Avtor: Peter Urbanc
stran: 064
Recenzija knjige L’OCCUPAZIONE ITALIANA DELLA SLOVENIA 1941–1943. Italjanska okupacija Slovenije 1941–1943. Pisec Marco Cuzzi. Založil Glavni štab italijanske vojske, zgodovinski oddelek, Rim, maj 1998. Vsebina knjiga v pokončnem tisku, recenzentove opombe v oklepajih in v kurzivi.
Uvod
stran: 065
Knjiga je za nas Slovence izredno pomembna s treh vidikov.
1. Prvič, ker priznava zločine italjanske strani v času zasedbe od aprila 1941 do 9. septembra 1943. Dosedaj takih stvari z italijanske strani nismo slišali. Titova Jugoslavija je 1945 postavila zahteve za izročitev italijanskih vojnih zločincev brez prave odločnosti in volje. Očividno ji ti procesi niso odgovarjali in do njih ni prišlo. Na svetlo bi prišla prava podoba revolucije, tajna povezava KPS z okupatorjem, prava slika upravičene, legitimne samoobrambe in kolaboracije Vaških straž, bivših politikov itd. Jugoslavija se je zadovoljila s plačilom skromnih 75 milij. USD, kot je bilo določeno že v pariški mirovni pogodbi leta 1947. Poleg množičnih pobojev in streljanja talcev prihajajo na dan neverjetno krute, nečloveške italjanske represalije in požigi neštetih slovenskih vasi. Ljudje so bili postavljeni v nevzdržen položaj. Na eni strani revolucija, ta je množično mučila, ubijala, požigala posamične domačije, gradove, kulturne domove, prisilno mobilizirala in po najnovejšem odkritju poskrbela, da je okupator preko 10 % mirnega prebivalstva, v večini nekomunistov, odvedel v taborišča.
2. Iz podrobnosti vseh akcij tako imenovane NOB, opisanih v knjigi, je razvidno, da te niso vsebovale vojaških akcij, ki bi ustrezale resnični NOB. To niso bile akcije, ki bi v okviru smiselnih, sprejemljivih izgub za gverilo in civilno prebivalstvo primerno oslabile vojaški potencial sovražnika. Tega enostavno ni bilo. Vse akcije so merile k temu, da se ustvari kaos, nered v civilni upravi, transportu, kar naj bi olajšalo prevzem oblasti po novi ljudski oblasti (piši KPS), ki se je formirala na svobodnem ozemlju.
3. Knjiga iz nerazumljivih razlogov ostro napada bivše politike in Cerkev. Bivše politike obtoži nedovoljene kolaboracije. Veljavnega, dokumentarnega dokaza za to knjiga ne vsebuje, če izvzamemo ponarejene izjave okupatorju v prvih mesecih okupacije. Pisec je v nasprotju s samim seboj glede kolaboracije, ker istočasno tako politike kot Cerkev obtožuje nacionalizma in iredente. Očividno ne moreš biti istočasno kolaboracionist izdajalec in nacionalist! Duhovniki naj bi bili vojaški poveljniki v Vaških stražah. Zadeva je absurdna, ker v Vaških stražah niti en duhovnik ni nosil puške, kaj šele da bi bil vojaški poveljnik. VS niso imele posebnih kuratov. Duhovno pomoč so nudili domači župniki. Vaške straže so nastale po iniciativi preprostih fantov in mož, ki so bili od KPS določeni za likvidacijo, pogosto z družinami vred. Cerkev te nujne, častne samoobrambe ni mogla obsoditi, nasprotno! Pisec je krivično obtožil Cerkev, posebno škofa Rožmana, pod vplivom in po želji naših bivših režimskih zgodovinarjev. Povezava verjetno teče preko Primorske, Trsta v Milano. Ta zveza je delovala še med vojno. V Milanu živi med drugim italijanski poslanec, visok komunistični funkcionar Cossuta (Košuta!). V knjigi pisec ne poda enega samega dokaza o nedovoljeni kolaboraciji naše Cerkve, politikov, ako izvzamemo očividno ponarejeni dokument, ki postavlja župnika Antona Hrena za nič manj kot poveljnika ali podoficirja VS v Bloški fari z izkaznico Vaške straže, št. 1!
