Avtor: Marko Kremžar

stran: 094

stran: 095

Šestinpetdeset let potem, ko so komunisti s poboji civilnega prebivalstva v Sloveniji pričeli svojo revolucijo, dvainpetdeset let po množičnem poboju domobrancev in drugih neoboroženih nasprotnikov komunizma po vojni, po šestih letih samostojne slovenske države in po nekajkratnih demokratičnih volitvah, smo Slovenci komaj kak korak bližji razčiščenju naše polpretekle zgodovine, kot smo bili ob razpadu Jugoslavije.
Državna samostojnost in svobodne volitve, ki še ne pomenijo popolne demokracije, a upravičujejo upanje nanjo, so nas navdajale z optimizmom. Pričakovali smo, da bo slovenski narod s političnimi verigami navdušeno zavrgel tudi mentalne. Pa so nekateri rojaki očividno neradi odložili politične verige, umskih pa se še vedno z vso silo oklepajo. Eni morda zato, ker so jih pomagali kovati sami, drugi, ker so se navadili nanje. In tako val svobodnega zraka ni vdrl v slovenski prostor kot vihar, temveč je popihal le bolj kot pomladna sapica, ki ni imela dovolj moči, da bi odnesla debele plasti laži, ki se je dolga leta nabirala kot prah na slovenski družbi.
Rojaki, ki se jim toži po nekdanji zatohlosti, jo hočejo ohranjati kolikor mogoče dolgo tudi v novi slovenski demokraciji. Strašili so svobode nevajene sodržavljane pred svežim zrakom, češ da lahko prinese s seboj nevarno »polarizacijo«. Polarizacija naj bi bila primerna, ko so komunisti revolucijo pričeli, izvajali in v njenem imenu vladali, zdaj pa da ni več tako. Že misel nanjo bi lahko zanesla narod nazaj v nasilne čase revolucije, to pa so prav tedaj pričeli njeni nekdanji očetje tajiti. Vedno bolj vneto jo skrivajo za narodno pobarvano kuliso NOB. Če bi namreč priznali, da so zanetili med sovražno okupacijo komunistično revolucijo, bi se morali odpovedati izmišljotini o izdajalcih. Zato naj gre revolucija v pozabo. Človek pa se vendarle vpraša, na kaj potemtakem spominjajo bronasti, kamniti in knjižni spomeniki »revoluciji«, ki jih je polna vsa dežela?
Od nekod se je kmalu pojavil tudi strah pred »revanšizmom«, ki naj bi bil družbenemu miru hudo nevaren. Bivši brezobzirni strahovalci so nenadoma postali tako občutljivi, da bi že razpravljanje o nekaterih nasiljih in zločinih lahko škodilo njihovemu zdravju. To bi bilo po mnenju nekaterih rojakov nečloveško in kruto. Zato naj bi bil molk o komunističnem totalitarizmu patriotično, moralno, predvsem pa krščansko dejanje. Vsako raziskovanje političnega in gospodarskega kriminala naj bi vodilo v »revanšizem«. Ta nekdanjim partijcem tako priljubljeni izraz pa vsebuje nekaj resnice, pomeni namreč »povračevanje«. Povračevanja pa je strah le takih, ki imajo slabo vest in se boje, da bi prejeli isto, kar so dajali. Seveda je ta strah odveč, a kakor nekoč laž o »izdajalcih« je tudi izmišljotina o »revanšizmu« zasejala dvom celo med nekatere dobronamerne demokrate.
Take in podobne propagandne krilatice, skuhane v znanih in izkušenih političnih krogih, so ganile celo nekatere tankovestne katoličane. Mar ni strpnost krepost? Povračevanje enakega z enakim pa je maščevalnost, ki je ostala v stari zavezi. Ti rojaki ne pomislijo, da so vseh petinštirideset let totalitarnega režima in tudi nekaj let po njem vse do danes nekdanji revolucionarji, teroristi in likvidatorji umirali naravne smrti na svojih posteljah, če si niso sodili sami. Nihče jim ni stregel po življenju. Ni znan niti en sam primer maščevanja, pa ne, ker bi svojcem njihovih žrtev manjkalo poguma ali priložnosti, temveč ker kot kristjani prepuščamo to končno pravico Bogu. Strah pred maščevalnostjo žrtev komunističnega nasilja je prazen. Bolj na mestu je strah pred Božjo pravico. Zato kristjani molimo tudi za spreobrnjenje tistih, ki so nas preganjali.
Seveda nas pristaši nekdanjega enoumja vztrajno svarijo pred nestrpnostjo. Tega izraza prej, ko so se še imenovali komunisti, niso poznali. V demokraciji pa jim pride prav, da njihovi nasprotniki ne bi izgubili potrpljenja. Kaj je prav za prav »nestrpnost«?
Če, na primer, ne prenesemo koga, ki misli drugače kot mi, je to nestrpnost. Če pa se kdo v važni stvari moti, smo mu dolžni to pojasniti, kar seveda ni nestrpnost, temveč je za kristjana dolžnost. Če laže, smo ga dolžni posvariti. Če nas posluša, je prav, če ne, ga pustimo pri miru. Ne smemo pa pustiti pri miru njegove zmote ali laži. Strpnost se nanaša na osebo in ne na resnico. Resnico smo dolžni braniti tako, da jo širimo in zagovarjamo. Hkrati pa moramo biti strpni do oseb.

stran: 096

Seveda pa ima strpnost svoje meje. Kadar laž prizadene naše ali naših bližnjih dobro ime, je potrpljenja konec. Gre za obrekovanje, ki je kaznivo dejanje. V takem primeru razsodi sodnik in obrekovalca kaznuje. To drži v vseh civiliziranih deželah. Izjema smo seveda mi, ki moramo že pol stoletja poslušati, kako nas zmerjajo z »izdajalci«, kako lažejo in tisočem pobitih in mučenih še vedno jemljejo dobro ime, pa ni sodnika, ki bi bil pripravljen storiti svojo dolžnost. Seveda, mi moramo biti in smo strpni do onemoglosti. A če kdo misli, da bomo ob vsej strpnosti verjeli, da je republika Slovenija že pravna država, se hudo moti.
Ker pa smo se že dolgo tega v dobro naroda odpovedali revolucionarnemu rušenju komunističnega režima, vemo, da moramo to odločitev plačevati s svojim časom. To pa ne pomeni, da se odpovedujemo dobremu imenu, da smo brezbrižni do resnice ali da pozabljamo na veličino žrtev komunistične revolucije. Nasprotno. Vemo pa, da ostaja odgovornost za čistost tega spomina zaenkrat še vedno v veliki meri na naših ramah. To ceno za mir vdano sprejemamo in potrpežljivo čakamo, da se zgodi, kar vemo, da se bo zgodilo. Tudi v Slovenijo se bo nekoč vrnila pravica. Resnica bo končno odplavila laž, pa četudi tega marsikdo med nami ne bo dočakal na tem svetu. A to nas kristjanov ne bi smelo motiti. Saj se resnice ne poslužujemo, temveč ji skušamo služiti.