Avtor: Katarina Bogataj-Gradišnik

Komunizem in antifašizem

François Furet v 7. poglavju svojega “eseja” Konec neke iluzije pod naslovom Komunizem in antifašizem analizira preobrat, do katerega je prišlo v propagandni strategiji Kominterne v 30. letih. Za dva največja dosežka sovjetske propagande v tem času šteje ustanavljanje Ljudske fronte v zahodnih deželah in še zlasti prenovljeno podobo stalinizma, ki se je pri tem tudi preimenoval v antifašizem. Avtor vzporedno s tem dogajanjem oriše premike v sovjetski zunanji politiki, ki so bili s propagandno dejavnostjo najtesneje povezani; težišče sovjetskih zunanjepolitičnih interesov se je namreč v tem času prestavilo iz Nemčije najprej v Francijo, nato še v Španijo.
Zasuk v propagandni vojni Kominterne sega v leto 1933; priložnost za novi, “antifašistični” slog sta ponudili Italija in Nemčija, zlasti še slednja ob Hitlerjevem vzponu na oblast. Prej so bili fašisti kratko malo vsi imperialisti, še posebno podpisniki versajskega miru, zdaj pa je utelešenje fašizma postal Hitler. Kominterna je zlasti po l. 1935 izoblikovala svoj koncept fašizma: to je pozna oblika kapitalizma, torej logični nasledek meščanske demokracije. Ko bo uničen fašizem, bo to pomenilo tudi konec kapitalizma. (Ta logika se je pozneje udejanjila v deželah Srednje in Vzhodne Evrope v t. i. “ljudskih demokracijah.” V tem času je Kominterna dopuščala dva pogleda na boj proti fašizmu. Prvi je bil radikalnejši: ker je fašizem ena izmed oblik kapitalistične buržoazije, je treba uničiti oboje, kapitalizem in njegovo nosilko, buržoazijo. Pri tem je glavna ovira na poti v diktaturo proletariata evropska socialdemokracija, ker hoče organizirati delavstvo z reformnimi cilji, torej brez revolucije.
Druga različica boja proti fašizmu pa je pripravljena taktizirati in začasno sodelovati z meščanskimi demokratičnimi strankami, dokler bi ji bile te še potrebne, ter jih zavreči šele pozneje, ko bi bila trdno na oblasti.
Prenovljena strategija je bila Sovjetski zvezi v tem času že prav nujno potrebna. V 30. letih, se pravi kakih 15 let po oktobrski revoluciji, so se namreč pokazala prva znamenja obrabljenosti. Revolucionarni zagon je uplahnil, boljševizem se je ustalil kot “socializem v eni deželi”. Boljševizem v tem času svoje moči in privlačnosti ni mogel več zajemati toliko iz lastnih virov kakor iz velike gospodarske krize, ki je takrat zajela kapitalistični Zahod. Lenina je nasledil Stalin, Trocki je bil v pregnanstvu, med privrženci in simpatizerji Sovjetske zveze so se začeli oglašati prvi razočaranci.
Kominterna je bila dotlej neke vrste mednarodni forum, vodili so jo Stalinovi tekmeci, kakršna sta bila npr. G. Zinovjev in N. Buharin; zdaj pa ji je Stalin postavil na čelo svoje ljudi (Molotova, Manuilskega) in si jo v kratkem času povsem podredil. V vse KP po drugih deželah so bili podtaknjeni sovjetski emisarji, ki so nadzorovali njihovo delo in o vsem njihovem početju poročali v Moskvo. S tem je komunistično gibanje v Evropi - in drugod po svetu - postalo vezano na eno samo centralo v Kremlju, od te je bilo v veliki meri odvisno tudi v denarnem pogledu. Sestrske KP so videle svojo glavno nalogo v obrambi Sovjetske zveze, domovine socializma in utrdbe proletariata, ki naj bi jo nenehno ogrožali zahodni imperialisti, zlasti Anglija in Francija. Komunistične partije na Zahodu so se v zgodnjih 30. letih kremeljski centrali podredile do poslušnosti, ki nima primere v evropski zgodovini, in so ostale Stalinu zveste tudi v času najhujšega terorja v Sovjetski zvezi in celo l. 1939, ko je sklenil pakt s Hitlerjem.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Zimski detajl Simon Dan

V Leninovem času je bil prednostni cilj sovjetske politike zanetiti proletarsko revolucijo v Nemčiji; vprašanje pa je, ali si je tudi Stalin v resnici želel veliko nemško komunistično državo, ki bi Sovjetski zvezi utegnila postati tekmica. Vsekakor je bil ta priljubljeni načrt boljševikov pokopan, ko je v Nemčiji položaj kanclerja zasedel Hitler; tudi na evropski šahovnici so se s tem razmerja sil docela spremenila. Vendar do odkritih sovražnosti ni prišlo takoj; novi kancler je posredno dal razumeti, da si ne želi sporov s Sovjetsko zvezo, boljševiki pa so se še vedno vdajali upanju, da bo zmaga nacionalsocializma v Nemčiji celó pospešeno pripeljala do proletarske revolucije v tej deželi: fašistična diktatura bo pri množicah končno le zatrla socialdemokratske iluzije in tako odprla pot revoluciji.
