Revija NSZ

Aktualni kulturno-politični komentar NSZ

Sep 1, 1995 - 29 minute read -

Avtor: Justin Stanovnik




Selektivni spomin zmagovalcev


Jubilejno leto 1995 se je nagnilo v drugo polovico. Ker so se leta 1945 poglavitne stvari zgodile v prvi polovici, je tam bilo tudi težišče letošnjih spominskih dejanj. Stvari, ki so jih imeli ljudje za potrebne, so torej bile narejene in izrečene. Sedaj je iz sorazmerne razdalje in zatišja že mogoče jasneje videti tudi, kaj je bilo narejeno in izrečeno in kako. Ker se je vse dotikalo vseh, imamo pravico, da se ozremo na vse in vprašamo, ali smo upravičeni do tistega zadovoljstva, ki ga ljudje občutimo potem, ko po kakem delu lahko rečemo, da je bilo dobro opravljeno.
Slovenci smo se v nasprotju z drugimi evropskimi narodi spominjali dveh vojn. Vpleteni smo bili v zunanjo vojno, v vojno med državami, in v notranjo vojno, ki je divjala med nami samimi. Logično bi bilo torej, da bi se spominjali ne samo obeh vojn, ampak tudi konca obeh vojn. Tu pa so stvari pokazale vso svojo zapletenost in nerazrešenost. Izhajala je iz te temeljne dvojnosti: medtem ko je bila zunanja vojna končana v popolnem pomenu besede – orožje je utihnilo, papirji o zmagi in predaji so bili podpisani, stroški ugotovljeni in poravnani, zločini raziskani in kaznovani, je v notranji vojni od vsega umolknilo samo orožje, od papirjev pa niso bili nobeni podpisani, nobeni stroški poravnani in nobeni zločini kaznovani. V resnici je bilo tako, da zmagovalci v notranji vojni te vojne niti priznati niso hoteli. Nenavadna in čudaška miselnost, ki jih je navdihovala, osvojila in vodila, je imela v sebi tudi to, da napadenemu niso priznali niti prastare pravice, da se sme braniti. Zato notranja vojna, medtem ko se je zunanja vojna končala in je daleč – za večino ljudi je petdeset let cela večnost –, še traja in je tu. Na njeno nedokončanost opozarjata dve najusodnejši dejstvi novejše in morda vse slovenske zgodovine. Obe sta še tukaj in, nepriznani, neocenjeni in nepojasnjeni, obtežujeta duha naroda in ovirata njegov polet, predvsem pa neovrgljivo dokazujeta, da državljanska vojna še ni končana. Zmagovalec v notranji vojni je namreč že po zmagi v orožju storil dve dejanji, ki izhajata logično iz ideologije, ki se ji je bil vdal, za občutljivost omikanega človeka pa sta ti dve dejanji dva zločina, ki vzbujata odpor in prezir in grozo. Z obema je zmagovalec pokazal, da je njegova osnovna ost uperjena proti življenju. Eno od teh dejanj je bil množični fizični umor, ki je dosegel razsežnosti holokavsta, drugo pa umor narodove politične duše.
A tu je še tretja reč. Najnovejša zgodovina je dokazala, da je bila stvar, ki jo je zmagovalec v notranji vojni z zmago uveljavil, velika, lahko bi rekli, zgodovinska politična in duhovna zabloda. Ne samo, da ni mogel izpolniti odrešilnih obetov, s katerimi je novačil ljudi, ampak je na koncu moral izjaviti, da ne more zagotavljati osnovnih pogojev za življenje. Ta trenutek za nas ni pomembno, da je moral dati to ponižujoče priznanje potem, ko je v svoje podjetje investiral neizmerne količine tujega trpljenja in je zgodovina povedala, da je to trpljenje zaman izgorevalo na odročnih ovinkih daleč od glavnega toka civilizacije. Bolj pomembno je nekaj drugega: s tem priznanjem, ki ga je izsililo življenje, je zgodovina dala prav tistim, ki so svoje življenje zastavili – in tudi izgubili – zato, da bi narod, ki so mu pripadali, ostal v civilizaciji. Vloge so se zamenjale: ta, ki je bil zmagovalec, je moral priznati poraz, nekdanji poraženec pa je bil poklican na oder za zmagovalce.
Zaradi vsega tega smo se Slovenci spominjali leta 1945 kot dvoji ljudje. Vsak se je, posredno ali neposredno, čutil vezanega na eno od obeh izbir v državljanski vojni. Vsak je ravnal v skladu z možnostmi, ki jih je nudila, in z zahtevami, ki jih je postavljala ena ali druga vezanost. To sta bila dva svetova, temeljna razlika med obema skupinama pa je bila vendarle ta, da so nekdanji poraženci v državljanski vojni imeli vse razloge, da se odkrije resnica, nekdanji zmagovalci pa vse razloge, da se resnica ne odkrije. Posledica dvojnega odnosa do resnice se je nujno kazala v jeziku obeh skupin: prva se je lahko prepustila naravnemu in neprisiljenemu jeziku, druga pa je bila prisiljena – ker je govorila o stvareh, ki niso bile ali so bile samo delno resnične – da je jezik uporabljala kot sredstvo manipuliranja. Govorci prve skupine so lahko svet odčitavali, govorci druge pa so mu pisavo predpisovali.
Avtor: Vlastja Simončič. Oblikovalka in graditeljica Vlastja Simončič

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Oblikovalka in graditeljica Vlastja Simončič


