Avtor: Justin Stanovnik
Vsi smo se pripravljeni strinjati v tem, da ima učiteljski poklic sebi nekaj visokostnega. V starem izreku - ne učimo se za šolo, ampak za življenje - se od ljudi, ki so se posvetili temu poklicu, pričakuje, da mladih ljudi ne bodo samo izučevali v določenih vednostih, ampak jih bodo tudi pripravljali za življenje. To pa je cilj, ki se mu po pomembnosti komaj kateri približuje. Pričakovali bi torej, da bo visokost naloge, ki jo je prevzel, podelila učitelju ne samo zunanje spoštovanje in čast, ampak povzročila, da bo v njem zrastlo občutje, da svojega dela ne bo mogel prav opravljati, če ne bo v njem zavesti o njegovi vrednosti. Ta zavest pa ni nič drugega kot zavest dostojanstva, ki mu brani, da bi si nekatere stvari ali sam dovoljeval ali pa dopuščal, da si jih drugi v zvezi z njim dovoljujejo. Biti učitelj je stvar, ki je povezana z določeno samostojnostjo in nedotakljivostjo.
In vendar je Ivan Cankar ravno na učiteljih zgradil svojo metaforo o slovenskem hlapčevstvu. Ali se je motil? Ko govori Cankar o učiteljih, misli sicer na izobražence sploh, vendar nam knjige, ki smo jih o tem področju prebrali, razni spominski spisi, dovoljujejo misliti, da je bila pisateljeva odločitev utemeljena v življenju in resničnosti. Poleg tega se v tej točki ujemajo naše polpretekle izkušnje, ko smo osupli gledali, kako so učitelji brez vidnega odpora sprejemali odloke, odredbe in navodila, ki so imeli na sebi jasne znake duhovnega in političnega nasilja.
Žal nam prostor ne dovoljuje, da bi se ustavljali ob vprašanjih, ki ob tem nastajajo. Zakaj je ravno učitelj - navzlic temu, kar smo uvodoma o njem povedali - tako nekritično in tako do pike pripravljen služiti? Še več, zakaj se učitelj ne zadovoljuje, recimo, z dolžnim sprejemanjem zunanjih posegov, za katere ve, da s šolo nimajo nobenega pravega opravka, ampak čuti za potrebno, da ob tem kaže celo navdušenje in ognjevitost. Od kod ta poudarjena želja po ugajanju? Predvsem pa, zakaj tako malo odpora zoper programske ideološke posege, za katere ni nobenega dvoma, da bodo škodili duhovni, moralni in človeški podobi odraščajočega človeka? Ali ni učitelj v skladu s tem, kar je, zaščitnik bitij, ki jim je ali bo naloženo to, da morajo živeti? Ali ni tako, da bi ga ta misel nujno morala napolniti z globoko simpatijo in odgovornostjo do teh, ki so pred njim, ali ni naravno, da bi ta misel morala izostriti njegovo pozornost do stvari, ki vstopajo v svet šole? In ali ne bi bilo razumno pričakovati, da bo v učitelju, ki se je ovedel svojega posebnega mesta, skrb za njega samega stopila v ozadje in stopila v ospredje skrb do teh, zaradi katerih je tu? In če se strinjamo z mislijo, da se je človeka tem težje polastiti, čim bolj je duhovno priseben, ali ni potem misel tista, ki mora biti v središču njegovega obstajanja: misel o njem samem in misel o svetu okoli njega.
Vsa ta vprašanja ostajajo končno brez prepričljivih odgovorov, čeprav smo se do določenih dejstev le dokopali. Vemo na primer, da je učitelj v veliki meri odvisen človek. Odvisen je od oblasti, ki mu daje plačo, odvisen je od staršev in njihovega mnenja, odvisen je od glasu, ki se je v družbenem okolju o njem ustvaril. Poleg tega je njegovo delo izredno ranljivo. Izdelki in opravila mnogih drugih poklicev so izmerljivi in jih je mogoče dokazljivo zagovarjati in braniti. Učitelju pa lahko vsak od države plačani nadzornik vsak trenutek “dokaže”, da so njegovi postopki zgrešeni, saj se učiteljevo delovanje odvija na področju, na katerem je načelno mogoče reči karkoli. To je področje - za to imamo na tisoče dokazov - na katerem je mogoče zagovarjati diametralno nasprotne teze in nazore. Učitelj pa je od zunanjega, družbenega priznanja zelo odvisen; če mu je to odvzeto, čuti, kakor da so mu spodrezane korenine, po katerih doteka njegova moč. Učitelj potre buje določen ugled in določeno veljavo, ki si jo je mogoče samo deloma pridobiti neodvisno od družbe ali celo v sporu z njo. Toda čeprav je vse to pomembno, s tem še nismo zadovoljivo razložili njegove uklonljivosti. Gotovo je tam v globini še kaj drugega, bolj določujočega. V naše vpraševanje vstopajo različni odgovori, a nobeden ne pripelje s seboj tolikšne svetlobe, da bi mogli stvari sestaviti v razumen red. Še naprej si stojita nasproti dve stvari, za kateri se ne moremo dovolj načuditi, da lahko soobstajata: učiteljeva avtonomnost, ki jo umevamo tako, da z njo učitelj stoji in pade, in presenetljiva lahkotnost, s katero učitelji sprejemajo nove zahteve, ki so s tistimi, ki so se jim morali uklanjati v preteklosti, pogosto v izključujočem nasprotju. Pred nami je spreminjanje, ki je možno samo ob dveh predpostavkah: ali tam, kjer se spreminjanje dogaja, ni ničesar, kar bi spreminjanje nosilo in se ga zavedalo; ali pa je tisto, kar se mora spreminjati, take konstitucije, da mu prehajanje iz enega stan ja v drugo ne povzroča posebnih težav. Zakaj da se ljudje spreminjajo na ukaz in od zunaj in ne morda zaradi notranjega uvida, nas ne vznemirja samo zaradi moralne vprašljivosti, ampak nas čudi predvsem to, da je fiziološko sploh možno. To si razložimo samo tako, da v človeku kaj je, kar mu omogoča, da se spreminja, ali pa česa ni, kar bi mu branilo, da se spreminja.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Matura na uršulinskem učiteljišču v Ljubljani julija 1913 - Profesorice od leve: m. Ignacija Klump, m. Filomena Fabijan, m. Eleonora Hudovernik, m. Kristina Pezdirc, m. Evangelista Langer, m. Hildegarda Lebar, in m. Justina (?) - V četrti vrsti četrta od leve Lina Križaj (Sama je pod fotografijo napisala: Če jo poznaš, jo lepo pozdravi!) - V prvi vrsti četrta od leve Francka Leben, s. Imakulata, v tretji vrsti sedma od leve Kristina Ovsec, s. Andreja
Ne da bi si domišljali, da smo odkrili kaj posebnega, bi se le radi dotaknili dejstva, da ustanove, ki šolajo učitelje, že od nekdaj bolj pazijo na to, da bodo njihovi gojenci opremljeni z raznimi didaktičnimi in metodičnimi prijemi in raznimi, pogosto modnimi psihološkimi doktrinami, kot pa da bi jih navajali na to, da bi se bavili s stvarmi, ki človeka notranje utrjujejo: z jezikom, z zgodovino, z umetnostjo in s filozofijo. Tako je učitelju v veliki meri odvzeta možnost, da bi se globlje utemeljil. Zato tudi ostaja brez prave obrambe, ko se predenj postavijo zahteve, ki terjajo spremembo identitete. Sem spada še znana okolnost, da se večina šolnikov zaradi prezaposlenosti - deloma pa tudi zaradi nespodbudnih razmer, ki vladajo po šolskih zbornicah - kmelu neha ukvarjati s knjigami; razen morda - v najboljšem primeru - s tistimi, ki so vezane na njegovo ozko specialnost.