Takih in podobnih upov je bilo kmalu konec, ko so se po požigu rajhstaga februarja 1933 začele represalije: proti domnevnim storilcem je bil uprizorjen proces v Leipzigu, nemška KP je bila prepovedana. Stalin sam je v letu 1933 ostajal v ozadju in prepuščal Kominterni propagandno kampanjo, ki se je sprožila ob leipziškem procesu. Kominterna je enega izmed obtožencev, bolgarskega agenta Georgija Dimitrova, povzdignila v junaka in mobilizirala v njegovo obrambo velik del javnega mnenja na Zahodu; pri tem je dobila široko podporo zlasti v razumniških krogih.
Stalin je medtem pravilno presodil, da boljševiške revolucije v Nemčiji v bližnji prihodnosti ne bo, in je svojo politiko preusmeril v Francijo. Ta je v letih 1932-33 pospešeno postajala prednostno polje delovanja sovjetske zunanje politike. Zbliževanje Sovjetske zveze s Francijo je okronal sporazum maja 1935, ki ga je s francoske strani podpisal tedanji ministrski predsednik Pierre Laval. Tega podpisa sicer ne kaže precenjevati, šlo je namreč za dokaj ohlapno in nezavezujoče zagotovilo in ne za pravi vojaški pakt, kakor so se bali francoski pacifisti.
Po ugotovitvah F. Fureta je prav na francoskem zgledu najbolj razločno razviden zasuk v taktiki Kominterne v letih 1934-35. Avtor prikazuje Francijo kot vzorčni primer dežele, v kateri je Kominterna izoblikovala in preskusila svoj novi propagandni slog in v kateri je imela v tem času tudi največje uspehe. Berlin tedaj ni bil več druga metropola komunizma na svetu - takoj za Moskvo - temveč je to naglo postajal Pariz. V francosko prestolnico so se v zgodnjih 30. letih umaknili nemški komunisti, to mesto je bilo odprto tudi italijanskim beguncem pred fašizmom ter preganjanim komunistom iz Srednje Evrope.
Francija, ki je bila sicer med zmagovitimi silami prve svetovne vojne, je za zmago plačala previsoko ceno; po vojni je bila gospodarsko izčrpana in ohromljena dežela, brez prave politične volje in z zelo glasnim pacifističnim gibanjem. Pacifizem je pritegnil v svoje vrste ljudi najrazličnejših političnih prepričanj, od radikalnega do zmernega (“malomeščanskega”) krila. Tako ozračje je bilo kakor nalašč za delovanje Kominterne, ki si je za svoj kongres v Amsterdamu l. 1932 omislila geslo “proti fašizmu in vojni”. Oboje je namreč sodilo v temačni repertoar kapitalizma, sovjetski agenti pa so vztrajno širili bojazen, da se imperialistični Zahod pripravlja na vojno proti Sovjetski zvezi. Zato pa so se meščanski bojevniki za mir obrnili proti komunistom ob sporazumu med Stalinom in Lavalom, ker so se bali, da bi jih ta povezava utegnila potegniti v vojno proti Hitlerju; tej so se hoteli izogniti tako rekoč za vsako ceno.