Prvi zunanje vojne iz svojih spominov niso izpuščali, a so videli težišče vprašanja v notranji slovenski vojni, ker je ta, prvič, določala naš specifični položaj in, drugič, še sedaj predstavlja nekaj nedokončanega in nerešenega. V prvi vrsti so postavili zahtevo, da se državljanska vojna konča. Da se to doseže, jo je treba najprej opisati in dognati njene glavne konture. Zlasti pa je za končanje državljanske vojne pomembno priznanje obeh velikih zločinov, ki sta bila narejena v aranžmaju nekdanjih zmagovalcev: oba velika umora, fizični in politični. Priznanje prvega vključuje pokop z vsemi spremljajočimi verskimi, moralnimi, pravnimi, sodnimi in zgodovinopisnimi opravili, priznanje drugega pa opis administrativnega, sodnega, kulturnega in političnega funkcioniranja totalitarne komunistične države in radikalno prekinitev z vsemi njenimi relevantnimi instituti in institucijami.
Drugi pa so morali z raznimi nelegitimnimi jezikovnimi ukrepi spreminjati resničnost. Izkazalo se je, da se po toliko letih in po vsem, kar je bilo na njih, niso mogli odločiti za svobodo. Iz brezupnega moralnega položaja, v katerem so se znašli, jih je reševala gospodarska in politična moč. Ta jim je omogočala tisto arogantnost, ki so jo potrebovali, da so lahko briskirali trditve nasprotne in neopredeljene javnosti. Kmalu se je videlo, v katero smer kažejo njihova hotenja: od obeh vojn je bila vse pozornosti deležna zunanja vojna, v njenem okviru pa slovenska osvobodilna gverila, ki so ji bile sedaj odvzete nekdaj tako varovane in tako ljube ideološke konotacije. Revolucija in državljanska vojna sta bili sicer dopuščeni, a nikoli brez spremljave manjševalnih tonov. Iz gmote presežne krivde je nastala majhna lužica napak, ki so jih govorci z vajeno gesto in ritualno obžalovali. Obilno se je uporabljal alibi: za umor domobrancev je bila kriva jugoslovanska armada, za povojno ideološko, ekonomsko in nacionalno represijo pa zvezne partijske instance. Doma v Sloveniji so vedno obstajali – včasih celo prevladovali – svobodnjaški, reform željni komunisti, ki so nazadnje prevzeli vodstvo, prekinili z Jugom in, kot nekoč, spet stopili na čelo nacionalnih osvobodilnih sil.

Dve slovesnosti – dve znamenji


Način, kako so potekale spominske slovesnosti na eni in na drugi strani, je človeku, ki je bil pripravljen ne samo gledati, ampak tudi kaj zagledati, nazadnje moral dopovedati, da sta to dve različni strani in da sta različni morali biti tudi nekoč, v času, ki se ga spominjata. Kar se je nazadnje izluščilo iz vsega, je bilo spoznanje, da sta to dva različna svetova, ki ju vsakega vodi drug duh. Prireditve Slovenskega spominskega odbora niso imele nobene denarne podpore, organizirala in pripravila jih je peščica ljudi, tako da je vsak moral prevzeti po deset del – znova je zazijala praznina po velikem umoru – a vse te slovesnosti so imele na sebi znake tihe in globoke odličnosti. Dve stvari sta to odličnost povsod priklicali: to, zaradi česar so ljudje prišli, predmet njihovega spominjanja, predvsem pa ljudje sami in kultura, ki so jo prinesli s seboj in ki je povsod storila, da je spomin lahko stopil vanje na tako doživet, tragiški in slovesen način. Tako je bilo v Vetrinju, tako je bilo na Teharjah, tako je bilo predvsem v Rogu.
Kdor je bil letos 25. junija v Kočevskem rogu, je prisostvoval nečemu, kar je preseglo vse, kar je kdaj iskalo poti do njegovega središča. Noben koncert, nobena drama, nič, kar bi se v sedanjosti lahko v Sloveniji zgodilo, ne bi moglo doseči miru, zbranosti in dokončne prisotnosti, ki je zajela dvajset tisoč ljudi na tisto deževno nedeljo v Rogu. Ljudje seveda tega niso vedeli, toda zazrtost, ki je bila na njihovih obrazih, ni kazala nobene vznesenosti, ampak je izhajala iz mirne gotovosti, da je prav, da so tam; da so pri nečem, kar ima najglobljo možno podporo in jih vse presega, a je vendar del njih in na najtesnejši način njihovo. Tisti obrazi so te spominjali na vednost ikon, na katerih resnost in mir prehajata v tako tanko veselje, da ga ne izda noben utrip in ga bolj slutiš, kot opaziš. Ne verjamem, da je v Sloveniji še kraj, na katerem bi bili možni taki obrazi; mogoče jih ni dosti v Evropi, mogoče jih ni na celem svetu.
Na letošnjih spominskih slovesnostih se je videlo, da za njimi stojita dve različni kulturi. Tu ni mogoče nič prenarejati, nobeno sprenevedanje ne pomaga, še tako premetene in bleščeče kulise ne prikrijejo votlosti, kadar spregovori iz sredine. Čeprav so nekdanji zmagovalci imeli za uresničenje svojega spominskega projekta na razpolago državo, njeno avtoriteto, ustanove in denar, niso mogli zakriti bistvenega dejstva: da ljudje na teh slovesnostih niso bili ljudje, ki so bili »lačni in žejni pravice«, ampak siti in napolnjeni ljudje; predvsem pa, da za njimi ni celotne zgodovinske resnice. V odsotnosti resnice so bili strumni koraki vojakov, trenirane mišice športnikov, nastop dresiranih konj in plačani bralci poezije zgolj lepotila, ki niso mogla prikriti nekega osnovnega umanjkanja. Televizijski novinar, ki je spremljal Zmagoslavje na Trgu republike v nedeljo 14. maja, je značilno končal svoje poročilo: povedal nam je, da so sedaj nekatere stvari jasne – kaj vse je bilo temu gospodu jasno! – potem pa je čutil še za potrebno, da nas seznani, da so zmagovalci svoje nasprotnike »potolkli«. Da je zmogel to besedo, je dokazal, da je žrtev neke vzgoje in neke kulture. Da je pa le čutil, da pri celi stvari nekaj ni v redu, sklepamo iz tega, da nam je nazadnje svetoval, naj se odpravimo v naravo.
Avtor: Mirko Kambič. Mesto Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mesto Mirko Kambič


