Avtor: Vinko Levstik
stran: 071
Spopad na Hudem Koncu pri Svetem Gregorju
Leta 1968 je v Beogradu izšla knjiga o Levstikovi brigadi, ki jo je pod naslovom Naprej napisal njen nekdanji politkomisar Janez Perovšek - Pelko. Na straneh od 91 do 96 je opisan spopad med prvim bataljonom Levstikove brigade in domobranskim vodom iz Velikih Lašč v noči na 17. april 1944 na Hudem Koncu pri Svetem Gregorju. Ker sem se kot domobranec z Levstikovo večkrat spopadel, sem knjigo z zanimanjem prebral. Zgrožen sem ugotovil, kakšne laži je moral brati slovenski narod in to od ljudi, ki so se med vojno skrili pod lepo zveneče besede NOB – narodnoosvobodilni boj. V resnici pa so bili uničevalci slovenskega naroda.
Bližal se je 17. april 1944 oziroma bela nedelja, čas žegnanja pri Sv. Gregorju v Slemenih. Gregorska dekleta so bila v večini protikomunistično usmerjena, saj so imela pri domobrancih, že prej pa pri vaških stražah, svoje brate ali očete. Domobrance v Velikih Laščah so povabila, da pridemo na žegnanje, kar smo jim z veseljem obljubili. Toda zvečer pred žegnanjem smo dobili sporočilo, naj ne hodimo na žegnanje, saj bo tja prišla Levstikova brigada s štirimi bataljoni in štabom brigade. Novico smo sprejeli z grenkim priokusom in sam se z njo nikakor nisem mogel sprijazniti. Žegnanjski štruklji so preveč dišali.
Nadporočniku Stanetu Budi, vodniku prvega voda in namestniku komandirja 114. čete sem predlagal, da bi Levstikovo napadli. Takrat sem bil desetar prve desetine in Budov namestnik. Ker sem dobro poznal teren, sem mu naredil načrt za napad. Moj predlog je bil, da gre v akcijo samo njegov vod, to je okoli 40 vojakov. Svetoval sem, da bi iz Velikih Lašč neopazno krenili proti Ortneku, kjer bi se razdelili v dve skupini. Prva z nadporočnikom Budo in menoj bi krenila proti staremu ortneškemu gradu in naprej proti bližnji vasi Hudi Konec, ki je tudi moja rojstna vas. Drugo je vodil Anton Oblak skozi dolinico Domalnico in bi se vzpela v smeri vasi Graben, ki je Oblakova rojstna vas. Tako smo tudi naredili.
Naša skupina, okoli 20 vojakov, se je v temnih zgodnjih jutranjih urah vzpela mimo starega ortneškega gradu pred marof, kjer je stal velik skedenj graščaka Oskarja Kozlerja. Poveljnika sem opozoril, da se ustavimo, saj sem domneval, da bi lahko bila tam zaseda. Ker sem imel takrat še puško mavzerico, sem nadporočnika Budo prosil, če mi lahko posodi njegovo brzostrelko. To je tudi storil in to opisal v reviji Tabor, ki izhaja v Argentini (Buda je tam pred enim letom umrl.)
stran: 072
Previdno in tiho sem sam krenil naprej. Kmalu nato sem v temi pred seboj opazil sumljive znake. Izgledalo je, kot da bi pred menoj ležala nažagana klaftrska drva. Čeprav si nisem mogel misliti, da bi vsa zaseda spala, sem to ugotovil kmalu potem, ko sem se ji še malo približal. Zasedo sem hotel ujeti brez streljanja, da ne bi tako opozoril na nevarnost Levstikove brigade v le pol kilometra oddaljenem Hudem Koncu. Na razdalji kakšnih deset metrov sem jih pozval, naj se predajo. Zavedal sem se, da imam slabih sto metrov za seboj svojo skupino, ki bi mi lahko takoj priskočila na pomoč. Prvi se je zbudil mitraljezec, ki je sedel naslonjen na skedenj. Takoj nato so tudi ostali poskakali na noge in začeli bežati. Mitraljezec se je odločil, da bo streljal, vendar sem ga prehitel z rafalom. Takoj se mi je pridružila moja skupina, potem ko so slišali, kako sem pred seboj speče partizane pozval, da se predajo. Zasedo smo tako onesposobili in pohiteli proti Hudemu Koncu. Poveljniku sem hotel vrniti brzostrelko, vendar mi je odvrnil, naj jo zadržim, saj vidi, da jo dobro uporabljam.
