Avtor: Jože Cukale

ZAVEZA: Pater Jože Cukale, dovolite nam, da izkoristimo vaše bivanje v domovini in vam postavimo nekaj vprašanj. Kolikor vemo, niste prvič v domovini, a najprej, kako to, da ste sploh šli v tujino?
CUKALE: Ko so aprila leta 1941 Slovenijo zasedli tujci, Italijani, Nemci in Madžari, smo to vsi občutili kot hudo žalitev. Vedeli smo, da je treba proti temu nekaj napraviti. Začelo se je širiti odporniško razpoloženje. Toda kmalu se je izkazalo, da ta odpor vodijo ljudje, s katerimi ne bo mogoče sodelovati. Ne samo, da smo nekatere od njih poznali, ampak so nam tudi simboli in znaki, ki so jih sprva previdno, potem pa vedno bolj očitno uvajali, dali nedvomno vedeti, da so to komunisti. O teh smo namreč že marsikaj vedeli; vedeli smo, kaj se dogaja v Rusiji, deloma smo poznali njihov nauk, poleg tega pa smo brali okrožnico Divini Redemptoris, ki ni puščala nobenega dvoma, kakšno je stališče Katoliške cerkve do tega gibanja. Za katoličane je kmalu postalo tudi nevarno; najbolj vidni med njimi so se čutili ogrožene, nekateri so se morali začeti celo skrivati. Prve komunistične žrtve so bile medtem namreč že padle in te so nam jasno kazale, na koga komunisti merijo. Ugotovili smo, da nas ni napadel samo zunanji sovražnik, ampak da smo v še večji nevarnosti pred notranjim. Začela se je revolucija in nato, ko je revolucionarno nasilje povzročilo upor, še državljanska vojna. Takrat sem bil za kaplana v Logatcu. Z domobranci nisem bil posebej povezan, razen, da so bili fantje moji farani in sem jih vse dobro poznal. Ob večerih sem hodil v grad, kjer so imeli kasarno, in z njimi molil rožni venec. Čeprav torej nisem bil posebej vpleten, sem se tudi jaz ob koncu vojne podredil splošnemu razpoloženju in odšel čez Ljubelj v tujino. Vsi smo tedaj mislili, da bo to kratka odsotnost. Bil sem med prvimi begunci, ki so prišli na Koroško, in se sploh nismo ustavili v Vetrinju, ampak smo se takoj odpeljali s kamionom prek Trbiža v Videm. Med potjo sem v množici naletel na svoja brata, ki sta se z domobransko vojsko pomikala proti severu. Starejši, France, sicer študent drugega letnika prava, je imel, se zdi, neke temne slutnje, mlajši, Ivan, učenec ljubljanske orglarske šole in odličen tenorist, pa je bil videti bolj brezskrben. Poslovili smo se, ne da bi vedeli, da se ne bomo na svetu nikoli več videli.

ZAVEZA: Ko ste prvič po mnogih letih prišli na rodno Vrhniko, ste doživeli dokaj nenavaden sprejem. Naše bralce bo gotovo zelo zanimalo, kaj se je takrat zgodilo.
