Avtor: Vanja Kržan

stran: 023

stran: 024

Ko sem se letos nekega oktobrskega jutra peljala v Žvirče, je dolino od Dobrepolja do Strug zakrivala še megla, čeprav so se na vzhodu, nekje nad Žvirčami, žareči sončni žarki že prebijali skoznjo. Takoj za prvimi vzpetinami me je objela mehkoba, barvitost in toplina sončnega jesenskega jutra, ki mi je prijazno izreklo dobrodošlico v tej suhokra­jinski vasi.
»Kolikokrat smo v jesenskih jutrih hodili z očetom v gozd in nabirali jurčke. Oče nas je učil, da smo se za vsakega zahvalili Bogu. To je bila naša jutranja molitev,« mi je pripovedovala sopotnica, nekdanja domačinka Vida Pugelj Jevnikar. »Ko smo se s polnimi koši vrnili domov, je mama na masti in čebuli prepražila gobe, da je dišala vsa hiša. Joj, kako je bilo dobro!« Takrat je bila Vida dekletce petih, šestih let, najmlajša v družini devetih otrok. V glavnem pa so gobe sušili in skupaj z zelišči jih je podjetni oče prodajal trgovcem v Ljubljano. Doma so imeli tudi trgovino in gostilno. Oče in mama sta ustvarjala tako rekoč iz nič, saj je oče podedoval samo skromno kajžo. Delavnost in iznajdljivost, poštenje in preudarnost pa sta jima po mnogih letih truda in odpovedi vse to navrgla (Glej članek Justina Stanovnika: Vas na meji – Zgodba o Ignacu Puglju, Zaveza št. 14, letnik IV, št. 3, sept. 1994.).
Toda namen najinega obiska je bil, da obudiva spomin na neko drugo jutro, tisto, ki je vstajalo petnajstega marca leta l945, ko se je njeno otroštvo dokončno sesulo. Tudi takrat je jutro obetalo jasen sončen dan, vendar ne mehkobno sanjav in opojen v jesenskih barvah, ampak mrzel in oster v burji prihajajoče pomladi, tako kot je bilo mrzlo in ostro butanje na vrata, vpitje ukazov pred vrati, ki so se razlegali na vasi zgodaj zjutraj in še v temi divjali od vrat do vrat. Vsa vas je bila takoj budna. Partizansko povelje je bilo, da se morajo v desetih minutah vsi zbrati na vasi na sestanku. Vas se bo požgala, ljudi preselilo, ker hoče sovražnik ustanoviti belogardistično postojanko. Ljudje so se že zdavnaj navadili, da so partizanska povelja s strahom in tesnobo ubogali. Če pa se kdo odloči drugače, gre lahko s partizani, toda le posamezni člani dveh žvirških družin so se odločili, da so odšli z njimi v Belo krajino. Čez nekaj let so se vrnili, toda nihče še do danes ni povedal, kako se mu je tam godilo in kaj je delal.
Po požigu Hinj so Žvirčani slutili, da lahko njih doleti enaka usoda. Partizani tudi v Žvirčanih niso imeli dosti somišljenikov. Sem in tja je bila kakšna hiša »bolj partizanska«; našli so se tudi posamezniki, ki so veljali za terence. Kovač Maver , ki je bil med prvo svetovno vojno na ruski fronti, kjer se je v svoji naivnosti navzel komunističnih idej o lepši prihodnosti in enakosti vseh, je tesneje sodeloval s partizani, ki so njegovo naivnost izkoriščali v svoje namene.
Skrivačev, ki se partizanom niso hoteli pri­ključiti, je bilo v vasi zelo veliko, na začetku kar šestdeset. Skrivali so se po skednjih, senožetih, v gozdnih grapah, toda čim hujši je bil strah, grožnje, preiskave in represalije partizanov, tem manj jih je bilo. Prisiljeni so bili, da so se odločili za eno ali drugo stran. Večina se je pridružila domobrancem, mnogi šele l. 1944, ko se ni dalo več zdržati partizanskega pritiska.
Podobno kot vsi je tudi Pugljeva mama vsak večer legala k počitku s tesnobo, ki je v zadnjem letu po moževi ‘likvidaciji’ naraščala v morečo grozo. Že nekaj večerov je zahtevala od otrok, da so hodili spat oblečeni in obuti. Vida se tega prav dobro spominja, ker je nosila premajhne čevlje in so jo še ponoči tako zelo bolele noge. Mamo so opozorili nekateri partizani sami: »Gospa, treba bo bežat!« Za­kaj, čemu, ni utegnila razmišljati, verjela pa jim je. Zaupala ni niti partizanom, niti nekaterim domačinom, saj so ji 22. aprila 1944 par­tizani odpeljali moža in devetim mladoletnim otrokom očeta, ga neznano kje mučili in ubili. Zatem so jim izropali hišo, trgovino in skladišča. V njihovi gostilni so se neprestano shajali partizani in domačini ter budno pazili na vsako besedo in bedeli nad družinskim življenjem. Otroci so bili izredno delavni in dobri, starejša dekleta so se šolala v Ljubljani. Ali so jim tudi to zavidali, kot so zavidali njihovo težko prisluženo premo­ženje? Vendar so Pugljevi povsod imeli tudi prijatelje, tako v Ambrusu pri Vidmarjevih, ki so se že večkrat pred moževo likvidacijo odkrito zavzeli zanj, saj so ga partizani od­peljali že dva­krat prej.

stran: 025

Ko je 15. marca partizansko butanje in vpitje vrglo iz postelje Pugljevo mamo in otroke, je vedela, da se dokončno poslavlja od doma, trgovine in gostilne in se za vedno ločuje od nekega obdobja življenja. Ali se more v desetih minutah sploh kaj rešiti? Vzeti s seboj drobec življenja, ki ne bo nikoli več tako kakršno je bilo? Toda treba bo preživeti. Stara mama zmeče v koš nekaj čevljev in obleke, na vrh še živega purana. Mama odhiti v svin­jak in že se muči z dvema pujskoma, da bi ju odgnala na vas. »Micka,« zakliče sosedi, »dva pujska mi pomagaj rešiti, bova imeli vsaka enega!« Toda soseda je ne sliši. Potem se spomni na šivalni stroj, lepo singerico, ki jo je dobila od svaka, preden je odšel v Ameriko. Pririnila jo je do hleva pod cerkvijo, potem naprej po klancu proti cerkvi. »Kaj se trudiš?« jo zaustavi partizan, porine singerico po klancu, da se skotali navzdol. »Mene bi reševala,« obupano prosi mama. Pa spet zbere svoje misli, odbrzi do hiše in bega naokrog, kaj bi še lahko rešila. Že pred tem je nekaj posode in pribora pometala v vodnjak. Kakšno razkošje,da so imeli svoj lonec in vsak svojo žlico, ko so se po vojni vrnili na pogorišče!
Vse to je mala Vida videla, slišala, doživljala. Spomin na to jutro ji živo prikliče pred oči Matičevo Tino, po poroki Gričarjevo Tino. Tik pred vojno se je poročila in še preden sta z možem lahko ustvarila družino, je ovdovela, ker so ji moža neznano kje ubili partizani. To jutro je v črni obleki stala ob vodnjaku, sklepala roke na prsih in jih spet razprostirala vstran. »Joj, kaj boste z nami naredili?« je vpi­­la. »Ali smo si po vsem trpljenju še to za­služili? Zakaj moramo toliko trpeti?«
Ob vsem vpitju, joku, beganju ljudi, mu­kan­ju, blejanju in kruljenju so nekateri pomislili, da na sodni dan ne more biti hujše. Mož Debeljakove Mile se je skril pod jasli v hlev. Na sestanek na vas ni šel, zakaj pa, saj je vedel, da je prišel trenutek, ko mora reševati golo življenje. Mila je poslala svojo štiriletno hčerkico v hlev po očeta, naj vendarle pride ven, ker bodo vas požgali. Nekdo drug se je v kleti zakopal v repnico (kup zemlje za shran­jevanje ozimnice), in se je ovedel šele ob Tininem kričanju, da bodo vas zažgali in bo s svojo leseno bajto vred zgorel tudi on.
Stari Tekavec, že dalj časa bolan, pa ni hotel zapustiti krušne peči. Kam naj odtava v svoji starčevski betežnosti, zakaj naj sploh zapusti svoj dom? Zakaj si drugi lastijo oblast, da odločajo o njegovem življenju? Ni več moči in volje, da bi ga, slabotnega starca, nasilneži prisilili k umiku. Obsedel je na peči in zgorel skupaj s hišo. Kasneje so našli njegov sedeč skelet, ki se je ob dotiku sesul v kupček pepela. Kako se je vsem smilil!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Otroci žvirške osnovne šole 1913 z učiteljico Kokaljevo in kaplanom iz Poloma

