Avtor: Stane Okoliš

stran: 082

Mladoletne talke iz protikomunističnih družin

stran: 083

Z ustanovitvijo domobranskega udarnega bataljona na Rakeku, pozno spomladi leta 1944, se na širšem območju Notranjske od Rakeka do hrvaške meje začenjajo vojaški spopadi med domobranci in partizani, ki brez večjih presledkov trajajo do konca vojne. Na omenjenem območju, ki je bilo od italijanske kapitulacije in razpada vaških straž septembra 1943 pod nadzorom nove revolucionarne oblasti, je protirevolucionarna domobranska stran ob bližajočem se koncu vojne postajala vojaško vse močnejša. V neizprosnem bratomornem boju, ki so ga že med italijansko okupacijo z umori in rekvizicijami sprožali komunisti, so se med seboj borile enote Rupnikovega udarnega bataljona na eni in enote Notranjskega odreda iz sestave partizanskega VII. korpusa na drugi strani. Ker so vo­jaške akcije vključevale precejšnje število vojaštva, boji niso bili omejeni samo na patruljne spopade, temveč so prehajali tudi v vojaške operacije večjih razsežnosti (V. Udovč, II. Udarni - Rupnikov bataljon, tipkopis). Po začetnem vojaškem ravnovesju se je glavnina Notranjskega odreda zaradi uspešnih domobranskih akcij že od septembra 1944 umikala na območje Gorskega Kotarja. Na vojaško nestabilnem območju Loške doline in Bloške planote so se poslej zadrževale v glavnem le manjše partizanske enote, in to predvsem zaradi prehrambeno-gospodarskih ter političnih razlogov, manj zaradi posebnih vojaško-strateških vzrokov.
Po italijanski kapitulaciji se je nova revolucionarna oblast utrjevala predvsem s podporo partizanskih enot, ki so območje vojaško obvladovale. Njeni krajevnopolitični organi, ki so ob domobranskih, še prej pa ob nem­ških vdorih, posebno po jesenski ofenzivi leta 1943, izgubljali motivacijo in voljo za politično delo, so ob navzočnosti partizanskih enot znova oživeli. OF, NOO in partizanske enote je resda usmerjala in vodila Komunistična partija, toda v njej in po njej so zdaj odločilno vlogo pri izpeljavi revolucije prevzeli najzanesljivejši in brezkompromisni partijci, ki so se povezali v napol tajno in povsod prisotno Ozno. Navzočnost partizanskih enot na vojaško nestabilnem območju je sicer krepila politično dejavnost revolucionarne strani, toda vse pogostejši domobranski vdori in vse daljša prisotnost domobrancev je delovala prav nasprotno, zato pa je v obratni smeri navdihovala protirevolucionarno in protikomunistično razpoloženo prebivalstvo. Ob večjih vojaških akcijah domobrancev je prihajalo tudi do živahnejših stikov z ljudmi, ki so bili protipartizansko razpoloženi ali so imeli svoje sorodnike pri domobrancih. Če ne prej, so se proti revoluciji za ohranitev svojih stoletnih domačij ter golih življenj, opredeljevali od prvih oboroženih nastopov partizanov in italijanskih represalij. Z območij, ki so jih revolucionarji jeseni leta 1943 nadzorovali, so začeli nekatere vidnejše idejnopolitične nasprotnike z njihovimi družinami vred izganjati z njihovih domov. Za borno preživetje so se morali, oropani premoženja, zateči pod domobransko zaščito, ob domobranskih akcijah pa so lahko spet obiskali svoje zapuščene domove. A ne za dolgo, vojaški položaj na tem območju, konec leta 1944, še ni bil dovolj stabilen niti pregleden. Domobranske in partizanske enote so se na istem območju hitro menjavale. Takoj po odhodu domobrancev, ki so se na izbranih krajih prej nagloma pojavili, so ti bili zopet prepuščeni partizanskim enotam in revolucionarni oblasti. Vojaška navzočnost prvih ali drugih je vlivala voljo in pogum tudi civilnemu prebivalstvu: zdaj eni, zdaj drugi strani. Čeprav je politična organiziranost prve ali druge strani že zaradi narave in okoliščin, v katerih sta nastajali in delovali, težko primerljiva, je bila politična dejavnost civilnih oseb, bolj kot od svetovno političnega razpleta in pričakovanega konca vojne, odvisna od neposrednega vojaškega položaja. Ob vdorih domobrancev je padala morala aktivistov OF, rasla pa samozavest protikomunistično usmerjenim ljudem in obratno, če so bile na območju večje partizanske enote.
Konec leta 1944 so domobranci z Rakeka že povsem nadzorovali Menišijo in cerkniško dolino, v Loški dolini in na Blokah pa so vojaško aktivnost povečali predvsem s pogostimi obhodi in vdori manjših bojnih skupin. V eni od teh akcij je izvidnica 47. čete Rupnikovega bataljona, 30. decembra 1944, prišla v Podcerkev v Loški dolini in se tam spopadla s skupinico vojaških in idejnopolitičnih nasprotnikov. Že več let trajajoča držav­ ljanska vojna je dan za dnem poglabljala nasprotja in z njimi povezane krivice; ta nasprotja so med stranema ostala do konca nepremostljiva. Domobranci, ki so vstali s pogorišča revolucionarnega obračuna z vaškimi stražami, so zdaj pripadnike revolucije presenetili v vasi, ki je bila pretežno »partizansko« usmerjena.