CUKALE: Bilo je v daljnem letu 1970. Bil sem v Kalkuti in mislil na dom. Rad bi spet videl Vrhniko in domače. Stopil sem na konzulat in tam naletel na Slovenca, nekega Staniča iz ene od vasi pod Sveto goro. Vprašal me je, kakšno je moje politično prepričanje, in jaz sem naravnost odgovoril, da nisem na njihovi strani, kar sem utemeljil tudi z dejstvom, da sta v komunistični domovini izginila dva moja brata. Tedaj mi je postregel z razlago, ki je takrat veljala za poluradno – morda je tako še danes – da so tisto pač morali narediti, sicer da bi iz Slovenije nastal krvavi Vietnam. Toda postopek je stekel. Na poti v Evropo sem se nato ustavil v Rimu in v govoru, ki sem ga imel na radiu Vatikan, izrazil upanje, da bom lahko obiskal dom. Nekateri so mi branili, drugi so me bodrili, zadnjo besedo pa je imel duhovnik Stanko Zorko, ki me je v Trstu naložil v avto in odpeljal čez mejo na Vrhniko. Imel sem vatikanski potni list in na meji ni bilo težav. Na Vrhniki so me pričakali vsi domači, tam so bile vse štiri sestre: Pavla, Pepca, Ivanka in Mici ter nekateri sosedje. Videti je bilo, da bo vse v redu. Toda v ozadju so se dogajale, kakor je bilo pričakovati, pomembne stvari. Kakor sem pozneje izvedel, se je vnel spor med mlajšimi in starejšimi komunisti. Ti niso mogli prenesti, da sem doma. Pri tem pa nisem vedel, da so mi na občini dali dovoljenje samo za tridnevno bivanje. In dvajseti dan mojega bivanja doma se je pred hišo pojavila črna marica z miličniki. Ti so zahtevali, da takoj odidem z Vrhnike, sicer me bodo aretirali. Čeprav je sestra takoj šla na občino intervenirat in je bilo menda tudi nekaj druge podpore, sem nazadnje še tisto dopoldne moral oditi.
ZAVEZA: Kako naj si razlagamo takšno obnašanje? Tako sovraštvo po tolikih letih in po vsem, kar se je vmes zgodilo! Morda jih je bilo še najbolj strah samega sebe. Kakšen je bil odziv ljudi na splošno? A1i ste dobili kakšno javno podporo?
CUKALE: Ljudje so molčali. Večini je bilo hudo, a so seveda molčali. Ves čas sem maševal in pridigal in kar nekaj ljudi me je spoznalo in srečalo. V zakulisju pa je bil, kakor sem že omenil, kar hud boj. Baje so se na nekem večjem sestanku glede mene pogajali vso noč. Nazadnje so zmagali tisti, ki so v moji navzočnosti videli nevaren znak, da njihova oblast ni tako močna, kot so mislili, da mora biti. Mogoče so začutili, da se je z mojim prihodom začelo nekaj, za kar se nikoli ne ve, kako se bo končalo. Nekateri posamezniki so bili tu še posebej prizadeti in temu primerno dejavni.
ZAVEZA: Medvojna Vrhnika je bila razmeroma zelo naklonjena komunistični Osvobodilni fronti, okoliške vasi pa so se odločale precej drugače. Tu nastopi vprašanje slovenskega malomeščanstva in liberalizma. Predvojno Vrhniko ste kar precej dobro poznali. Kaj bi lahko rekli o njej?
CUKALE: Mislim, da je bilo precej krivde na predvojni politiki. Ta je bila, kot bi danes rekli, močno polarizirana. Delitev na tako imenovane klerikalce in liberalce je bila razmeroma ostra. Vendar je tudi res, da se je to pokazalo predvsem ob posameznih manifestacijah, recimo ob volitvah ali raznih kongresih. Sicer pa ljudje med sabo sploh niso bili sprti. To je bilo zelo zanimivo: razmeroma mirna in ubrana skupnost je vzvalovila tako rekoč obredno, ob priložnostih, ko se je od ljudi to pričakovalo. Najbolj narobe je po mojem mnenju bilo nekaj drugega. Nastajal je videz, da ljudje z enako vnemo pozdravljajo verska znamenja in verske predstavnike kakor politična znamenja in politične predstavnike. Ustvarjal se je videz, da sta ti dve stvari med sabo povezani. In to je marsikoga dražilo in odtujevalo. Na sploh pa bi rekel, da je Vrhnika bila demokratičen in sredinski prostor.
ZAVEZA: Liberalizem nastajajočega trškega meščanstva je bila ena reč. Kaj pa mislite o krščanskih socialistih, ki so ponekod imeli veliko besedo, na primer na Verdu, in imeli zlasti med revolucijo in državljansko vojno pomembno vlogo?