Toliko Žvirčanov vkup in prerivanja okoli cerkve še ni bilo videti. To je bilo šele vpitja in joka, ko so jih hoteli stlačiti v cerkev. Slutili so, da je že minirana in kdo lahko z gotovostjo ve, da s cerkvijo vred ne bodo zažgali tudi ljudi? Nekateri so videli, s kakšno naglico je prijahal partizanski poveljnik – konj je bil premočen od potu – in so zato menili, da jim je njegovo povelje prineslo rešitev. Niso jih več tlačili v cerkev, ampak so se lahko zadrževali tudi ob obzidju. Izven cerkvenega obzidja ni smel nihče, razen če je kakšnemu izbrancu partizanska straža dovolila, da je skupaj z njo šel domov po še kakšno stvar. Kljub temu so nekateri znosili nekaj kipov iz cerkve v kapelico nad vasjo. Rešili so vsaj nekaj, kar jih danes spominja na njihovo nekdanjo cerkev in je spomenik ustvarjalnega in vernega duha njihovih prednikov. Vanjo so se od leta 1680, ko so jo prezidavali, zatekali k sv. Roku, še prej k sv. Janezu Krstniku.

stran: 026

Okrog štirih popoldne je bilo konec grozečega pričakovanja, ki jih je sililo že v brezdušnost. Tedaj jih je partizanska straža nagnala v breg za cerkvijo, kjer so imeli njive. Straže so šle z njimi. Zakaj le? Ali so se morda bali, da se bo ta bedna kolona izgnancev, večinoma starih, žena in otrok uprla, jih oropala orožja in uperila vanje? Oh, zdaj šele razumem, zakaj smo po vojni otroci v šoli tolikokrat poslušali zgodbe o okupatorjevem požiganju vasi, peli in deklamirali pesmice o tem, pomilovali starčke, matere in otroke, ki jim je okupatorjeva krutost prizadejala toliko hudega.
Kaj neki pa so doživljali tisti žvirški otroci, ki so ob štirih popoldne na klancu za cervijo gledali strahoten prizor, ki so si ga morale vtisniti vase otroške oči? Kako šele so oni dolga leta v šoli sprejemali zgodbe o pož­ganih vaseh? In pri tem še poslušali, da so izdajalci? Ali je lahko otroško srce bolj ranjeno kot so bila srca hinjskih in žvirških otrok? Bolj ponižano zaradi laži in krivičnega obtoževanja?
Vida prizor še danes vidi in sliši. Njo in starejšo sestro je mama vodila za roko, dve sta šli ob njej. »Pod pazduho je stiskala kip Lurške Matere božje, ki ga je ob novi maši blagoslovil novomašnik Silvester Skebe. Sklonila se je k nam: ‘Deklice, ozrite se še enkrat na našo hišo. Le dobro si jo oglejte, da vam bo ostala za vse življenje v spominu. Zadnjikrat jo vidite. Vsak čas bo eksplodirala. Le glejte!’ Ko je zagrmelo, naju je spustila, nepremično strmela in se držala za srce. Najprej se je kot vulkan pognal kvišku osrednji del naše hiše, zažarel rdeče in se prelil v mavrične barve, potem še levi in nato desni del. Trije poki, ognjena svetloba in naše hiše ni bilo več!«
V naslednjem hipu je pognalo kvišku cerkev, šolo in še dve večji hiši. Že je gorela vsa vas kot bakla. Ostale so le tri hiše, ki so bile malo odmaknjene od vasi. Plameni in dim so bili brezdomcem popotnica v neznano. Žalostna procesija se je začela pomikati proti Strugam. Dokler se je videla vas, so se ozirali nazaj. Potem je izginila za vzpetino, toda še dolgo v noč je na obzorju žarel rdeč sij, ovit v dim in molk, ves drugačen od zlate jutranje ali škrlatne večerne zarje. Spremljal jih je vse do Strug.
Pugljeva mama, stara mama in štiri dekleta so potrkali pri Žužkovih v Strugah. Za požig še niso nič vedeli. Prijazno so jih sprejeli, toda pri njih so ostali le dva dni. Mami se je v sanjah prikazal oče. Stal je pri vodnjaku njihove nekdanje domačije in ji zabičeval, da mora naprej. Odpeljali so se v Dobro polje, čez dva dni pa je bila Žužkova hiša bombardirana. V Dobrem polju so hodili od vrat do vrat. Kdo le naj jih sprejme, ko zagleda pred vrati voz z najrazličnejšo kramo, na njem staro mamo in štiri lačne deklice? Pa še delati ne znajo, si mnogi mislijo, saj so otroci nek­danjega trgovca in gostilničarja. Kot da jim je nekdanje obilje prišlo samo od sebe!
Bila je že noč, ko je najstarejša sestra potrkala pri Strnadovih, v Prigorici pri Vidmu. »Tako se mi smilijo! Toda kaj bom z njimi!« je stokala gospodinja. Vprašala je sosedo, kaj naj naredi. »Veš kaj, usmili se jih in jih vzemi.« Nebo je poplačalo njeno usmiljenje, kajti kasneje je blagrovala trenutek, ko so brez­domce vzeli pod streho. Vsi so pridno pomagali. Iz domobranske postojanke v Velikih Laščah sta se občasno vračala Vidina starejša brata, nacepila drv za pet zim in preorala ledine. Tisto leto je bila dobra letina, kašče so bile vsega polne. Družini sta se spoprijateljili in dolgo časa ohranjali prijateljske stike. »Kakšen blagoslov!« se Strnadova ni mogla načuditi.
Niso delali samo pri Strnadovih. Po vojni so vsak drugi dan mama, sestre in brat, ki je ostal živ, hodili na Žvirče umikat razvaline in mami je do jeseni uspelo dobiti toliko dobrih ljudi, da so iz razvalin dozidali in napravili ostrešje in streho. »Počutili smo se, kot da smo v hotelu. Samo da smo spet doma. Spomladi smo kar v nezorano njivo posadili krompir, toliko da smo ga imeli za zimo. Jeseni je bilo izredno veliko gob, v pletenih koših smo jih vlačili domov. Vodo smo vozili iz Krke, 12 kilometrov daleč, za žival je bila dobra kakšna luža.«

Kaj še mi bodo razkrili?