S petdesetletnico je šla mimo nas izredna priložnost, da pridemo k sebi. Veliki mejniki so vedno čas, ko se človek zave minevanja in začasnosti vsega na svetu in ob tem postane bolj resničen. Prav odsotnost misli, preiskujoče misli, ki je bila za spominjanje nekdanjih zmagovalcev tako značilna, je kazala na to, da se niso pripravljeni podrejati splošnim vzgibom refleksije. Ali ni Marx nekje rekel, da se je ideja vedno blamirala, kadar ni trdno stala na interesu? Ideja pomeni resnico, do katere je prišel um in ki je vredna prav zato, ker je resnica. Marx pa je bil iz take snovi, da je lahko prezrl, da je resnica osnovni človeški interes. Potem pa so prišli ljudje, ki so v odsotnosti osnovnega človeškega interesa videli možnost, da postavijo sebe za osnovni interes. Ti ljudje so z zmagovito komunistično revolucijo vzpostavili stanje, v katerem so ta interes lahko uveljavili z vsem razkošjem. In kar po letošnjem spominskem letu za gotovo vemo, je to, da se temu interesu nikakor ne mislijo odpovedati v imenu splošnega človeškega interesa. Toda samo odločitev za splošni človeški interes bi dosegla, da bi nazadnje lahko upravičeno rekli, da so »sestopili z oblasti«.

Posledica začetnih odločitev


Leto, ki bi nas lahko bistveno premaknilo, se torej izteka in mi ostajamo v nekaterih najvažnejših vprašanjih nepresvetljena ideološka provinca: bistvenih stvari se ne dotikamo ali pa se jih dotikamo na način, ki je daleč od svetovljanstva in duhovne odprtosti. Nekdanji zmagovalci – in ti so v veliki meri glas javnosti, nasprotniki so ali fizično ali politično izločeni – niso tvegali nobenih novosti, ampak so se držali izdelkov, ki so se krojili še v stari ideološki konfekciji. Bilo je zanimivo, pa tudi malce nespodbudno, poslušati, kako so se v loku med Trstom in Mariborom v raznih nastopih in govorih v sterilni enoličnosti ponavljale vedno iste točke: da so bili Slovenci 1941 obsojeni na smrt; da brez enobeja Slovenci kot narod ne bi več obstajali; da zgodovine ni mogoče spreminjati – kar pomeni, da je o njej mogoče misliti samo na en način; da so zmagovalci pač zmagali in da jim je svet zmago priznal – kar pomeni, da jim je že naprej dovolil vse, kar so pozneje počeli; da ti, ki so se po pol stoletja sedaj oglasili, povzročajo samo sovraštvo, razdor in nestrpnost.
Nepripravljenost »videti sebe v perspektivi« in vajenost lotevati se vprašanj z »že naprej izdelanim vedenjem« spravlja v logične težave ne samo težake, ki se predstavljajo javnosti v pismih bralcev, ampak tudi verzirane besedovalce. Navedli bomo nekaj primerov, da pojasnimo, kaj mislimo.
Tržaški zgodovinar Jože Pirjevec je v nekem intervjuju (Razgledi, 12. maja) takole odgovoril na vprašanje, zakaj so se ljudje vključevali v osvobodilno gibanje, čeprav so jim to narodni in cerkveni voditelji odsvetovali: »Rekel bi, da je bil pač narod bolj zrel od svojih voditeljev« Torej narodova zrelost. Kmalu za tem pa postavi prav to zrelost v dvomljivo luč, ko na sugestijo, da je bila odločitev za osvobodilno fronto tudi odločitev za komuniste, pravi o istem narodu: »Zvečine so to bili preprosti ljudje, ki niso imeli nobene možnosti preverjati, kaj se je v tridesetih letih dogajalo v Sovjetski zvezi.« Ali ne bi treznost, ko bi res bila, narekovala, da bi resno jemali nasvete tistih, ki so nekaj možnosti za preverjanje le imeli?