CUKALE: To je seveda važno poglavje predvojne slovenske politike. Socialna in zadružna ideja je bila zelo privlačna. Posebno smo bili zanjo dovzetni študentje. Jaz se v tem pogledu nisem opredelil na izključujoč način: videl sem prednosti zadružništva, pa tudi svobodnega podjetništva in konkurence. Prav kmalu se je žal videlo, da komunisti socialno bolj senzibilna gibanja izrabljajo za svojo promocijo. Za videzom, ki nas je privabljal, je obstajala druga, skrita in nevarna igra. Na zunaj pa je bila Vrhnika tedaj še zelo enotna. Ko sem 7. julija 1940 imel novo mašo, so na neki način sodelovali prav vsi: vse je pletlo vence, postavljalo mlaje ali se vadilo v petju. Inž. Stanko Dobovičnik, ki je tedaj že bil formiran komunist, je na novi maši na violini zaigral Schubertovo Ave Marijo. Tik preden je počilo, je Vrhnika dajala zelo enoten videz. Mogoče bi tu morali povedati, da predvojna Slovenija le ni bila tako razklana, kot govori sedanja leva propaganda. Ko ne bi bilo vojne, ki je prinesla stanje, v katerem so komunisti sploh lahko tvegali revolucijo, bi se sčasoma vse normaliziralo in uravnovesilo.
ZAVEZA: Ljudje, ki vas poznajo, vedo, da ste misijonar. Preden vas vprašam, kaj to je, mi na kratko opišite svojo duhovniško pot.
CUKALE: Videti je, da mora človek doživeti veliko krizo, da si postavi temeljna in radikalna vprašanja o svoji nadaljnji poti. Tako se je zgodilo z Ignacijem Lojolskim, ustanoviteljem jezuitskega reda. Ko je bil v obrambi Pamplone pred Francozi leta 1521 hudo ranjen in se je na rodnem gradu boril za življenje, si je postavil nekaj vprašanj, ki so postala pozneje tako važna ne samo zanj, ampak tudi za mnogo drugih ljudi. Nekaj podobnega se je – v neprimerljivo skromnejših razmerah seveda – zgodilo meni poleti 1945 v begunskem taborišču v Trevisu. Razmere so bile res izredne. V taborišču je vladalo vsakršno pomanjkanje. Italijansko vodstvo taborišča, levičarsko ali celo komunistično usmerjeno, je šlo tako daleč, da nam je s petrolejem zastrupljalo še tisto malenkost kruha, ki smo ga dobivali. Šele poljski vojaki Andersove armade, ki so jih naši poklicali na pomoč, so naredili red, a so morali, da so to dosegli, seči po orožju in nekaj vodilnih pred vsem taboriščem ustreliti. Po tistem so vodstvo taborišča dobili v roke Slovenci in so se stvari v tem pogledu uredile. A to je bilo samo ozadje.
Središčno vprašanje, ki me je mučilo do neznosnosti, je bila strašna vest, da so Angleži vrnili slovenske domobrance komunistom. Tu nista bila samo moja dva brata, tu ni bilo samo tistih osemdeset ali sto logaških domobrancev, ki sem jih poznal, tu je bila vsa slovenska domobranska vojska. Ob tem sem se spraševal: Kaj naj storim? Kaj to zame pomeni? Bog, kaj hočeš, da naredim?
Odgovor na ta vprašanja sem našel čez nekaj mesecev med duhovnimi vajami, ki smo jih duhovniki opravljali v rimskem jezuitskem središču Borgo San Spirito. Tu mi je postalo jasno, da bo domovino za nekaj časa preplavil komunizem in da moram v spomin na svoje mrtve prijatelje iti reševat duše drugam. Odločil sem se, da jih grem iskat tja, kjer jih, kot pravi Balantič, ni – v misijone. Tega pa nisem mogel narediti kot škofijski duhovnik, moral sem stopiti v kak red, in ker so bili edini red, s katerim sem imel nekaj zvez, jezuiti, sem se odločil zanje. Od patra Prešerna, slovenskega predstojnika jezuitov v Rimu, sem si izposloval nekaj časa za premislek. Tako sem preživel nekaj časa kot kaplan slovenskih visokošolcev v Bologni, nato so me za nekaj mesecev poslali v Pagani, slovensko taborišče južno od Neaplja; tam pa je stvar toliko dozorela, da sem stopil v jezuitski noviciat v Lonigu. Najprej sem hotel iti na Japonsko, a je nazadnje tako naneslo, da sem odšel v Bengalijo. Najprej sem se eno leto učil angleščine in bengalščine, nato pa sem že sam poučeval na neki šoli v Kalkuti. Po dveh letih pa so me postavili za župnika v nekem predmestju tega ogromnega mesta ob ustju Gangesa. Kraj se je imenoval Kidebur. Prej sem seveda še preživel hudo malarijo, a to so stvari, ki v taki ali drugačni obliki zadenejo vsakega misijonarja. V Bengalijo sem prišel leta 1947, sedaj pa smo v letu 1950. Tedaj sem tudi prvič srečal mater Terezijo.

