Avtor: Janez Janša, Lojze Peterle

Janez Janša

4. in 5. december 1997
Tisto, kar se moram vprašati najprej v zvezi s temo, ki jo obravnavamo, je, zakaj pravimo, da je ta resolucija potrebna? Zakaj pravimo, da je ta zakon potreben? Zakaj pravimo, da je potreben ravno sedaj? Zakaj ni do tega prišlo že prej ali kdaj pozneje? Zakaj pravimo, da je potrebno, da se stvari uredijo, tako kot je zapisano? In ali je Slovenija res tako drugačna od druge postkomunistične Evrope in v čem je ta drugačnost, da smo edini v tem delu Evrope, ki se doslej še nismo soočili s temi vprašanji tako, da bi preteklost uredili na pravni način?
Ko so znanega ruskega disidenta Solžencina leta 1992 vprašali, kako on, ki je bil izgnan in imel celo srečo, da je bil izgnan iz Sovjetske zveze, gleda na vse te spremembe, na Gorbačova, na perestrojko, na volitve in na to, kar se dogaja v nekdanji komunistični državi po teh spremembah, kako ocenjuje te razmere, v katere se je vrnil z Zahoda, se je zamislil in rekel približno takole: “To, kar se sedaj dogaja v tem postkomunizmu, se ni dogajalo še nikjer in nikoli doslej v zgodovini. To je nekaj novega. To je čas, v katerem se staro prepleta z novim, to je čas, v katerem še vedno vladajo nekatere mafijske naveze, to je čas, v katerem se agenti KGB-ja skušajo preleviti v podjetnike in demokratične uradnike, to je čas, v katerem se nova hotenja borijo s starimi silami.” In je dejal na koncu:” Nobene garancije nimamo, da bi lahko napovedovali, kako se bo ta boj končal. Ali bo zmagala demokracija ali bomo dobili hibrid, ki bo morda še slabši od tistega, kar smo imeli prej.”
Enako opozorilo, kot ga lahko zasledimo v mnenju sovjetskega disidenta Solženicina iz leta 1992, lahko zasledimo na nekaterih mestih tudi v resoluciji, ki jo je parlamentarna skupščina Sveta Evrope pod številko 1096 sprejela 27. junija lani. Ta resolucija nosi naslov: Resolucija o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov. V tej resoluciji med drugim piše:” Civilizirano pravno državo lahko dosežemo le ob spremembi miselnosti. Strukturam starega režima ne bi smeli dopustiti, da preživijo v političnem življenju, gospodarstvu ali v vedenju posameznikov in skupnosti. Totalitarnim subjektom, kot so komunistične politične organizacije, partija ali tajne službe, se ne sme dovoliti, da se ponovno vključijo v nove pluralistične družbe, dokler uporabljajo demokracijo le kot sredstvo za povratek na oblast in na nikakršen način ne prispevajo k napredku demokracije. Sicer postane žametna obnova kot zgodovinska past več kot le možnost – žametna obnova totalitarnega sistema.”
“Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organizirani kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko žametna obnovitev totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije”
“Neodvisne institucije demokratične družbe, kot na primer svobodni tisk in neodvisni raziskovalni centri in univerze, imajo temeljno oziroma ključno vlogo. Neodvisna občila se lahko obravnavajo celo kot četrti del oblasti, ki zagotavljajo ravnovesje moči v pravni državi.”
Po mojem mnenju je tisto, kar je bilo odločilno, da v času po prvih volitvah ni prišlo do lustracijskih predlogov, bilo prepričanje in dobronamerno pričakovanje večine ljudi v Sloveniji, pa tudi nove vlade in Demosa, da se bodo stvari uredile same po sebi, da je partija sestopila, se pokesala, da je komunizem propadel po celem svetu, da je pot v demokracijo neizbežna, gotova in nepovratna; da se bo ukradeno vrnilo, da bodo krivice popravljene, da bodo sodišča krivce kaznovala, da bodo privilegiji odpravljeni, da bodo tajne službe prenovljene, da se bodo mediji pluralizirali in da bomo od privatizacije imeli vsi koristi.
S to resolucijo skušamo predlagatelji, kot je bilo rečeno že včeraj, na pravi način, na načelni ravni opredeliti odnos nove slovenske države in tega državnega zbora do preteklosti in obsoditi posameznike, ne ljudi ne osebe, ampak sistem kot tak v tistih točkah, kjer je predstavljal kršitev človekovih pravic na sistemski ravni. In šele potem, ko naredimo tako načelno razmejitev, je možno tudi v praksi ločiti dobro od slabega in razmejiti odgovornost

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Usmeritev na pravi tir Mirko Kambič

