Avtor: Justin Stanovnik

Pisatelj Evelyn Waugh (1903–1966) Slovencem ni neznan, čeprav ga naše prevajalsko prizadevanje nikoli ni gledalo s tako naklonjenostjo kot druga imena na visokem nebu lepe proze stoletja. Mogoče je temu krivo naše občutje, ki se je še vedno najraje zadrževalo na obeh polih, v območju romantičnega sentimenta in nihilistične destrukcije. Umetnost Evelyna Waugha pa temu občutju ni mogla ustrezati, ker teče vsa v ključu značilnega humorja, ki ni nič drugega kot discilinirano vzdrževanje razdalje do stvari. Šele ko si pisatelj zagotovi mesto, od koder je mogoče zajeti celoto, dovoli spregovoriti svojemu okusu. In v govorici tega okusa brž spoznamo njen osnovni ton: tu sta zadržanost in tišina. V njej so seveda tudi prvine, ki bi se lahko razrastle v ironijo in sarkazem, a se to nikoli ne zgodi: v dosegljivosti tega okusa je tudi čut za izrednost visokega moralnega dejanja, a to dejanje vedno zablesti pred nami v največji možni preproščini. Osnovni kanon te govorice ne prenese visokih tonov.
Mogoče smemo to pripisati dejstvu, da Evelyn Waugh deluje v moči dveh velikih tradicij: na eni strani je to uklanjanje avtoriteti stvarnosti in izkustva, ki je, se zdi, od začetka vgrajena v nosilce otoške kulture, na drugi strani pa je to čut za dokončnost zadnje odločitve in etično previsnost človekove poti, ki ga prinaša celinski katoliški vzgon. Na to pomislimo pri vseh angleških konvertitih, čeprav bi se dalo reči, da medsebojno obvladovanje obeh prvin pri Chestertonu in Greenu ni tako dosledno, nenasilno in naravno kot pri Waughu.
V vzorni obliki – ko pravimo vzorni, ne mislimo na nič hotenega ali celo prisiljenega – srečamo to posrečeno sožitje pri filozofu patru Fredericku Coplestonu. Tudi njegovi spisi so vsi v območju tišine, ki smo jo ugotovili pri Waughu. Dosežena je ta tišina s previdno hojo od dejstva do dejstva, od sklepa do sklepa, kjer smo pred vsakim korakom opozorjeni, da bo to morda le poizkus in da se bomo čisto mogoče morali vrniti, a ko pridemo na konec, vemo, da smo varno in dobro hodili in dosegli ne to, kar smo želeli, ampak to, kar je bilo mogoče.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Svetloba in senca Mirko Kambič

S povedanim hočemo opozoriti na to, da Slovenci Waugha ne poznamo dovolj in da mu vstop v naš svet otežujejo stvari, ki bi jih utemeljeno imeli za odličnost. V nadaljevanju se bo morda izkazalo, da ima pri tem opraviti tudi kaj čisto zunanjega, na primer kulturna raven in splošna kakovost ljudi, ki so v preteklosti imeli poglavitno besedo v založništvu, posebej pa še predsodki in varna hoja pred črto dovoljenega.
V našem prikazu se bomo od Waughovih del omejili izključno na njegovo vojno trilogijo: Sword of Honour – Meč časti. To je zgodba o Guyu Crouchbacku, o tem, zakaj in s kakšnimi upi je šel v vojno, kako je v njej zorel in kakšen človek je, ko je bilo vsega konec, odhajal domov. Usoda Guya Crouchbacka je sicer usoda enega človeka, a je povedana tako, da iz njene pripovedi prihajajo glasovi o tem, kaj je ta vojna sploh bila. Junak te zgodbe se odpravi v boj v upanju, da bodo tam odpadle stene njegove osamljenosti in brezciljnosti, da bo udeleženost v tem boju potešila njegovo potrebo po smislu. Toda dogodki, v katere se med vojno zapleta, izkušnje, ki se mu ob tem nabirajo, se vedno bolj določno iztekajo v spoznanje, da so bili začetni veliki upi prazni. Zgodovina ne odrešuje človeka, človek je odrešen le tedaj, če sprejme življenje, kakršno mu je naloženo. Zgodba govori o tem, kako meč časti vedno bolj izgublja lesk, dokler se na koncu ne izkaže, da se je uporabljal za cilje, ki mu jemljejo pravico do visokega imena. Pred nami je, širše gledano, pripoved o zgodovini in življenju. Ker je povedana lepo in v tišini, kot smo na začetku rekli, ne zapuščamo njenega prizorišča s potrtostjo, ampak z občutkom, da smo spoznali neko resnico, ki je, kot znano, v vsakem primeru osvobajajoča.