Od svoje sopotnice sem tako mimogrede veliko zvedela o požigu vasi, še preden sem prišla do družine Blatnik, po domače Jožkovih, kamor sem bila v Žvirčah namenjena. Oče in mama Blatnik sta že pokojna, doma živijo priletne sestre in brata, najstarejši Ivan, nek­danji domobranec, pa je bil l. 1945 po vrnitvi s Koroške ubit nekje v okolici Teharij. Oče Janez Blatnik je bil znan kot zelo pokončen, ponosen, pošten in resnicoljuben. On edini je očetu Puglju segel v roke, ko sta ga oboro­žena partizana spomladi 1944 odpeljala skozi vas neznano kam; edini, ki je odklonil, da bi šel po vojni na volitve, saj ne bo volil ljudi, ki so mu ubili sina in požgali dom. Pri tem je vztrajal, čeprav je delegat z volišča prišel ponj z avtom. Ko prigovarjanje nič ne pomaga, mu delegat nastavi pištolo na prsi. Pred Blatnikovim modrim nastopom se mu je roka povesila in v naslednjem trenutku je besno zaloputnil z vrati. Kako to, da je oče med vojno in po njej sploh ostal živ? Verjetno zato, ker ni imel prilike kot Vidin oče Ignac Pugelj, da bi svoj vpliv širil med domačini. Predvsem pa ni imel trgovine, gostilne in tolikega zavisti vrednega premoženja.

stran: 027

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prvo sveto obhajilo 1941 Kaplan Henrik Novak in učiteljica Vanda Koželj

Pa ni dosti manjkalo, da se ne bi nikoli več vrnil domov. Bilo je 11. januarja l. 1944, ko je v vas navalila verjetno Cankarjeva brigada, se spominja najstarejša hčerka Zalka, takrat sedemnajstletno dekle. Bilo je pozimi, bratje in sestre so bili vsi razkropljeni; šestletni Franci je hitro stekel v gozd, ko je zaslišal kričanje, najstarejši Ivan pa se je sploh vedno skrival, ker so mu partizani neprestano grozili, da mora z njimi. ‘Če ga dobimo, gre z nami!’ Ali pa: ‘Če ga dobimo, ga ustrelimo!’ Nekoč so v podkrepitev svoje grožnje na cesto postavili mitraljez, ga naperili proti hišnim vratom in temeljito preiskali hišo. Če bi Ivana dobili, bi ga pri priči ustrelili. Tako so ga sami prisilili, da je pristopil k domobrancem in v začetku marca 1944 je odšel v Ljubljano. Nekoč, ko se je Ivan ravno mudil za kratek čas doma, ga je presenetil partizan. Hitro je zbežal, a je partizan dobrodušno izjavil, da ga ne bo izdal, saj je bil tudi sam skrivač, a so ga nekoč partizani presenetili in odpeljali s seboj.
Ciril Tekavčič, po domače Bobnov, je bil tudi domobranec, po vojni ga je iz Teharij rešila mladoletnost. Požig rodne vasi mu je naznanil rdeč sij na obzorju, mavrične barve in dim, ki ga je valila burja. Takrat je z domobransko patruljo iz Velikih Lašč nadzoroval železnico do Predstrug. Ko je čez nekaj časa prišel v izumrlo, požgano vas, je sprevidel, da nima druge izbire, kot da ostane domobranec. »Dosti hudega smo prebili,« se spominja danes, »toda ni mi žal, da sem bil domobranec. Saj so me partizani pognali v to. Pustili bi me doma. Pravili so nam: Pojdite levo ali desno, srednje poti ni. 25. marca 1944 bi se morali javiti v Žužemberk v partizansko postojanko, mi pa smo odšli v Lašče k domobrancem. Če smo si izbrali to pot, zakaj nas imajo še danes za izdajalce?«

stran: 028

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pogled iznad cerkve, od koder so vaščani gledali gorečo vas

Ko so omenjenega zimskega dne, 11. januarja 1944, partizani navalili v vas, jih je nekaj prihrumelo tudi k Blatnikovim. Hišo so do kraja izropali in zahtevali, da gredo oče, mama in Zalka z njimi. Mama je bolna ležala na peči, zato je Zalka pokleknila pred komandanta, naj prizanese materi. Zalko je brcnil, da je po stopnicah zletela v sneg. Prihitela je sestrična in vzela mater k svojim. Partizani so zapečatili hišo, jo še prej izropali do golih sten in očeta ter Zalko peš v snegu odgnali po kočevskih vaseh: najprej so šli v Seč, potem v Vrbovec, kjer sta prenočevala v hiši brez oken in vrat. Naslednji dan so ju prignali do Hinj in Ajdovca, kjer sta šele dobila jesti in prenočišče. V Ajdovcu so partizani hoteli Zalko odpeljati, da bi jim kuhala in prala. »Če boš šla z očetom, ne boš več videla matere,« so grozili. »Če je brat proti njim, zakaj bi šla jaz z njimi«, si je mislila Zalka. »Kamor bo šel oče, grem tudi jaz,« se je odločila.
»Naslednji dan smo šli čez Krko na Selišče pri Dolenjskih Toplicah. Na poti smo srečali partizanskega komandanta na konju. Morda je bil prav ta, ki je včasih prišel k nam domov in sta se z očetom pogovarjala o Rusiji, kjer je bil oče vojak v prvi svetovni vojni. ‘Kaj pa je z vama? Kam gresta?’ Začuden nas je ustavil in se pogovarjal z očetom. Verjetno je prav ta komandant dosegel, da nisva bila ubita, kajti v Selišču so nama povedali, da je odtod samo še pot v Rog in se zato iz Selišča nihče ne vrne. Družina iz Selišča, kjer sva stanovala, pa je veliko molila za naju.« Tako se danes spominja Zalka. Izselili so tudi druge družine in jim zaplenili hiše, pač zaradi sovraštva, ker so se njihovi sinovi skrivali, in pa zato, da so lahko izropali domove in hleve. Kako ža­lost­na slika se jim je ponudila, ko so se vrnili domov: vrata zapečatena, vsa okna na ste­­žaj odprta, znotraj gole stene, hlev prazen. Tudi v vaseh, ki jih partizani niso pož­gali, je ob koncu vojne marsikak kmet ostal s praznim hlevom, kot mi je povedal Franc Vidmar iz Lopate.
Kako se pri njih spominjajo tistega žalost­nega jutra 15. marca 1945? Ker so jih enkrat že oropali, niso imeli ničesar, kar bi lahko to jutro odnesli s seboj. Partizansko trkanje ob katerikoli uri jih ni presenetilo, saj so bili njihovi obiski pri njih doma zelo pogosti: ničkolikokrat so iskali brata, po vseh hišah so morale gospodinje tudi sredi noči vstajati in jim skuhati jed. Mama je bila srčno zelo dobra, vedno jim je kaj dala, če je le imela. Partizane so sploh vsi v vasi hranili, podnevi ali ponoči. Če drugega ne, vsak je vedno dobil koruzni kruh. Še pri kajžah, kjer ni bilo nič, so partizani lahko prisedli k skledi.

