristjanu vsako najmanjše sodelovanje s komunisti izrečno prepovedano. Res, papeževe okrožnice res niso dogme, a so vendar – saj si bil vendar pri vojakih – dnevno povelje komandanta. Slaba armada, ki bi nemoteno kritizirala dnevno povelje svojega generala in delala po svoji glavi in sprejela samo to, kar bi ji ugajalo. Komunistom npr. niti na misel ne pride, da bi kritizirali povelja, ki jih prejemajo od Kremeljskega Jožeta. Še manj, niti na misel jim ne pride, da bi bilo treba nekoliko prerešetati vesti, ki jih širijo, ter se nekoliko vprašati, ali so resnične. Kar Kremljev Jože pravi, je res, kar papež pravi, je najmanj: »Ali si slišal?« Po navadi podvržejo povelje ostremu gobezdanju. Kar pravi papež, naj ne bi zadevalo kristjanov. Od tu tako uspešna komunistična agitacija. Na eni strani kritizirati papeževa navodila, na drugi strani pa naj bi jim papež delal čudeže, napravil mir, poklical k življenju vse komunistične mrliče, rešil vse jetnike in internirance, a Bog ne daj, da bi obudil one, ki so se borili Zanj in so jih komunisti žive vrgli v ogenj in so še ljudje, ki jim ta strašna, ta grozna resnica, za katero nimam več niti v Pleteršniku niti med narodom prave besede, nič ne pove. Ta strašna, grozotna resnica. Da je, recimo, naš najboljši mlajši pesnik moral živ zgoreti, ta strašna, do nezavesti neizčrpljiva grozna vest nekaterim nič ne pove.
Če bi bili komunisti vso slovensko literaturo od Trubarja sem ustvarili, če bi bili oni napisali Brižinske spomenike, če bi bil Vodnik komunist, če bi bil Prešeren komunist zločinskega kova, če bi bil Kette s svojim sonetom: »Moj Bog!« dvestoprocenten komunist, skratka, če bi vse, kar imamo, samo oni ustvarili, če bi bilo vse samo njihov beli kruh z vso njihovo pornografijo vred, so vse to zapravili samo z enim samim dejanjem, Obeležje na grobu pesnika Franceta Balantiča v Grahovem da je namreč živ zgorel najmlajši, res nekaj obetajoči slovenski pesnik Balantič, ki je v isti starosti kot Kette napisal sonetni venec večne veljave. Moj Bog, kdo ga ni napisal? Če se spomnim nazaj, me lomi smeh ob rimah: »Sklanja, sanja, pozvanja, brezdanja«. Rime so sicer lepe, a vsebina sonetnega venca, ki smo ga takrat zagrešili za naš dijaški list, no, – čisto žaganje. Znamenja te naše literarne slabosti ne najdeš več. Tu pa imamo Balantiča, ki je mlad izpolnil toliko in toliko let.

stran: 089

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Obeležje na grobu pesnika Franceta Balantiča v Grahovem

A Marjan je šel v hribe:
»Bogu otroci, domovini sinovi, nikomur hlapci!«
Marjan korenjak je bil takrat zraven, ko je Balantič zgorel, Marjan je še danes zraven, dviga pest, vlači se s komunističnimi candrami in deklamira: »Svobodo narodu!«
Torej kako je s tisto zlato svobodo narodu?
Če pomeni svoboda narodu to, da so zločinci svobodni, da sme moriti Daki, da sme Kidrič sam nekaznovan streljati svoje sovražnike, če je svoboda, da gore slovenske vasi, kakor bi šlo za praznične kresove, če je to svoboda, da je zgorel Balantič, če je to svoboda, da so nekaznovano umorili npr. župana Brulca, če je to svoboda, da so umorili enega najboljših gospodarjev Burgerja, če je to svoboda, da so vaške barabe in delomrzneži umorili svojega velikega dobrotnika župnika Komljanca, če je to svoboda, da so smeli umoriti fante, kakor je bil Emmer, Župec, Kikelj, če je to svoboda, da so smeli zmrcvariti osmošolca Grozdeta, umoriti dr. Kejžarja, ker so našli pri njem rožni venec, če je to svoboda, da so smeli in zmogli vreči v prepad takega župnika, kakor je bil Geoheli, potem jaz take svobode ne maram.
Slovesno izjavljam: take svobode ne maram!