Za nas pa je ta velika pripoved zanimiva še iz nekega drugega razloga. Tretji del trilogije, njegova zadnja tretjina pravzaprav, se dogaja na ozemlju nekdanje Jugoslavije in pripoveduje o stvareh, ki so za dolgo dobo odločale o usodi tega sveta. Vidimo ne samo, kaj se je tu godilo, ampak zaslutimo – mogoče bi smeli reči, da kar vemo – zakaj se je vse godilo, kakor se je godilo. Čeprav prizorišče dogajanja ni bila Slovenija, ampak južni deli nekdanje države, Lika, Bosna, Dalmacija, vse velja mutatis mutandis tudi za Slovenijo, saj so bile metode, ki so jih zavezniki uporabljali na tem koncu sveta, uveljavljane tudi pri nas. O vsem tem pripoveduje tretji del Waughove trilogije: Brezpogojna vdaja. Z njim se bomo seznanili v posebnem besedilu, v tem pa bomo skušali odgovoriti na vprašanje, od kod je pisatelj črpal snov, kako je prišel do tega, da je tako dobro poznal razmere v medvojni Jugoslaviji in politiko, ki so jo Britanci uveljavili na njenem ozemlju v odnosu do odporniških skupin. Pri tem se bomo tesno naslanjali na dve knjigi. To so najprej Dnevniki Evelyna Waugha, ki jih je uredil Michael Davie (Penguin, 1979) in Življenjepis Evelyna Waugha, ki ga je napisal Christopher Sykes (Penguin, 1977).
Vse se je začelo konec junija 1944. Stari Waughov znanec Randolph Churchill, sin predsednika vlade Winstona Churchilla, povabi pisatelja, da odide z njim na Hrvaško. Upal je, da bo Waugh kot katoličan ugodno vplival na razmere v katoliški Hrvaški in morda celo na odnose med katoličani in pravoslavnimi. Poleti 1944 je bila usoda povojne Jugoslavije že več kot pol leta, morda že celo leto, odločena. Angleži so že odvzeli svojo podporo generalu Mihajloviču, denar, orožje, politična naklonjenost, vse je šlo tedaj k Titovi komunistični gverili. Glavna dejavnika pri tem sta bila, čeprav so pred njima poiskali stik s partizani že drugi, William Deakin, profesor v Oxfordu, in nekdanji diplomat Fitzroy Maclean. Kakor se je Maclean še pozneje (1976) hvalil, sta opravila veliko delo: morala sta, kot pravi, prebiti zaroto molka, s katerim sta partizane ovila London in Kairo. Na podlagi njunih poročil in njune analize stanja je bil Mihajlovič izključen iz igre in odpisan, odslej je bil za britansko vlado Tito njen človek na Balkanu. Maclean tudi ne pozabi povedati, da ima pri tem velike zasluge Winston Churchill. On je bil tisti, ki ga je že julija 1943 postavil za osebnega predstavnika pri Titu, in na njegovo pobudo je septembra 1943 odšel v Jugoslavijo: »Direktna intervencija predsednika vlade je končno razbila zaroto molka.« Mi bi pri tem dodali, da je Maclean dobro vedel, kakšen svet s tem pomaga postavljati, saj je bil v Moskvi v letih 1937 in 1938 in je moral iz prve roke vedeti, kaj je komunizem.