Opis slike: Jože Cukale v pogovoru s sobratom jezuitom iz Kalkute

ZAVEZA: Zdaj že dolgo živite v Indiji. Kaj je to Indija?
CUKALE: Jaz bom govoril o Bengaliji, ker to nekoliko bolje poznam. Predvsem je to zelo velika dežela, prostor mnogih ver in kultur. Vsem pa je skupna odprtost do drugih ver in kultur. To je neka posebna gostoljubnost. Skupna duhovna podstat vsem je pobožnost. To velja tako za hindujce kot za muslimane in budiste. Čeprav so tehnično zaostali in revni, jim je treba priznati visoko kulturno raven. Še tako preprost človek ti zaigra čudovito pesem na piščalko in če imaš uho in pripravljenost, da ga poslušaš, ti bo znal pripovedovati zgodbe, da boš samo strmel. V ta prvobitni in preprosti svet pa je sedaj začela vdirati Evropa s svojo tehniko.
ZAVEZA: Indija je za slovensko versko, kulturno in pokrajinsko občutje nekaj zelo tujega. Kako na človeka deluje tujost in kako jo sprejema in prenaša? Kaj se s človekom zgodi v tujem svetu? Ali se nujno v čem spremeni tudi sam ali pa se morda še bolj zave, kaj je? Ob tem bi lahko prišel do zanimivih duhovnih zaključkov.
CUKALE: Sedaj ko gledam nazaj, mi je vedno bolj jasno, da sem v srečanju z Indijo več pridobil, kot izgubil. Ti ljudje imajo namreč tako lahek pristop do človeka, da sem se med njimi manj in manj počutil tujca in postajal bolj in bolj integralen del njihovega sveta. Kmalu sem opazil, da sem zanje zanimiv. Vse jih je zanimalo: Od kod prihajaš? Kje in kakšna je tvoja domovina? Zakaj si sploh prišel sem? Poglej, so govorili, mi pojemo in plešemo, ali tudi vi pojete? In ko sem jim zapel kako slovensko pesem, so navdušeno ploskali in vzklikali, kako je to lepo. Ko pa sem pozneje, ko sem že malo znal bengalsko, zapel pesem v tem jeziku, so vljudno kimali, a mi tudi takoj povedali, da se iz mojega petja vidi, da nisem Bengalec.
ZAVEZA: Gotovo ste v stiku z Indijo globlje doživeli svoje krščanstvo in katolištvo. Vrednost katerih njunih prvin ste tako posebej odkrili?
CUKALE: Po štiridesetih letih bivanja v Indiji sem prišel do spoznanja, da velja tisti stavek, da je človeška duša po naravi krščanska. Misijonarji smo opazili in sami Indijci tako pravijo, da je njihovih štirideset tisoč bogov samo množica predstav istega Boga. Pojem o enem Bogu se je izraziteje oblikoval seveda s navzočnostjo krščanstva, a v osnovi je bil že tam. V pogovorih s hindujci, ob odkrivanju osnovnega sozvočja, sem tudi sam nekako zorel. Ob teh srečanjih so mi globinske prvine krščanstva na poseben način prihajale v zavest. Pri tem je seveda imela veliko vlogo njihova odprtost. Tako mislim, da imam nekaj pravice misliti, da se to ne bi bilo zgodilo, ko bi bil ostal doma. V Indiji sem na novo in na poseben način odkril krščanstvo.