Podoben primer najdemo pri Vekoslavu Grmiču in njegovi trditvi, da je bilo tudi »zavestno sodelovanje s komunisti v osvobodilnem boju« povsem naravno, saj so kristjani že tedaj in vnaprej uresničevali 2. vatikanski koncil, ki poziva »verne in neverne«, da sodelujejo pri » pravilni graditvi sveta«. Tudi tu je neka začetna, morda nikoli pozneje temeljito izprašana odločitev dosegla, da se je neka dobra beseda – »pravilna graditev sveta« – dodelila ljubljenemu gibanju. V Grmičevi trditvi so pravzaprav tri vprašljive reči: prvič ni šlo, kot vemo, za »sodelovanje« s komunisti, ampak za podrejanje, drugič komunisti niso samo »neverni«, ampak so še kaj drugega, zelo nesimpatičnega; končno pa bi, kot rečeno, zelo mnogo ljudi podvomilo, da je revolucija, ki je v jedru enobeja, »pravilna« graditev sveta.
Včasih taka začetna odločitev povzroči, da si avtor dovoli trditev, ki jo v razviti obliki verjetno ne bi podpisal. To se je zgodilo Janezu Staniču (Delo, 29. julij), ko je opisoval klavrno usodo ljudi, ki so se uprli komunističnemu totalitarizmu. Ne samo, da so bili zaradi svoje čudaške upornosti »neuspešni, odrinjeni, neizživeti«, prava kazen jih je doletela šele sedaj, ko »ogorčeni, željni maščevanja« čakajo na ugodno priliko, da udarijo. Na teh bolnih eksistencah se vidi, da se upiranje ne izplača. Vse drugačni so oportunisti: solidni, zdravi, vedri – nanje se je vedno mogoče zanesti. Vse se zlije v stavek, ki je, če ga pogledamo v njegovi goloti, oduren: Oportunisti vseh dežel, kolaborirajte! Pri nas ni bilo dosti pravih disidentov, mogoče smo edini narod, ki jih praktično ni imel – izjema je Pučnik – nekaj ljudi pa se je le nekako upiralo, a so sedaj doživeli, da so spet v napoto in nevarni. Njihova nesreča je bila nekoč in je sedaj, da niso razumni. Kakor je študentski kolega, sicer sodelavec tajne policije, nekoč rekel nekemu madžarskemu disidentu: Praviš, da si inteligenten, toda kako naj to povežem z dejstvom, da delaš proti sebi!


Vloga šokov


Navedeni primeri ne segajo naravnost in brez sramu v območje absurda: so ali žrtve »neke začetne odločitve« ali pa, kar je slabše, ne do kraja izdelane in dognane manipulacije. V vsakem primeru pa je o njih treba reči dve stvari. Prvič je pisanja te vrste toliko, da se kulturni prostor od njega duši, drugič pa vsako predstavlja »rdečega slanika«, ki ima za posledico – ali nalogo – da bralca spelje na napačno sled. Širše gledano je vse povezano z vprašanjem slovenskega intelektualca. Govorica primerov, ki smo jih navedli, ni bila naravnost in zavestno šokantna. Včasih pa hoče biti prav to: zavestno šokantna. Mogoče je njen namen, da se ustvari zavest, da je svet absurden in da je v njem vse mogoče. To so ekscesni primeri. Zanje pravi časnikar Vlado Miheljak (Dnevnik, 13. junija), da gredo samo od začetka težko od rok: »da se je težko samo prvič ojunačiti, da komu, ki je drugačen, demoliraš fasado stanovanja«. Potem človek očitno dobi rutino in postane strokovnjak. Toda še v istem članku nam isti avtor dokaže, kako neprisebna je lahko z ideološkim sovraštvom prepojena duša. Sam namreč, ne meneč se za občutljivost in spomin bralca, uprizori pred nami besedni eksces, po katerem mislimo, da se ne bomo mogli čuditi ničemur več. Gre za oceno simpozija o Slovencih v novejši zgodovini, ki ga je organiziral Slovenski spominski odbor. Miheljak ga opremi s polpotovstvom; da je Nova Slovenska zaveza, ki je na njem sodelovala, »oblika organiziranega desnega polpotovstva«; da je simpozij potekal » v najbolj žlahtni polpotovski maniri«; da je bila za to prireditev značilna »polpotovska ekscesnost nastopajočih«. Pol Pot je bil, kot vemo, kamboški marksist, ki se je po nekaj letih bivanja v Vietnamu in na Kitajskem leta 1975 vrnil s skupino profesionalnih revolucionarjev domov in s pomočjo Rdečih Kmerov organiziral teror, ki bi mu – po rafiniranosti, a ne po obsegu – lahko stala ob strani samo Bleščeča pot Abamiela Gouzmana. V dobrih treh letih, od 1975 do 1978, je pokončal več kot milijon ljudi. Ob njegovem prihodu je glavno mesto Kambodže Phnom Penh štelo čez 400.000 prebivalcev. V nekaj mesecih jih je zmanjšal na 30.000. Ostale je pregnal v džunglo, tam so pomrli, ali pa jih je preselil v prevzgajališča, kjer so doživeli enak konec – po dolgih in nepopisnih mukah. Grozote, ki so se v tistih treh letih zgodile v Kambodži, presegajo vse, kar so v tem stoletju, tako nadarjenem za nasilje, uresničili pošastni genialci s komunistično in nacistično poučenostjo.