stran: 029

Tega jutra mame ni bilo doma, ker je šla obi­skat Ivana v domobransko postojanko v Laš­če. Sestre so skrbno oblekle še vse zaspane mlajše brate, kar so pač imeli, da bi jih zavarovale pred mrzlo burjo. Vedele so, da jih pred vsemi strahotami tega dne ne morejo.
Tok dogajanj na vasi je zaspane fantiče dokončno prebudil in vsrkal vase. Kljub zmedi je budno oko osemletnega Francija zaznalo marsikaj: zastraženi so bili znotraj cerkvenega obzidja in še okrog vasi je straža sklenila obroč; tudi poveljnik na drvečem konju mu ni ušel. Videli so vozove, naložene z žitom iz njihovih kašč, s krompirjem in drugimi pridelki. Odgnali so jim živino in drobnico. Joj, če bi Franci to vedel zjutraj! Spustil bi svoje koze v gozd, tam jih ne bi nihče polovil. Rešil bi jih! Bi ga že počakale v gozdu. Tako zelo rad jih je imel, da bi še danes lahko vsako posebej narisal, če bi jih le znal! Toda kaj so partizani z vso živino? Če je bilo v vasi tedaj sedemdeset hiš, je odšlo s partizani najmanj toliko glav živine, verjetno pa več, je Franci danes prepričan. »Morda so jo podarjali svo­jim ljudem kot nagrado za pomoč,« še vedno modruje.
Ves dan so nestrpno pričakovali mamo. Prišla je ravno takrat, ko so jih pognali v hrib nad cerkvijo: ‘No, kako lepa slika,’ je glasno premišljevala. Potem ko so zletele v zrak zaminirane stavbe, so zagledali dim tudi nad njihovo hišo, saj je bila streha s slamo krita. »Bili smo otopeli, brez čustev,« se spominja Zalka. »Samo to smo čakali, da nam dovolijo oditi, kamor hočemo. Saj nas nobena stvar ni več zadrževala. Kaj hujšega se nam še lahko zgodi?«
Tako kot vsi so tudi Jožkovi odtavali proti Strugam. Kje naj prenočijo? Imeli so znance, družino Križman, po domače Štefanove. Oče in mama sta poslala Zalko v hišo, naj povpraša za prenočišče. »Zasmilili smo se jim in z veseljem so nas sprejeli. Hranili so nas en teden. Dlje nismo mogli ostati. Oče in mama sta hodila od hiše do hiše. Povsod so bili že Hinjci. Ljudje so se tudi ustrašili naše velike družine, bilo nas je osem. Vsi so bili lačni in sami so imeli velike družine.« Končno se jih je nebo usmililo. V Kompoljah so naleteli pri Strnadovih, pisali so se Tomšič, na teto, ki je imela prazno majhno hišico s kuhinjo, shram­­bo in sobo, kamor je hodila samo prenočevat. Odstopila jo je njim. Bili so presrečni. Za hrano so prosjačili od vasi do vasi, od hiše do hiše. Nekateri so hudo radi dali, ne­kateri pa so jim očitali, da so si to zaslužili. Brez miloščine dobrih ljudi ne bi preživeli. Izkusili so, kaj je beraška palica.
Zalka se spominja, da so delali kot živina. Bili so otroci brez otroštva, mladi brez mladosti. Tudi oni niso pomagali samo pri Strnadovih, ampak so hodili domov, pospravljali razvaline in obdelovali njive. Jeseni 1946 so bili lahko že v eni sobi, l. 1947 pa so imeli pokrito vso hišo. Gradbenega materiala niso dobili popolnoma nič. Drugi so dobili cement, okna, delavce. Mama je šla do tistih, ki so razporejali kaj in koliko bo kdo dobil. »Vaš oče ni šel volit,« je bila vedno ista pesem. Ko so si z nečloveškim garanjem toliko opomogli, da je bilo kaj vzeti, so jim izterjevalci davkov pobrali vse. Nikoli v življenju niso slišali toliko prostaških izrazov in doživeli toliko grobosti in ponižanj kot prav od njih,« se še danes spominja Blatnikov Franci. »Če bi nam vsaj razložili, da morajo jesti tudi ljudje po mestih in da je to zanje! Morda potem ne bi imeli občutka, da nas ponovno ropajo!«
Po vojni so se na požgane domove vrnili vsi, eni prej, drugi pozneje. Izjema je bila le priseljena proletarska družina vaškega kovača Mavra, verjetno zaradi preočitnega sodelovanja z OF. Toda vas ni nikoli več oživela. Ljudje so se potegnili vase, poti do sosedov je prekinilo nezaupanje, vsakdanji klepet s sosedom je utihnil, otroški direndaj zamrl. Na predvojno kulturno življenje na vasi, na pevski zbor so ostali le še spomini. S skupnimi udarnimi močmi pa so zgradili zadružni dom, spomenik zmage revolucije na vasi, ki v Žvirčah še danes stoji kot nema priča vsemogočne povojne komunistične oblasti in uničevalne kmetijske politike.
Danes je od predvojnih petsto vaščanov ostala le še četrtina. Krute povojne razmere so mnoge za vedno odtrgale od zemlje, zaslužek jih je pognal v mesta. Treba je bilo preživeti, povojna oblast pa jim je plenila še to, kar so si v boju za preživetje odtrgavali od ust.
Ko je Franc Blatnik veliko let pozneje po televiziji gledal posnetke požganih kosovskih vasi in reke brezdomcev, ki so se s svojo revščino v culah zgrinjale proti albanski in makedonski meji, so mu živo stopili pred oči prizori dneva, ko so sami postali izgnanci brez doma. »Na Kosovu je gorelo veliko vasi, ogromno je bilo beguncev, namen požigov in izgona ljudi pa je enak,« razmišlja danes. Srbi so požigali z namenom, da s tega dela svoje domovine za vedno preženejo prebivalce in zabrišejo za njimi vsako sled, kot da jih tod nikoli ni bilo! Ali ne bi mogli česa podobnega trditi za požig Hinj in Žvirč?

stran: 030

Zakaj?