Obširna knjiga, skoraj 400 strani, prinaša podrobnosti poteka okupacije od 6. aprila 1941 do septembra 1943. Podana so dogajanja, akcije obeh slovenskih vojskujočih se taborov, povezane z italijansko okupacijo. Opisana je točna celotna kronika nastanka, organizacije, oborožitve, poveljujočega kadra in končno vojaško-policijskih akcij Vaških straž – Milizia volontaria anticomunista (MVAC). Knjiga prinaša nekatere doslej manjkajoče bistvene dokaze o odgovornosti za največjo tragedijo našega naroda. Glavna odgovornost, njeni nosilci so po tem dosedaj manjkajočem viru odkriti. Podane in priznane so podrobnosti vseh akcij italijanske vojske, grozovitosti, zločini, množično streljanje partizanov, talcev, civilistov, odvoz 35.000 ljudi v taborišča smrti in nepotrebno, množično požiganje slovenskih vasi. Tajni arhivi, viri, zaprti za več kot 50 let, so v tej knjigi zbrani, v obdelavo zgodovinarjem v zadnji dokončni pretres in sodbo.
stran: 066
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Italijanska okupacija Slovenije
Propad Jugoslavije, vojaške akcije od 6. do 17. 4. 1941.
Na mejo je Italija postavila XI. korpus pod poveljstvom generala Maria Robottija z divizijami Isonzo, Re, Cacerata, s 4 specialnimi bataljoni in 3 bataljoni alpincev ter z nekaj artilerije s približno 70.000 ljudi. Za fronto okoli Gorice je stal pripravljen hitri korpus z divizijami Eugenio di Savoia, E. F. Testa di ferro in Principe A. D. d’Aosta, skupaj kakih 60.000 vojakov. Nasproti tem silam je stalo 125.000 jugoslovanskega moštva in še 19.000 planincev ter močna Rupnikova obrambna linija. Po izjavi generala Robottija je imel XI. korpus defenzivno vlogo.
Italijanske akcije
Prvi dan, 6. aprila, so italjanske patrole brez težav zasedle Peč, na tromeji, brez vsake jugoslovanske reakcije. Na tem sektorju sta že 8. aprila padla Kranjska gora in Podkoren. Jugoslovanski graničarji so motili z malim orožjem in se umaknili na linijo Radovljica – Žirovnica. Srednji sektor (Rakek – Postojna) je miroval vse do noči med 9. in 10. aprilom, ko so po težkem artilerijskem ognju Jugoslovani zasedli nekaj italijanskih položajev na italijanski strani, Sv. Barbaro, Grapo, Rezice. (Nepravilna označba kraja. Knjiga vsebuje ogromno napak v imenih krajev, oseb!) Na tem področju so Italijani imeli izgube: 12 mrtvih, 16 ranjenih in 13 pogrešanih. (3. str. 24, 3. odst. SME Ufficio storico.) Druga faza italijanskih operacij se je začela 10. aprila. Robotti poroča o dezerterstvu, rušenju, razstreljevanju municije na jugoslovanski strani. (To ustreza dejstvu, da je I. skupina armad iz Zagreba že v noči med 7. in 8. aprilom zaukazala umik iz Slovenije. Gen. L. Rupnik je bil načelnik skupnega štaba v tej enoti.) Iz zgornje Savske doline, sedaj že deloma skupaj z Nemci, so Italijani dospeli do Ježice. Druga kolona je prodrla do Ježice po Poljanski dolini in tretja preko Logatca do Vrhnike. Jugoslovanska fronta je v Sloveniji nehala obstajati. 10. aprila sta dve grupi italijanskih motociklistov bersaljerov ob 17.30 zasedli v Ljubljani vladno palačo, železniško postajo, tovorno postajo, mostove na Savi, radio in pošto. (Razsulo fronte je opisal gen. L. Rupnik. Brez njegove vednosti, proti njegovi volji je štab v Zagrebu odredil umik iz Slovenije. Njegov oster protest ni dosegel ničesar!)
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Italijanska okupacija Slovenije
12. aprila je general Romero, poveljnik div. Isonzo, prevzel poveljstvo trdnjave Ljubljane. Župan Adlešič in ban Natlačen sta mu predala ključe mesta.