Randolph Churchill in Evelyn Waugh sta preko Gibraltarja, Alžira, Neaplja in Barija 10. julija prispela na Vis. Tu je bil Titov glavni štab, tu je bila angleška vojna misija z Macleanom. O njem je zapisal v dnevnik: »trmast, breznačelen, častihlepen, verjetno hudoben človek.« Billa Deakina je že prej srečal v Bariju in takoj ugotovil, da je »iskren Titov navdušenec«. Tudi mu ni ušlo, da ga vsepovsod obdajajo »srpi, kladiva in komunistične parole«.
Med tem ko je pisatelj čakal, da odleti v bazo na Hrvaškem, je prebiral Macleanova ugodna poročila, a vseeno pristal ob zaključku: »Prezgodaj je še, da bi si oblikoval mnenje. Toda do zdaj nisem videl še ničesar, kar bi upravičevalo Randolphovo zatrjevanje papežu, da je glavna smer gibanja nasprotna komunizmu.«
Vzporedno in v oklepaju bi bilo morda zanimivo ponoviti začudenost Waughovega življenjepisca nad tem, kako različno so Britanci gledali na rezistenco v Franciji in v Jugoslaviji. Francoske odporniške sile, ki so jih zelo dobro oskrbovali in so imele odlične zveze z Anglijo, so neprenehoma svarili, naj se vzdržijo prenagljenih dejanj: do Mihajlovičevih četnikov, ki so se sami držali tako priporočanih načel, pa so izražali nestrpnost in nezaupanje. Obtoževali so jih tudi, da vzdržujejo skrivne zveze s sovražnikom. Toda to je bilo delno in v nekem smislu nujno, tako so delala vsa odporniška gibanja. »Samo, v francoskem primeru so bila taka dejanja sprejeta z razumevanjem, Mihajloviču pa so jih zamerili in jih šteli za dokaz dvojne igre.«
Waugh in Churchill sta odletela z Visa v Topusko na Hrvaškem 16. julija. Pristanek bi lahko bil usoden, ker letalo ni zadelo letališča in je pristalo na njivi v bližini. V nesreči sta bila oba hudo ranjena in so ju že naslednji dan odpeljali nazaj v Bari v vojno bolnico. Na Hrvaško sta se vrnila šele po 10. septembru 1944. Oba Angleža sta se naselila v taborišču nedaleč od Topuska. Waugh je začel izvrševati dolžnosti, ki mu jih je nalagalo članstvo »37. britanske vojaške misije«. To so bile dolžnosti zveznega častnika. Poleg tega pa se je razgledoval, razmišljal in komentiral. Med drugim zapiše: »Opomba k jugoslovanski politiki: boj proti Nemcem jih ne zanima, v celoti jih zaposluje državljanska vojna.« Ob tem izrazu »državljanska vojna«, ki se mu danes v slovenski strokovni javnosti tako nasprotuje, je zanimivo, pomisli človek – spričo dejstva, da se v njihovih besedilih iz medvojne dobe kar naprej ponavlja – da Britanci nikoli niso imeli nobenih težav, kako je treba označiti jugoslovanski medvojni spopad. »Civil war« – državljanska vojna se jim je zdelo najpriročnejše in najbolj naravno poimenovanje tega, kar so videli. Zdi se tudi, da je razmeroma kmalu spregledal igro komunističnih partizanov: »Trudijo se, da bi nas z lahno naivnimi poskusi prevarali do te mere, da bi verjeli, da imajo njihove drobne vojaške akcije ta namen, da prekinjajo poti nemškemu umiku.«
Vpis nekaj dni pozneje je zanimiv tudi za Slovence neposredno. Pove namreč, da se je odločil, da »odpotuje s klerikalcem dr. Snojem v Slovenijo«. Toda iz vpisa slab teden za tem že zvemo, da so mu »preprečili iti v Slovenijo z izgovorom, da je pot čez sovražnikovo ozemlje nevarna, v resnici pa zato, da bi mi preprečili potovati s Snojem«.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Skrivnostni gozd Mirko Kambič