Če so verjetno Hinje – kot ugibajo domačini – zgorele zaradi maščevanja partizanov, ki so nekaj dni prej v boju z Nemci in domobranci izgubili deset borcev bataljona VDV, zakaj pa so se partizani maščevali nad Žvirčani? Za Hinje sicer partizanska literatura (Janez Perovšek - Pelko: Naprej, Beograd 1968) trdi, da so bile »pravo izdajalsko-belogardistično gnezdo s tajno radio oddajno postajo, obo­roženimi na domu in podobno«. In tudi če bi bilo to res, zakaj Hinjci ne bi imeli pravice imeti radio postaje, je bila to samo pravica partizanov? In tako kruto maščevanje s požigom tudi njihova pravica? In današnje podtikanje »revanšizma« tudi njihova pravica?
Podobno kot Hinjci tudi Žvirčani še danes lahko le ugibajo, zakaj so jim partizani požgali vas. Prepričani pa so, da so tudi njih kaznovali, ker vas ni bila partizanska. Kljub pritiskom in grožnjam žvirški fantje in možje niso odhajali v partizane. Že l. 1942 je bila v njej postojanka legistov, ustanovljena zgodaj jeseni ali ob koncu leta, vsekakor pa po roški ofenzivi in zverinskem umoru hinjskega kaplana Henrika Novaka in učiteljice Darinke Čebulj. Umora dveh tako vplivnih oseb sta odjeknila po vsej Suhi krajini. Nekega dne so se po zidovih žvirških hiš pojavile narisane peterokrake zvezde, simbol komunistične revolucije, in Žvirčani so to vedeli. Takratni cerkveni ključar iz Žvirč je povedal, da so bili pred temi dogodki ljudje navdušeni za boj proti okupatorju, potem pa so počasi sprevideli, da jim grozi okupacija komunizma in krvavi boj za njegovo zmago.
Pri Blatnikovih so prepričani, da organizirane domobranske postojanke v vasi nikoli ni bilo, bili pa so pogosti domobranski vpadi. Po vasi in v okolici je bilo zelo veliko skrivačev. V bojih ob koncu vojne je v okolici vasi padlo precej partizanov. Vse to so razlogi za požig Žvirč dva meseca pred koncem vojne. Ta vas ni vredna, da živi: izbrišimo jo s tega dela naše domovine, prebivalce izženimo, jim onemogočimo vrnitev in preživetje!
Partizani so lahko z gotovostjo trdili: Vas ni »naša«, v vasi nimamo »naših«! Ta vas je »be­la«, v njej so »beli«, kar še danes pomeni narodne izdajalce, sodelavce okupatorja. Ta opredelitev je do danes zarezala globoko ločnico med ljudi. Krivic in laži se še vedno ne odpravlja, ampak na novo oživlja, vso oblast si prisvajajo le »naši«, vse gospodarstvo ali bolje rečeno, ropanje ljudskega premoženja, ki se še vedno nadaljuje, vodijo le »naši«. V Suhi krajini povojna oblast ni imela kaj nacionalizirati, zato ji ni treba danes ničesar denacionalizirati, kot bi morala tam, kjer si lasti ukradeno tuje premoženje.

Plameni že pred partizanskim požigom Žvirč

Povsem napačno bi bilo, če bi kdo mislil, da je v Žvirčah prvikrat zagorelo 15. marca 1945. Leta 1943 je zgorela šola, kjer so se že nekaj mesecev občasno zbirali legisti. Pri Blatnikovih se spominjajo, da je bilo to na Jožefovo, 19. marca zvečer. Njihova hiša je v neposredni bližini šole. Večkrat je prišlo med legisti in partizani do manjših prask, zbadanja in zmerjanja. Kot vsak večer so se tudi tokrat legisti iz šole umaknili v Hinje, da so se združili s hinjskimi. Tako so se počutili bolj varne, podnevi pa so nadzorovali okolico. Partizani so vedeli, da je šola prazna, in so jo ponoči zažgali. Legisti so jo za silo hitro obnovili, vendar so napravili tako mojstrsko ostrešje, da še danes o njem govorijo.
Franc Nučič iz Vidma Dobrepolja v svojih dveh knjigah o zločinih partizanov poroča, da je bila leta 1943 do italijanske kapitulacije v Žvirčah posadka vaške straže, ki ji je poveljeval France Kadunc iz Zdenske vasi, in se ga tudi pri Blatnikovih dobro spominjajo. Po Nučičevih virih so jo partizani napadli 16. marca 1943, ko so napadli celotno Suho krajino. Po odhodu domobrancev na Turjak je stavba samevala. Ob požigu celotne vasi, 15. marca 1945, pa so jo minerci inže­nir­skega bataljona XV. divizije pognali v zrak. Žvirški otroci za kazen niso nikoli več dobili šole v svoji vasi.
Novembra l. 1943 je zagorel Vodopivčev hlev, kot se spominja domači sin Jože Kastelic iz Kanade. Tudi Blatnikovi se spominjajo, da je bilo to verjetno takrat, ko je bilo v vasi vse polno partizanov. V njihovi hiši ni bilo kam stopiti. Še v veži so ležali drug poleg drugega. Zjutraj jih je oče opozoril, da je slišal strel, partizani pa so ga zavrnili, češ da se jih hoče čimprej znebiti. »Naša straža strelja zajce,« so se norčevali. V resnici pa je stra­žarja v tistem trenutku zadela nemška krogla.

stran: 031

V vas se je iz Dobrepolj na kolesih pripeljala kolona nemških vojakov, ki je bila v izvidnici. Čez deset minut so že vdrli k Jožkovim in partizanskega poleganja je bilo v hipu konec. Napol oblečeni so se razbežali in takrat bi lahko Nemci skoraj vse postrelili. Vendar jih niso! Ker je bila vsa vas polna partizanov, so jih zalotili tudi na Vodopivčevem skednju in ga zažgali.
Franci je bil začuden nad aziatskimi obrazi nekaterih vojakov, ki so jim domačini pravili kar ‘mongolci’, nikoli vlasovci. Še bolj pa jih je čudilo to, da so hvalili Stalina: »Stalin gut!« so jih prepričevali. Te mongolske vojake so domačini še večkrat videvali, toda ne več skupaj z nemškimi vojaki, ampak s partizani. Včasih so skupaj pohajali po vasi in kot partizani so tudi oni nosili titovke s peterokrako zvezdo.
Še danes je Franc Zablatnik ogorčen, ker so partizani zaradi nemških napadov tolikokrat krivili vaščane. Ti trdijo, da partizani niso bili nikoli dovolj previdni, zato so jih Nemci tudi tolikokrat presenetili, oni pa so zvračali krivdo na domačine, češ da jih izdajajo in jim grozili, da bodo vas požgali, če bo še kakšen partizan ubit.
Prav tako se nekateri spomnijo, kako so partizani poleti 1942 naredili preplah, da bodo v vas pridrli Italijani in jo zažgali. Naj se vsi z živino vred umaknejo v gmajno, sicer bodo ukrepali! Za varnost domačinov gre, so jim pojasnjevali. Ljudje so ubogali partizanske ukaze in v gmajni iz desk zbili kolibe za šest ali sedem družin. Toda pujskov ne moreš odgnati v gmajno in treba jih je bilo nakrmiti, zato so se skrivoma vračali domov, da jih ne bi zalotili partizani. Če pa bi jih zalotili v gmajni Italijani, bi jih obtožili, da pripravljajo odpor, in jih pobili, ali odpeljali v internacijo, ali jim požgali vas. S tem bi tudi Žvirče postale Dražgoše ali Rašica (Glej članek Franca Blatnika: Dražgoše in Žvirče v Zavezi št. 12., letnik IV. št. 1, marec 1994). Partizani pa so želeli prav to in Žvirčane namenoma odganjali v gmajno. Kako so se ti bali, da ne bi kdo od partizanov streljal v zrak in jih tako dobesedno izročil Italijanom v roke!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Razvaline Stenčeve hiše – Stenčev Franc stoji na mestu, kjer so ga potegnili izpod ruševin

Res so Italijani za »odpor« domačinov zvedeli, vas obkolili in zbrali moške. Mlade so na­ložili na tovornjak, starejše pa nagnali v neki hlev. Takratni žvirški duhovnik Štefan Hrovat, ki je pribežal s Štajerske, je italijanskim vojakom razložil, da so domačini žrtev partizanske ukane, ker bi jih sicer postrelili partizani, če jih ne bi ubogali in odšli v gozd. Ker ni nič dosegel, se je še sam postavil med mlade može, naj z njimi vred odpeljejo in ustrelijo še njega. To je pomagalo. Italijani so takrat odgnali v internacijo kovača in še dve vaščanki, ki so se po dobrem letu vrnili. Štefan Hrovat je bil rojak Edvarda Kocbeka; ta je ob svojih obiskih v Žvirčah večkrat nagovarjal Hrovata, naj se on in njegovi farani priključijo NOB, vendar ga je modri duhovnik opomnil, da to zavisi samo od borcev in voditeljev NOB.