Slovenski politiki so med invazijo ustanovili Slovenski narodni odbor brez komunistov. Motivacija naj bi bila ustanoviti neodvisno slovensko državo, protektorat vseh treh okupatorskih držav. Ban Natlačen naj bi to predlagal 6. aprila, v obdobju invazije. (Zgodovinsko netočno! Še pred invazijo je Dr. Kulovec, šef SLS, preko Slovakov stopil v stik z nemško ambasado, da bi izvedel za njihov namen glede Slovenije, a brez uspeha. V zadnjih dneh invazije je Natlačen odšel v Celje, da bi dosegel okupacijo Slovenije pod enim samim okupatorjem kot manjše zlo! Kasneje je Natlačen Italijanom svetoval isto, brez uspeha.)
Predhodnega formalnega sporazuma med Nemci, Italijani in Madžari glede zasedbe in razmejitve Slovenije ni bilo. Italijani so bili pred Nemci v gornji Savski dolini, vendar so to potem vzeli Nemci. Od 16.000 km2 (Dravska banovina) so Italijani dokončno zasedli 5593 km2 s 337.000 prebivalci (Notranjska, Dolenjska, Bela Krajina in Ljubljana), Nemci pa so vzeli Gorenjsko, jugoslovansko Koroško in Štajersko, to je 10.261 km2 s 798.000 prebivalci. Madžarska je zasedla in obdržala Prekmurje: 997 km2 s 102.000 prebivalci.
stran: 067
- aprila 1941 je Mussolini imenoval za kraljevega civilnega komisarja tajnika fašistične stranke v Trstu, Emilia Graziolija (1899–1969).
maja 1941 je bila ustanovljena s kraljevskim dekretom 291 avtonomna provinca Ljubljana, vključena (annessa) v kraljevino Italijo. (Ta akt, ki je bil ratificiran v italijanskem parlamentu šele aprila 1943, je mednarodno neveljaven. Aneksija je možna po končani vojni na mirovni konferenci.) 4. maja 1941 je 40 vplivnih javnih delavcev, z banom Natlačenom na čelu, in 105 županov podpisalo vdanostno izjavo in jo predalo Grazioliju s prošnjo, naj jo pošlje v Rim. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je poslal svojo izjavo direktno Mussoliniju. V izjavah je govora o največji vdanosti italij. kralju, o veselju in ponosu biti del velikega kraljestva Italije. (Izjave so bile vljudnostne, protokolarne, priznavale so dejstvo okupacije, z zadovoljstvom, da ni bilo prevelikega prelivanja krvi, materialne škode, za priznanje kulturne avtonomije. Nikakor v izjavah ni bilo izjave zvestobe in še najmanj sprejem in veselje nad aneksijo. Tu je pisec nasedel slovenskim levičarskim informacijam in virom, katere, tako priznava, je izključno uporabil. Celo F. Saje, veliki zagovornik revolucije, piše v knjigi, da je te izjave E. Grazioli za Mussolinija in za časopisje priredil po svoje.)
PNF, fašistična stranka, za 15. dec. 1942 poroča (str. 44, 2. odst.), da je bilo v GIL, vzporedni fašistični organizaciji, včlanjenih 5000 rojakov iz Ljubljanske province, od tega iz Ljubljane same 1500 oseb. (Zgodovinska potvorba, povsem izmišljeno. V deželi je bilo kakih 5 uradov PNF, kot člani so figurirali italijanski državljani, nekaj Primorcev. Med avtohtonimi prebivalci dežele verjetno ni bilo niti 10 pravih članov stranke. Med drugim je za članstvo v PNF bil pogoj italijansko državljanstvo!)
Kolaboracija
Italijanska administracija je prevzela in obdržala v službah 2344 uradnikov na komisariatu, carini, pravosodju, gledališču, pošti itd. K gornjemu moramo prišteti še finančne straže, policiste in orožnike, nekaj manj kot 1000 oseb. Ti zadnji so bili uniformirani in so bili deloma oboroženi od okupatorja. (Pisec ponavlja nesmiselno negativni odnos do vsake kolaboracije. Ne razlikuje, kot je poznano v mednarodni praksi in haški konvenciji, med dovoljeno, nujno in častno kolaboracijo in nedovoljeno, izdajalsko. Pisec v eni sapi piše o Natlačenu, Rožmanu kot najzvestejših kolaborantih, istočasno pa kot o narodnjakih, ki si prizadevajo za svobodno Slovenijo. O kolaboraciji, katero še posebej očita cerkvenim ljudem, piše na široko, vendar ne da bi to kolaboracijo opisal in dokazal.) Važen sloj kolaborantov je sestavljalo še nekaj sto železničarjev, ki so bili množično organizirani v levem taboru! Italijani so v okviru kolaboracije priskrbeli velike količine moke in mesa. Brez tega bi narod stradal!