Francoska KP, ki je po letu 1920 stagnirala, je v letih 1932-1933 dobila z antifašizmom nov zagon; že od l. 1931 je bila to povsem stalinistična stranka in zvesta podložnica Moskve. Hitler je bil v času najhujšega terorja v Sovjetski zvezi šele vajenec velikega mojstra. Pokol Röhmovih paravojaških odredov SA l. 1934 je bil v primerjavi z množičnimi likvidacijami v Sovjetski zvezi še nekoliko skromen dosežek, vendar je na Stalina naredil vtis; odslej je Hitlerja jemal zares in ga primerno cenil.
Avtor skuša najti odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da francoske levice ni motil niti najhujši teror v Sovjetski zvezi v letih 1935-1938, ko so bili milijoni “sovražnikov ljudstva” deportirani, v zaporih ali pomorjeni; kako da je pokazala razumevanje tudi za stalinske čistke in spektakularne procese, v katerih so bili ob najbolj absurdnih obtožbah obsojeni in usmrčeni nekdanji Leninovi sobojevniki in ne morda le brezimni ukrajinski “kulaki” kakor poprej. Avtor vidi razlago za tako gledanje in ravnanje v okoliščini, da je francoska levica ohranila izročilo domače, francoske revolucije iz l. 1789 in da je te predstave brez težav projicirala na oktobrsko revolucijo. Že od prej je bila francoska veja Kominterne vajena opravičevati jakobinski teror z zarotami kontrarevolucije; saj je moral tudi Robespierre razkrinkavati sovražnike revolucije v svojih lastnih vrstah - kaj naj bi torej imeli zoper čistke izdajalcev v Sovjetski zvezi? Tudi ruski boljševizem sam se je rad skliceval na jakobinsko izročilo in razglašal oktobrsko revolucijo za naslednico francoske. Mit revolucije iz l. 1789 je bil tako vnovič obujen in prirejen za sodobno rabo.
Verjetno je bilo prav to domače revolucionarno izročilo eden od glavnih vzrokov, zakaj je propagandni aparat Kominterne v zgodnjih 30. letih imel svoje največje uspehe ravno v Franciji. Osrednja osebnost tega aparata, neke vrste tajni propagandni minister Kominterne, je bil izjemno zmožni Willi Mün zenberg.* (Münzenberga je pozneje po vsej verjetnosti umorila sovjetska tajna policija na begu iz taborišča v Franciji; njegovo truplo so našli v nekem gozdu l. 1940.) V 30. letih se je Münzenbergu posrečilo organizirati obveščevalno mrežo, ki je preprezala državne aparate zahodnih demokracij, zajela pa je tudi kulturniške in razumniške kroge prav do vrhov. T. i. “ Münzenbergov koncern” je obvladoval mednarodno področje navidezno nepolitičnih ustanov, tako knjižne klube, založbe, časopisne hiše, pisateljska društva, humanitarna združenja, filmske kroge, gledališča. Münzenberg je v svoj propagandni voz vpregel mnogo slovečih imen med intelektualci in umetniki, zlasti med književniki, in to od Zahoda do Japonske. Ti “sopotniki” in simpatizerji sami večidel niso bili komunisti in so marsikdaj nevede sodelovali v sovjetski propagandni vojni; prav zato so bili toliko manj sumljivi in še posebno uporabni za pridobivanje simpatij do Sovjetske zveze. Bili so tudi bolj vplivni od običajnih državljanov, neredko tudi bolj nečimrni in častiželjni, zato laže ulovljivi; Münzenberg se je posebno skrbno ukvarjal prav z njimi in imel pri tem izredne uspehe. Mobilizacija demokratične javnosti na Zahodu ob leipziškem procesu je bila le eden izmed Münzenbergovih dosežkov. O metodah Münzenbergovega delovanja med razumniki in umetniki v času leipziškega procesa se je ohranilo zanimivo poročilo Arthurja Koestlerja, ki se je prav tedaj po daljšem bivanju v Sovjetski zvezi - že nekoliko streznjen - vrnil v Pariz in delal v Münzenbergovem uradu.