stran: 032

Partizanska taktika za okupatorjev požig vasi je danes dobro znana. Omenja jo tudi Aleksander Bajt v Bermanovem dosjeju, pod naslovom Kardeljev sistem novačenja: »Komunisti niso bili brezčutni le do trpljenja, ki so ga zaradi njihovih akcij okupatorji povzročali civilnemu prebivalstvu z represalijami. Akcije, za katere so pričakovali, da bodo sprožile okupatorjeve represalije, so komunisti izvajali namerno, mnoge sploh samo zato, da bi jih sprožile« (str. 403). Edvard Kardelj je bil naravnost izviren. V pismu Titu z dne 2. avgusta 1941 je razložil, kako je za krepitev partizanskih odredov moč izrabiti okupatorjeva požiganja vasi in druge vrste maščevanja nad civilnim prebivalstvom. Pred terorjem beži prebivalstvo v hribe. Represalije je potrebno zato preprosto izzvati, okupatorja naravnost prisiliti vanje, je razlagal. Za zmago revolucije so potrebni kar najokrutnejši zavojevalci. ‘Pri nekaterih tovariših obstaja strah pred represalijami (ne v vodstvu), pred uničevanjem vasi, ljudi itd.’ se je Kardelj dobesedno pritoževal nad mehkuž­neži (str. 404).
Še tretjič je v Žvirčah zagorelo 1. marca 1944, ko so Nemci dva dni z letali bombardirali vas in je bilo porušenih precej hiš na južni in vzhodni strani vasi. Ubitih je bilo šest ljudi. Partizanov takrat ni bilo v vasi. Toda zaradi porušenih hiš ni bilo treba nobenemu zapustiti vasi, kot so jo morali ob požigu partizanov leto kasneje. Ožgane zidove so nekateri za silo prekrili z deskami, druge pa so vzeli k sebi sorodniki iz vasi.
Ali so tudi tokrat imeli Nemci razlog za bombardiranje, saj je znano, da Nemci brez vzroka običajno niso napadali? Franc Turk, po domače Stenc, je imel ob bombardiranju osem let. Dobro se spominja, da so partizani nekaj dni pred tem pripeljali pred sosednjo bajto nekakšno železje in lončke, češ da bodo čez gmajno do hiše napeljali telefon. Ko so kmalu zatem nemška letala dopoldne bombardirala Šmihel ob Krki, so zelo nizko, grozeče in hrumeče preletela Žvirče, tako da so otrokom, ki so se igrali v pesku sredi vasi, ot­rp­nila kolena in kar niso mogli zbežati domov.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ciril Tekavčič

Naslednji dan so ponovno nad vasjo zatulili bombniki in že je oglušujoč pok raznašal strehe. Stenčeva mama je pograbila mlajšo sestro in skupaj s Francijem in staro mamo so se zatekli v pritličje k živini. Ko so prestopili prag hleva se je na mamo z deklico v naročju sesul tram, na staro mamo zidovje in tudi Francija je objela tema in tišina. Kot po čudežu je ostal pri življenju le on, ker ga je zaščitil obok, ki se ni zrušil. Naslednji dan so ga potegnili iz ruševin, sicer potolčenega, vendar živega. Do požiga vasi je ostal pri stricu Jerneju Debeljaku, po domače Hočevarju, potem ga je vzel k sebi oče, ki je v domobranski postojanki v Stični skrbel za konje.
Kljub vojni sta tri mesece okušala srečo, da sta lahko skupaj in da imata drug drugega. Ob osvoboditvi sta se z vprežnim vozom pri­ključila reki beguncev na Koroško. Takrat osemletni Francek se še spominja tudi vrnitve, partizanov, ki so vdirali v vagone, pobirali stvari, pretepali in končno prihoda v Škofove zavode. Očetovo naročje mu je pomenilo vse: varnost, dom, ljubezen. Toda nekega dne ga je partizanova roka iztrgala iz naročja. Še danes prav dobro vidi očeta, kako so ga z drugimi tremi nesrečniki zvezali in pahnili na tovornjak. Ta pogled skozi okno zavoda je bil njegovo zadnje slovo od očeta, čeprav mu je oficir obljubil, da se bo oče naslednji dan vrnil. Ostal je še bolj sam kot takrat, ko mu je bomba zrušila dom in pokopala pod seboj mamo, sestrico in staro mamo. Tokrat ga je na popolno siroto obsodila svoboda in ne nemška bomba, naši ljudje in ne Nemci! Kako naj bi mogel takrat razumeti – saj še danes ne – logiko povojne komunistične oblasti: Kdor ni z nami, je zoper nas! In to je moralo veljati tudi za osemletno siroto! On pa si je samo neskončno želel imeti očeta! Tudi mu je še danes nerazumljivo sovraštvo, ki ga mu je ugrabilo.

stran: 033

Neutolažljivo je jokal in zaprli so ga v sobo, kjer je nad njim kričala neka Nemka. Jokal je še huje, nič je ni razumel, vedel je le, da je za vselej izgubil očeta. Prišel je partizan in ga izročil nekim tujim ženskam iz Velikih Lašč, s katerimi je peš čez dolgo časa priromal v domačo vas, domov nikoli več. Podobno kot Gričarjeva Tina je tudi on vse življenje ostal sam, pri stričevih. Za nekatere je še vedno Stenčev Franc, za druge pa Hočevarjev. Postal je, kot zanj pravijo, »največji garač na vasi«. Ali mu je kaj drugega preostalo?
Njegov rodni dom je še danes v razvalinah, v njem se je zakoreninilo grmičevje in drevje. »Tolikega gorja se ne da pozabiti, še čudno da ga lahko človek prenese. Najbolje je, da nanj sploh ne misli, o njem raje ne govori. Kako sploh lahko človek toliko trpljenja povzroči, kako more početi tako nečloveške stvari?« se sprašuje Franc. »Saj je slabši od živali!« Sosed, ki je bil tudi vrnjen s Koroškega, mu je pripovedoval, kako so morali nekje na Gorenjskem leči po tleh in partizanski oficir je s škornji gazil po njih. Pri tem naj bi mu pomagal konj s svojimi kopiti. Toda žival je bila tako pametna in previdna, da je skrbno prestavljala noge med njihovimi telesi in ni nobenega pohodila. Od takrat naprej so bili konji njegova posebna ljubezen in še umirajoč je prosil, naj njegovemu konju nesejo šop sena.
Tudi Hinjka Marija Ivan, po domače Komar­jeva, je vojno in povojno gorje zakopala tako globoko v sebi, da mi je šele po objavi o požigu Hinj v zadnji številki revije napisala tele pretresljive vrstice: »Iskrena hvala za trud, da ste opisali naš križev pot! Ko bi mi znali opisati pretekle dogodke, bi nastala cela knjiga! Upajmo, da bodo tudi mladi to brali (vsaj nekateri), da bi se zavedali, kako so srečni, da ni vojne in živimo v miru!
Pojasnilo: Naš ata je prišel iz Ribnice takoj, ko je izvedel, da smo izgnani in živimo v Kompoljah. Bili smo skupaj in spomladi smo šli na Ratje in hodili v Hinje na polje delat. Ata se je skrival, ko pa so junija razglasili, da naj se vsi moški javijo v Žužemberk in če nimajo ‘krvavih rok’, so svobodni in se jim ne bo nič zgodilo, se je ata javil in en teden čakal na razsodbo. Že je dobil odpustnico, da gre domov. Tisti dan pa je prišla tolpa podivjane Cankarjeve brigade in je vseh osem, ki so čakali, da gredo domov, kruto mučila in pobila! Ta tolpa je tudi v Dobrem polju storila tako in še kje.
Mi nekaj časa nismo vedeli, da so nam ubili očeta; govorili so, da so jih peljali v Belo krajino na prisilno delo. Kmalu pa smo zvedeli, da so vseh osem pripeljali na Dvor pri Žužemberku in jih po strašnem mučenju blizu Dvora pokopali v neki dolini. Med njimi je bil tudi duhovnik in to nam je bilo v veliko tolažbo, saj so se lahko spovedali. Upamo, da vsi naši mučenci prosijo za nas, da bomo enkrat spet vsi skupaj v srečni večnosti.
Tu na zemlji smo tako malo časa uživali očetovo ljubezen! O, kako rad nas je imel! Po več letih smo si upali prepeljati njegove kosti, pa še dva druga iz Pleša sta bila poleg. Ostalih pet pa so že prej svojci odpeljali, ko se jih je še dalo prepoznati. So bili bolj pogumni. Mama je sicer prosila grobarja na Dvoru, da bi ji pomagal, pa ni hotel, ona pa ni imela toliko moči, da bi to sama naredila. Drugi pa so se vsi bali. Oh, kako smo se jih bali! Tako se mi smilijo ljudje, ki trpijo zaradi vojnih grozot. Molimo za vse trpeče! Bog daj vodilnim pravo pamet, da se ne bi borili samo za ‘stolčke’, ampak za blagor domovine!«
Ali je v teh vrsticah mogoče najti trohico nespravljivosti ali celo »revanšizma«?