Eden največjih preobratov v zgodovini slovenskega naroda je bil tisti, ki so ga prinesli spomladanski meseci leta 1945. To ni bila običajna sprememba, ki so jih dotlej prinašali spreminjajoči se režimi. Sedaj naj bi se začelo takó novo življenje, da se je zdelo, kakor da se bo z njim začela nova zgodovina. Velika sprememba je to bila, a je v njej bilo bistveno protislovje: po črki ideologije naj bi bil novi človek predvsem svoboden, v konkretni resničnosti pa mu je bila bistvena svoboda odvzeta in je bil omejen zgolj na izvrševanje; svoboda, s katero ga je opremila ideologija, je bila lažna, pravo svobodo, v kolikor se je je spominjal, je nekaj časa še nosil v svoji notranjosti, počasi pa se je iztekla tudi od tod. Izkazalo se je namreč nekaj, kar se do tedaj ni tako dobro vedelo: da je namreč notranja svoboda na daljša razdobja bistveno odvisna od zunanje. Ljudje - tisti, ki so po vsem, kar se je z njimi zgodilo, še mogli misliti - so odkrili odločilen pomen politike.
Toda ena od bistvenih pridobitev novega sistema - ena od najbolj katastrofalnih - je bilo ravno izginotje politike. In v somraku, ki je po njenem odhodu nastal, se je ponovila podoba, ki jo je za stari Rim po padcu republike naslikal zgodovinar Tacit: ljudje so drli v sužnost, čim bolj je bil kdo odličen - bodisi po položaju bodisi po rodu - tem bolj je pohitel, da bi dobil mesto v nastajajočem svetu. Tudi 1945. leta je vse drlo v sužnost in učitelji niso bili nobena izjema. Večidel so pozabili na odličnost svojega poklica - ali pa zanjo nikoli vedeli niso - in so dovolili, da so jih vpregli v voz, ki so ga potem vlekli 50 let, ne da bi kdaj dodobra pomislili, kje se bo ta pot končala. In končala se je, kakor se je morala: z narodom s pomanjkljivo izobrazbo in z dvomljivo vzgojo, z ranjeno moralno in z ubito politično dušo.
V takšnem svetu, ki mu ni manjkalo vsakovrstne klavrnosti, se je na nekem koščku slovenske dežele zgodilo nekaj, kar se je tej klavrnosti uprlo na način, ki nas še danes, po tolikih letih, prevzame, s svojo izrednostjo: dve učiteljici sta se odločili, da v razmerah, ki so jih ustvarili novi gospodarji dežele, ne bosta več opravljali svojega poklica. Kraj, kjer se je to zgodilo, je bila dobrepoljska dolina in učiteljici sta bili Karolina Križaj in Ivanka Pucelj. Kaj se je zgodilo? V kroniki “spomina vrednih šolskih dogodkov” na osnovni šoli v Dobrepolju stoji takoj za stavkom, ki poroča, da se je šolsko leto 1944-1945 končalo 30. junija, tale zapis:
“Tov. Pucelj Ivana in Križaj Karolina sta podali ostavko na državno službo dne 2. junija 1945 s tem, da nista hoteli izpolniti prijave za vstop v državno službo.”
Žal se v arhivu videmske šole v Dobrepoljah ni ohranil noben izvod prijavnice za vstop v državno službo, ki naj bi jo izpolnili tisti učitelji, ki so želeli nadaljevati svoje delo v novih razmerah. Kaj se je zgodilo pravzaprav? Ali je bil na obrazcu kak izraz, ki je obe učiteljici posebej vznemiril in prizadel, ali pa sta odklonili podpis iz splošnega odpora proti novemu sistemu, ki zanju ni bil nobena novost. Vseskozi sta bili namreč prebirali katoliško časopisje in periodiko in bili tako dobro seznanjeni s tem, kar se je zgodilo v Rusiji in v Španiji, poleg tega pa je tudi v Dobrepolju divjala komunistična revolucija, ki je tudi tu, kakor drugod, prinašala s sabo sadove nasilja: pogorišča, muke, smrt. Neznan jima tudi ni bil duhovni obraz sile, ki si je sedaj izborila oblast nad deželo, saj se je pred njima kar natančno izrisal v štirih medvojnih letih. Ni jima ostala skrita osnovna značilnost tega obraza: da ljudje, ki ga nosijo, eno govorijo in drugo delajo. Ker pa sta odraščali in bili vzgajani v zdravem okolju in sta poznali prava imena za stvari, sta vedeli, da se temu reče laž. Vedeli sta tudi, da to ni navadna laž, narejena le izjemoma in v sili, ampak da je to laž, ki so jo ti ljudje naredili za metodično načelo in način obstajanja. Danes to malo težje razumemo, a bili so časi, tudi pri nas, ko so ljudje čutili, da je laž pač zadnja reč in da se z njo vse neha, da za njo ni ničesar več. Poleg tega sta ti dve učiteljici umevali učiteljsko službo kot utrjevanje resnice, tako da ju je to, kar se je sedaj uveljavljalo in dobivalo veljavo, tako rekoč poklicno izločalo.
Kaj se je v njiju dogajalo, ko sta se odločali, da ne dasta podpisa na tisti papir, seveda natanko ne vemo. Obe sta bili zelo verni, a bi si vendar po premisleku upali reči, da vsaj neposredno vera ni bila poglavitni razlog za njuno zadržanje. Na šoli sta bili vsaj še dve drugi verni učiteljici, ki sta oddali prijavo za nadaljnjo službo, a vsaj na začetku vseeno redno hodili v cerkev. Vsaj na začetku je bilo videti, da njuno osnovno izpovedovanje vere ne bo ogroženo. Njuna pripadnost katolištvu, ki je bila brezpogojna in celovita, je na njuno odločitev vplivala na drug način - vplivala je posredno. Vcepila jima je zavest pri padnosti omiki, ki je po tradiciji prišla do njiju in ki sta jo sprejemali v njeni celoti: tudi kulturno, tudi politično. Katolištvo sta tako umevali in tako živeli, da ju je navdalo z občutljivostjo za tiste evropske prvine, o katerih so pozneje tudi v našem prostoru začeli govoriti kot o človekovih pravicah. Katolištvo zanju ni bil samo prostor za specifično obliko krščanskega misterija, ampak prostor, v katerem se človek utrjuje v osnovnem dostojanstvu. In to dostojanstvo, sta sedaj videli, da je v nevarnosti, da bo degradirano. To je bilo tisto - degradacija svobodnega človeka - s čimer nista hoteli imeti nobenega opravka. To je pravi razlog, da sta šli v zasebnost.
Vse to nekoliko razumemo - toda pogum, kaj pa pogum? Še mi, ki smo te čase doživeli, čutimo, da ne vemo več natanko, kako zelo mnogo ga je moralo biti, če je kdo hotel narediti tak korak. Da ne govorimo o tistih, ki o teh časih samo slišijo pripovedovati. V naslednjem bo morda tudi ta vprašanja obsijal kak žarek svetlobe, a sedaj si najprej nekoliko oglejmo poti, ki sta pripeljali obe učiteljici do odločilnega 2. junija leta 1945.