Tu nas ne zanima človek, ki je to napisal. To je vprašanje neke osebne higiene in te se iz določenih razlogov – tudi okus ima pri tem nekaj besede – ne bi radi dotikali. Pomembno je tukaj v resnici samo vprašanje prostora, v katerem je mogoče kaj takega napisati. Kakšen prostor je to? To je zdaj vprašanje: Kakšen prostor je to? Kje smo? Po vsem tem moramo prositi bralce, da si odgovorijo na vprašanje, kaj se bo že jutri lahko zgodilo na ulici, ne da bi se ljudje ustavili in izrazili vsaj minimalno nezadovoljstvo. Ali ni tako, da boste izčrpali svojo domišljijo, ne da bi se mogli česa domisliti?
V soboto 13. maja zvečer je v Cankarjevem domu predsednik Milan Kučan v slavnostnem govoru ob petdesetletnici konca druge svetovne vojne med drugim rekel tudi, da so naši zmagovalci po vojni pomorili »več kot tisoč slovenskih domobrancev«. V slovenščini »več kot tisoč« pomeni samo eno stvar: več kot tisoč in manj kot tisoč petsto. Slovenski komunisti so v resnici pobili od dvanajst tisoč do petnajst tisoč domobrancev. Torej najmanj desetkrat toliko, kot jih je priznal predsednik Kučan. A ta trenutek to ni tako pomembno. Pomembno je to, da predsednik države to ve in da to ve tudi zadnji Slovenec.
Zakaj se je predsednik odločil za to potezo? Ena razlaga bi bila, da se je enostavno zmotil, pa pozneje, ker se predsednik pač ne moti, ni hotel svoje izjave popravljati. Mogoče tudi, da je bil v ozadju trenuten navdih. Mogoče je v njegovih papirjih pisalo »več tisoč« – kar bi bil še vedno evfemizem, a nekako sprejemljiv – pa se je vdal trenutni domislici in spremenil besedo v »več kot tisoč«. Mogoče je – po tolikih uspehih – rekel: Napnimo lok, da vidimo, koliko prenese. Zanimivo bi bilo vedeti, kako se je počutil, ko lok ni počil.
Naj bo že kakorkoli, naj je bil to eksperiment ali pomota, pomembno je to, kako je reagiral prostor, v katerega je padlo tisto groteskno nasilje nad resničnostjo. Saj so ga ljudje morali čutiti, predvsem pa jih je moralo spreleteti, da gre tu za ljudi, da so to računi o ljudeh. Kako to, da ni nihče vstal, šel za mikrofon in dejal: »Gospod predsednik, za vašo čast gre. Ta madež ne sme ostati na vas.« Lahko si predstavljamo, kakšen vtis bi ta preprosta kretnja naredila, kako globoko streznjenje bi pri gledalcih in poslušalcih dosegla, kakšen terapevtski učinek bi imela. Tako pa nam ostane, da se vprašamo, ali je naša neobčutljivost dosegla že tako stopnjo, da se ljudje zganejo le, če zaslutijo, da gre za kruh in igre.
Več kot tisoč! Recimo, da bi predsednik nemške države dejal – ne v državniškem govoru, ampak na kaki polprivatni prireditvi – da je v nacističnih taboriščih izginilo več kot šeststo tisoč Judov. Spet prepuščamo domišljiji bralcev netežko nalogo, da si sami povejo, kaj bi se v tem primeru zgodilo. Pri vsem pa je to mogoče šele prva stopnja. Zdaj jih je bilo »več kot tisoč«, ob neki prihodnji obletnici jih morda sploh ne bo več. Nedavno smo brali, da se najdejo ljudje – v Nemčiji, pa tudi drugod – ki pravijo, da judovskega holokavsta sploh ni bilo, ker v arhivih ni najti nobenega dokumenta, ki bi ga posebej ukazoval. Tudi za umor dvanajst tisoč slovenskih domobrancev ni takega dokumenta!
Da, osrednje vprašanje se ne dotika preteklosti, ampak sedanjosti. Vprašajmo se, v kakšnem prostoru živimo. Ljudje dovoljujejo, da se v njihov prostor natakajo neresnice, pri tem pa vedo, da so to neresnice, in delajo primerne sklepe: nikomur ni mogoče verjeti in zaupati. Tako se veča kaotičnost prostora. In spet prepuščamo bralcem nalogo, da si odgovorijo, katerim politikom in katerim ljudem tak prostor ustreza in kdo ga potrebuje.
Avtor: Simon Dan. Mesto Simon Dan

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Mesto Simon Dan


O ujetih vaških stražarjih jeseni 1943 na Turjaku je pred letom neki partizanski general izumil tole zgodbo: ujeli so jih šeststo petindevetdeset, od tega so jih pet postavili pred sodišče in obsodili na smrt, vse druge pa spustili. Bilo pa je takole: petintrideset ranjencev so postrelili na Turjaku že naslednje jutro po vdaji, šestdeset dan pozneje za kolodvorom v Velikih Laščah, sto petdeset do dvesto pa konec oktobra v Jelendolu in Mozlju. Glede požiganja pravi isti general: »Jaz ne vem niti za en dom našega človeka, ki bi ga partizan zažgal. « Cele vasi so požigali: docent Žvirče in Hinje. Nedvomno je ta ostareli gospod povedal tudi veliko resničnih, pretresljivih in spomina vrednih reči, a kaj, ko na vsaki od njih leži uničujoč sum!
Vsi različni načini soočanja s preteklostjo so tu zato, da se prepreči resničnosti, da vstopi v sedanjost. Po svoje jih razumemo. Nekdanji zmagovalci se natanko zavedajo moralne in politične dvomljivosti svoje zmage. Še najbolj se pa zavedajo sodbe, ki jo je nad njimi potem izrekla zgodovina. Vedo, da je ta sodba nad njimi in da bo nekoč vsem znana, a vedo tudi, da se mora na vsak način doseči, da se dan njene razglasitve odloži. Instinktivno čutijo, da jim je v korist vse, kar veča nepresvetljenost, nedognanost in kaotičnost prostora.
Tu se njihovi interesi ujemajo z interesi nove levice – te specifične postkomunistične novotvorbe – ki v splošni duhovni razpršenosti vidi pogoj za obvladovanje političnega prostora. Tako se je tu zbrala velika družbena moč, ki ji dajejo osnovo ljudje nekdanjega upravljavskega razreda, uživa pa tudi tiho podporo mlade generacije, proizvoda postmoderne, v kateri je nekdanja poljubnost izbire že degenerirala v ravnodušnost in v kateri je desetletna vzgoja dosegla demontažo političnih senzorjev.
Iz tega, kaj se v javnosti odobrava in priporoča, vidimo, kako ta enotna fronta deluje. Najprej se vzpodbujata nezanimanje in nevpletenost: nič ni, vsi so enaki, ne splača se nič tvegati. Potem pa pridejo še sentimentalnost ali površinskost, vzbujanje egoizma, ustvarjanje notranjega sovražnika: fašisti so med nami. Pozdravlja se vse, kar je dvoumno, nedorečeno, nedognano. Nasprotno pa se smeši vse, kar se poteguje za celost, dokončnost in razvidnost, smešijo se vsi, ki vidijo človekovo spopolnitev v uresničevanju naravnih, kulturnih in zgodovinskih identitetnih možnosti, ki so v narodu, jeziku, domovini, veri, tradiciji. Vse te stvari pa so takšne, da so ali za integralni um ali proti njemu. Kakšna je torej tu vloga intelektualcev?

