Revija NSZ

Čudežna ptička

Jun 1, 1995 - 1 minute read -

Avtor: Mirko Kunčič


Čudežno ptičko imam,

v srcu nam strune razpreda,

poje, smehlja se in joče

– naša beseda.


Mehka je, uspavjoča

kakor dih vetra v vetrovih,

silna kot duša, ki vriska

v velikonočnih zvonovih.


Stopi na morsko obalo,

kadar valovi bučijo

in jim ukaži, naj pesem

svojo na dno potopijo.


Stopi na goro, ukaži

soncu, naj neha sijati;

materi svoji sporoči:

»Nehaj ljubiti me, mati!«


Sonce bo dalje sijalo,

morje bo dalje bučalo,

mati, vsa tiha in bleda

te bo ljubila do konca –

večna je naša beseda.