stran: 084

Bilo je ob sedmih zvečer, ko se je pojavila skupina desetih domobrancev, preoblečenih v partizane. (Arhiv MNZ, VOS-OZNA, 301–21/ZA, fasc. I, Pooblaščenstvo OZNE za Notranj­sko okrožje, dokument 654–656, z dne 2. 1. 1945: v.d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje obširno popisuje navedeni primer). »Na vasi so srečali neko vaščanko in jo spraševali za terenskega v vasi ter za pot na Juršče (Primorska). Ženska jim je dala negativen odgovor. Po tem razgovoru so takoj odšli v hišo terenskega ter vprašali, če je terenski doma, žena pa je odgovorila, da ga ni. Brez kakega detajlnega pregleda so odšli iz hiše v naslednjo hišo ter vprašali po Veri Hace, ki je sekretarka SKOJ-a za okraj Cerknica. Običajno je ob večerih bila v hiši, kjer so za njo spraševali. Ko tudi te niso dobili, so odšli po vasi ter se ustavili pri hiši Frančiške Hace št.17. Frančiška Hace je bila že za časa Italije v partizanski ilegali in je bila stara 60 let. Bila je tudi članica krajevne NOO Podcerkev. Isti usodni večer je bil pri svoji materi na domu tudi njen sin Vinko, 32 mesecev partizan ter sedaj komandir stanice P.1, po činu zastavnik, star 25 let. Na dopust iz 14. divizije je prišel tudi Ludvik Gregorič, doma iz Podcerkve, star 34 let, v partizanih od kapitulacije Italije. Pri materi Frančiški Hace sta bili isti večer na obisku dve tovarišici s Primorskega, in sicer Marija Česnik, doma iz Palčjega, stara 20 let, in njena prijateljica, prav tako iz Palčjega.« V Maukotovi hiši, to je v drugi hiši nad cesto Podcerkev–Nadlesk, so se imenovani zbrali z namenom, da bi jih Mirko Mauko vodil v neko dolino čez Javornike na primorsko stran (A. Mulc, Podcerkev, 14.8.1992).
»Ko so sedeli v podstrešni sobi, je v sobo stopil ČR, oblečen v partizana, ter vprašal, kje drži pot na Juršče. Vinko, ki je sedel tik vrat, je odgovoril, da ne ve. Nato ga vpraša ČR, v kateri edinici si pa ti, pa odgovori, da na komandi mesta. ČR vpraša: »Ali res ne veš, kje drži pot na Juršče?« Ko mu Vinko odgovori, da ne ve, ČR odgovori: »Ti bom pa jaz povedal,« ter dvigne brzostrelko. V tem hipu Vinko zaloputne vrata, pri držanju vrat pa mu na pomoč priskoči še mati Frančiška. Že padejo prvi rafali iz brzostrelke skozi vrata ter zadenejo mater v prsi, da je bila takoj mrtva. Ko je Ludvik Gregorič videl, kaj se dogaja, se je pognal skozi okno, prav tako pa tudi Marija Česnik. Oba so zadele brzostrelke takoj pod oknom. Vinko je skočil čez hodnik na stopnišče proti vežnim vratom ter planil na prosto, toda pri vratih ga je zadel rafal v prsi in trebuh ter je obležal pred vežnimi vrati. Prijateljica Marije Česnik se je skrila pod štedilnik ter ostala živa. Likvidatorska skupina v sobo Frančiške Hace ni prišla. Po končani likvidaciji so isti narisali na vogalu hiše dve črni roki« (Poročilo v. d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje).