Liberalna intelektualna levica


Za odgovor na vprašanje, kaj se dogaja s slovenskimi intelektualci, bi bilo morda koristno, da si ogledamo, kaj se trenutno dogaja z najstarejšo slovensko kulturno ustanovo, s katoliško Cerkvijo. Tu bomo prav kmalu zadeli na sovražnost, večidel prikrito, včasih pa tudi povsem neprikrito in celo napadalno. Najbolj normalne in legitimne zahteve, ki jih ima Cerkev do države, sprejema določena javnost z apriornim nasprotovanjem. To se je dogajalo ob predlogih za novo šolsko zakonodajo, ob vračanju nacionaliziranega premoženja, predvsem gozdov, zlasti pa ob moralnih ocenah in komentarjih, ki so jih cerkveni ljudje dajali ob raznih pojavih in dogodkih v javnosti. In čeprav je Cerkev že večkrat izjavila, da obžaluje, če se je v njenem okviru in njeni prisotnosti komu zgodila krivica, se vseeno kar naprej poziva k spokorniškemu poklekanju.
To nenavadno zadržanje ima dve različici in za vsako obstaja posebna vrsta izvajalcev. Najprej je tu težaška varianta. Ta večinoma poteka po pismih bralcev, včasih pa se njena govorica oglasi tudi iz poslanskih klopi, kjer sta vedno pri roki vsaj dva specialista za kanonsko pravo. Toda to so vsa težka kladiva in se pri njih ne bomo dlje mudili.
Izredno zanimiva in za prihodnost narodne in državne skupnosti komaj precenljiva pa je druga varianta in njeni izvajalci. Med tem ko prvo ekipo mirno lahko prepustimo njenemu garanju, se moramo pri tej ustaviti in ji posvetiti vso pozornost. Tukaj se je zbralo nekaj ljudi, ki jim ne manjka informiranosti in sposobnosti s to informiranostjo razpolagati. Zdi se, da vedo, kaj delajo. Tu smo v območju slovenske intelektualne levice.
Najprej bi morali izraziti neko naravno začudenje. Zakaj sploh ti napadi? Še tako pozoren opazovalec bi namreč na Cerkvi komaj našel kaj, kar bi lahko razdražilo liberalno občutljivost. Predvsem pa je tu nekaj drugega. Kako je tem izobraženim in občutljivim duhovom ušlo nekaj tako vidnega, kot je dejstvo, da imajo opraviti z ustanovo, ki je izšla iz velikega trpljenja? Da je slovenska Cerkev mučeniška Cerkev? Tako lahko pravi vsakdo – tudi tisti, ki zavrača teološki jezik. In ali ni na trpljenju, dolgotrajnem in skrajnem trpljenju, nekaj, kar normalno vzbuja spoštovanje? Navsezadnje je ta desetletna muka imela tudi politične konotacije. Saj je bila Cerkev dolga leta edina ustanova, ki se je upirala političnemu in duhovnemu nasilju in ga omejevala. A to sedaj ni pomembno. Pomembno je to, da trpljenje človeka z normalno dojemljivostjo ne more puščati neprizadetega. Kako to, da se je v tem primeru ta nepričakovana in komaj pojmljiva stvar vendarle zgodila? Tu mora biti v ozadju neko pohujšanje.
To pohujšanje je v tem, da se je Cerkev sploh pojavila. Liberalni duhovi se ob nasilju, ki je zadelo Cerkev, sicer niso ravno dobro počutili. Včasih so se nad njim celo zjokali, a istočasno v sebi niso mogli zanikati, da jim to nasilje gre na roko in da utegne, pri vsej svoji neprijetnosti, doseči, da Cerkev nikoli več v slovenski javnosti ne bo mogla igrati tiste vloge, kot jo je nekoč imela. To je bilo tako, kakor je Friderik Veliki baje rekel ob delitvi Poljske o Mariji Tereziji: Jokala je in jokala, nazadnje pa le vzela. Tudi naši liberalci so se radi sprijaznili s tem, da sedanja zgodovina uresniči njihov stoletni sen.