Waugh je seveda bil v visokem partizanskem štabu. Tam je bilo vse tako urejeno, da bi dobival najboljše vtise. Toda kljub temu se je prava pokrajina jela bolj in bolj dvigati iz megle. K temu so prispevali majhni dogodki. Recimo kako različno so komunisti postopali s sopotniki in možnimi zavezniki. Monsignor Rittig, kanonik v stolnici Sv. Marka v Zagrebu, je bil zelo zelo v časteh, ker je pomenil »dragoceno vez med njimi in spodobnim svetom«. Čisto drugače je bilo z Avgustom Košutičem, Mačkovim namestnikom v vodstvu Hrvaške kmečke stranke, in Radičem, sinom umorjenega ustanovitelja te stranke, ki sta prišla iz Zagreba, da bi se pogovarjala o koaliciji s komunisti. Ob tem Waugh pripominja, da ne vesta dobro, za kaj gre, in da nimata pojma o intenzivnosti komunistične oblasti. A bolj važno je to, da so vsak njun stik z britanskima oficirjema spremljali z negodovanjem in sumničenjem. Prišlo je celo do zgovornega incidenta. Ko je Košutič 1. oktobra odhajal od kosila z britanskimi oficirji, so ti s presenečenjem opazili, da ga je prijela tajna policija in nekam odpeljala. »Randolph je, na pol pijan, zdrvel k Hebrangu, komunističnemu šefu, in pošilja vse od takrat neskončne telegrame.«
Med tem je vedno pogosteje prihajalo tudi do napetosti med njim in Randolphom. Waugh je imel o svojem šefu določeno mnenje, njegov dnevnik je poln kritičnih opažanj in opomb. Ni ga motilo samo to, da pije, hujše se mu je zdelo »pomanjkanje intelektualne iznajdljivosti in živosti«. Imel ga je po svoje rad, a se je ob njem strašno dolgočasil. Vzrok je bil »njegov otroški mehanični spomin, kjer ponavljanje nadomešča misel«.
Telegram dne 30. novembra, da je prestavljen v Dubrovnik, je zato prišel kot olajšanje. Do Splita naj bi potoval z džipom, ko bo pot prosta. Ko mu 2. decembra javijo, da je pot varna, se takoj odpravi in pride 4. decembra v Split, od koder ga pokličejo v Bari na posvet. Tu zve od prijatelja, ki se je pravkar vrnil iz Aten, da tam komunisti oblegajo skromno angleško posadko. Ob tem zapiše v dnevnik (13. decembra 1944) nekaj misli splošnega značaja: »Vsa krivda je na strani časopisov in politikov doma v Angliji. Nikoli niso hoteli uvideti, da niso partizani nikjer nič drugega kot disciplinirana revolucionarna vojska. Povsod so jih označevali za ‘rodoljube’, za ‘odporniške skupine’, za ‘osvobodilno vojsko’, besedo ‘komunist’ pa so, če so jo sploh rabili, devali v narekovaje, češ da je navadna nemška propagandna laž.«
Istočasno so iz Jugoslavije že začele prihajati vesti, da se odnos komunističnih partizanov do zahodnih zaveznikov spreminja. Vedno več je nestrpnosti in arogance. Tako 14. decembra 1944 najdemo takle zapis: »Spričo dejstva, da je sedaj Tito nesporni de facto dedič Jugoslavije, začenjajo partizani v Dubrovniku in drugod postopati z britanskimi zavezniki vedno bolj ukazovalno.«
Sredi decembra se odpelje, še vedno član Macleanove misije, v Dubrovnik in kmalu ugotovi, da so stvari, za katere je slišal v Bariju, povsem resnične. Njegova služba, ki naj bi bila v tem, da naj bi spodbujal partizane k aktivnosti proti umikajočim se Nemcem, doživlja doslej neznane in nesmiselne omejitve. Čuti, da ga povsod nadzorujejo. Komuniste moti zlasti stik z ljudmi, ki prihajajo k njemu zaradi dokumentov za izselitev. Predvsem pa jim grejo na živce njegove zveze s katoliškimi duhovniki. Waugh namreč sedaj ne misli več samo na svojo vojaško službo