Avtor slike: Bogomir Štefanič ml

Opis slike: Rog 1999 – Zamišljena Bogomir Štefanič ml

Vsi štirje, ki so se v obkoljeni hiši uprli domobranski izvidnici, so bili pobiti. Mirko Mauko in prijateljica Marije Česnik, ki sta bila tudi v hiši in nista bežala, sta ostala živa. Po oboroženem nastopu in uboju četverice, se je domobranska izvidnica iz vasi hitro umaknila, žrtve pa so pobite ležale tam do jutra (A. Mulc, Podcerkev, 14.8.1992). Za Ozno, ki je bila tedaj najvplivnejša in odločilna sila v revolucionarnem taboru, se je ob tem dogodku pojavilo več vprašanj. Najprej je želela poimensko identificirati povzročitelje uboja, nato pa žrtve maščevati. Čeprav na podlagi dokazov ni mogla kaj podrobnejšega ugotoviti, je prevladalo prepričanje, da so bili domobranci v akciji sami domačini iz Loške doline. O njihovih imenih Ozna ni bila povsem prepričana, kajti tudi priče dogodka ji, kljub zatrjevanju »o vsej verjetnosti« določenih imen, le te niso mogle brez vsakih dvomov tudi potrditi. Kljub temu se je morala Ozna na ta poboj takoj odzvati. Za pobite politično zgrajene in prekaljene pripadnike revolucije se je bilo treba maščevati. Nastalo je le vprašanje, nad kom? (O tem je prvi pisal dekan Matija Škerbec, Rdeča zver – pijana krvi, Cleveland 1950, str. 37–38, in nato v III. zvez­ku zbirke Krivda rdeče fronte, Mohor­jeva – Celovec, str. 23–25, v emigraciji so ga na različnih mestih ponatisnili tudi drugi av­torji.) Zaradi več let trajajoče vojne namreč v vasi in bližnji okolici v protikomunističnih družinah sploh ni bilo več »primernih« mož, nad katerimi bi se lahko maščevali.