Samo tako si torej lahko razlagamo sedanje napade na Cerkev in krščanstvo: iz neke komaj skrivane jeze. Slovenski liberalizem ima, kljub maniram, ki jih je včasih imel, totalitarno dušo. Tam nekje na obrobju – če že ne v zunanji temi – je še lahko kaj, kar ni po njegovi podobi, polis pa mora biti čista in njegova. Vrednote, ki presegajo čas in veljajo po sebi, so zanj nevzdržno pohujšanje. Za novo levico je obstoj vrednot še večje pohujšanje. Od tod torej jeza in bes: obstoj nečesa, kar je radikalno drugo, obstoj nečesa, kar me omejuje, ne fizično ali politično, ampak zgolj s tem, da je.
To razglabljanje nas je pripeljalo do nekega odgovora. Sedaj malo razumemo, zakaj liberalcem nikoli ni bilo tako zelo težko soobstajati s komunisti. Ko pravimo soobstajati, bi morda morali govoriti o kolaboriranju – kdo namreč ve, kje je meja. To jim je bilo mogoče zato, ker so živeli v svetu, ki jim je dovoljeval zamenjavo med dvema svobodama: med svobodo, ki je poljubnost, in med duhovno in politično svobodo. Prav zaradi te zamenjave so se mogli čutiti tudi nekoliko svobodne. Toda to ni ostalo brez kazni: Kdor je naredil to zamenjavo – kdor se je mogel odpovedati svobodi, ki jo človek doseže v pokrajinah duha in politike – se je s tem ukinil kot intelektualec.
In tu smo sedaj pri vprašanju intelektualcev. Problem je v tem, da jih ni. Katoličani so zvečine izginili kot žrtve fizičnega in političnega čiščenja – res je tudi, da se Cerkev ni dovolj potrudila, da bi, ko so se časi malo zjasnili, vzgojila nove – liberalcem pa ali brezvrednostni svet ustreza ali pa jim neki spomin ali neka vezanost brani, da bi se prepustili ukazom avtonomnega razuma, ali pa ne najdejo v sebi moralne utemeljenosti za tveganje, ki je v tem, kar se od intelektualca zahteva, vedno vključeno.
To je kratek odgovor na vprašanje, zakaj ni čutiti večjega in odločnejšega posega v kaotičnost časa. To je tudi odgovor na ponavljano Slivnikovo vprašanje: Kaj je z intelektualci? Kje so intelektualci? Čeprav dopuščamo možnost, da s skiciranimi odgovori nismo povzeli zapletenosti in obsežnosti vprašanja, vendarle mislimo, da smo s svojim vpraševanjem in odgovarjanjem – kakršnokoli naj je že oboje bilo – pokazali na to, kar je onstran vsakega dvoma: v prostor, ki mu pravimo slovenski kulturni prostor in v katerem se vzpostavlja zavest narodne skupnosti, ne vstopa razum s svojimi temeljnimi zahtevami po merjenju in tehtanju in z ambicijo, ki se ne zadovoljuje z ničimer, kar ne doseže celote.
Kako redko se pred nami pojavi izdelek ali kretnja tako videnega razuma, vidimo takoj, ko pomislimo, kako redko nas kako branje navda z zadovoljstvom, ki ga občutimo, kadar se dotaknemo resničnosti. Redkost tega zadovoljstva je v grotesknem nesorazmerju s pogostostjo občutka, da nas preplavljata enostranost in pristranost, za katero nikoli ne vemo, če ju ni povzročila skrita organizirana volja. Zaradi tega ne vemo več, kaj je res in kaj ni, čemu lahko verjamemo in čemu ne. Pravijo, da živimo v informacijski družbi, toda če se na informacije ni mogoče več zanesti, pomeni, da je nezanesljiva osnovna struktura družbe. Ali lahko verjamemo statistikom? Ali lahko verjamemo izsledkom, ki nam jih posredujejo merilci javnega mnenja? Ali se lahko zanesemo, da nam vsi brezštevilni poročevalci vseh brezštevilnih dogajanj povejo vse, kar so tam videli? Ali je kaj čudnega potemtakem, če se je v ljudeh naselila negotovost in je izginilo medsebojno zaupanje? Drug drugemu več ne pripisujemo verodostojnosti, za vsakogar domnevamo, da ima kaj za bregom, in kar je najhujše, počasi začenjamo misliti, da je to normalno. Počasi in komaj opazno se iz nas oblikuje družba, ki bo mogla obstajati samo še v najbolj ugodnih okoliščinah. Toda kaj, če pridejo nenadni sunki, nepričakovana kriza?
Avtor: Simon Dan. Mesto Simon Dan