Obdobje, o katerem govori ta resolucija, je imelo v bistvu tri sklope oziroma bi lahko rekli, da je bil ta sistem, tako kot se je kazal navzven ali tako, kot ga je čutila večina državljanov, razdeljen na tri obdobja. Za prvo obdobje je značilno, da je šlo za zločinski totalitarni sistem, za katerega so bili značilni množični izvensodni poboji, moritve brez kakršnegakoli ugotavljanja krivde in druge stvari, ki so značilne za totalitarne sisteme v prvih obdobjih. V drugem obdobju je šlo za klasično socialistično represijo, ki je obračunavala tudi z notranjimi frakcijami v vladajoči komunistični partiji, če so se pojavljala nasprotna razmišljanja. No, v tretji fazi, še posebej v 80-ih letih, je šlo v Sloveniji za enostrankarski sistem z dvojnim obrazom. Z zunanjim obrazom, ki so ga poimenovali z besedami socializem po meri človeka in ki je skušal vsaj z enim očesom simpatizirati z nekaterimi klasičnimi civilizacijskimi vrednotami, in z drugim, notranjim obrazom, za katerega je značilen vzporedni pravni sistem s posebno izdelanimi uredbami za primer izrednih razmer, ki bi nadomestile kompletno zakonodajo, ki je bila objavljena.
Zakon o obrambi, zakon o vojaških zadevah in obrambnem proračunu; vse te tri akte smo sprejeli marca in aprila leta 1991 z nekaj pičlimi glasovi Demosove večine. Tukaj bi lahko, ker magnetogrami teh razprav obstajajo, vzel ven razprave na 13. in 16. seji Družbenopolitičnega zbora in na seji Zbora občin in na skupni seji, kjer smo te stvari sprejemali; vse to se je dogajalo marca leta 1991, ko je bil tudi ta barometer narejen in citira, kaj je kdo zagovarjal. Citiral bom gospoda Jakiča, ki je rekel recimo: “Denar naj gre namesto za vojaško usposabljanje slovenskih fantov za razvoj, ceste in železnice” itd.
Kako naj jaz obsojam tukaj gospoda Jakiča, če so istočasno, ko je on to govoril tukaj v parlamentu, trije člani vrhovnega poveljstva gospod Kučan, gospod Zlobec in gospod Kmecl podpisali tako imenovano deklaracijo za mir, kjer je pisalo. “Slovenija ne potrebuje vojske!” - tri mesece po plebiscitu, ko smo vedeli, da se je treba na nekaj pripraviti in ko je bilo z mnogo višjega mesta to blokirano in nasprotovano.
Besedilo resolucije, ki ga obravnavamo, je podobno, kot je bilo sprejeto v mnogih parlamentih postkomunističnih držav. Če bo kdo delal konkretno primerjavo, bo videl, da je še najbolj podobno resoluciji, ki je bila sprejeta v češkem parlamentu. Ta resolucija razmejuje odgovornost med storilci in žrtvami ter opredeljuje naravo sistema, ki ni temeljil na svobodnih volitvah, temveč na z nasiljem pridobljeno ter z ideološko in fizično represijo vzdrževano oblastjo.
Prva od teh dilem se nanaša na vprašanje, ali lahko lustracija kot upravni oziroma administrativni ukrep zadene tudi voljene funkcije. To je tudi vprašanje, ki je bilo v slovenski javnosti najbolj poudarjeno, tudi zato, ker je bilo pač nekaterim v interesu.
V izhodiščih za to resolucijo je priporočilo, naj lustracijski ukrepi ne bi direktno prizadeli funkcij, ki se volijo neposredno. Piše tudi, v isti resoluciji, da pa morajo biti ljudje, volivci, ki odločajo, o teh stvareh obveščeni.
Mi smo predlagali samo administrativne ukrepe, se pravi, tisto drugo najmilejšo obliko, vendar resolucija Sveta Evrope priporoča tudi kazenski pregon in kakšen hrup bi nastal, če bi mi to predlagali. Resolucija Sveta Evrope pravi, da je možno podaljšati zastarele roke za tisto kršitev človeških pravic, ki je bila že po zakonodaji, ki je takrat veljala, opredeljena kot kaznivo dejanje, se pa to ni sankcioniralo. Skratka, za vsa ta kazniva dejanja je možno podaljšati zakasnele roke in to ni v nasprotju s pravno državo in to ni v nasprotju z evropskimi standardi. Resolucija Sveta Evrope pravi, da je možno za tiste stvari, ki v stari zakonodaji niso bile opredeljene kot kazniva dejanja, za nazaj opredeliti to kot kaznivo dejanje, v če gre za stvari, ki so v nasprotju s konvencijami in ki so v nasprotju s splošnimi civilizacijskimi normami.
Jasno je, da lahko tisti, ki so zavračali predloge, mirno rečejo in so to tudi rekli: “Sodno preganjajte tiste, dajte ovadbo, dajte, naj tožilci sprožijo postopke zoper tiste, za katere menite, da so kršili človekove pravice!” – ker vedo, da je večina teh stvari na podlagi te zakonodaje, kakršna je bila in kakršna je, že zdavnaj zastaralo. Zanima me, kdaj bo kdo od teh predlagal, da se ti zastaralni roki podaljšajo, tako kot so to naredili v Nemčiji, kot so to naredili na Češkem, tako kot so to naredili v večini postkomunističnih držav in tako kot to priporoča Resolucija Sveta Evrope. V tej resoluciji tudi jasno piše, da delovanje na ukaz ali pa delovanje na direktivo posameznika ne odvezuje kazenske odgovornosti.
14. točka parlamentarne skupščine Sveta Evrope pravi: “V izjemnih primerih, v katerih je vladajoča elita nekdanjega režima dodelila pokojninske pravice, ki so višje od pravic navadnega prebivalstva, naj se te pravice znižajo na običajno raven.”