Karolina Križaj je bila doma iz Senožeč. Rodi la se je v Trstu 21. junija 1893 in bila tam, v župniji sv. Antona Padovanskega, 9. julija 1893 tudi krščena. Njen oče Franc Križaj je bil bančni uradnik v Trstu in posestnik v Senožečah, mati Helena pa je bila rojena v Idriji v znani družini Arriglerjevih. Karolina je v šali znala večkrat povedati, da se v njenih žilah pretaka nekaj plave krvi. Imenitna sta torej bila starša, a imenitna sta bila tudi botra. Henrik Wruss, direktor banke, v kateri je delal oče, in teta Leopoldina Arrigler, ki pa je bila samo namestnica: prava botra je bila baronica Carolina Sartorio. Karolina ali Lina, kakor so jo že prav od začetka vsi klicali, je hodila v osnovno šolo v Trstu in jo tam leta 1905 tudi končala; prav tam je leta 1908 končala tudi meščansko šolo. Šolanje za učiteljico je začela v Celovcu, na zasebnem učiteljišču sester uršulink, a je bila tam samo eno leto, nato pa se je vrnila v Trst, kjer je hodila dve leti na dekliški licej pri šolskih sestrah. Leta 1911 se je spet odločila za nadaljevanje šolanja za učiteljico. To pot je odšla v Ljubljano in po dveh letih končala zasebno učiteljišče pri sestrah uršulinkah in 11. julija 1913 z odliko opravila zrelostni izpit za poučevanje na osnovnih šolah s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Strokovni izpit je opravila tri leta pozneje, 3. maja 1916, na državnem ženskem učiteljišču v Ljubljani. Dobila je “usposobljenostno spričevalo”, kjer je stalo, da “Cesarsko-kraljeva izpraševalna komisija za splošne ljudske in meščanske šole v Ljubljani gospodično Karolino Križaj za splošne ljudske in meščanske šole v slovenskem in nemškem jeziku kot sposobno določa”. Dve leti pozneje, leta 1925, je naredila z zadostno oceno izpit iz italijanskega jezika, s čimer je dobila pravico za poučevanje italijanščine “come materia” - kot predmet. S tem so bila njena učna leta končana.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Matura na moškem učiteljišču v Ljubljani leta 1922 - Ivanka Pucelj stoji v drugi vrsti peta z desne
Takoj po učiteljski maturi je jeseni leta 1913 nastopila službo “začasne učiteljice” v Dolenji vasi pri Senožečah. Tu je bila osem let - do leta 1921. Tedaj pa je bila z dekretom okrajnega šolskega sveta v Postojni prestavljena - od iste instance, ki je podpisala njen prvi nastavitveni dekret - v Senožeče, skraja kot začasna učiteljica, čez tri mesece pa je bila imenovana z ukazom “generalnega civilnega komisariata za Julijsko Benečijo in Zader” za “definitivno učiteljico”. Iz tega se vidi, da se je medtem središče šolskega okoliša preneslo iz Postojne, torej iz slovenskega ozemlja, v notranjost Italije. V Senožečah je bila šest let. Tedaj pa je službo v Italiji prekinila in odšla v Jugoslavijo. O tem, zakaj in kako se je to zgodilo, bomo govorili pozneje, ko bomo prišli do njenega političnega zadrževanja v Jugoslaviji, ker mislimo, da oboje meče luč na tisto, kar se je zgodilo leta 1945.
V Jugoslaviji je bila devet mesecev brez službe, potem pa je 12. decembra 1928 dobila mesto neplačane prostovoljne učiteljice na osnovni šoli v Dobrepolju. Dobra dva meseca pozneje, 23. februarja 1929, pa je sklenila s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pogodbo o nastavitvi in postala tako imenovana kontraktualna učiteljica na isti šoli. Že jeseni istega leta - vmes je 5. junija 1929. dobila jugoslovansko državljanstvo - pa je bila z dekretom ministrstva prosvete v Beogradu postavljena za stalno učiteljico s prejemki uradnika VI. kategorije, 3. skupine, 5. stopnje, z letnim dohodkom 5.880 dinarjev in s pravico do dodatka za stanarino in s pravico do draginjskih doklad. V istem dokumentu so ji bile za napredovanje v položaju in osnovni plači priznana leta državne učiteljske službe v Italiji od 1. 9. 1913 do 1. 3. 1928, “za pokojnino in osnovno plačo pa še kontraktualna služba v naši državi od 12. decembra 1928 do 5. junija 1929”. To navajamo kot pomembno zato, ker kaže, kako je Jugoslavija podpirala Slovence, ki so iskali zatočišče v domovini, tako glede državljanstva kot glede možnosti za službe in uveljavljanje delovnega statusa. Njena plača se je počasi dvigala in leta 1940 - medtem se je začela uradno izražati v mesecih - je znašala 1.350 din.
Ivanka Pucelj je bila v primeri s Karolino Križaj tako rekoč domačinka. Rodila se je v Goriči vasi pri Ribnici 4. avgusta 1901. Tudi Ivanka je bila iz zavedne, trdne in podjetne slovenske družine. Trije otroci so študirali, poleg Ivanke je bila učiteljica še ena od sester, eden od bratov je bil zdravnik, dva sta bila v vojski, eden kot pomorščak, drugi kot letalec. Ivanka je naredila pet razredov osnovne šole v Ribnici, nato pa še 6., 7. in 8. razred v Lichtenturnovem zavodu v Ljubljani. Zatem se je vpisala v 4. razred mestnega liceja v Ljubljani, a že naslednje leto odšla na moško učiteljišče in tu končala 2., 3. in 4. razred. Zrelostni izpit je opravila na tem zavodu 21. junija 1922. Čez dobri dve leti, 12. novembra 1924, pa je pred posebno komisijo opravila še usposobljenostni izpit za osnovno šolo s slovenskim jezikom. Službeno pot je začela 1. oktobra 1922 na osnovni šoli v Št. Ilju pod Turjakom. Toda že naslednje leto, 1. septembra 1923, so jo že prestavili v Veliko Dolino pri Jesenicah na Dolenjskem. Tu je ostala do 19. februarja 1926 in dosegla vmes stalnost v državni službi. Potem je bila dve leti na osnovni šoli v Komendi, nato pa od 22. marca 1928 do 2. 6. 1945 na osnovni šoli v Dobrepolju. Ko je decembra 1928 Karolina Križaj prišla v Dobrepolje, je tu že našla Ivanko Pucelj. Postali sta prijateljici in ostali prijateljici do smrti: Ivanka je umrla 23. maja 1977 v Ljubljani in je pokopana na domačem pokopališču v Hrvači, Karolina Križaj pa je kolegico in prijateljico preživela za osem let in umrla 10. 4. 1985. Pokopana je bila na ljubljanskih Žalah in leži v grobu svoje tete Leopoldine Metschnigg.
Na prvi pogled bi človek rekel, da je to bilo dvoje učiteljskih življenj, prej nevznemirljivih kot vznemirljivih. Toda za razmeroma nedramatičnim videzom so se dogodile nekatere stvari, ki jim ni manjkalo svojske napetosti, hkrati pa so odkrivale ali kazale na neko logiko, ki se je nujno končala v tem, kar se je zgodilo junija 1945. Stvari, na katere mislimo, so bile politične narave in so bile povezane z nekaterimi vrednotami, ki so bile obema učiteljicama izredno drage: slovenstvo, politična svoboda, svetovnonazorska integriteta in vera. Začelo se je pri Karolini, v Senožečah, v tedanji Italiji.