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Mesto Simon Dan



Misliti celoto


Za razum smo rekli, da meri in tehta in tako deli stvari na resnične in neresnične, na pristne in nepristne. Predvsem pa zanj velja, da naravno teži po zajetju celote. Nikjer v današnjem slovenskem svetu se odsotnost razuma ne vidi bolj jasno kot v prizadevanju, ki gre za razumetjem celote. Razum, ki ga vidimo delovati, je parcialni razum, njegove ambicije se končajo z zajetjem fragmenta. Toda kje je celota? Kako misliti in razumeti celoto?
Celota je tudi država. Najboljši dokaz, da države kot celote ni na programu nobenega razuma, ne političnega ne kulturnega ne gospodarskega ne pedagoškega, je dejstvo, da nimamo splošnega koncepta, ki bi obsegal njene ambicije in trasiral pota za doseganje teh ambicij. Najbolj vidno in porazno se ta odsotnost kaže v zavesti posameznika, ki daje obilo dokazov, da vanjo še ni vstopilo dejstvo narodove državnosti. Če v vasi, ki ima sto hiš, ob največjem državnem prazniku visijo štiri zastave, si tega ne moremo razlagati drugače kot tako, da v glavah ljudi države ni. In zakaj je ni? Zato ker je ni v središču. To pa pomeni, da notranje še vedno nismo samostojni. Naši politiki imajo še vedno uradniško dušo iz časov, ko pri nas politika ni bila kaj več kot izvrševanje naročil, ki so prihajala z Dunaja in iz Beograda. Uradniška duša naših politikov se najbolj kaže v tem – za kar nekateri mislijo, da je njen ponos – da je pragmatična. Če se kdo v politiki proglasi za pragmatika, se je s tem odpovedal konceptu, in če stvari do kraja premislimo, tudi politiki sami.
Po sebi se razume, da so pomembni predvsem ljudje, ki so prevzeli določene službe in nosijo prvenstveno odgovornost za državo. In ravno v njihovem govoru bomo zaman iskali državo. Ko pa bi bila v njihovi zavesti tako, da bi jo mislili, bi bilo nemogoče, da ne bi o njej govorili. Ali pa jo mislijo, a le na svoj zasebni, nedržavniški način. Taka je tudi njihova retorika: brez substance. Ali se giblje v okviru »minimalne izjavnosti« ali pa daje vtis, da so pred nami avtomati za izdelovanje stavkov.
Odsotnost domišljene predstave o celoti ima uničujoče posledice tudi za misel, ki hoče misliti del ali fragment. Ker je del pač del, se njegov pomen, značaj in vloga prav vidi šele v okviru celote. To je treba imeti za vzrok, da je vedenje o tem, kako naj se v državi Sloveniji razvijajo posamezna področja, negotovo, začasno in tipajoče: kaj napraviti s kmetijstvom ali kako obdržati slovenskega človeka na zemlji; kakšne šole je treba dati mlademu človeku in kako ga je treba vzgajati, da bo mogel in hotel živeti; kaj je treba storiti, da bo majhna država varna, ali kakšno vlogo ima pri tem vojska; kako bomo dosegli in kaj bomo za to žrtvovali, da bomo imeli zdravo vodo in zrak; kako doseči, da bodo imeli vsi ljudje delo – cilj, ki za tako majhno državo, kot je Slovenija, ni nedosegljiv. Vsa ta področja gredo, v odsotnosti misli o državi, v znamenju improvizacije.
Če ob povedanem pomislimo na politične, gospodarske in kulturne naloge, ki stojijo pred državo, ki je samo v omejenem pomenu že tu in se mora v prenekaterem smislu šele postaviti na noge, potem ne bomo mogli mimo naslednjega osnovnega dejstva: ljudje, ki predstavljajo politično krilo nove levice in so organizirani v ZLSD in LDS, ne bodo mogli opraviti teh nalog. To je prva postavka sedanje slovenske politike in mora postati lastnina vsakega politično kompetentnega človeka in državljana. Svojo trditev utemeljujemo z naslednjimi okolnostmi:
Prvič jemlje tem ljudem politično kredibilnost dejstvo, da niso pripravljeni – razločno, nedvoumno in javno, z vsemi političnimi posledicami – soočiti se s svojo totalitarno preteklostjo. Dejstvo, da morejo živeti dvojno življenje in da ne čutijo potrebe, da uredijo račune s seboj, jih ne priporoča za službo, ki pomeni urejanje računov drugih. Drugič pa politična praksa nekdanjega upravljalskega razreda, v katerem je sedanja levica ali delovala ali pa v njegovem okviru preživela učna leta in iz njega izhaja, kaže, da je njegova specifična nadarjenost v manipuliranju – v razpolaganju z ljudmi in stvarmi. Manipuliranje pa ni ustvarjanje, ampak izrabljanje že ustvarjenega. Da pa življenje nosi ustvarjanje in ne manipuliranje, drastično kaže bankrot, ki so ga stare upravljalske sile končno morale priznati. Tretjič, iz optike nove levice je izključena vrednostna stran sveta. Ne sprejema dejstva, da stvari ne samo so, ampak so tudi dobre ali slabe. Obstajajo vrednote, ki se jim v nobenem primeru in za nobeno ceno ne smemo odreči. Brez vrednot je mogoče dosegati trenutne uspehe, ni pa mogoče polagati temeljev za trajnejšo zgradbo. Nazadnje pa gre za vprašanje celote. Država in narod sta celoti. Zato jima more služiti samo tisti, ki je pripravljen in zmožen misliti celoto. Da nova levica tega noče ali ni zmožna, je dokazano z dejstvom, da noče končati državljanske vojne. V stanju državljanske vojne ne narod ne država ne moreta doseči celote.
Iz opažanj, zbranih v tem komentarju, sledi z dokajšnjo jasnostjo, v katero smer morajo iti naša prizadevanja.
Kultura si mora prizadevati, da se poveča razumnost njenega prostora. Malo je k temu poklican vsak človek, poglavitno delo pa čaka ljudi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z zadevami duha. Razumnost kulturnega prostora je najbolj odvisna od tega, kako bodo intelektualci razumeli svojo vlogo.
V demokraciji ima vsak človek politično moč in vsak človek se mora te moči odgovorno zavedati. Konkretna oblika sedanje odgovornosti mora zrasti v spoznanje, da morajo dobiti politično moč v državi sile, ki jim nič ne brani, da opremijo državo z instituti in institucijami, ki bodo zagotovile odprto demokratično kulturo.
Posameznik bo to osnovno politično vlogo lahko izpolnil samo takrat, če mu bodo izvorno demokratične stranke to omogočile. To pa pomeni eno in samo eno stvar: oblikovanje enotnega demokratičnega bloka. Živimo v času, ki je še vedno predvsem čas politike. Upamo, da volivcem, ki se tega zavedajo, demokratične stranke ne bodo postavljale prehudih ovir.