Bela garda (str. 65, 2. odst.) je bila močno zasidrana v slovenski zgodovini in kulturi (stran 65, 2. odst.). Integralni katolicizem je spodbudil mnoge duhovnike h kolaboraciji (tudi z orožjem). Ljubljanska Cerkev je podprla belogardizem intenzivno in globalno.
General Leon Rupnik naj bi sodeloval z maršalom Kvaternikom pri organizaciji hrvaške vojske (str. 79, 2. odst.) (Do 17. aprila 41 ko je bil Rupnik v Zagrebu, ni niti videl Kvaternika. Ko so Paveliču omenili prisotnost Rupnika v Zagrebu, je svetoval, naj se pobere iz Hrvaške.) Po piscu naj bi bil Rupnik prepričan katolik, naklonjen SLS in naklonjen kolaboraciji z Italijani. (Rupnik je bil katoličan, ni pa bil “velik” katolik, ravno tako ni bil naklonjen SLS, za slovensko politiko se do 1941 ni zanimal. Legitimno kolaboracijo, mesto župana, je prevzel dne 9. 6. 1942, iz častnega in nujnega razloga, da bi pod okupacijo olajšal življenje ljudi. Tako je predvideno v haški konvenciji in tako se je prakticiralo v vsej zasedeni Evropi!)
Nastanek Vaških straž. Pisec omenja naslednje poskuse: dr. Lambert Ehrlich je predal tozadevno spomenico apr. 1942. M. Robotti je načrt smatral za preveč samo slovenski in ni reagiral. General Rupnik je o domači oboroženi sili govoril z Robottijem aprila 42, junija mu je predal podrobni program take organizacije. Ponovno je Robotti to odklonil z motivacijo, da bi to zmanjšalo prestiž italijanski vojski. Glavni razlog, tako pisec, pa je verjetno bil v nezaupanju, ki ga je Robotti, tako kot drugi funkcionarji, imel do Slovencev nacionalistov, nekomunistov.
V nekaterih krajih (str. 84, 3. odst.), kjer je bil rdeči teror posebno mučen in močan, so ljudje v obupu vzeli obrambo v lastne roke. Tako poročajo o kraju Hrib zahodno od Kočevja, tam so kmetje uspešno odbili vdor partizanov v vas 19. maja 1942. Naslednji primer je Šentjošt, kjer je Franc Kampar (pravilno Kompare o. p.) ustanovil domačo obrambo, in v prvih dneh avgusta se je organiziral v Smolenji vasi, vzhodno od Novega mesta “Bataljon na smrt obsojenih – Legija smrti” … (Gornje dokazuje pristno vstajo, upor naroda, brez vsake intervencije Cerkve in bivših politikov. Kot na Hrvaškem že prej, so sedaj v Ljubljanski provinci te prostovoljce enostavno vključili v italijanske enote!) Sredi avgusta 42 je bilo že 800 dobrovoljcev. (VS niso prisegle okupatorju. Dezerterjev je bilo malo, orožje ni izginjalo. Tega so se Italjani bali!) Pogosto so župnije delovale kot operativni centri, z duhovniki, ki organizirajo in osebno vodijo te formacije … Posrednik pri italijanski oblasti je mogel biti škof Rožman, prej kot Natlačen in Rupnik. (Ta informacija je netočna. Duhovniki niso bili organizatorji, še najmanj so vojaško vodili. Rožman je samo zaznal položaj brez osebne, cerkvene angažiranosti. Očividno hoče pisec (levičar?) na tem področju ustreči našim levičarjem, ki so mu priskrbeli in prevajali naše arhive! Namen krivično očrniti Cerkev je jasen. Argumenti so slabi, dejansko so vsi duhovniki v VS in pri domobrancih bili kurati. Kot dokaz nasprotnega je v knjigi na str. 301 faksimile, prijavnica v Vaške straže kot komandanta, podoficirja župnika Antona Hrena, Velike Bloke. Gre za falzifikat. KPS ga je pripravila, da bi opravičila eksekucije. Vplivnega župnika Hrena je NOB likvidiral 14. sept. 1943!) Pisec nadaljuje »duhovniki niso bili skoraj nikdar angažirani kot kurati, temveč kot podoficirji ali komandanti v oddelkih«.