Propagandnemu aparatu Kominterne se je prav pod Münzenbergom posrečilo, da je nadel stalinizmu nov obraz in novo ime: antifašizem; priložnost za to pa se mu je ponudila s Hitlerjevim vzponom na oblast. Dotlej namreč fašizem ni bil nekaj specifično nemškega, temveč lastnost vseh kapitalistov, imperialistov, meščanskih demokratskih strank, zlasti socialdemokratov. Po represalijah, ki so sledile požigu rajhstaga, pa je Hitler postal pravi sovražnik svobode in miru na svetu. Dotedanji nekoliko abstraktni cilj komunistov, braniti pred izkoriščanjem človeštvo nasploh, se je zdaj konkretiziral v boj proti Hitlerju in dobil s tem tudi moralni okvir. V Franciji pa je imelo izenačenje Hitlerjeve Nemčije s fašizmom še poseben učinek: ta predstava se je namreč lepo ujemala s klišeji, utrjenimi v francoski zavesti, namreč s klišeji Nemčije kot dedne sovražnice Francije. Antifašizem je tako dobil v Franciji nacionalno vsebino. Prav zavoljo takih utrjenih obrazcev v zavesti povprečnega Francoza se je KP Francije posrečilo, da je za svoj koncept fašizma/anti fašizma dobila v javnosti široko podporo.
Drugi veliki dosežek francoske levice med obema svetovnima vojnama je bila ustanovitev protifašistične Ljudske fronte. Ta je na začetku povezovala celo pahljačo najrazličnejših, celo med seboj nasprotujočih si političnih strank, skupin, prepričanj - tu so bili poleg komunistov še socialisti, demokrati, patrioti, anarhisti, katoliki, radikali, republikanci, celo nekatere meščanske stranke - torej karseda pisana združba. Toda vodstvo si je znala pridržati KP, ta je sčasoma tudi prečistila vrste v Ljudski fronti in odstranila nenaželene ali moteče elemente. Tako je npr. Maurice Thorez že l. 1934 obsodil nastope proti fašizmu, v katerih bi sodelovali tudi socialdemokrati. - Ljudska fronta je bila dokaj uspešna celo na državni ravni; l. 1936 so na volitvah zmagali tudi kandidati treh izmed tistih strank, ki so bile združene v Ljudski fronti.
Leto 1936 pa je tudi leto ključnega dogodka v zgodovini protifašističnega gibanja pred drugo svetovno vojno: tega leta se je začela državljanska vojna v Španiji. Bila je to druga velika preskušnja za novo politično linijo Kominterne, druga velika priložnost, da dobi “antifašizem” svetovno odmevnost. Sovjetski politiki se je v Španiji odprlo novo področje delovanja. Kakor ironija zgodovine se zdi okoliščina, da je bila sovjetska politika tako uspešna ravno v deželi, ki je še najmanj ustrezala obrazcu fašizem/antifašizem. Španija je bila namreč zelo drugačna od zahodnoevropskih držav; v primerjavi z njimi je bila to arhaična dežela, razmerja med družbenimi sloji, narodnostmi in političnimi skupinami so bila tu dosti bolj zapletena in nerazčiščena. V vojaškem udaru, ki je pod vodstvom generala Franca julija 1936 skušal vreči republikansko vlado, so izbruhnila nasprotja, nakopičena skozi več generacij. Ta nasprotja so bila veliko starejša od konflikta med fašizmom in antifašizmom in samo s hudim poenostavljanjem jih je Kominterna lahko zreducirala na ta obrazec.
Državljanska vojna v Španiji pa je imela v resnici dosti več obrazov, kakor bi se zdelo spričo takega obrazca, ki deli nasprotni si strani na fašistični in antifašistični tabor. Fašistični oziroma komunistični element v španski državljanski vojni sta bila sprva šibka in nepomembna, vendar je prvi služil kot pretveza za poseg Stalinu, drugi Hitlerju in Duceju: Španijo je bilo treba obvarovati pred fašizmom oziroma pred komunizmom. Fašistična struja med Francovimi privrženci je bila v ostankih falange in njenega socialnega programa, t. i. “nacionalsindikalizma”. Vendar je to krilo v Francovem taboru postopo ma, a nezadržno izgubljalo svoj vpliv; vodja falangistov Primo de Rivera je bil ustreljen že med državljansko vojno l. 1936. Na drugi strani pa je bila tudi KP Španije sprva neznatna, tudi precej anarhistična stranka; okrepila in disciplinirala se je šele ob sovjetski podpori, ki jo je republika dobivala od Moskve. Velika in močna je postala zlasti potem, ko je na pobudo Kominterne ustanovila “Frente popular”, Ljudsko fronto, in postala trobilo sovjetske propagande.