in vlogo. Zadal si je novo – politično. Sklenil je, da bo napravil za angleško politično in intelektualno javnost poročilo o stanju Katoliške cerkve v komunistični Jugoslaviji. Vsa ta dejavnost je končno pripeljala do nečesa, čemur ne moremo reči drugače kot izgon, čeprav ni bil izpeljan na izrecen način, ampak preko raznih intrig in travestij. Waugh se proti temu ni boril, ker je menil, da ima dovolj jasno sliko o stanju, o katerem je želel govoriti. V Dubrovniku je položaj med tem postajal vedno bolj nevzdržen. Nazadnje je prišlo tako daleč, da je vojaški poveljnik mesta zahteval, da se dnevno javlja pri njem. Poleg tega pa od svojih nadrejenih ni dobil prave podpore. Ti niso hoteli mnogim težavam in zapletljajem, ki so se sedaj začeli gostiti med njimi in Titom, dodajati novih. 20. februarja 1945 je mesto zapustil in se odpeljal v Bari.
Toda naj nam bralci oprostijo, da se ustavimo, še preden se poslovimo od tega dela Waughovih dnevnikov – zlasti, ker bo večina dobila to številko Zaveze za praznik Treh kraljev – ob nekem zapisu, ki je poln tiste preproste lepote, ki je za pisatelja tako značilna. Na ta praznik, 6. januarja 1945, stoji v dnevniku tale zapis: »Obhajilo v frančiškanski cerkvi. Nikoli prej nisem pomislil na to, da je razglašenje Gospodovo na poseben način praznik umetnikov. Z dvanajstdnevno zamudo, po sv. Jožefu, po angelih in pastirjih, celo po volu in oslu, pride karavana s svojimi paži, črnimi fanti z nojevimi peresi. Tja jih pripeljeta knjižna učenost in razmišljanje. Opravili so dolgo pot čez puščavo, sijajnim darilom se pozna dolga pot in niso niti od daleč tako bleščeča, kot so bila takrat, ko so jih zavijali v Babilonu. Naredili so bili strahovite napake – celo Heroda so vpraševali za pot in tako povzročili umor nedolžnih otrok. Toda nazadnje so le prišli v Betlehem, njihovi darovi so bili sprejeti – njihovi preroški darovi, ki so na večih mestih stopili v jezik Cerkve. Zares popolna alegorija.«
Sedaj se je Waugh lahko posvetil svojemu poročilu. Že v začetku decembra si je pri Macleanu, ki je bil še vedno njegov šef, zagotovil dovoljenje, da začne s potrebnimi pripravami za poročilo o verski situaciji v Jugoslaviji. Tudi njegov neposredno predpostavljeni v Bariju, major John Clarke, se je strinjal z načrtom. Osnutek je predvideval tri točke: iti v Rim in doseči zasebno avdienco pri papežu, dokončati poročilo o razmerah v Jugoslaviji, nato iti v Anglijo in predložiti poročilo Foreign officeu.
Waugh je 24. februarja odšel iz Barija v Rim in bil 2. marca 1945 sprejet pri Piju XII. Pred svetim očetom je razgrnil svoje poglede na razmere v Jugoslaviji. Na Waughovo prošnjo sta govorila francosko in pisatelj se spominja, da je papež pazljivo poslušal in na koncu dejal: »Ca n’est pas la liberté« – To pa ni svoboda. Obiskovalec je odhajal prepričan, da je papež razumel, čemu je prišel. »In to je bilo vse, kar sem hotel.«
Po sprejemu je imel v Rimu še nekaj srečanj, med pomembnejša je štel pogovor z državnim podtajnikom Tardinijem, potem pa je 4. marca odšel nazaj v Bari in se lotil poročila. Sredi marca je bilo delo v glavnem končano, zato je odletel v London, da bi ga še izpilil in nato predložil zunanjemu ministrstvu. Dokončevalna dela so se tako zavlekla, da je to lahko naredil šele konec marca. Poročilo je nazadnje nosilo uradni naslov Cerkev in država v osvobojeni Hrvatski.