Kaj pa piše partizanska literatura?

Podobno kot Hinjci tudi Žvirčani ne vedo in jih ne zanima, katera brigada jim je požgala vas. Sicer pa, kako naj bi to sploh zvedeli? Partizanske čete, brigade, divizije in bataljoni so jim bili nekaj tujega. V Hinjah so mi omenjali vse druge brigade, le Levstikove ne. Pa je prav ta požgala Hinje, kot poroča knjiga o Levstikovi brigadi (Janez Perovšek - Pelko: Naprej, Osma slovenska narodnoosvobodilna brigada »Fran Levstik«, Beograd, 1968. str. 133–134).
Partizanska literatura omenja tudi požig Žvirč. V knjigi Lada Ambrožiča - Novljana Petnajsta divizija (Ljubljana, 1983) na straneh 490–491 piše: »V zvezi z operacijami v Suhi krajini je treba še omeniti nenavadno akcijo, ki jo je izpeljala 12. brigada v Žvirčah. Izselila je namreč prebivalstvo, ker se je medenj vselila sovražna obveščevalna. Podobne, nam že znane akcije je 15. divizija že opravila pod Gorjanci. Sedanja akcija je bila bolj temeljita. Minerji inženirskega bataljona 15. divizije so tedaj razstrelili vse trdno zgrajene hiše ter 45 bunkerjev. S tem so Žvirče sicer izgubile vlogo utrjene postojanke, vendar je akcija naletela pri prebivalstvu na protest. To je bila ena maloštevilnih akcij, ki so jih izvedli na Slovenskem za zaščito narodnoosvobodilnega gibanja, pa tudi ta verjetno ni bila zadosti pretehtana.«

stran: 034

V knjigi, ki ima šeststo strani, je Lado Am­bro­žič omenil le v kratkem odstavku »akcijo« izselitve in razminiranja Žvirč; požiga celotne vasi ni omenil. Zanimivi so tudi izgovori za to »akcijo«: »sovražna obveščevalna« in »45 bun­kerjev«. Isti avtor Lado Ambrožič - Novljan je nekoliko prej napisal tudi monografijo Dvanajsta brigada (Ljubljana 1976). Na strani 521 je omenil partizanski požig Žvirč. Tudi tokrat piše, da so zgoraj omenjeni minerci »porušili približno 45 bunkerjev okoli vasi«, »razstrelili trdneje zidana poslopja«, saj je bila »tudi v tej vasi, kakor pred odselitvijo prebivalstva iz Hinj, organizacija za obveščevanje domobrancev in Nemcev zelo uspešna«. Požiga celotne vasi avtor ne omen­ja. »To delo« (rušenje bunkerjev in trdneje zidanih poslopij) »so opravili tako, da sovraž­nik ni imel več možnosti, da bi se daljši čas zadrževal v vasi, izkoriščal podatke domačinov ali pa vas izpremenil v postojanko.«
Vsi Žvirčani, ki sem jih v prispevku omenila, zgroženi pravijo, da so »sovražna obveščevalna« in »45 bunkerjev« velika laž, saj v vasi in v njeni okolici ni bilo niti enega bunkerja, kaj šele 45! Še Ljubljana se je lahko ponašala le z devetintridesetimi! Pa tudi če bi bila Ambro­žičeva trditev resnična, kaj ima to opraviti s tako strahotnim dejanjem kot je bila izselitev, razstrelitev in požig vasi?
Ko je Franc Blatnik že pred leti prebral o Ambrožičevi trditvi, ga je dvakrat povabil, naj obišče Žvirče in jim pokaže vsaj eno mesto, kjer je stal bunker. Seveda od tov. Ambro­žiča ni nobenkrat dobil niti pisnega odgovora.
Nesporno je dejstvo, da so bile Žvirče po­žgane 15. marca 1945. Leta 1975 se je pojavil članek v Ameriški domovini (Cleveland), kjer je napisano, da so bile Žvirče požgane junija 1942. Ta podatek je kasneje povzel Franko Krištof iz Clevelanda v ciklostiranem glasilu Domobranska bakla, kjer je tudi navedel avtorja tega pričevanja, duhovnika Ivana Lavriha. Toliko v vednost, da v prihodnje ne bo več prihajalo do zmede. Tudi niso resnične fotografije požgane Pugljeve hiše, ker so od nje ostali le temelji kleti.
Ko sama premišljam o tolikem trpljenju, grozotah in strahu, ki so ga ljudje doživljali, si ne morem kaj, da ne bi omenila še dveh prizorov, ki sta se zgodila v prvih dneh junija 1945 na dveh žvirških njivah in jih partizanska literatura nikjer ne omenja. Na eni od teh sta mala Vida in njena mama, Pugljeva mama, okopavali koruzo. Nenadoma zaslišita pok oddaljene eksplozije. Obe se ozreta v tisto smer: strmita in čez čas zagledata še dim. Dvigal se je nad gozdovi Kočevskega Roga. Skoraj ni kraja v Suhi krajini, od koder ne bi bili vidni njegovi vrhovi. Vidina mama se je ob motiki sesedla na tla in zaječala: » Zdaj so pa Mirka ubili, mojega sina so ubili!« (Vrnjen je bil s Koroške in ubit neznano kje.)
»Kako ste vedeli, da pobijajo v Rogu?« sem bila začudena.
»Ne vem, toda vedeli smo!«
»Kdo vam je povedal?«
»Ne vem. Vem pa, da smo vsi za to vedeli! Večkrat smo slišali eksplozije in ena je bila še posebej močna!«
Isti prizor se je kmalu zatem ponovil na Blatnikovi njivi. Želi so deteljo. Zaslišijo eksplozijo, vidijo dim. Tudi njim je bila takoj jasna skrivnost, ovita v bobnenje in v dim nad kočevskimi gozdovi. Njihova mama bi ne­ka­ko prebolela vse strahote vojne, nikoli pa ni mogla preboleti smrti najstarejšega sina, domobranca, ki je verjetno končal v Teharjih, kot so zvedeli kasneje. »Kje je sin?« »Kje so ga umorili?« »Kam so ga zagrebli?« Vprašanja, ki si jih je zastavljala do smrti in nanje ni dobila nikoli odgovora. Če bi še živela, ga do danes ne bi dobila! Bolje je, da se jih presliši, da nas ne bi ta nadležna vprašanja še bolj razdvajala, kot trdijo tisti, ki bi nanje morali odgovoriti.
»Pa ste vedeli, da jih v Rogu pobijajo?« sem nejeverno vprašala še Franca Blatnika.
»Ne vem, kako smo zvedeli, vedeli smo!« je odločno pribil. »Edino predstavljali smo si drugače. Nismo vedeli, da je v roških gozdovih toliko globokih jam, zato smo mislili, da pobite mečejo v kakšno dolino, potem pa jo z obeh strani minirajo, da zemlja zasuje trupla. Naj bi nas prišla vprašat Zveza borcev, če oni niso vedeli, mi smo. Kučan je za poboje zvedel l. 1969, Dolničar iz časopisa, Bojan Polak - Stjenka iz časopisa, Zoran Polič 1965. leta, Mitja Ribičič še danes nič ne ve. Take laži lah­ko govorijo samo ustrahovanim, prestrašenim ljudem.« ‘Oh, kako smo se jih bali …’ je zapisala Marija Ivan. ‘En sam strah je bil,’ je vzdihnil nekdo, ki želi biti neimenovan. Da, tudi strah, ki meji na grozo, je »pridobitev« revolucije in »jamstvo« njenega uspeha.
Frančiška Papež iz Lopate je dvajset let kasneje pripovedovala svojim vnukom, kako so vsi vedeli, zakaj bobnenje eksplozij in oblaki dima. Vedeli so za vlake, ki so vozili v Kočevje, in kamione, ki so ponoči zapuščali Kočevje in se prazni vračali. Suha krajina je jokala, zavita v molk in bolečino. Ob koncu pripovedi je stara mama otrokom preroško napovedala: »Otroci, boste videli, da bo Kočevski Rog postal romarski kraj. Veliko ljudi ga bo obiskovalo. V njem ležijo pobiti naši mučenci!« Njen vnuk Franc Vidmar iz Loškega potoka se njenih besed še danes živo spominja.