Ko sem pritekel do “tasrednjega” kozolca je neki partizan tam proti meni vrgel ročno italijansko bombo. V “tasrednjem” hlevu sem ujel 12 spečih partizanov in jih nato izročil v varstvo ostalih soborcev. Več partizanov, ki so bežali s čevlji v rokah, je padlo. Mnogim je uspelo pobegniti. Razen tiste omenjene odvržene bombe, ni bilo na partizanski strani prav nobenega odpora.
Na mestu, kjer se je nahajal štab bataljona, sem dobil celo zastavo Levstikove brigade. Bežeči poveljnik bataljona nam je zapustil celo svojega konja, radio postajo in veliko drugega materiala. Telefon je celo začel vztrajno zvoniti, dvignil sem slušalko in zaslišal, kako je nekdo na drugi strani kričal, kaj se dogaja in zakaj jih ne kličejo. Ko sem mu povedal, kdo je na telefonu in da je prvi bataljon Levstikove brigade uničen, je v tem presenečenju celo pozabil odložiti slušalko. Slišal sem, kako je rekel: »Joco, hitro mi osedlaj konja!«
Na hitro sem se oglasil tudi v domači hiši in pozdravil očeta in mater. Oče mi je zašepetal, da je skril pet primorskih partizanov in odgovoril sem mu, da je storil prav in da mu jih pustim. Po vojni so se celo prišli zahvalit očetu, bili so iz Boljunca pri Trstu.
Napad na Levstikovo je trajal le pet do deset minut. Z desetino sem iz Hudega Konca priskočil na pomoč Antonu Oblaku na bližnji Graben.
Vojaški plen je bil res velik: jahalni konj, radio oddajna postaja, mnogo streliva, orožja in druge vojaške opreme, ki so jo v brezglavem begu pustili za seboj. Tam sem končno prišel tudi jaz do zaželene brzostrelke.
V Velike Lašče smo pripeljali 28 ujetnikov. V mladostni razposajenosti, ki jo je spodbudil vojaški uspeh, sem na čelu kolone z ujetniki jahal konja poveljnika bataljona Levstikove brigade, v roki pa držal zastavo brigade z rdečo zvezdo. To je bil eden izmed mojih uspešnih vojaških podvigov.
V času komunističnega režima so v spomin na ta dogodek Levstikovi brigadi sredi Sv. Gregorja postavili spomenik z vklesano in pobarvano rdečo zvezdo.
Naj na koncu navedem vsaj pet laži, ki jih je v svoji knjigi Naprej napisal Janez Perovšek - Pelko.
1. Na Graben je prispela le majhna skupina dvajsetih domobrancev, ki jih je vodil domačin kaplar Anton Oblak Ilijev; danes živi v ZDA.
2. Zapisal je, da so bili ubiti trije domobranci, kar seveda ni res, saj ni bil nobeden niti ranjen, kaj šele da bi padel.
3. Nobenega protinapada ni bilo, ki bi nas prisilil k umiku. Položaj spopada smo mirno zapustili z obilnim plenom. Sicer pa se da to razbrati tudi iz nasprotujočih si Perovškovih formulacij.
4. Perovšek je zapisal, da je Eva Medle izjavila, da smo ji, potem ko je bežala pred nami, klicali »Punčka, počakaj«, kar je seveda izmišljotina. Kot je izmišljotina, da so bili z nami Nemci, ki za našo akcijo sploh niso vedeli.
Prav tako nismo zabodli nobenega stražarja, kot tudi štirih borcev ne.