Kakor smo že povedali, se je Karolina Križaj leta 1928 znašla v Jugoslaviji. Sama pravi nekje, da je bila pregnana. O tem, da bi bila pregnana, ni v arhivu nobenega sledu, pač pa obstaja neki drugi dokument. Ta govori o njeni premestitvi iz Senožeč na osnovno šolo v Ravnici blizu Grgarja. Dekret “šolskega skrbnika za Julijsko Benečijo in Zadar” je datiran s 25. februarjem 1928 in terja, da se učiteljica Karolina Križaj zglasi na novem službenem mestu že čez tri dni, 1. marca 1928. Očitno se je mudilo, oblast je hotela neko stvar urediti takoj. Karolina Križaj tega mesta ni nikoli nastopila, rajši se je odločila za umik v Jugoslavijo. Besedilo dekreta je bilo namreč takšno, da je bilo iz njega mogoče razbrati, da Karolina Križaj v razmerah, kakršne so bile, ne bo mogla več poučevati. Dekret je bil, kakor je pisalo, izdan “z ozirom na poročilo politične oblasti v Postojni”, “na podlagi preiskave o delovanju učiteljice Križaj Karoline na šoli v Senožečah” in “na podlagi ugotovitve, da je navzočnost imenovane v omenjeni občini škodljiva organizacijam mladinskih fašističnih sil in da je njeno sedanje politično delo povod kritikam, ki so zmerom škodljive dobremu imenu šole in pouka”. Dekret je dalje govoril, da je Karolino Križaj treba odstraniti, da se “izognemo poostritvi stvarnega položaja”. Poleg tega pa je dekret zadolžil šolskega nadzornika v Postojni, naj skrbi za to, “da se učiteljico Križaj nadomesti z učiteljem, ki je zmožen baviti se z mladinskimi organizacijami”.
Katero konkretno dejanje Karoline Križaj je bilo povod za poseg fašistične oblasti, tega žal ne vemo. Toda to tudi ni pomembno, pomembna je miselnost, iz katere je to dejanje, kakršnokoli je že bilo, prišlo: Karolina Križaj je hotela biti slovenska učiteljica, ker je bila sama Slovenka in je učila slovenske otroke. Ob fašizem je torej zadela že zato, ker je bil izvorno protislovenski, do spopada med njima pa je moralo priti tudi zato, ker je Karolina Križaj fašizem odklanjala tudi zato, ker se je njeni aristokratski čudi upiral njegov vulgarni primitivizem. Boj, ki se je odigral v Senožečah v prvih mesecih leta 1928, je bil v resnici spopad dveh principov. Šlo je nazadnje za to, kaj je človek: ali je oseba ali ne, ali mu pripada svoboda - duhovna, narodnostna, politična - ali ne. Ta boj se je prej in pozneje - zlasti pozneje - odigral na dobesedno neštetih krajih fašistične in komunistične Evrope in mnogo pogumnih mož in žena je v tem boju izpostavilo sebe in svoje življenje. Fašistom se je, kot smo že rekli, očitno mudilo. Dekret je bil izdan 25. februarja 1928 in učiteljica Križajeva bi morala službo na novem službenem mestu nastopiti že 1. marca 1928. Dekret pa je pomemben še zaradi nečesa. Iz njega diha natanko ista hi navščina, kot so jo pozneje tudi pri nas izkazovala besedila komunistične birokracije. Hoče namreč vzbuditi vtis, da so bili njegovi akterji v to dejanje prisiljeni, kajti obstajajo “kritike, ki so zmerom škodljive dobremu imenu šole in pouka”. Torej: ne zaradi ideoloških interesov stranke, ampak zaradi dobrega imena šole. Tehnika, ki se je pozneje v stotisočih primerih ponovila tudi v komunistični Sloveniji, je torej tale: najprej se določi, kakšen namen ima šola; potem se ta namen proglasi za dobrega; potem sledi sklep, da so vsi, ki so v kakršnemkoli neskladju s tako aranžiranim namenom, proti šoli sploh in je zato treba z njimi ustrezno postopati. V tem je seveda stvarno moralno in logično protislovje in ne čudimo se temu, da so ga fašisti in komunisti naredili za poglavitno prvino svoje ideološke praktike, čudimo pa se temu, da ljudje tega niso opazili - tudi ljudje, ki se imajo in jih imamo za pismene, v poudarjenem pomenu te besede.
Ko je Karolina Križaj decembra 1928 nastopila svojo učiteljsko pot v Dobrepoljah, se je kmalu pokazalo nekaj, kar sicer še zdaleč ni bilo podobno onemu v Senožečah, a je vendar imelo na sebi znake, ki za Karolino niso mogli biti povsem tuji. A tu je že imela kolegico in prijateljico, ki ji je bila zvesta tovarišica tudi v tem. To je bila Ivanka Pucelj, ki je bila takega značaja, tako vzgojena in je prihajala iz take tradicije, da je bila nujno vpletena tudi sama v te dogodke, čeprav je tudi tu, kakor drugod, imela vodilno vlogo Karolina. Za obdobje 1928 -1940 je za obe učiteljici v arhivu osnovne šole Dobrepolje dovolj ocenjevalnih listov, da dobimo razmeroma natančno sliko, kako so ju šolske oblasti ocenjevale. Ocenjevalni listi so v slovenščini in latinici, le listi za pet šolskih let, od 1934⁄35 do 1938⁄39, so v cirilici in v srbohrvaščini brez slovenskih prevodov, čeprav so vpisi tudi tu v slovenščini. Nadzorniki so ocenjevali učitelje po različnih področjih. Karolina je dobivala zvečine odlične ocene: tako za strokovno delo, za poučevanje v razredu, za uspeh v “pouku nacionalnih predmetov”, za strokovno izobraževanje, za vestnost in vnemo pri delu, za vedenje “v službi in izven službe”. Šolski nadzorniki, zlasti nadzornik Batriani, so še opazili, da je “zelo inteligentna”, da ima “zelo fin nastop”, da jo “učenci iskreno spoštujejo”, da je z otroki “materinsko dobra”, da ima “siguren nastop” in “široko obzorje”, da je “vdana šoli in vzgoji”, da se udejstvuje v humanitarnih organizacijah. Spregledali niso niti tega, da “zgledno obdeluje zelenjadni in cvetlični vrt”. Proti koncu, se pravi proti letu 1940, se na vprašanje, ali jo predlaga jo za boljšo in odgovornejšo službo, že pojavljajo pritrdilni odgovori.
Tudi Ivanka Pucelj je bila zvečine lepo ocenjevana: da ima “temeljito strokovno in pedagoško izobrazbo”, da “uživa naklonjenost otrok”, da je “prav marljiva” in da “pazi zlasti na vzgojo”. V letu 1939⁄40 je bila tudi ona predlagana za boljše mesto. V skladu s povedanim je razumljivo, da imata večidel tudi odlične končne letne ocene. Izjema - in to je zelo vidno - so le leta od 1932⁄33 do leta 1935⁄36: v teh letih se je končna ocena pri obeh znižala na prav dobro. Kaj se je zgodilo?
V ocenjevalnem listu za ta leta se je namreč pojavilo novo vprašanje: kakšen odnos ima učitelj do Sokola in ali je član te organizacije. Ker je bil ta odnos tako pri Križajevi kot pri Pucljevi vedno ocenjen za slab (dve) ali celo prav slab (ena) in je bilo vedno ugotovljeno, da nista članici te organizacije, je negativna ocena v tej rubriki vplivala tudi na končno oceno. Torej nobenih drastičnih ukrepov, kot so bili znani iz obdobja po letu 1945, samo znižana letna ocena. A stvar vendar ni bila tako zelo preprosta.