stran: 085

Med domobransko akcijo v Podcerkvi je bil v cerkniškem okraju tudi sam vršilec dolžnosti pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje (Iz arhivov slovenske politične policije, Ljubljana 1996, str. 61 – v tej vlogi se za ta čas omenja Davorin Renko - Martin.). Bil je človek z največjo pristojnostjo in oblastjo odločanja. Takoj se je zavzel za odločno akcijo Ozne. Še ponoči istega dne je odšel na okrajni komite in poklical sekretarja okrajnega komiteja in sekretarja okrožnega komiteja Partije. V prisotnosti vseh članov okrajnega komiteja Cerknica je imel nato sestanek, na katerem jim je predstavil svoj predlog o protiukrepih, ki so »v takšnih slučajih nujni. Predlagal sem, da na mestu, kjer je bil izvršen uboj od strani ČR, napravimo potrebno racijo in sicer tako, da likvidiramo na licu mesta pričo vseh vaščanov 4 najbolj zagrizene in aktivne be-ga simpatizerke, s tem, da se potrdi našo avtoriteto in oblast. Vsi člani obeh komitejev so enodušno sprejeli ta predlog, sekretar OK KPS mi je dal še potrebne direktive glede govora, ki ga je bilo potrebno imeti pred zbrano množico ter raztolmačiti nujnost tega protiukrepa.« (Poročilo v.d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje).
Takoj po sestanku, ponoči s 30. na 31. december 1944, je vršilec dolžnosti pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje odšel z zaupniki okrajne Ozne v štab Notranjskega odreda in je za izvršitev maščevanja zahteval potrebno vojaško enoto. Čeprav so bile za takšne in podobne naloge v prvi vrsti zavezane enote KNOJ-a, tedaj pa od teh na tem območju ni bilo nobene, je bil, kot sam pravi, »prisiljen, da se je za pomoč obrnil na odred.« Na razpolago je dobil četo 15 mož in nasled­nji dan, 31. 12. 1944, ob 7. uri zjutraj, obkolil vas Podcerkev ter takoj aretiral ženske, ki jih je Ozna že prej imela v evidenci (Poročilo v.d. pooblaščenca OZNE za Notranjsko okrožje).
Ta dan je bila nedelja in hkrati silvestrovo leta 1944. Že navsezgodaj so mnogi hiteli v cerkev k sveti maši. V medvojnem času, ko ljudje nikjer in nikoli niso bili povsem varni, je bilo to še posebej pomembno. Med temi, ki so že pred prihodom partizanske čete odšli v starotrško župnijsko cerkev, so bile tudi nekatere vnaprej izbrane talke. Ker jih partizani niso dobili na domu, so šli pred cerkev in jih tam pričakali. (Čeprav poročilo v.d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko tega ne omen­ja, pa to potrjujejo tako številne priče dogodka kot tudi M. Škerbec v svoji knjigi o Krivdi rdeče fronte, str. 24, kjer poudarja, da so »komunistični morilci čakali štiri nedol­žna dekleta, ki jim ni bilo količkaj očitati, zunaj pred cerkvijo« in ugotavlja, da je bila »rdeča zver žejna krvi in je hotela na vsak način moriti«.)
Četa Notranjskega odreda pred starotrško župnijsko cerkvijo, ki odbira žrtve za komunistično-oznovsko maščevanje, v mnogočem spominja na prav tako tragičen dogodek pred isto cerkvijo, 5. junija 1942, ko je italijanska vojska, zjutraj na prvi petek v mesecu, izpred cerkve in celo iz cerkve pobirala moške in jih odganjala v internacijo. Zdaj ni bilo okupatorja, ni bilo niti internacije niti ni šlo za moške; v poštev so prišle le ženske in gotova smrt. Za štiri padle slovenske partizane in domače aktiviste so morala ugasniti še štiri domača dekliška življenja. Pred cerkvijo so jih zvezali in jih nato kot zločinke gnali proti Podcerkvi. Med potjo pa so jih brcali, pretepali in sramotili z najgršimi psovkami (M. Škerbec, Krivda rdeče fronte, str. 24.).