stran: 068
Zaradi različnih razlogov, deloma zaradi problemov z orožjem, predvsem s hrano in opremo (str. 95, odst. 4), naj bo število članov Vaških straž omejeno na 4000 oseb. Kljub temu je število Vaških straž 20. feb. 1943 naraslo na 5.153 oseb. Orožje vseh teh vaških stražarjev pa je bilo 117 strojnic, 100 pušk avtomatov, 5.423 pušk (francoskih na 5 strelov) in 61 pištol. Na pohodu je Vaška straža dobila po 30 strelov in po tri ročne granate na vojaka. V knjigi so naštete vse postojanke z imeni poveljnikov. Tik pred koncem ital. okupacije, dne 15. VII. 1943, je bilo stanje VS 6.131 vojakov in še vedno slaba oborožitev: 6.337 pušk, 18 strojnic, 108 pušk avtomatov in 122 pištol. Obveščevalna služba XI. korpusa ceni v juniju 1943 število slovenskih partizanov na 1800, precej pa je bilo partizanov z juga.
Vloga Vaških straž je bila omejena kot pomoč italij. vojski, delovali so kot del posadke v postojankah, kot patrole in pomoč v akcijah, včasih z vlogo orožnikov na deželi. V nobenem primeru niso stražarji imeli pravice aretacije, kaj šele eksekucije. Samostojnega odločanja ali celo akcij Vaške straže niso mogle in smele izvrševati. V Ljubljani so Vaške straže imele centralno pisarno, odbor Vaških straž U7, vodja polkovnik Ernest Peterlin (Ob strani so delovali Dr. Šmajd, inž. Avsenek, dr. M. Zajc, inž. Sodja, R. Smersu operativni komandant Vaških straž.) Vsak oddelek Vaških straž je imel za zvezo italij. oficirja ali podoficirja. Zunaj postojank so Italijani ustanovili dva bataljona Vaških straž. Ti so delovali zunaj posadk, skupaj z italijansko vojsko. (V teh sta uspešno delovala kapitana Vuk Rupnik (sin gen. Rupnika) in njegov svak Dejan Suvajdžič. Oba sta se izkazala ob propadu Italije, Vuk Rupnik je rešil posadke VS, koncentrirane v Novem mestu, Dejan Suvajdžič je 9. sept. že zbiral razbite VS v Ljubljani, v nekaj dneh je nabral 1000 vojakov. Dejansko je obstajal še tretji bataljon pod vodstvom kap. Cerkvenika.)
Vpis v Vaške straže je bil prostovoljen. Prišlo je do nekih pritiskov (str. 111⁄2) s strani posamičnih posadk Vaških straž. Gen. Mario Robotti je ostro reagiral in izdal strogo navodilo: »Vsaka prisila je pri vpisu v VS najstrožje prepovedana.« (Obtožba duhovnikov, da so vlagali prošnje za izpust iz taborišč z obljubo, da bodo izpuščeni vstopili v VS, je krivična. Nekaj takih prošenj, ki iz praktičnih razlogov ne pokrivajo vseh vaščanov, je v italij. arhivih. O kakem jamstvu, obljubi za vstop v VS ni sledu. Še posebno to velja za škofa Rožmana. Njegova najtežja intervencija je bila za zaprtega tajnika KPS F. Tomšiča. Častitim sestram na Rabu je poslal veliko vsoto Lir 600.000 z navodilom, da je to podpora za vse taboriščnike!)
stran: 069
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Italijanska okupacija Slovenije
Četniki v ljubljanski pokrajini
(str. 113⁄32).
Italijanska obveščevalna je imela zelo točne informacije. Med četniki in Italijani ni bilo formalnega sodelovanja. Vojaška oblast v četnikih ni videla takojšnje nevarnosti, zato jih je tolerirala. Prišlo je do manjših prask, večjih spopadov ni bilo. Število četnikov je doseglo 600 oseb. Po odskoku Jaka Avšiča h komunistom je ostal poveljnik major Karel Novak. Pod psevdonimom Mirko Vidmar (str. 129, 3. odst.) je nekaj časa vodil Vaško stražo v Rovtah. Italijani so odkrili, da je v tej funkciji priskrbel veliko orožja četnikom. Odkrili so tudi njegovo identiteto, pred aretacijo se je Novak umaknil v ilegalo.