Tabor generala Franca je bil dokaj enovit, zavezan tradicjiji; v njem je ostala armada, pa tudi velik del policijskega in upravnega aparata. Franca so poleg monarhistov podprli tudi veleposestniki in Cerkev; slednje je zbudilo dosti zgražanja v francoskih katoliških krogih (odmev teh pogledov je segel tudi na Slovensko). V republikanskem taboru pa so bile zbrane prav raznorodne politične opcije - anarhisti, trockisti, socialisti, komunisti, liberalni meščani, delavski revolucionarji; pridružili so se sindikati, regionalna in avtonomistična gibanja, zlasti tista med Katalonci in Baski, skratka, zelo heterogene, neenotne sile. Republikanska vlada je bila prisiljena pošiljati v boj neizurjene, marsikdaj tudi nedisciplinirane pomožne čete, po mestih so dostikrat skrbele za red slabo oborožene milice, ki so se rekrutirale iz vrst anarhistov in anarhosindikalistov.
Tragedijo velikih razsežnosti pa je iz španske državljanske vojne naredila nesrečna konstelacija nekaterih zunanjih dejavnikov. Silnice, ki so ustvarile tak položaj, so bile v glavnem naslednje: italijanska in nemška intervencija, sovjetska podpora republikancem ter pasivnost zahodnih demokratičnih držav. Te zunanje sile so povzročile - ali pa s svojo nedejavnostjo omogočile - da je Španija postala vežbališče, na katerem so velike sile merile svojo moč in preskušale orožje in vojaško tehniko. Bile so to neke vrste priprave na 2. svetovno vojno, v katerih je npr. Nemčija preskusila učinkovitost svojega letalstva nad majhnim mesto Guernico v baskovski provinci in s tem naredila iz njega legendo.
Mussolini in Hitler sta Francovo vstajo pograbila kot priložnost, da razširita svoj vpliv na Pirenejski polotok in hkrati preskusita politično voljo Francije in Anglije. Generalu sta poslala vojaško pomoč, čeprav v njem nista gledala sebi enakega voditelja; sicer pa jima tudi on pozneje, med 2. svetovno vojno, ni ostal zvest. Stalin se v začetku ni izpostavljal z dejansko pomočjo; organiziranje internacionalnih brigad v podporo republiki je prepustil Kominterni. Anglija in Francija sta dali vedeti, da se ne nameravata vmešavati, in sta s tem dali proste roke tako Duceju in Hitlerju kakor tudi Stalinu. V tem sramotnem ravnanju dveh velikih sil se je že tedaj razkrila moralna šibkost zahodnih demokracij; v hinavščini take politike se je že napovedoval duh Münchna, poznejšega vojaškega in političnega kapitulantstva pred nacistično Nemčijo. Kominterna je tako dobila priložnost, da to nevmešavanje okliče za izdajo demokracije. Ni trajalo dolgo, da je Španija postala poceni kupljen izvesek sovjetske propagande.
Stalinu v resnici ni bilo toliko do tega, da bi zmagali republikanci v neki odročni deželi; hotel je predvsem to, da bi državljanska vojna trajala karseda dolgo in se, če bi bilo le mogoče, razširila čez španske meje. Bolj jasnovidno kakor večina zahodnih državnikov je namreč spoznal nekaj, česar zahod ni hotel videti: da je vojna velikih razsežnosti neogibna, ker je to sestavni del Hitlerjevega programa. Zato bi bil rad Hitlerjevo napadalnost usmeril proti zahodu in v španski državljanski vojni je videl priložnost, ki bi se morda dala razpihniti v spopad med imperialisti; ti naj bi se, če le mogoče, pobili med seboj.