ZAVEZA: Za krščanskega človeka so vsi ljudje bratje in sestre in gleda na vse z neko osnovno simpatijo. Za misijonarja to velja še posebej.
CUKALE: To osnovno značilnost nosi krščanstvo tudi v Indiji. Tudi tu se je obrnilo posebej k ponižanim in razžaljenim, k tistim, ki so zapostavljeni in na robu. Misijonarji se pri svojem delu, duhovnem in karitativnem, posebej posvečajo manjšinam. Taka manjšina so na primer Adibasijci. To je avtohtono indijsko ljudstvo, ki je naseljevalo Indijo še pred prihodom Arijcev, ki so tu uveljavili svojo braminsko mentaliteto in organizacijo. Take manjšine so še Tripura in Asamci na vzhodu. Vsem tem se krščanstvo bolj posveča kot večinskim Bengalcem.
ZAVEZA: Znano je, da je Indija – širše pa ves vzhod – že nekaj desetletij duhovni cilj mnogih Evropejcev. Torej tudi kristjanov Ali ste katere od teh ljudi srečali in ali ste opazili, da jih je to, kar so tam našli, osrečilo in umirilo ali pa so se razočarali?
CUKALE: V Indijo res prihajajo zahodnjaki, ponavadi razočarani ljudje, ki se sami ne znajo rešiti iz zagat in duhovnih protislovij visokega standarda. V Indiji, mislijo, bodo dobili lahko rešitev za svoje težave. Obstaja zanimiva in z globokim smislom nabita zgodba. Indijski sonjasi, bosonogi menih – med njimi so tako hindujci kot jezuiti – sreča bogatega Američana. Američan mu, vprašan, čemu je prišel v Indijo, odgovori, da bi rad tu našel mir; da ga preganja preteklost, da za njim hodi dolga senca, ki se je ne more rešiti. Sonjasi ga pelje pod veliko in košato drevo in ga vpraša: Kje je sedaj tvoja senca? Hotel mu je povedati, da je rešitev v normalnem in naravnem življenju.
Mnogo takih potovanj pa se konča žalostno. Prenekateri od teh novodobnih iskalcev se lahkoverno prepusti kateri od sekt, od koder je pot včasih zelo težka, če ne celo nemogoča. Zanimivo je pravzaprav, da indijska kultura prihaja na Zahod prav v obliki teh sekt – v degenerirani in popačeni obliki. Tudi v Sloveniji je nekaj tega.
ZAVEZA: Kako ocenjujete dejstvo, da ljudje hodijo iskat svoj duhovni dom v tuj in dokaj nerazumljiv svet, ne da bi prej naredili nekatere potrebne reči, da bi zares spoznali svojo lastno duhovno kulturo? Ker so to ponavadi šolani ljudje, bi lahko rekel, da hodijo brat indijske avtorje, še preden so prebrali katero od del Avguština, Tomaža, Pascala, Newmana, da omenim samo nekatere.
CUKALE: V ozadju vsega je neznosna želja po lahkih rešitvah, kot sem že omenil. Ljudi žene iluzija, da je nekje svet, kjer se stvari razrešijo tako rekoč po sebi. To je samo oblika vsesplošnega utopizma, ki je spremljevalec evropske moderne. In ko ti ljudje pridejo v Indijo, spoznajo, da lahkih rešitev ni. Ali bolje, ničesar ne spoznajo, samo razočarani so. Mnogi gredo naprej in nazadnje končajo na severu, v Nepalu, pogosto v še hujšem duhovnem in moralnem močvirju, kot je bilo tisto, iz katerega so poskušali zbežati. Nekatere potem izženejo, nekateri se iz brezizhodnega položaja rešujejo celo s samomorom. Hindujci te ljudi že kmalu prepoznajo in jih ne cenijo preveč. Po vsem videzu tudi podvigi večjega obsega ne kažejo dobrih obetov. Sem je že mogoče šteti poizkus sina ameriškega finančnega magnata Forda, ki je tudi član neke sekte – mislim, da je to Hare Krišna harera – in poizkuša s komaj predstavljivo velikim denarjem postaviti na noge v bližini Kalkute cel Vatikan, kot temu pravijo. Toda ker ni pravega temelja, tudi ta grandiozni načrt ne kaže najbolje.