Lojze Peterle

Začel bom s trditvijo, da noben narod, nobena družba ali država ne more preživeti ali stabilno in zdravo živeti, če se odpove spoštovanju človekovega dostojanstva, temeljnim moralnim načelom, kulturno-civilizacijskim standardom demokratičnosti in pravnosti. Nedemokratični totalitarni komunistični režim je vse to desetletja počel, začenši z revolucijo, ki se je z uboji nedolžnih civilistov začela v prvih letih svetovne vojne. Revolucija, ki jo je izvedla Komunistična partija in s tem zlorabila borbo proti okupatorju z nedemokratičnim prevzemom oblasti, je tisto ključno in nesrečno dejstvo, ki je razdelilo Slovence.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Obnova z igro svetlobe in sence Mirko Kambič

Dovolite, da v tej zvezi navedem tri značilne izjave, ki nam bodo pomagale razumeti, zakaj se trudimo z resolucijo, ki je predmet te točke dnevnega reda. Najprej citat iz leta 1937. Gre za tovariša Kardelja, ki je poslal po čebinskem kongresu vodstvu Kominterne naslednji stavek: “Mi bomo šli v boj, če bomo vedeli, da je to priložnost za revolucijo.” Drugi citat, Dolomitska izjava konec februarja leta 1943; ne bom navajal vseh besed, to si lahko preberete pri Metodu Mikužu, ki je bil moj profesor; takole se to sliši: “Komunistična partija Slovenije je sestavni del Komunistične partije Jugoslavije, ki je sekcija komunistične internacionale. Glede na to in na dejstvo, da je Sovjetska zveza vzela v roke usodo zatiranih narodov, je bila za prihodnost slovenskega naroda edina rešitev v tem, da prevzame Komunistična partija Slovenije iniciativo v Osvobodilni fronti. In da je za slovensko nacionalno prihodnost pravilna samo pot, ki jo je že prehodil veliki ruski narod. Avantgardna vloga v slovenskem osvobodilnem boju zato pripada Komunistični partiji Slovenije. Posledica vsega tega je, da se KPS, ki je zgrajena na načelih boljševizma, razvija in utrjuje povsod na slovenskem ozemlju in na vseh področjih slovenskega javnega življenja.”
Potem pa, spoštovane poslanke in poslanci, poglejmo citat triindvajset let kasneje. Gospod Mitja Ribičič pravi leta 1966 tako: “Točna definicija narodnoosvobodilnega gibanja mora naglasiti, da je bilo ljudsko gibanje od vsega začetka revolucionarni proces, ki je hkrati z narodno osvoboditvijo moralo privesti do bistvenih sprememb v družbenopolitični strukturi Jugoslavije. Kdor tega ne razume, ne razume ničesar!” Tako Mitja Ribičič na ljubljanskem simpoziju ob petindvajsetletnici OF leta 1966.
Torej kot sopredlagatelj predlagam, da bi se pogovarjali o tem, kar je predmet resolucije, ki vzpostavlja formalen odnos do tega, kar se je nesrečnega, brezpravnega, napačnega ali zločinskega godilo na Slovenskem, da s tako izjavo oziroma s to resolucijo na neki način končamo dobo, ki nas je zaznamovala z res nepotrebnimi delitvami, s trpljenjem, s posledicami, na katere tudi ta parlament bistveno ne bo mogel vplivati, kajti kar se je zgodilo tem, ki ne živijo več, ali njihovim bližnjim, tega nobena resolucija ne more rešiti.