Italijani so odkrili (str. 130, odst. 3), da je lepo število oficirjev in komandantov Vaških straž, posebno okoli Novega mesta, infiltriranih četnikov. Zbirajo orožje, propagirajo proti zasedbi itd. Zavedajoč se skorajšnjega italijanskega poraza so Vaške straže računale na povezavo s četniki Karla Novaka. Upali so, da se bodo rešili partizanskih in nemških represalij in maščevanja. (Za VS, kasneje domobrance, za bivše politike si velja zapomniti, da so vedno bili z eno nogo v Londonu. Okupatorji so to dvojno vlogo, deloma po zaslugi KPS – OF, kmalu spregledali. V tem je razlog omejitve v akcijah in orožju VS. Red ni bil napravljen, žrtev je bilo zato veliko več! Iz istega razloga Nemci niso rešili obleganega Turjaka.)
Politični in vojaški razvoj italijanske okupacije v ljubljanski pokrajini
Partizanska aktivnost je bila skromna. Nekaj sabotaž na nepomembni dolenjski, kočevski progi, na telegrafskih drogovih, napadi na posamezne vojake ali skupine. VOS (varnostne partizanske enote) se je koncentrirala na teror proti kolaborantom. Po odhodu divizije Ravenna je XI. korpus razpolagal z divizijama Granatieri di Sardegna, Isonzo in 9 specialnimi bataljoni, s topništvom in finančnimi stražami. Približno 50.000 vojakov, po italijanskih virih premalo. (Nemci na Gorenjskem in Štajerskem, z vsaj dvakrat več ozemlja in ljudi, niso tam nikdar imeli več kot 10.000 vojakov, v glavnem policijo in orožnike. Nikdar ni bila tam stacionirana ena sama divizija.)
Jeseni 1941 se je spor med civilno oblastjo E. Graziolija in italijansko zasedbeno vojsko končal v korist vojske. Ta je prevzela v zadevah reda, pomirjanja, varnosti absolutno, suvereno oblast nad pokrajino.
Na izzivalne, vojaško nepomembne napade partizanov, običajno iz zasede, na posamične teroristične akte, sabotažo proge, rušenje telegrafskih drogov, požig gradov, cerkva, kulturnih domov itd. (KPS je uvedla klasično borbo za prodor revolucije. Analiza vseh akcij ne pokaže NOB, to bi bile akcije, ki vojaško, brez nesorazmernih izgub in sovražnikovih represalij prizadenejo okupatorja. KPS je hotela pripraviti kaos, uničenje civilnega reda, da bi bil prevzem oblasti varen in zajamčen. V tej nameri so šli tako daleč, da so z izzivalnimi akcijami dosegli dvoje: del moških so zvabili v gozdove, drugi del pa izpostavili pobojem ali taboriščem.) je poveljnik XI. korpusa gen. Mario Robotti (str. 145 odst. 1) zapovedal reagirati »Takoj, surovo, odločno. Ako bo potrebno, naj se poruši vsa vas. V ta namen mora biti vedno pripravljena ekipa z metalci ognja, s tremi kamioni«.
Novembra so Nemci začeli s preseljevanjem Kočevarjev. Od dobrih 12.000 ljudi jih je odšlo 11.500. V okolico Brežic so jih preselili do konca febr. 1942. Uporabili so vlake in kamione, ital. vojska je vse konvoje stražila, večjih ovir, incidentov ni bilo (str. 146⁄47).
Feb. 42 je Komisariat odredil policijsko uro že ob 18.00. Hoteli so preprečiti po OF napovedano manifestacijo: ljudje naj bi ob določeni uri izpraznili lokale in ulice. 7. feb. so Italijani ustrelili dva talca.
Dne 23. feb. 1942 je bila Ljubljana zaprta z žično ograjo in bloki. 5 dni kasneje so v raciji Italijani nabrali 3.246 ljudi. Od teh je bilo 200 aretiranih. Med temi so bili Tone Tomšič, funkcionar KPS, njegova žena, Pepca Kardelj in Lovrenc Kuhar Voranc.