Za unitaristično velesrbsko politiko, ki je vladala v Jugoslaviji v tridesetih letih, je bila med njenimi najpomembnejšimi vzvodi vsedržavna športna in vzgojna organizacija Sokol. Potem ko je kralj Aleksander prevzel oblast in razpustil katoliške orlovske in prosvetne organizacije, je dobil Sokol monopolni značaj. To dejstvo je bilo kasneje sankcionirano s posebnim zakonom. Članstvo v Sokolu je polagoma postalo kriterij za ocenjevanje državnih uradnikov: od tega so bile v veliki večini odvisne ugodne ali neugodne premestitve in napredovanja. Stvari so se zaostrile s koncem leta 1930, ko je kraljevska banska uprava dravske banovine v Ljubljani na ukaz ministrstva prosvete v Beogradu izdala poseben odlok o “udejstvovanju v Sokolu” v šolah. Odlok je bil objavljen v Učiteljskem tovarišu 8. januarja 1931. Iz besedila tega odloka ni težko razbrati, kako velike zahteve so se glede Sokola postavljale učiteljstvu. S tem odlokom minister “odreja” vrsto stvari: da se učiteljstvo seznanja z zakonom o Sokolu; da neposredno in posredno sodeluje pri krepitvi sokolske ideje v narodu (enem!, op. p.); da povsod širijo sokolska društva; da zlasti po vaseh organizirajo sokolske čete; da uvajajo in propagirajo telovadne vaje po Tyrševem sokolskem sistemu; da v nobenem primeru ne ovirajo dela učencev pri sokolu. Članstvo, kakor vidimo, ni bilo naravnost zaukazano, a komaj si moremo zamisliti, kako bi bilo nečlanom mogoče izvrševati vse, kar je bilo v odloku dejansko zaukazano in odrejeno. Za učiteljici Križajevo in Pucljevo - pa še za mnoge druge - so nastale razmere, ki niso bile samo politično žaljive, saj so ju silile v dejavnosti, ki so bile v nasprotju z njunim splošnim kulturnim prepričanjem, ampak so ju postavljale v boleče dileme.
Karolina Križaj je dvakrat, prvič 11. maja 1931, drugič pa 19. julija 1936, zaprosila za premestitev “na osnovno šolo v Ljubljani ali na večrazredno šolo ob železnici v okolici Ljubljane”. Obakrat je navedla kot glavni vzrok za premestitev skrb za mater, ki je - tako pravi v prošnji iz leta 1931 - stara 79 let in potrebna nege, česar pa ji ne more zagotoviti v Dobrepoljah. Iz prošnje leta 1931 je jasno čutiti težavnost glede članstva v Sokolu. Čutila je, da je od te točke odvisna uspešnost prošnje. Odločila se je, da taktizira: da je bila nekoč članica Narodnega doma v Ljubljani, da je v Dobrepoljah še niso pritegnili k aktivnemu sodelovanju, čeprav je nanj vselej pripravljena. Jasno je, da tako medlo izražanje ni zadostovalo ne za prošnjo ne za njene siceršnje ocene. Še naprej je ostala v Dobrepolju in v rubriki o odnosu do Sokola v ocenjevalnih listih je še naprej stala negativna ocena. V prošnji iz leta 1936 je morala celo priznati neko kazen: da je dne 15. 3. 1933 “dobila ukor sreskega načelstva v Kočevju, ki je sledil preiskavi zaradi moje pomoči prireditelju Slomškove proslave leta 1932”.
Za Ivanko Pucelj je nastopil tak trenutek v 2. polletju šolskega leta 1933⁄34, ko je bila nenadoma - 14. aprila 1934 - kazensko prestavljena v Dolenjo Toplo Reber, globoko v kočevske gozdove. Samota se ji je zdela neznosna, zato je čutila, da mora nekaj ukreniti, da mora napraviti neke korake. Ko danes prebiramo njeno poročilo “o sokolskem delovanju za drugo polletje šolskega leta 1933⁄34”, ki ga je napisala 12. maja leta 1934 v Dolnji Topli Rebri, se še danes čudimo, kako elegantno je to storila. Poročilo obsega dva odstavka in se glasi takole:
“1. pošiljala sem otroka Sokola redno k sokolski telovadbi;
2. dne 23. maja 1934 sem imela na otroke nagovor “Ljubezen do bližnjega” izven šolskega časa v smislu: gibanje pri telovadbi in gibanje v naravi krepi telo, v krepkem telesu pa se razvije lepa duša.”
Za razliko od Karolinine prošnje je Ivankino besedilo le imelo nekaj uspeha. Že naslednje leto jo najdemo spet v Dobrepolju. Njene ocene o sodelovanju pri Sokolu pa so bile še naprej slabe ali prav slabe - ta možnost je namreč kdaj tudi bila. Ivanki je mogoče nekoliko koristilo to, da je bila članica “Pevskega zbora slovenskega učiteljstva” in da je iz Dobrepolja lažje hoditi na vaje kot iz Dolnje Tople Rebri.
Proti letu 1940 so se stvari v tem pogledu začele polagoma boljšati. Za šolsko leto 1936⁄37 je ocena, ki se je tikala Sokola v ocenjevalnem listu še vedno bila, a ni več vplivala na končno oceno. Sedaj sta se obe učiteljici tako svobodno razpisali o svoji zunajšolski dejavnosti. Iz obeh ocenjevalnih listov sledi: da sta bili članici prosvetnega društva Dobrepolje, da sta sodelovali v Marijinem vrtcu, da sta bili članici Slomškove družbe, da sta bili včlanjeni v Šentjakobsko knjižnico v Ljubljani, da sta vsa ta društva tudi podpirali “gmotno in moralno”.
Temu, kar se je Karolini dogodilo v Senožečah, in temu, kar sta obe doživeli v Dobrepoljah, smo namenili nekaj vrstic zato, da smo na ta način pokazali, iz kakšnega tkiva sta obe učiteljici bili. Bralcem bo tako njun upor, ki je dne 2. junija 1945 prešel točko, iz katere je še bila možna vrnitev, postal bolj razumljiv. Ko se danes oziroma nazaj, si pravimo: veliko in zares izredno dejanje. Ali pa ga moremo razumeti v vsej globini in v vsem obsegu? Če vse prav premislimo, sta s tem, kar sta storili, postali neko znamenje za tedanji in prav tako za sedanji svet. Nehali sta biti učiteljici na neki šoli in postali sta učiteljici cele doline. Učiteljici - opominjevalki!
Zadnja konferenca dobrepoljskega učiteljskega zbora, na kateri je še bila Karolina Križaj, verjetno pa tudi Ivanka Pucelj, čeprav pod zapisnikom te konference njen podpis manjka, je bila 23. maja 1945. Zapisnikarica je bila Karolina Križaj, kar je dogodku verjetno dajalo že takrat, prav gotovo pa ga daje danes, določen prizvok. Šolski upravitelj je naznanil zbranim učiteljem, da je “nastal nov red, in kakor vsi uradi in oblasti, bo morala tudi šola na novo graditi”. Na šolo so že prišla navodila, kako. Novih učbenikov sicer še ni, a “na šoli so na razpolago časopisi, v kratkem pa so obljubljene tudi brošure, iz katerih bodo učitelji črpali učno tvarino”. Za učiteljici Križajevo in Pucljevo pa je bil najbolj važen dopis Okrajnega odbora OF Velike Lašče z dne 18. maja, ki so ga tudi prebrali na konferenci. Z njim je namreč naznanjeno, da so poslali na šolo prijavnice “za sprejem v učiteljsko službo za vse učiteljske moči”. Naslednja seja učiteljskega zbora je bila 19. junija. A na njej že ni bilo več ne Križajeve ne Pucljeve. Vmes je prišel 2. junij. Na tej konferenci so prebrali tudi dopis Okrajnega odbora OF Velike Lašče z dne 8. junija, ki je ocenjeval in komentiral Karolino Križaj in Ivanko Pucelj in njuno “prekinitev pouka”. Zdi se nam velika škoda, da tega dopisa v dobrepoljskem arhivu ni najti.