Politična klima, ki je obvladovala Foreign office (zunanje ministrstvo) in War office (vojno ministrstvo) je bila takšna, da za besedila te vrste ni bila ugodna. Tu je bil Tito še vedno »središče upanja in občudovanja«. Waugh pravi, da »navdušenje za Sovjetsko zvezo ni bilo več na taki višini, kot jo je doseglo 1942, a je bilo 1945 še vedno toliko živo, da je od tod tudi na jugoslovanske komunistične voditelje sijalo nekaj toplote in ugleda«.
Oglejmo si sedaj na kratko poročilo samo. Uvodoma ugotavlja Waugh, da jugoslovanski komunisti, pa naj je drugod prišlo že do kakršnihkoli sprememb, še vedno izrekajo neokrnjeno marksistično vero. Med to vero in krščanstvom – v njunih različnih pojmovanjih narave in človeka – obstaja temeljno in nepomirljivo nasprotje. Do sedaj je komunizem imel v glavnem opraviti s pravoslavjem, ki se od katolištva razlikuje po tem, da se je od nekdaj rado podrejalo cesarjem in vladarjem, in po tem, da je dediščino apostolov zožilo na vzhodno mistiko, daleč od človeških obligacij, ali pa na opravljanje obredov, brez povezave z moralnimi dolžnostmi in družbenimi obveznostmi. Sedaj pa je komunizem dosegel dežele s katoliško kulturo, kjer bo odnos med Cerkvijo in državo povzročil huda trenja. To se bo brez dvoma pokazalo na primeru Hrvaške.
Zadnji del uvodnega poglavja pa je po našem mnenju najvažnejši, ker ne zajema samo verskega vprašanja, ampak ima tudi širše kulturne in politične implikacije. Poleg tega pa v polni meri velja tudi za Slovenijo. Takole se glasi: »Podpora, ki jo je Velika Britanija dajala narodnoosvobodilnemu gibanju, je bila velika in po mnenju nekaterih odločilna. Zato na Britaniji, zaradi uspeha, ki ga je ta podpora imela, leži posebna odgovornost.«
V nadaljevanju govori poročilo o jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski, za katero pravi, da je organizirana revolucionarna armada, ki je ideološko monolitna skupnost. In nato nadaljuje: »Režim, ki ga ta vojska postavlja za umikajočimi se Nemci, ima, že za površnega opazovalca, večino znakov nacizma …« Sploh je nosilec oblasti zgolj Partija, ki v vojski deluje prek političnih komisarjev, sicer pa prek tajne službe Ozne in partijcev v različnih komitejih.
Potem govori poročilo o ustaštvu. Poudarja njegovo zločinsko naravo in ga primerja z organizacijami, kot so Komunistična partija v SZ, jurišnimi nacističnimi oddelki, falangisti v Španiji. Po letu 1941 je ta organizacija zagrešila mnogo zločinov predvsem proti Srbom, pa tudi proti Judom, s čimer si je Paveličeva Hrvaška hotela pridobiti nemško naklonjenost. Katoliški kler žal tu ni postavil pravega zgleda. Vidna in bleščeča izjema je bil seveda zagrebški nadškof Stepinac.
V nadaljevanju govori poročilo o Pravoslavni cerkvi kot o tisti veliki verski organizaciji, na katero se bo Tito naslonil – spričo okoliščin, o katerih smo že govorili – ko »bo vzpostavljal oblast v novi Jugoslaviji«. Zdi se, da je Waugh stvari tu umeval zelo shematično in zato vsaj v tem primeru zašel v pretiravanje. Titu je bila za vzpostavitev oblasti dovolj prekaljena profesionalna Partija in politična policija.