ZAVEZA: Indijski mislec J. L. Mehta takole reagira na heideggerjanski pojem »evropeizacije zemlje« in na »globalno prisotnost zahodne znanosti in tehnologije«: »Mi na vzhodu nimamo nobene druge možnosti, kot da gremo skozi to »evropeizacijo«. Samo na ovinku skozi to, kar je tuje, kar je prišlo od zunaj, lahko spet dobimo svojo samosvojost; tudi tu je, kakor mnogokje drugod, mogoče to, kar leži na dosegu roke, dobiti nazaj samo z dolgim ovinkom.« To je zanimivo vprašanje tudi zato, ker se v nekem smislu postavlja tudi Evropi: Ali bo postala spet krščanska samo z dolgo dolgo potjo skozi to, kar ji je tuje? Skozi to, čemur pravi Heidegger tehne, skozi to, kar je zgolj postavljeno in nima utemeljenosti v biti. Skozi to, kar je velika evropska skušnjava?
CUKALE: Če prav razumem, gre za tezo, ki zadeva civilizacijo, ali bolje, zgodovino. Tej misli ne odrekam zanimivosti, vendar jaz gledam na te stvari predvsem z očmi vere. Kristjani smo deležni večnih obljub in Cerkev bo tako ali drugače preživela čas. Kaj pa se bo zgodilo s posameznimi kulturami, je drugo vprašanje.
ZAVEZA: Gospod pater, Slovenci vas ne poznamo samo kot misijonarja, ampak tudi kot pesnika. Kaj se pravzaprav to pravi, biti pesnik?
CUKALE: Biti pesnik se pravi biti človek, ki mora izdelovati pesmi. Rilke je nekoč v nekem pogovoru rekel, da človek, ki pravi, da bi lahko preživel, četudi ne bi pisal pesmi, s tem že pove, da ni pesnik. Pesnik mora pisati pesmi, tako globoko je to v njem. Nekateri kritiki in estetski teoretiki, zlasti v Franciji in v Angliji, so zadnje čase začeli odrekati Tagoreju vrhunsko mesto v poeziji, češ da v njem ni bilo prave osredotočenosti. Da je bil preveč stvari hkrati: pesnik, pisatelj, slikar, prerok. Da zaradi tega ni mogel biti eno na poseben in edinstven način. Tudi jaz sem nekaj slikarja, a vseeno čutim, da pesmi moram pisati. Prva stvar je in ostane seveda talent. Tako kot pravi Puškin: Če ti Apolon svojega duha ne da, ti duša v mrtvem snu živi.
ZAVEZA: Za pesnika velja, da mora biti resničen. Ali to pomeni, da je tudi že na poti k resnici? Kakšna resničnost se je kot pesniku odkrivala vam?
CUKALE: Vsak pesnik je mistik. To velja za vse kulture. Tak pesnik in mistik je bila znamenita Mira Bai iz 16. stoletja. To je bila princesa iz Radžistana, ki je v poročni noči zbežala od moža in se vsa posvetila bogu Krišnu. V svoji mistični resničnosti je videla – v nasprotju s tedaj vladajočim sistemom kast – osnovno enakost in bratstvo vseh ljudi. Tak mistik je bil tudi pesnik in filozof Kabir, ki je živel stoletje pred njo. Oba sta pisala v hindiju in oba je Tagore prevajal v bengalščino. Na njiju gradijo danes vsi pesniki.
ZAVEZA: Na katerem duhovnem območju se naseli vaša domišljija najpogosteje, če ji dovolite, da deluje tako, kot je ustvarjena? Mi vas imamo vsi za nadarjenega lirika.