Kronika dobrepoljske osnovne šole za to leto priznava, da sicer “ob prihodu naše osvobodilne vojske Dobrepoljci niso pokazali posebnega navdušenja”, a šola je delovala nemoteno dalje s to razliko, da so “takoj in vidno preusmerili učni program”. Šolo je zajelo obdobje proslav. Pred zaključkom šolskega leta so imeli 30. maja še veliko proslavo “osvoboditve domovine”. Zapisnikarica (19. 6.) je bila navdušena: “ … na slovenski trobojnici je visela slika maršala Tita. Vsa soba je bila v zelenju in zastavicah, ki so jih napravili šolski otroci sami.” Človek se ob tem zamisli: morda je to bil natanko tisti dan, ko so angleški tovornjaki že vozili brate in očete teh otrok v roke človeku, ki so ga ti otroci tu slavili, ne vedoč, da je prav ta človek že dal tajna navodila, da jih vse pobijejo. Taki ali podobni prizori odurne ironije so se potem ponavljali stokrat in tisočkrat v naslednjih desetih, dvajsetih, tridesetih letih in človek se sprašuje, ali od tega izhaja strašna bolezen, ki je legla na naš narod: biti proti sebi, dovoliti da si sam sebi v zasmeh - ali ni to že neka oblika samomora?
Med počitnicami so se organizirale razne delovne akcije, v naslednjem šolskem letu pa spet in spet proslave: proslavljali so osvoboditev Beograda dne 20. oktobra, 29. novembra so slavili obletnico AVNOJ, posebno slovesno pa je bila zaznamovana obletnica ruske revolucije 7. novembra; na predvečer so po celi dolini goreli kresovi, na sam dan je bila slovesna akademija, za zaključek pa je bila zvečer še baklada po vasi. Za naslednje jutro je bilo naročeno učiteljskemu zboru, da se zbere - kateri datum bi bil pač bolj primeren - da ustanovijo svojo svobodno sindikalno organizacijo. Slovesno in prisrčno so se spominjali tudi obletnice Leninove smrti. Zanimivo je morda to, da je Miklavžev večer sicer še ostal, a so mu že začeli izdelovati drug okvir: leta 1945 so ga postavili pod okrilje Rdečega križa, naslednje leto pa so angele in parklje zamenjale vile in palčki.
Na konferencah učiteljskega zbora se je pojavila nova redna točka: politični referat. V glavnem so ga pripravljale kar domače moči. Tu so se učitelji poglabljali v pomen mladinskega tiska, zlasti Cicibana in Pionirja; skupno so premišljevali o prakomunizmu in suženjstvu. Skušali pa so tudi doumeti in ocen iti novejšo snov, kakšna na primer je bila “vloga komunistične partije v boju proti fašizmu pred aprilskim zlomom”, pri čemer jih je najbolj prevzelo “težko in odgovorno delo, ki ga je vršila KP še pred vojno”. Ta referat je podala tov. Markuta Slavka, a kdorkoli je že ta tovarišica bila, o nečem ne smemo imeti nobenega dvoma: da v svoj referat gotovo ni vključila boja, ki ga je s fašizmom bojevala Karolina Križaj. Po zapisnikih sodeč so bili referati učiteljem všeč, zdelo se jim je, da so bile na njih “lepo podane značilnosti nove politične vzgoje”.
Učitelje so medtem zavezali s prisego “ljudstvu in domovini”. Ne vemo, ali se je kdo od njih ob tem spomnil prisege iz leta 1934: tedaj so prisegli “na edinega Boga, da bodo kralju Petru II. in domovini zvesti”. Nad učitelji sta bedeli državna administracija in politična uprava: Okrajni izvršni odbor Novo mesto in Okrajni odbor OF Velike Lašče. Prvi je dajal navodila stvarne narave, kot je bila npr. instrukcija o deponiranju prejemkov” priprtih in iz službe odstranjenih uslužbencev”, drugi pa se je osredotočil na vprašanja, ki so zadevala glavo, npr. na seznam knjig, ki jih je treba iz knjižnic izločiti. Prihajali so tudi novi nadzorniki, da bi pomagali učiteljem v nove čase. Posebno zanimiva se nam zdi pobuda nadzornika na konferenci 26. marca 1947, ki je poskušal razložiti socialistični pomen besede “strokovnost”, kajti še danes, kakor vidimo, ni izgubil svoje uporabnosti. Takole je govoril: “ … poglobiti se je treba v strokovno delo šole: vodstvo pionirjev in pionirske organizacije se mora izboljšati; šolsko delo naj bo povezano s petletnim planom - s progo Šamac Sarajevo - in s spomladansko setvijo, posebno pri pouku v višjih razredih. Junake osvobodilne borbe moramo večkrat omenjati in jih posnemati.” Tako so učitelji v toči “strokovnosti” razčistili pojme.
Šola je bila torej vprežena v voz, ki ga je, rada ali nerada, morala vleči. Tu pa so se oglasili ljudje. Na roditeljskem sestanku 16. decembra 1945, ki se ga je udeležilo nad dvesto staršev, so se stvari izostrile v spopad. Pojavili sta se dve fronti: ena je trdila, da “šola vodi politiko in da učiteljstvo ustvarja s poukom sovražno razpoloženje med mladino”; druga pa je trdila, da “prebivalstvo samo s svojim kritiziranjem in zabavljanjem ustvarja med narodom in torej tudi med mladimi nepovoljno razpoloženje”. Iz navedenih stavkov se vidi, da fronti že nista bili več jasni, da ne ena ne druga stran ni mogla več jasno povedati, kaj misli. Na sestanku se je pojavilo tudi vprašanje verouka. Starši so izjavili, da so vsi za pouk verouka v šoli in protestirali proti temu, da se od posameznikov zahtevajo pismene prijave. Nekaj mesecev pozneje je bilo ob neki priliki sproženo tudi vprašanje molitve pred poukom in po pouku. Šola - ali kdo drug - je našla salomonsko rešitev: Cerkev je ločena od šole, “zato odpade skupna molitev v šoli”. Toda “pred in po pouku se da otrokom ena minuta tišine, tako da lahko svobodno molijo ali ne”.
Učitelji so bili potegnjeni tudi v širše politično življenje. Na konferenci 21. novembra 1946 so se odločili ali so se morali odločiti, da bodo stopili v stik z organizacijami OF in LMS in se udeležili, s primernimi referati, masovnih sestankov po vaseh. Delo so si razdelili takole: za območje Videm odgovarja tov. Ludvik Andolšek, za Bruhanjo vas tov. Franca Andolšek in tov. Leopoldina Faganel, za Ceste - Predstruge tov. Marija Wolf in tov. Milka Drobnič, za območje Male vasi in Zagorice tov. Slavka Merkuta in Angelca Češnovar, za Zdensko vas pa tov. Ludovika Gosar. Vsi, ki smo nekoliko doživeli tiste čase, vemo, koliko nasilja nad slovenskim učiteljem se za temi vrsticami skriva. Tudi tisti, ki teh časov niso doživeli, lahko to vsaj nekoliko začutijo, če iz ljudi še ni povsem izginila zmožnost podoživljanja usode drugih.
Teh nekaj potez, ki govorijo o duhu nove šole, smo narisali pred bralci zato, da jim omogočimo skromno predstavo, pred kakšno šolo sta se s svojim dejanjem 2. junija 1945 učiteljici Karolina Križaj in Ivanka Pucelj umaknili.