1. marca 1942 izda gen. Roatta odločbo »Ne zob za zob, nego glavo za zob … Vas, kjer je dokazana večinska pomoč OF, se uniči … « (str. 177, 2 odst.). Kolikor je dokazana pomoč upornikom in OF večine prebivalcev kake vasi, mora ta biti uničena. Vojska je postala naravnost divja, požgali in uničili so 7 slovenskih vasi, za katere je celo E. Grazioli trdil, da niso bile na strani revolucije! Knjiga opiše žalostno stanje v taboriščih, posebno na Rabu, kjer ljudje strašno gladujejo, pod šotori, brez minimalnih sanitarnih naprav! (275⁄3)
stran: 070
Maj 1942 (str. 199, 2 odst.). Oddelek divizije Granatieri di Sardegna je bil blizu Ljubljane napaden iz zasede: 27 mrtvih, med njimi polkovnik Latini, 81 ranjencev. Posledica: represalije. Med 11. in 29. majem je padlo 40 talcev, političnih zapornikov.
Junija 1942 je bil ustreljen Aleš Stanovnik, visok funkcionar OF, skupaj s 5 tovariši (Izdan okupatorju s strani OF, ki je edina vedela za njegov ilegalni naslov. To je A. S. pred ustrelitvijo sam povedal. Ovaduštvo je bilo rutinsko orožje KPS. Dva največja primera: izdaja 600 oficirjev in podoficirjev Italijanom in dezinformacija o pripravljajočem se vojaškem uporu v sami Ljubljani. Italijani so reagirali z racijami in odvlekli v taborišča blizu 35.000 Slovencev!).
Nov. napadena posadka divizije Isonzo in VS na Radovici in Suhor. Napadalci so bili večinoma hrvaški partizani. Posadke pobite, le redki zbežijo.
Knjiga omenja partizansko legendo Jelenov žleb, kjer partizani pokažejo veliko junaštva in spretnosti. Italijani imajo veliko mrtvih. (Partizani so bili napadeni na umiku! Glede izgub so partizanski viri nezanesljivi. Njihov poveljnik gen. D. Kveder piše (Slov. zbornik 1945 str. 469): Med 30. jan. in 9. feb. 1943 so imeli Italijani na sektorju Plešivice in Novi Log 400 mrtvih, in na str. 465: Na sektorju Muljava – Krka so Italijani imeli med 300 do 400 mrtvih. Zgodovinar Jože Dežman, Delo 8. 8. 98 nakaže za okupatorske izgube med vojno še vedno 8000 oseb, kar je še vedno 90% previsoko! Napor ustvariti “epohalni” NOB se nadaljuje! Gen. štab ital. vojske podaja celotno izgubo, to je 100% točno, na 304 mrtvih vojakov za celotno obdobje v Sloveniji to je od 6. aprila 1941 do 8. sept. 1943!)
Stanje na deželi je nevzdržno. Prebivalstvo je med dvema ognjema: na eni strani je revolucija, ki mori vse potencialne nasprotnike, na drugi strani ital. vojska, ki v represalijah, v občasnih čiščenjih požiga, mori, vlači v internacijo. Pojavi se množični fenomen, da ljudje prosijo italijanske oblasti, da jih zaščitijo s tem, da jih odpeljejo na varne kraje (str. 211, odst. 2).
Junija 1942 Italijani umaknejo cel kup posadk iz premnogih krajev Ljubljanske pokrajine. Nastanejo “svobodna ozemlja”. KPS ima na tem teritoriju proste roke, da dokončno počisti z nasprotniki, Italijani imajo proste roke za bližnja čiščenja.
Julij 1942: Mussolini ima sestanek s Cavallerom, Ambrosiem, Roatto, najvišjimi predstavniki vojske v Gorici: »V Sloveniji smo bili naivni. To ljudstvo nas ne mara! Na partizanski teror moramo odgovoriti z železom in ognjem. Ne bi nasprotoval množični preselitvi prebivalstva! (str. 225⁄6)« (Isto grožnjo je izrekel Hitler sept. 1943 gen. Horstenauu. Tajnik ital. fašistične stranke Vidussoni je bil še hujši, predlagal je streljanje celotnega prebivalstva!)
22. sept. 1942 (str. 235): Kakih 1000 slov. in hrvaških partizanov, na umiku pred ustaši z Gorjancev, odbije napade raznih oddelkov Isonzo. Italijani imajo 60 mrtvih!