Zaključek je posebej zanimiv in ga zato navajamo v celoti: »Velika Britanija je s svojo podporo zelo prispevala k utrditvi režima, ki sedaj grozi, da bo uničil katoliško vero v pokrajini, kjer je okoli pet milijonov katoličanov. Znotraj njihove dežele ni zanje nobenega upanja. Tito se je na zunaj izrekal za mnoga liberalna načela, vključno s svobodo veroizpovedi. Morda je še vedno dovzeten za priporočila močnih zaveznikov. Če bi mu dali čutiti, da jim stanje Cerkve pod njegovo oblastjo povzroča skrbi; da ni cilj zavezniške politike, da se zamenja en nedemokratičen režim v Evropi tako, da se zamenja z drugim; da ne morejo imeti za sprejemljivo vlado, ki krši enega od načel Atlantske listine; če bi vse to povedali, bi morda toliko spremenil svojo politiko, da bi Cerkev imela možnost preživetja.«
Omemba Atlantske listine je zanimiva in pomembna. Avgusta 1941 sta se nekje na severnem Atlantiku sešla Franklin D. Roosevelt, predsednik ZDA, in Winston Churchill, predsednik vlade Velike Britanije, in po več sestankih 14. avgusta podpisala izjavo o vojnih namenih in načelih, po katerih naj bi se uredil povojni svet. Ta izjava je pozneje dobila ime Atlantska listina in je postala sestavni del mnogih poznejših mednarodnih političnih dokumentov. Med drugim tudi izjava, ki jo je med triintridesetimi državami 1. januarja podpisala tudi Jugoslavija. Medvojna Slovenska zaveza je v 4. številki 29. julija 1942 objavila poglavitne člene te izjave. Naj ponovimo nekatere: »Atlantska listina … določa … da je zaveznikom osnova in izhodišče za preureditev sveta status quo pred izbruhom vojne in da so trdno odločeni … povrniti onim narodom pravice suverenosti in nezavisnosti, ki so jim bile s silo odvzete ter tako vzpostaviti svet v prejšnje stanje.« Nadalje: »Stoječ na stališču status quo pred izbruhom vojne priznavajo vse zavezniške velesile in ostale države kontinuiteto držav, ki so jih zasedle osne sile, in pravico zakonitega predstavništva in oblasti edino suverenom, predsednikom in vladam teh držav.« Spričo omenjenih načel postaja vprašljivo, če ni Velika Britanija delovala proti načelom, ki jih je podpisala, ko je, sicer v skladu s svojimi vojnimi nameni, podpirala subverzivni režim, ki je bistveno spreminjal status quo v smislu osnovne politične ureditve, in tako sodelovala pri vzpostavljanju stanja, ki je narodom v Jugoslaviji jemal osnovne človekove in državljanske pravice.
Poročilo je nazadnje prispelo v zunanje ministrstvo, kjer je povzročilo nemajhno zadrego. Državni tajnik Antony Eden ga je poslal britanskemu veleposlaniku v Beograd, da izrazi o njem mnenje in da svoje pripombe. Veleposlanik Stevenson je odgovor poslal čez dva meseca.
Zunanje ministrstvo je imelo do poročila vseskozi sovražen odnos. Vključevalo je namreč kritiko njegove politike. Poleg tega pa je to besedilo motilo igro, ki jo je vodila vlada. Treba je bilo nekaj ukreniti. Odpirali sta se dve možnosti: ali diskreditirati pisca ali pa diskreditirati besedilo.
V napadu na pisca so podčrtavali predvsem okolnost, da je poročilo pisal častnik, ko je bil še na dolžnosti in da je torej izrabljal informacije, ki mu jih je omogočal službeni položaj. Ne samo, da ni imel pravice do objave takega besedila, ampak tudi ne bi smel z njegovo vsebino seznanjati nikogar zunaj FO in WO. Če bi se kaj takega nedvomno dokazalo, bi to lahko bil razlog, da se postavi pred vojno sodišče, češ da je razširjal tajnosti, ki niso v interesu vlade njegovega veličanstva. Iz različnih razlogov, predvsem pa iz bojazni pred tiskom, so to smer napada nazadnje opustili.