Obema učiteljicima pa se je življenje sedaj močno spremenilo. Pred vojno so učitelji, posebno na vasi, živeli v dovolj ugodnih gmotnih razmerah. Tako tudi Karolina Križaj in Ivanka Pucelj. Za stanovanje sta najeli majhno Mehletovo hišo med Vidmom in Malo vasjo. Jedli sta, kot drugi učitelji, v gostilni, in če je bilo treba s kovčki na postajo, sta najeli koleselj. Imeli sta tudi nekakšno služkinjo. Po 2. juniju pa se je za njiju vse spremenilo. Zaradi svojega idealizma sta, kot pravi ena od njunih učiteljskih kolegic iz doline, prišli na pravo beraško palico. Hiše niste mogli več plačevati, zato sta se preselili v Videm v skromno podstrešno stanovanje nad neko kovačnico. Ker pa se je to prebivališče kmalu izkazalo za neznosno, sta po dolgem iskanju našli boljše stanovanje pri Tomaževih v Zdenski vasi. Plače ali pokojnine seveda ni bilo, še hujše pa je bilo to, da ni bilo živilskih nakaznic. Pomagali sta si, kakor in kolikor sta si mogli: imeli sta njivo, gojili sta kokoši in menda celo prašiča. Še pred vojno sta kupili kar veliko senožet, na kateri sta sedaj pridelovali seno in ga zamenjevali za drva. Skraja so jima ljudje veliko pomagali, posebno nekdanje učenke in učenci. Imeli so ju za svoji in to tudi pokazali. Toda v naravi stvari je tako, da tako stanje ne more trajati pretirano dolgo, poleg tega pa so tudi oni imeli težave: imeli so velike družine in pestile so jih obvezne oddaje. Včasih je na njuna vrata trkala prava beda. Grmova Nada iz Zagorice se spominja, da jo je nekoč mati poslala k učiteljicama z veliko zeljnato glavo. Veselo sta jo pozdravili: “Ravnokar sva ugotavljali, da nimava česa dati v lonec.”
Nazadnje se je vse tako obrnilo, da se jima je preselitev v Goričo vas pri Ribnici zazdela še najboljša rešitev. To se je zgodilo leta 1952 ali kmalu zatem. V Goriči vasi je Ivanka Pucelj imela svoje stanovanje, pravzaprav celo hišo, ki si jo je do polovice delila z bratom Janezom. Do nje sta prišla tako, da sta - učiteljica Ivanka in podmorničar Janez - pošiljala očetu denar, s pomočjo katerega je počasi zrasla hiša. Janez se je leta 1946 poročil in živel s svojo družino v pritličju, Ivanka in Karolina pa sta sedaj živeli v zgornjem stanovanju. Bili sta med domačimi, tako rekoč svojimi ljudmi.
Počasi se je začel boljšati tudi njun gmotni položaj. Denar je začel dotekati iz dveh virov. Najprej je bil tu Karolinin brat Štefan, ki se je, kakor tudi ostala dva brata, preselil v Brazilijo in tu dosegel visoko in vplivno mesto v finančnem svetu. Njegove pošiljke so bile več ali manj redne. To je trajalo vsaj do njegove smrti 1966. leta, mogoče pa tudi še pozneje. Drugi vir dohodkov pa je bila pokojnina, do katere sta kmalu po letu 1970 le prišli. To jima je priskrbel Ivankin brat Janez, ki je nekje bral, da je mogoče tudi naknadno uveljaviti pokojninske zahteve. Ker je vedel, kako živita, se je nemudoma lotil dela. Za Lino ni bilo tako težko, ker je že imela dovolj delovne dobe, težje pa je bilo za Ivanko, ki jih je imela šele 23 let. Delo mu je bilo otežkočeno tudi zato, ker se učiteljici nikakor nista strinjali z njegovim namenom in je moral sam tako rekoč na skrivaj zbirati podatke in dokumente o njunih službah. Še potem, ko mu je končno le uspelo, ju je komaj prepričal, da sta pokojnino sprejeli. Potem pa, kakor sam pravi, sta bili obe zadovoljni in sta se mu zahvaljevali.
Med obširno korespondenco, ki jo je zapustila zlasti Lina, so žal samo pisma, ki so prihajala k njima. Tako se moramo zadovoljiti s posredno ali odbojno sliko obeh žena, kolikor jo je iz teh odgovorov na njuna pisma mog oče sestaviti. Skoraj vsa pisma so naslovljena na Lino. Večidel se ji ljudje za kaj zahvaljujejo: tu je župnik, ki ji je hvaležen, da mu pomaga urediti novo cerkev; tu so sestre karmeličanke, zlasti pa uršulinke, njene prijateljice in sošolke iz nekdanjih mladih ljubljanskih let, ki so sedaj preživljale stara leta v samostanu v Mekinjah, vsi se ji zahvaljujejo za denar, za kavo, za bonbone, za sladkor, za konjak, posebej in najbolj prisrčno pa za njena dolga pisma. Posebno lepa so pisma uršulinke s. Andreje, nekdanje sošolke Kristine Ovsec, npr. pismo, ki pripoveduje o pogrebu njune sošolke Francke Leben, ki je v Mekinjah umrla kot uršulinka s. Imakulata: “Imakulata že deset dni počiva v grobu, vsak dan jo obiščem, če je lepo vreme. S palico počasi korakam v hrib, večkrat počivam, po poti molim, prižgem sveče in se spet poslovim. Ona pa za nas vse moli in se zahvaljuje, da je po več kakor dveh letih dosegla svoj cilj. Za pogrebom nisem šla v vrsti, ker ne morem prav hoditi. Šla sem takoj po maši iz kapele in šla sama počasi s palico v hrib, počivala in pri odprtem grobu čakala. Prav kmalu so prišli za menoj. Bilo je pet duhovnikov, govoril je ta in oni, tudi zapele so sestre in ostale, dokler jo niso z zemljo zasuli. Naj počiva v miru.” Po teh pismih se vidi, da so sedaj, kakor nekoč, spet živele skupaj, na drug, duhovni način.
Nekatera pisma so polna občudovanja; Lina jih je presenečala s svojo izobraženostjo, s svojo radoživostjo, s svojo jasno mislijo. Nekdanja služkinja Marija ji piše, da je po dolgem času spet obiskala Senožeče, kjer je nekoč služila pri Lininih starših. Obiskala je grob “pokojne mame, prižgala sveče in nekaj pomolila”. In nadaljuje: “ … in sem pomislila tudi na vas, gospodična Lina, kako je bilo luštno tisti čas, ko sem služila pri vas: spominjam se, kako je bila vaša pokojna mama srečna in vesela, kadar sta prišli domov na dopust - pa nikoli praznih rok, vedno sta za vse kaj prinesli.” Posebno prijazna in zgovorna so pisma, ki jih je Lina dobivala od nečakinje Marijuče iz daljnega Joinvillea iz Brazilije: pripovedovala so o njeni nenavadni usodi, o njenem boju za obstanek, o njenih otrocih, o njenih tugah in o tolažbi, ki jo dobiva in črpa iz pisemskih pogovorov z Lino. Tudi tistim, ki smo samo deloma prebrali vso to obširno korespondenco, postane kmalu jasno, da je Lina s svetom, ki ga je nekoč poznala, ostala ne samo tesno povezana, ampak je zanj tudi skrbela, se z njim veselila in z njim trpela. Takšna je bila, to je bilo v njeni naravi.