Jeseni 1936 je Sovjetska zveza začela republikancem pošiljati oborožitev, vendar je bilo manj pomoči v orožju kakor v ljudeh, svetovalcih v vojski in diplomaciji. Še do danes ni do kraja razjasnjen tabu, kakšno ceno je Stalin terjal - in tudi dobil - od republike za te usluge. Vendar pa so že znana nekatera dejstva. Vpliv Kominterne na špansko vladno politiko je naglo rastel; od jeseni 1936 naprej se je španska država čedalje bolj uklanjala ukazom iz Moskve. Sovjetski agenti so prepredli španski državni aparat, vanj so se na ključna mesta vtihotapili Stalinovi ljudje kot sodelavci na poslaništvih, zlasti pa kot vojaški svetovalci. Španska republika je morala Stalinovim emisarjem dajati nekatere privilegije pri državnih zadevah. Imeti so smeli npr. svojo lastno policijo, sodišča in celo zapore, nekaznovano so smeli uporabljati sovjetske metode mučenja, izsiljenih priznanj, političnih umorov itd. pri tem, ko so postopoma spravljali s poti nekomunistične republikance in revolucionarje. Tako so l. 1937 umorili Andrésa Nina, enega od voditeljev POUM-a, marksistične frakcije, ki je veljala za trockistično. Druge spet so pometli na stranski tir ali jih odstranili iz političnega vodstva, tako npr. preveč samostojnega socialističnega voditelja Larga Caballera. Značilen zgled za to, kako je Stalin obvladoval špansko republiko, je bilo surovo zatrtje avtonomistične revolucije v Kataloniji, ki jo je zanetila nekomunistična levica spomladi 1937. George Orwell, ki se je vstaje udeležil kot prostovoljec v internacionalnih brigadah, si je komaj rešil glavo s pobegom v Francijo. Njegovo pričevanje o teh dogodkih v knjigi Poklonitev Kataloniji (1938) se po stvarnem poročevavskem tonu močno razlikuje od romantiziranih prikazov španske državljanske vojne v delih nekaterih drugih pisateljskih udeležencev iz internacionalnih brigad. Le redki med njimi so prelomili tabu tako temeljito kakor Orwell, čeprav so nekateri znani pisatelji, tako Hemingway ali Malraux, izgubili veliko svojih poprejšnjih iluzij. Prostovoljci iz zahodnih dežel, od katerih so mnogi prišli z internacionalnimi brigadami v Španijo z iskrenim namenom obraniti demokracijo pred fašizmom, so večidel dejavno - ali pa tudi z molkom - sodelovali pri ustvarjanju antifašističnega mita, ki ga je iz španske državljanske vojne naredila sovjetska propaganda in v katerem je bila zajeta vsa revolucijska romantika. Nasprotna stran si kljub vojaški zmagi nikoli ni znala nadeti primerljive glorije, sicer pa general Franco tudi ni bil karizmatičen vodja; diktatura, ki jo je postavil po porazu republike, se loči tudi od Ducejeve ali Hitlerjeve v tem, da si ni znala pridobiti opore v ljudskih množicah.
Zgodovina je s porazom republike v Španiji ubrala drugo pot, kakor si jo je bil zamislil Stalin. Evropska kriza se je preselila v Avstrijo in na Sudete, Španija pa je pod Francovo diktaturo ostala na robu dogajanja, tudi med 2. svetovno vojno.
Čez dejansko dogajanje v španski državljanski vojni se je za dolgo ulegel somrak molka in laži; legenda, ki jo je ustvaril sovjetski propagandni aparat, pa kljub marsikaterim razkritjem še do danes ni zamrla. Kominterni se je tukaj, podobno kakor že prej v Franciji, vnovič posrečil véliki met: svet politike je poenostavila na dva tabora, fašistični in antifašistični. Odslej je bil vsak, tudi še tako demokratičen ali svobodomiseln poskus kritike na račun komunizma in Sovjetske zveze pri priči ožigosan kot fašizem.
* O propagandnem delovanju agentov Kominterne, še posebej o Münzenbergovi vlogi, je slovenskemu bralcu na voljo knjiga Stephena Kocha Dvojna življenja, ki je izšla letos (1996) pri Mladinski knjigi v Ljubljani v prevodu Božidarja Pahorja.