CUKALE: Bog je ljubezen. Meni je bil vedno najbliže evangelij sv. Janeza. Potopiti se v to skrivnost, v to morje in občutiti božjo pričujočnost! Na vprašanje, kje je Bog, odgovarja hindujec: v notranjosti, v srcu. Tako bi rekel tudi Avguštin. Mislim, da je to dober odgovor. Tudi kot misijonar bi bil rad misijonar ljubezni. Čeprav vem, da spreobrača Bog, imam tudi jaz nekaj spreobrnenj, kot pravimo. A ne veliko. Kot mati Terezija tudi jaz predvsem pomagam ljudem – vsem ljudem.
ZAVEZA: Nedavno so vam izdali pesniško zbirko. Z eno od vaših pesmi bi radi seznanili svoje bralce. Za katero bi se odločili?
CUKALE: Mogoče bi se nazadnje le odločil za pesem, ki nosi naslov Srni. Naj jo preberem?
(Pesem najdete na koncu razgovora.)
ZAVEZA: Vsak duhovnik je malo osamljen človek, mar ne? Res se, kot Don Camillo, pogosteje kot drugi ljudje hodi pogovarjat z Bogom, toda ljudje smo ljudje in kot človek je duhovnik bolj osamljen. Ali imamo prav, če mislimo, da je duhovnikova osamljenost v tujini poudarjena. Ali pa je v tem tudi svojevrstno bogastvo?
CUKALE: Da, osamljenost je veliko vprašanje, ki zadeva vsakega človeka. Če kdaj v vsakodnevni meditaciji ne dosežem stika z Bogom, se zatečem po pomoč k ljudem. Tedaj posebej potrebujem človekovo besedo in bližino in toplino. To se pogosteje dogaja takrat, kadar sem ali moram biti zelo dejaven. Potem je treba iti vase in stvari premisliti. To se dogaja na duhovnih vajah. Strinjam se tudi s trditvijo, da je osamljenost, sprejeta in doživeta, duhovno produktivna.
ZAVEZA: Kako vas je zadela novica o pomoru vrnjenih domobrancev? Ali se spomnite, kdaj je to bilo in kje?
CUKALE: To so bili mogoče najtežji trenutki v mojem življenju. Toliko mladih življenj uničenih! Tistih sto v Logatcu sem vse poznal po obrazu, mnoge kot spovednik tudi po duši. Večina jih je prihajala k prvim petkom. Zvečine so to bili kmečki fantje. Goreli so za svoj dom, ljubili so svoj kraj, svoje družine, svoja dekleta. Ali bo ta dežela še kdaj imela take ljudi? Posebej se spominjam enega od njih. Bil je član KA in izredno pogumen. Ko je poleti 1944 branil postojanko na Črnem Vrhu, je, ko je bil položaj že obupen, z mitraljezom kril umik devetim tovarišem, da jim je v nočni megli uspel preboj, sam pa je pri tem padel. Pri indijskem pesniku Tagoreju sem našel nekaj verzov, ki bi jih rad tu navedel v spomin na te izredne in tako nesrečne fante. Na primer tile:
Ne bojte se! Nikar strahu, nikar!
Kdor je položil domu na oltar
svoj zadnji dar, najvišji dar,
ta se zmotil ni, se zmotil ni.
ZAVEZA: Ali tudi vi mislite, da bo ta velika smrt postala, ko bo vstopila v zavest Slovencev, izvir velikih duhovnih in oblikovalnih energij?
CUKALE: Grobovi govorijo. Grobovi ne samo tulijo, ampak tudi govorijo. Grobovi govorijo bolj zgovorno kot živi ljudje. Poleg tega niso sami, ampak je nad njimi obljuba Vstajenja. To so mučenci in, kakor je beseda težka, moramo biti zanje hvaležni. V izredno zapletenem in nevarnem in celo obupnem položaju so vedeli, kako se morajo odločiti. Naš France je bil v taborišču v Šentvidu. Tu ga je zagledal tudi eden od vodilnih vrhniških komunistov, s katerim sta se kot nekdanja študenta dobro poznala. Vprašal ga je: Kako pa si ti prišel med te ljudi? Tedaj je France odgovoril takole: Jaz sem, kar sem, ti si, kar si. Letos sem ga obiskal na Rogu.