Odkritje mnogih Slovencev železničarjev, ki so v vagonih preskrbovali partizane z živežem, municijo in zdravili. Grazioli zahteva zamenjavo slov. železničarjev z italijanskim osebjem! (str. 236, 2 odst.).
15. junija 1943 (str. 260, odst. 2) zapusti Grazioli Ljubljano, imenovan je za prefekta v Catanii. Novi visoki komisar je Giuseppe Lombrassa (1906–1966) (Grazioli se še enkrat pojavi v naši zgodovini. Ko je Hitler rešil Mussolinija, je Grazioli zahteval vrnitev v Ljubljansko provinco. Dejansko je bil Grazioli zopet na poti v Ljubljano. Nemci so ga ustavili v Trstu. Blizu 5000 Italijanov, policistov, karabinjerjev, ki so po 8. sept. ostali v Ljubljani, so Nemci na Rupnikovo prošnjo oktobra pospravili v Italijo.)
Sept. 1943 zvečer (str. 278, odst. 5) prejme Gen. Mario Robotti od glavnega štaba povelje, da morajo njegove sile biti pripravljene likvidirati 71. nemško divizijo in se koncentrirati okoli Trbiža (Tarvisio). Namen je preprečiti prodor Nemcev v Italijo. Gen. Robotti prihodnje dni zapusti Ljubljano. Njegovo mesto prevzame gen. Armando Lubrano. Zvečer 8. sept. ga obiščeta dva nemška oficirja, zahtevata predajo. Ta prosi za čas, oficirja mu povesta, da bosta drugo jutro s silo zasedla poveljstvo XI. korpusa. Drugo jutro ob 4. zjutraj oddelki 71. divizije obkolijo Ljubljano, zasedejo poveljstvo XI. korpusa in divizije Isonzo.
Isto usodo so doživele italijanske posadke na progi Ljubljana–Trst. Številni oddelki zbežijo v Trst. Posadka v Črnomlju se je 10. sept. pogodila s partizani za neoviran umik proti Italiji.
stran: 071
Gen. Cerutti je koncentriral v Novem mestu in Trebnjem (str. 184, odst. 4) 12.000 vojakov. 9. sept. so se začeli pogajati s partizani (Major Jones med njimi!). Po začetnem oklevanju je predal partizanom del orožja, istočasno je razorožil Vaške straže v okviru divizije Isonzo. (Informacija ne bo točna. Vaške straže s tega področja so korakale oborožene v koloni skupaj z Italijani. Poveljnik Vuk Rupnik je blizu Straže posumil o možni predaji partizanom, zato je svojim ukazal odstop iz kolone in umik proti vzhodu, proti nemški meji.) S tem je dobil pravico varnega odhoda proti Italiji. Blizu Starega Loga je kolona morala predati še tretjino osebnega orožja. 11. sept. je bil enak postopek uporabljen v Kočevju. Večina Italijanov se je odmaknila na italijansko ozemlje. Izjema je bil sam gen. Cerutti, ki je ostal kot navaden vojak pri partizanih vse do 28. sept. 1943!
Epilog
Okupacija Italijanov je bila s tem končana. Slovenski spomini so grenki. Italijani, ki so upali, da bo Ljubljana postala italijanska zemlja, so napravili ogromno škodo na premoženju in na življenju. Z nespretnimi prijemi, nesposobno vojsko, so ustvarili, posebno ob koncu, tako ugodno stanje za KPS, za revolucijo, da je ta vstopila v novo obdobje z njihovim orožjem močna in odločna. (Partizani so v dneh 8., 9., 10. sept. zajeli vso italijansko okupatorsko vojsko v Sloveniji. Izjema je bila ljubljanska posadka. Med temi zajetimi Italijani je bilo lepo število oficirjev, ki so izvršili veliko zločinov v zasedeni ljubljanski pokrajini. Bili so poznani. Začuda ni bil prijet niti eden, vsi so se lahko svobodno umaknili proti Italiji. Narod je upravičeno mogel pričakovati neko zadoščenje za silno trpljenje. KPS, ki je dosledno gledala na vse z vidika revolucije, je odločila drugače!) Nepopustljiva in maščevalna do slovenske demokratske strani. Sledil je genocid na Turjaku. Nujna posledica je bila samoobramba naroda z novo vojaško-policijsko formacijo domobrancev.