V tem pa je – 17. maja 1945 – prispelo mnenje k poročilu od britanskega veleposlaništva v Beogradu, ki je omogočilo realizacijo druge smeri napada. Veleposlanik Stevenson je celotno poročilo opremil s sumom neobjektivnosti, češ da ga je pisal avtor, ki zaradi svojega katolištva nikakor ni mogel biti objektiven in ni mogel gledati na stvari brez predsodkov. Beograjski dopis je poleg vsega važen za nas še iz dveh razlogov. Prvič se v njem spet pojavlja sintagma »državljanska vojna« kot najbolj naravna oznaka za medvojno dogajanje v Jugoslaviji. Druga stvar pa je ta, da tu prvič nastopa kasneje tolikanj ponavljani poizkus razbremenjevanja komunističnega sistema: v neurejenih razmerah osrednja oblast ne more obvladovati ekscesov na obrobju, zlasti pa ne more kontrolirati nasilnih elementov, ki se zbirajo predvsem v tajni policiji. Ta misel se v tej ali oni obliki pri nas še danes ponavlja: Partija ni vedela.
Opozorilo na odgovornost, ki jo ima Britanija za povojne razmere v Jugoslaviji, ker je bistveno pripomogla, da se je sistem uveljavil, je veleposlanik Stevenson gladko prešel. Čisti cinizem je dostavek, da je mera zatiranja Katoliške cerkve v Jugoslaviji pač odvisna od velikosti komunističnega vpliva v vladi. Tudi njim je tedaj že moralo biti jasno, da bodo tam imeli vpliv samo komunisti.
Tako vplivni instituciji, kot je bilo zunanje ministrstvo, Evelyn Waugh seveda ni bil kos. A je vendar poskrbel še za eno dejanje, ki ga imamo lahko hkrati za epilog te žalostne zgodbe. Pridobil je katoliškega poslanca v parlamentu kapetana McEwena, da je zunanjemu ministru Edenu postavil parlamentarno vprašanje, kaj namerava storiti vlada, da se olajša položaj katoličanov na Hrvaškem pod Titovo oblastjo, spričo odgovornosti, ki jo ima Britanija zaradi podpore komunističnemu osvobodilnemu gibanju. Eden se je izgovoril, da iz dejstva britanske podpore partizanskemu nacionalnemu gibanju ne sledi nobena odgovornost za notranje politične razmere, ki jih je to gibanje uveljavilo. Za politične razmere v Jugoslaviji je izključno odgovorna jugoslovanska vlada. Poslanec McEwen je nato nadaljeval: »Ali ne bi vseeno kazalo, da se maršalu Titu nedvoumno pove, da nikakor ni politika zavezniških sil, da se potem, ko je v Evropi bila odpravljena ena nedemokratična sila, taka sila nadomesti z drugo?« Politična levica v skupščini je začutila, da je položaj nevaren. Vskočil je neki komunistični poslanec in z nekim povsem irelevantnim dopolnilnim vprašanjem speljal nadaljnje razpravljanje v brezizhodne meandre parlamentarne procedure.
Tako se je končal boj Evelyna Waugha – s porazom. Upamo, da je bralcem Zaveze jasno, zakaj smo to zgodbo ponovili. Tako se ni ravnalo samo v primeru hrvaških katoličanov, ampak tudi takrat, ko je šlo za politično prihodnost velikega dela Evrope. Tudi Slovenije.
V nadaljevanju te zgodbe bomo z analizo romana Brezpogojna vdaja skušali razbrati, kako je pisatelj Evelyn Waugh z močjo svoje ustvarjalne pesniške moči predelal svoje skušnje in jih dal izrekati prvemu človeku svoje pripovedi, častniku Guyu Crouchbacku.