Avtor: Stane Štrbenk, Andrej Meglič, France Perko

stran: 061

stran: 062

Kakšen smisel ima vse to?
Glejte, če Bog, zaradi naših slabosti in grehov, zaradi tega, ker ne živimo v spravi z Bogom po božjem zakonu, dopušča posamezniku, narodu in vsemu človeštvu velike izkušnje, da bi ga privedel tako do resnice spreobrnjenja in prave poti, potem moramo reči, da imajo te nedolžne žrtve slovenskega naroda veliko ceno in veliko vrednost pred Bogom za slovenski narod, za celotno človeštvo, na nek način za celotni kozmos.
Še veliko je ostankov preteklosti. Mnogi so še med našim narodom, ki jih še popolnoma obvladuje ta komunistična ideologija. In zato niso pripravljeni na spravo.
Kajti sprava je mogoča samo ako smo pristaši resnice, ako smo pristaši ljubezni in splošnega bratstva med ljudmi. Tega na žalost še ni. Upajmo, da bo prišlo do te sprave, ko bodo tisti, ki so nasledili dediščino morilcev slovenskega naroda, spoznali, da je treba to tudi javno priznati, da je treba za spravo resnično truditi se za pravo osvetlitev tega medvojnega in povojnega dogajanja v slovenskem narodu in si tako z iskrenim srcem ponuditi roko sprave. Upajmo, da bodo prav te žrtve, ki prosijo, ne samo za tiste svojce, ki so jih zapustili, za vse tiste, ki so se borili proti tej komunistični zveri, nasilju, ampak tudi za tiste, ki so jih streljali, tudi za tiste, ki so toliko gorja prinesli slovenskemu narodu, tudi za tiste, ki imajo še danes zaslepljene oči in še vedno gledajo preko teh črnih komunističnih očal.
Tudi mi se pridružimo molitvi teh žrtev, da bi si tako slovenski narod utrl pot v zgodovino v spravi, enotnosti in v resnični moralni moči, kajti prav te nedolžne žrtve so največja moralna moč slovenskega naroda.
Prosimo, da bi Bog ta naš mali narod, ki je na svoj način podoben izraelskemu narodu, ki je živel prav tako na ozemlju, ki je bilo prehodno od severa do juga, od vzhoda in zahoda, na tem prepihu mednarodnem, da bi ta narod ostal – ostal veren svojemu jeziku, svoji domovini, svoji preteklosti in zvest tudi Cerkvi na Slovenskem, ki ga je duhovno vodila skozi stoletja in ki ima to poslanstvo od Boga, da ga vodi tudi naprej, zlasti v bližajoče se tretje tisočletje.
Drage sestre, dragi bratje, tudi mi smo s tem spominom pritegnjeni v to vseslovensko, občečloveško in kozmično dogajanje, ki ga vodi Bog. Trudimo se, da ne bomo nikdar pod vplivom satanskih ideologij, sovraštva in morije, ampak pod vplivom nauka našega odrešenika Jezusa Kristusa, ki je na križu molil: Oče, odpusti jim! Da bomo tudi mi polni te duhovne moči, ki jo daje Bog po Kristusu in Svetem Duhu in v tej moči bomo imeli tudi upanje za srečno in daljno prihodnost slovenskega naroda, ki raste tudi iz teh žrtev brezen Kočevskega Roga.