Tako že iz teh pisem nekoliko zaslutimo njeno notranjo podobo in njen značaj. Bolj neposreden dostop do nje pa nam omogoča jo njeni dnevniki - drobne knjižice, kamor je od časa do časa zapisovala vsakovrstne reči. Ko jih sedaj prelistavamo, se zavemo predvsem tega, kako širok je bil lok, po katerem so se sprehajala njena zanimanja in njena radovednost. Tu so najprej stvari, ki koristijo zdravju: zakaj je roženkravt dober za bolno srce in kako ga je treba pripraviti; kako je mogoče s čebulo in sladkorjem odpraviti bronhialni katar; kako se delajo obkladki zoper astmo. A to, bi človek rekel, ni za žensko in učiteljico nič nenavadnega. Nenavadno je to, da je med te recepte, nasvete in priporočila pomešanih sto in sto drugih, včasih prav raznorodnih reči. Tako sledi zapisu, kolikšen je pri človeku pretok krvi v eni minuti, Heinejeva misel, da imajo danes ljudje namesto vere slutnje in da s slutnjami ni mogoče graditi katedral. Takoj zatem pa najdemo natančen slovarski izpis za besedo apokrifen. Na nekem drugem mestu stoji pripomba, da je električna aktivnost okcipitalnega (zadnjega) dela možganov neprimerno večja kot v drugih delih glave. Takoj za tem pa se ji je zdelo potrebno, da si zapiše misel sv. Bernarda: Sram te bodi, kristjan, da si pomehkužen ud pod glavo s trnjem kronano. Takoj za tem pa že sledi začetek neke duhovne tolažbe v nemščini: Und ist das Dunkel noch so gross … in če je tema še tako velika …
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Učiteljica Ivanka Pucelj
V zapisu dne 15. januarja 1976 pripoveduje o prihodu treh Dobrepoljcev, ki ji predlagajo zamenjavo njene parcele pri Vidmu, ki so jo Dobrepoljci potrebovali za zidavo nove šole, za neko drugo. Lina jim nemudoma postreže s šestimi prednostmi, ki jih ima njena parcela pred tisto, ki ji jo sedaj ponujajo, in da zato s to zamenjavo ne bo nič. A takoj zatem, mogoče še isti dan, jo nekaj vznemiri, da začne razmišljati o prednostih in pomanjkljivostih tako imenovane vzhodne politike Pavla VI.
Ko prebiraš te knjižice, resnično udari vate vsa pisanost življenja. Zdi se, da so antene v Linini glavi bile sposobne sprejeti vse: od finih in subtilnih duhovnih, predvsem verskih vzgibov, do najbolj preprostih in celo banalnih vsakdanjosti. Človeka resnično preseneča na vsakem koraku: komaj si prebral več strani dolgo molitev v čast Kristusovemu trpljenju, ki jo je po “priporočilu s. Brigite treba moliti leto in dan vsako jutro”, že te čaka zapis o obisku Rada Medena, ravnatelja tekstilne tovarne v Senožečah, in o njegovem predlogu, da vzame v najem Križajevo hišo in hlev in oboje popravi in prezida in spremeni v stanovanja za delavske družine. A takoj zatem je že stavek, ki ga je izrekel škof iz Sao Paola v neki homiliji, posvečeni pokojnemu škofu Rožmanu: Dilexi justitiam et odi iniquitatem, propterea morior in ezilio. Ljubil sem pravičnost in sovražil krivico, zato umiram v izgnanstvu. Mnogo zapisov se dotika njenega sorodstva, zlasti po mamini strani. Tako zvemo, kdaj je imel kdo god ali rojstni dan, zvemo pa tudi za datum smrti. V ospredju njenega zanimanja je bila “teta Mimi”, mamina sestra Marija Arrigler, ki je ostala kljub dvema zakonoma brez otrok in je bila zato na Lino posebej navezana. Najprej je bila poročena z Ignacijem Gruntarjem, ki je zaradi zvez s pesnikom Gregorčičem znan tudi literarni zgodovini, ko pa je ta 25. marca 1925. leta umrl, se je že čez dobro leto poročila z Ivanom Babnikom, predsednikom višjega sodišča, ki pa je tudi že štiri leta zatem umrl. Teta Mimi se je zato zelo navezala na Karolino, pa tudi ona nanjo. K temu se bomo pozneje še vrnili.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Učiteljica Karolina Križaj
Vse je sedaj že ostarelo učiteljico zanimalo, vse se ji je zdelo zapisati. Nekje nam postreže celo z naslovi vseh voščilnic, ki jih je poslala ali dobila za Veliko noč; naštela je tudi tiste, ki jih je napisala in ne odposlala. Toda leta so tekla in dne 4. marca 1977 najdemo zapis, da je domači sin Andrej spremljal Ivanko z rešilcem v Ljubljano v bolnico, od koder se ni več vrnila. Umrla je 23. maja 1977. Pokopali so jo na domačem pokopališču v Hrvači. Lina je v Goriči vasi pri Pucljevih preživela še sedem let. Okoli velike noči 1984 pa so tudi z njo stvari postale takšne, da je morala v dom. Potem je živela še eno leto v domu za starejše ljudi na Koleziji v Ljubljani. Naslednje leto 10. aprila pa je umrla tudi ona. Pokopana je na Žalah, v grobu svoje tete Leopoldine Arrigler, por. Metschnigg.
Ivankin nečak Andrej Pucelj je Lino v domu v Ljubljani s svojo nevesto Andrejo večkrat obiskal. Bila je bistra in prisebna do konca. Andreja se spominja sester, ki so pravile, da se, kadar so vsega naveličane, zberejo v Linini sobi, da se pri tej čudoviti ženi malo razvedrijo in nasmejejo. Ko je Andrej Lini povedal, da se bosta z Andrejo vzela, se je zresnila: “Ali ga ljubiš?” se je obrnila k Andreji: “Le, če je ljubezen med vama, se vzemita.” Mnogo je pripovedovala o teti Mariji Babnik, kar je do smrti živela v svoji hiši v Ulici stare pravde št. 6. Marija Babnik ali teta Mimi je to hišo ali del te hiše zapustila nečakinji Lini, toda po njeni smrti se nič takega ni našlo, ki bi to dokazovalo, nobeno pisanje te vrste. Ali se je kje zgubilo ali pa je kako drugače izginilo. Mogoče ga iz kakih razlogov tudi nikoli ni bilo. Znano je, da so se za hišo potegovali tudi drugi, med njimi razne dobrodelne organizacije. A Lina je dobršen del življenja preživela v prepričanju, da je Ulica stare pravde št. 6 tisto, do česar ima pravico. Vedno je mislila, da bo stara leta preživela na kraju, kjer jih je preživela tudi teta Mimi, in da bodo tam zanjo skrbele “francoske nune”. Gospa Andreja pravi, da se je v svojih pogovorih spet in spet vračala na “Ulico stare pravde št. 6”. Razen zadnjih nekaj tednov: zadnje tedne iz skrivnostnih, samo njej umljivih razlogov, Ulice stare pravde št. 6 ni več omenjala.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Karolina Križaj v Goriči vasi
Zgodba ki smo jo tako pripeljali do konca, je - to je bralec gotovo že opazil - v nekem neravnotežju. Veliko smo govorili o Lini, malo ali celo zelo malo pa o Ivanki. To je obenem prav in ni prav. Prav je zato, ker je Lina bila voditeljski duh in je bila zato vedno v ospredju in na osvetljenem mestu, prav pa ni zato, ker je bila Ivanka v svoji odmaknjenosti lep, občudovanja in spomina vreden človek. Zato pa sklenimo ta zapis z njenimi besedami. Leta 1939, 23. septembra, je imela ob slovesnosti ob Slomškovem dnevu v Dobrepoljah govor. V njem je navedla nekaj stavkov iz Slomškovih del, ki so se ji zdeli posebno dragoceni. Med njimi tudi tale dva:
“Branite svojo materino deželo očitnih sovražnikov, ki prihajajo z orožjem hiše in mesta požigat, varujte pa svoje ljudi tudi skrivnih zapeljivcev, ki deželi čednost in poštenje spodbijajo.”
“Naj ljudje govorijo, kar hočejo, mi delajmo, kar je prav.”
“V pravici je naša prihodnost in naša zmaga.”
Nato paje, kakor navdihnjena od teh besed, zaklicala mladim in starim Dobrepoljcem še svojo misel: “Bodimo Slomškovi; to se pravi, katoliški in slovenski!”