V tistem času je bil duhovnik pri Sv. Gregorju Donat Jug, ki je tja prišel kot izgnanec z Gorenjske. Jug je pisal dnevnik, ki se je ohranil in iz katerega lahko danes razberemo mnoge dogodke in podrobnosti, ki bi drugače šli v pozabo. Poglejmo, kaj je o napadu velikolaških domobrancev na Levstikovo brigado napisal Donat Jug. Dogodku je dal naslov Krvava bela nedelja.
»Sv. Gregor dne 17. aprila 1944. Na včerajšnjo Belo nedeljo so se tu odigravale hude stvari. Zjutraj ob pol tretji uri t. j. že pred zoro (v resnici okoli pol šeste ure, op. V. L.) so pričele prav v bližini regljati strojnice. Krogle so piskale sem od Grabna in od Hudega Konca tako na gosto, kot bi toča padala. Tedaj so v nasprotno smer pričele streljati še strojnice gregorskih komunistov. Takoj smo uganili, da je prišlo do spopada med komunisti na Grabnu in domobranci. Bilo je tako hudo in nevarno, da ni nihče upal iz hiš, ker so krogle iz strojnic razbijale opeko po strehah in se zatikale v cerkvene stene. Borbeni partizani so se vkopali v zasedo na Močevem hribu, drugi so pa zbežali v hosto, ki je blizu pod hribom. Gregorci so čakali v pritličju hiš, da se je pomirilo. Šele okrog 8. ure je vse prenehalo. Jutranje nedeljske službe Božje tisto nedeljo ni bilo, ker ni bilo blizu nobenega človeka.
stran: 073
Ob 9. uri je vabilo za službo Božjo ob 10. uri. Tedaj se je položaj razjasnil. Domačini so pripeljali s Hudega Konca dva mrtveca. Povedali so, da so ponoči laški Nemci in domobranci partizane presenetili in jih 28 zajeli, nekaj pa pobili. Tistim, ki so bili nastanjeni v tisti vasi, so pobrali tudi vse imetje. Tedaj so šli streljat in podit še druge skupine tudi na Graben. Na Sv . Gregor tisti dan niso nameravali prodirati, ker bi imeli preveč žrtev. Zato so se umaknili v Lašče.
Opoldne je bilo že vse pomirjeno. Partizani so spet prilezli iz skrivališč ter so bili dobre volje, da jim domobranci niso upali do živega. Toda ob 4. uri popoldne so se v Laščah začeli oglašati topovi in na Sv. Gregor metati šrapnele in granate. En šrapnel je takoj zadel Jernejevo hišo (last terenca Franceta Perovška, op. V. L.) in razdejal del strehe; pri tem je bil težko ranjen v golšo en partizan. Takoj so ga odpeljali, a ne vem kam. Ob 7. uri zvečer so ponovno začeli sem na Sv. Gregor metati šrapnele, ki so padali okrog požgane šole in župnišča. To pot so se ponovno v g. svetnikovi sobi razletele vse šipe v oknih, ter sta v sobo priletela dva drobca od šrapnela in se zarila v steno in strop, medtem ko je bil g. svetnik v sobi. Velika sreča je, da ga ni bilo kaj prizadelo. Okrog 8. ure se je spet vse pomirilo. Toda ob pol enajsti uri zvečer so pričeli ponovno na gosto padati šrapneli in je tako pokalo kot ob hudi uri. Spet smo morali vstati in iti vedrit v kleti. Končno so komunisti le sprevideli, da gre zares. Začeli so se pripravljati za odhod. Toda okrog Grabna so še od zjutraj imeli še sedem mrličev. Ponoči so te mrliče zvozili na gregorsko pokopališče in še pred zoro vseh devet (dva so bili že dopoldne pripeljali) zagrebli v eno jamo. Tako je teh devet žrtev zopet, kot mnogo prejšnjih, obsojeno na pozabo, ker niso pustili o njih nobenih seznamov.« Tako torej Donat Jug.