Avtor slike: Bogomir Štefanič ml

Opis slike: Rog 1999 – Lučke Bogomir Štefanič ml

Po aretaciji izbranih žrtev je v hiši pod glavno cesto, ki pelje skozi vas, potekala preiskava v zvezi z dogodkom prejšnjega dne. Ozna je aretirane obdolžila sodelovanja pri uboju. Oznovski preiskovalci so zato aretiranim, vsaki posebej, postavili vprašanje, kje je bila sinoči. Vse so zatrjevale, da so bile doma (A. Mulc, Podcerkev, 14. 8. 1992). A. Mulc je bila soseda stanovalcem v hiši, kjer je bil prejšnji dan spopad in poboj. Ker je bila na oznovskem seznamu, sta tudi ponjo prišla dva partizana in jo prav tako odvedla na preiskavo. Njen mož leta 1942 ni hotel v gozd. Italijani so ga nato z drugimi internirali na Ustiko, dalj časa pa je bil tudi v Padovi. Po vrnitvi je ostal v okolici Ljubljane in tam opravljal civilna dela v domobranski službi. Imela je še majhno hčerko in neka vaščanka je nazadnje zanjo pri Ozni le izprosila, da so jo izpustili. Namesto nje so izbrali drugo žrtev. Ker v Podcerkvi niso našli najbolj primerne, so jo privedli iz sosednje vasi, ki je veljala za veliko bolj »domobransko«. Ob Ani Strle (Štancarjevi), roj. 08. 08. 1925, in ob sestrama Jožefi, roj. 30. 03. 1928 ter Zofiji Nanut (Fricovi), roj. 23. 03. 1918, iz Podcerkve se je Ozna maščevala še nad Marjeto Komidar (Pavličkovi), roj. 04. 02. 1927, iz Nadleska (glej: S.Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana 1996, str.138–139). Skupna značilnost vseh štirih odbranih talk, od katerih je imela najstarejša 26 let, najmlajši pa ni bilo niti 18 let, se kaže v tem, da so imele brate pri domobrancih.

stran: 086

Preiskava v zvezi z dogodkom prejšnjega dne in krivdo obtoženih ni dala pravega odgovora. Zasliševalci niso ugotovili nič konkretnega. To v svojem poročilu priznava tudi v. d. pooblaščenca Ozne za notranjsko okrožje, ki pa je nato kljub prejšnji ugotovitvi zapisal: »Dejstvo je, da je bila likvidacija izvršena ob pomoči domačih vaških izdajalcev, ki so nudili tem ČR vso stransko pomoč.« Ne glede na izsledke preiskave je že v samem poročilu predhodno zapisal, da je bila obsodba izrečena že na sestanku članov okrožnega in okrajnega komiteja KP ponoči prejšnjega dne, ko so soglasno podprli njegov predlog o strel­janju talcev.
Po opravljeni preiskavi so oznovci sklicali vso vas, privedli pa so tudi Dance, ki so se vračali od maše v Starem trgu. Pod stražo so nato vsa štiri dekleta poimensko privedli k zidu hiše, pred katero so domobranci prejšnji večer pobili štiri partizane – aktiviste. Sledil je kratek nagovor, v katerem je v. d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje pred zbrano množico poudaril, da je do včerajšnjega uboja prišlo s pomočjo »domačih izdajalcev. Govoril sem v zvezi s podanimi direktivami od strani sekretarja OK KPS tov. Lubota ter zaključil z besedami ‘smrt narodnim izdajalcem’, nakar so zaregljale brzostrelke ter pričo zbrane množice podrle vse štiri ženske. Po končani likvidaciji smo takoj zapustili mesto ter odšli, likvidirane ženske pa pustili ležati na licu mesta.«
Velika duševna stiska in misel na smrt ni spreletavala le obdolženih, kakor npr. na koncu rešene A. Mulc, temveč tudi večino navzoče množice. Zapisa o razpletu te drame z oznovske strani nekaj dni po streljanju in dekana Škerbca nekaj let po vojni sta diametralno nasprotna. Čeprav v. d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje priznava, da so ljudje temu maščevanju »vsaj na videz nekoliko ugovarjali ter nekateri celo jokali«, pa hiti dodati, da so to počeli »zgolj iz oportunizma ter strahu pred morebitnim ponovnim DMB terorjem«. V potrditev prejšnje ocene je iz poznejših pogovorov »z našimi simpatizerji« iz iste vasi sklepal, da so dejanje odobravali. Na drugi strani so »stari očetje, presunjene matere in objokane sestrice dvignili mrtva dekliška trupla in jih položili v domačih hišah na mrtvaški oder. Od blizu in daleč so prihajali ljudje kropit in molit ter objokovat ta kruto pomorjeni dekliški cvet. Pri skupnem pogrebu se je nabralo ogromno ljudstva, ki je s tem dalo duška svojemu ogorčenju nad zverinskim pokolom« (M. Škerbec, Krivda rdeče fronte, str. 24.).