ZAVEZA: Kako ste našli domovino ob ponovni vrnitvi? Kaj bi ji želeli? Kaj bi ji priporočili?
CUKALE: Eden mojih verzov se glasi: Ne išči lahkih potov, narod moj! Udobnih in lahkih potov bi prosil naše ljudi, da se jih varujejo. Na njih se namreč tako lahko pozabijo preproste in osnovne stvari življenja. Ko gledam po cestah naše ljudi, se včasih vprašam: Kako to, da sem v Indiji srečeval bolj vesele ljudi, kljub revščini? Če Indijka nima za čaj, da bi ga postavila predte, si bo šla sposodit in če se boste branili, jo boste zelo užalili.
ZAVEZA: Ali imate kako sporočilo za slovenskega duhovnika? Ali pa za slovenskega ustvarjalca – na primer za slovenskega pesnika?
CUKALE: Kot pesnik bi se komaj upal dajati nauke. Imam se za preprostega začetnika in hodim za vzori, ki so pred mano. Med novejšimi sta to Vladimir Kos in France Balantič, potem pa vse poglavitne zvezde z našega pesniškega neba: Kette, Murn, Kosovel, Gradnik, posebej pa seveda Prešeren. Vse te redno prebiram in, če kam grem, vzamem vedno katerega s sabo. Naukov torej ne bom dajal, a bi bil vendar vesel, če bi bilo v moderni poeziji več duha in radosti srca. Kaj ko bi pesniki spet začeli pisati za ljudi? Hoteni in lažni optimizem seveda ne gre v poezijo. Pred tem bi se moralo zgoditi spreobrnjenje srca.
Moj vzor duhovnika je Bernanosov podeželski župnik, ki se bojuje za svojo vero in vero svojih ljudi. V cadillacih naj se duhovniki ne vozijo.
ZAVEZA: Ali v tujini pogosto mislite na Vrhniko?
CUKALE: Vrhnika je edina in edinstvena. Tudi duhovniki, ki prihajajo od drugod, pravijo, da je Vrhnika samo ena in jo neradi zapuščajo. Kaj je njen mik? To je narava, vode, gozdovi in zrak, potem pa tudi ljudje, ki so zrasli med temi lepotami. Ne mine dan, da ne bi pomislil ali na Sv. Lenarta ali na Močilnik ali na Sv. Trojico ali na Sv. Pavla. Dom mi prihaja pred oči predvsem ob večerih ali pa takrat, ko mi gredo stvari narobe. Kadar sem v mislih doma, se vedno preselim na začetek, v otroška ali mlada leta. Takrat tekam po travnikih, plavam v Lahovki, igram z vrstniki odbojko ali pa grem s študenti na izlet na Vrh pri Treh kraljih.
ZAVEZA: Večkrat ste srečali mater Terezijo. Za konec bi želeli, da poveste kaj o njej.
CUKALE: Glejte, jaz imam svoje predstojnike, pa pogosto ne hodim k njim po nasvet, ampak grem k materi Tereziji. Živi v svojem samostanu v Kalkuti, in tam jo srečam skoraj vsak mesec. Po navadi govoriva tudi po slovensko, a se zdi, da se ji malo zatika. Sicer pa se v njenih samostanih načelno govori angleško. To je lingua franca njenega reda. Glede nje imamo vsi isto izkušnjo: v njeni bližini postane človek popolnoma drug. Rada sprejema ljudi, vse ljudi, duhovnike pa ima posebno rada. Ko sem nedavno pripravljal duhovne vaje za misijonarje ljubezni – red, ki ga je ustanovila sama, a je sedaj samostojen – mi je rekla: Povejte bratom, naj najdejo veselje v križu.
ZAVEZA: Pater Jože Cukale, mogoče tudi vi čutite, da bi s tem stavkom lahko primerno sklenili naš pogovor Hvala!