Samo na to želim opozoriti, da se revolucionarni duh z vso svojo retoriko in ikonografijo nezadržno vrača, da se nam sanje o Evropi in demokraciji odmikajo, zgodila pa se nam je še ena razlastitev, tako cerkvenega kakor družbenega premoženja. Isto prebivalstvo je oropano in ista zvrst ljudi je obogatela še enkrat na račun tujega dela.
Sprave na črnobeli interpretaciji zgodovine ni. Komunistična revolucija nima nič opraviti s svobodo naroda, tako kakor danes resnična sprava ne more biti utemeljena na zanikanju dejstev in potvorjeni zgodovini iz naših učbenikov. Tudi prisega večne zvestobe Moskvi je bila kolaboracija in narodno izdajstvo, kar se je v preobilni meri pokazalo po vojni.
Ni sprave z jugonostalgijo, z nostalgijo po socializmu, z norčevanjem iz parlamentarne demokracije, z oživljanjem komunističnih ritualov. Ni sprave s pljuvanjem po Cerkvi. Ni sprave s tistimi, ki se norčujejo iz narodnega ponosa, sprava ni možna s tistimi, ki zagovarjajo, da je edina vrednota prigrabljeni denar. Ne za tako spravo, ki poneumlja naše otroke v šolah pod krinko ideološko nevtralne šole, saj se pod to frazo ne skriva nič drugega kot njihova lastna ideologija.
Medvojno revolucijo prav dobro naslika Edvard Kocbek v članku Narodno in socialno osvobojenje iz leta 1942, tako da nam glede OF, medvojne in povojne zgodovine, koalicije z Angloameričani zoper nacizem in fašizem ni potrebno nobeno slepomišenje več. Kocbek si sam ni prav nič izmislil in pravi takole:

stran: 063

“Kadar istovetimo narodno in socialno osvobojenje, se nimamo boriti le proti zunanjim slovenskim nasprotnikom, proti imperialističnim državam in mednarodnim kapitalističnim silam, ampak tudi proti sonarodnjakom, ki so ujeti v kapitalistični miselnosti in praksi.”
Kocbek v svojem eseju jasno pove, da ne gre za izkoreninjenje tako imenovanih okupatorjevih hlapcev, temveč za tiste sonarodnjake, ki so ujeti v kapitalistični miselnosti in praksi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Glavni tajnik Nove slovenske zaveze Stane Štrbenk

Raztovarjali so jih na jasi na nasprotni strani ceste. Tam so se morali sleči do golega, s čimer so jim vzeli najosnovnejše človeško dostojanstvo. Zavedeli so se, da je prišel čas njihove krute usode. Nobenega dvoma ni bilo več. Od tam so jih gnali oz. pehali do ceste in dalje po poti, ki se začenja pri križu, proti dolini v kateri stoji danes daritveni oltar – 15. postaja slovenskega križevega pota. V tej dolini so v smrtni grozi imeli še toliko moči, da so pomislili na Boga in na katerega od tistih, ki so jih imeli najraje. Potem pa jih je začelo požirati brezno. Nekateri so umrli takoj, drugi pa so še nekaj dni čuli ob mrtvih, dokler niso, zunaj pameti, odšli tudi oni. Kaj se je tu dogajalo, ne bo noben človek nikoli razumel.
Bili so vojaki slovenske vojske, pod izključnim poveljstvom slovenskih častnikov, nosili so slovenske oznake. Nosili so slovensko zastavo, peli so slovenske pesmi. Borili so se za Slovenijo takšno, kakršno so dotedaj poznali in kakršno so si predstavljali. Bili so tisti slovenski fantje, v katerih je spregovoril svobodnjaški duh. Nasilja preprosto niso mogli prenašati. Nasilja ljudi s Čebin, ki so podlegli strašnemu navdihu, ki je sejal smrt od zlate Prage do obal Azije.
Mi verjamemo v spravo med sprtima stranema v državljanski vojni, vendar pod pogojem, da obe sprti strani drug drugega sprejmeta kot enakopravnega sogovornika in da priznavata za izhodišče samo resnico. Ni namreč dveh nasprotujočih si resnic, kot bi nas nekateri radi prepričali in na tem gradili spravo. Menimo, da sprava na temelju politike sil kontinuitete ni možna. Postavljanje mejne črte med partijo in tako imenovanim NOB ni možno. Oba sta eno in isto. NOB je bil zamisel slovenske komunistične partije. Partija sama dejansko ni šla v boj, ni pobijala civilnega prebivalstva, ni pobijala domobrancev, tudi ne tu v Kočevskem Rogu. To so počeli partizani skupno z roko v roki z Vosom, z Ozno in Udbo. To je svenski enobe.