stran: 087

Oznovci so imeli drugačne poglede. Po njihovih tedanjih ugotovitvah je »narod to na splošno odobraval«. Celo več, ta narod naj bi izražal prepričanje, da »bi morali tako postopati že prej, pa med aktivisti in terenskimi delavci ne bi bilo toliko žrtev«. Zagovarjal naj bi tudi stališče, »če se še ponovi tak primer, je potrebno še ostreje postopati«. V. d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje je v tem dejanju – streljanju mladoletnih talk – videl »nepopisno navdušenje med našimi aktivisti in političnimi delavci, še bolj pa med vojaškimi edinicami. Skratka ta racija je med narodom kakor tudi med vojaštvom napravila nad vse ugoden vtis«. Z druge strani je ugotavljal, da se je »teror domobrancev ka­kor tudi od strani ČR v zadnjem času zelo stopnjeval«, ter navedel nekaj domobranskih pobojev nad revolucionarnimi aktivisti in terenci na Blokah. To so mu bili »dovolj jasni dokazi o nujnih proti ukrepih, kajti vsa ta likvidatorska dejanja so plod domačih iz­dajal­cev«.
Vest o streljanju talk v Podcerkvi se je v prvih dneh leta 1945 hitro razširila in dosegla tudi domobrance na Rakeku. Ljudje so bili osupli, kajti kaj takšnega se do tedaj kljub vsej krutosti vojne še ni zgodilo. Zlasti je to maščevalno hudodelstvo prizadelo sorodnike ustrel­jenih, med temi pa predvsem tiste v domobranskih vrstah. Ti so bili vajeni vseh vrst vojnih pustošenj, tako materialnih kot tudi človeških, toda to dejanje je bilo vendar nekaj posebnega (prim: Jože Komidar, The Glimmer of Hope, A documented account of the Revolution in Slovenia 1941–45, Australia 1981, str. 6). Navkljub uboju s prejšnjega dne jim je bilo drugo dejanje nerazumljivo in nerazsodno. Med vojaštvom in civilisti je vzbudilo strahotno razburjenje. V ogorčenosti in prizadetosti nad novico o streljanju mladoletnih talk so domobranci v naslednjih dneh še povečali pritisk na partizanske enote (V. Udovč, II. Udarni - Rupnikov bataljon, tipkopis). Čeprav so v bojnih akcijah presenetili še več partizanskih enot, zajeli in tudi pobili več partizanov in aktivistov – oznovcev, pa se dejanje iz Podcerkve vse do konca vojne z nasprotne strani ni ponovilo.
Proti streljanju talk so bili tudi nekateri iz partizanskih vrst, vendar njihovih stališč odgovorni niso upoštevali (J. Komidar, The Glimmer of Hope, str. 11). Ukaz za streljanje mladih deklet je prišel od zgoraj, mnogi pa z njim niti seznanjeni niso bili, dokler to ni bilo opravljeno. Vojne strahote niso prizanašale ljudem ne na eni ne na drugi strani. Vprašanje krivde za to strašno ljudsko trpljenje se v prvi vrsti veže na vprašanje izvirnega gre­ha za bratomorno pobijanje ljudi med drugo svetovno vojno; kdo je začel in s kakšnimi nameni? Streljanje v Podcerkvi nazorno osvetljuje diktatorsko vlogo Ozne v revolucionarnem taboru, pojasnjuje pa tudi njene metode in načrte za prevzem oblasti. Povojni množični poboji so logična posledica razmišljanja, ki je prevladalo v Podcerkvi. Izkoristili so priložnost, ki se jim je ponujala.