Avtor: Vladimir Kos

stran: 082

Jesen na bregu o mladosti sanja,

že dan je krajši, sončni žarki spijo

in komaj kdaj ob Dravi zagorijo,

ob tihi breg se leno val zaganja.

V sivini dni je vedno manj klicanja.

Če tu in tam še lastovke bežijo,

nesoč s seboj brezskrbno melodijo,

za njimi zemlja pada v mir molčanja.

Nekoč, ah, da, nekoč … jesen je pela

v teh malih, belih hišah vzdolž ob Dravi,

iz naših rož si zadnji venec plela.

A zdaj se “Kärnten” tod po tuje pravi,

nad mračnimi gradovi v skriti slavi

jesen se sklanja, sanja nevesela …