Avtor: Pavle Zidar

I

Mesečina je zrnje rži

in se nocoj sama od sebe

seje po svetu,

imenovanem Rog.

Njen gost zlati lesket

gori na grobu.

Joče v spomin na pesem,

ki je izgubila svoje telo.

III

Nevidno mrzle

so vezi podzemlja.

Belo kakor kamen

roma moč duha,

ko odhaja rodit sovražnika.

Samotna goba

v nežnosti goloba

sredi jase sebe pase.