stran: 035

Za popotnico iz Žvirč

Srce mi ni dalo, da bi tistega čudovitega oktobrskega dne odšla iz Žvirč, ne da bi odšla po hribčku za cerkvijo, odkoder so brezdomci strmeli v plamene in zapuščali vas. Seveda mi še tako živa domišljija ni mogla predočiti prizora, ki se je nudil njim.
Pod klancem vidim stolp cerkvice, ki so jo s pomočjo dobrotnika, domačina Jožeta Kastelica iz Kanade, in s pomočjo neumornega župnika iz Hinj Maksa Kozjeka pričeli požrt­vovalni vaščani zidati iz ruševin l. 1971. Ob blagoslovitvi 26. novembra l. 1973 je bila posvečena blaženemu mučencu Maksimilijanu Kolbeju in je prva, ki nosi njegovo ime, saj je bil prištet k blaženim le leto prej. Če katera, potem ta cerkvica v Suhi krajini zasluži, da nosi ime tega mučenca vojnih strahot!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Gričarjeva Tina

Nenadoma z Vido zagledava neznano starko, ki se nama je bližala z dokaj krepkimi in hitrimi koraki. »Tina! Gričarjeva Tina!« jo je prepoznala Vida. Tina je obstala pod jablano. Listje se je že skoraj obsulo, le rdeča jabolka so žarela v nebo. Vprašujoče je gledala Vido, ni je prepoznala. »Oh, Tina, ravno danes sem pravila, kako ste tistega jutra, ko so nas pognali z domov, stali na vasi pred vodnjakom, sklepali v obupu roke in vpili.« Zdaj šele je starka v Vidi zagledala deklico izpred mnogih let. Kako hitro se lahko star človek vrne v daljno preteklost. Zatresle so se ji brezzobe čeljusti in iz medlih oči so ji pripolzele solze, ne, ni še vseh izjokala. Z roko si jih je brisala izpod nosu, še vedno malce zbegana nad nenadnim srečanjem. Potem se je utrgalo iz nje: »Joj, kako smo trpeli! Koliko smo prestali! Kako dolgo še bomo morali trpeti?«
Kako dolgo še? Mar ni nikoli nehala trpeti? Samo še smrt pričakuje, da jo končno odreši trpljenja! Nenadoma se mi je zazdelo, da ta starka, ki stoji pred menoj, v svoji bolečini pooseblja vse strahotne krivice, ki jih je moralo prestajati ljudstvo med vojno. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi njeno bolečino videli vsi, ki govoričijo o pozabljanju starih krivic. Objokana, zgarana reva jih je vsa dolga leta nosila v sebi, jih v strahu zaklepala v najgloblje kotičke svojega srca in jih prebolevala, kot je vedela in znala: v pehanju za preživetje, v odpovedi, v delu za druge, v molitvi in v bežnih trenutkih olajšanja, ko je končno lahko svojemu možu pred farno spominsko ploščo na žvirškem pokopališču javno prižgala svečo. More v takem srcu sploh vzkliti misel na maščevanje, »revanšizem«? To ponovno obtožbo so si lahko izmislili le tisti, ki so jim srca Gričarjevih Tin in Stenčevih Francetov nekaj nerazumljivo tujega, drugačnega. Govoričenje o novih krivicah, novih sporih in razdvajanjih je le izgovor tistih, ki se bojijo, da bi jih Gričarjeve Tine in Stenčevi Franceti utegnili vprašati: »Joj, kako smo trpeli! Zakaj smo morali toliko prestati? Zakaj nas je bilo groza? Zakaj ste nam pobijali najdražje? Do smrti obsodili na sramoto in ponižanje izdajalcev?« Sama pa jih sprašujem: »Kdo vam daje to pravico? Zakaj si jo lastite?«
Preveč človeških usod? Preveč Gričarjevih Tin, Stenčevih Francetov? Preveč vprašanj za odgovor? Toda odgovore terja zgodovina, zgodovinska resnica, ki se je ne da za vedno utišati ali napraviti za deklo politike.
Človek ne more kar naprej pretvarjati zgodovine in maličiti svoje podobe. Ali ni njegova prava podoba tista, ki ga bistveno določa? »Kdor ni z menoj, je zoper mene,« ugotavlja nekje v evangeliju naš Učenik. S tem ni hotel narediti med ljudmi razdora ali zasekati meje med dvema ideologijama, ampak prav v vsa­ko človeško srce vtisniti spoznanje večnega boja med pravico in krivico, resnico in lažjo, usmiljenjem in sovraštvom, dobroto in zlom, dobrohotnim mirom in uničujočim nemirom.

stran: 036

S temi besedami je Učenik potrdil naravni zakon, zapisan v srcu vsakega človeka. Vsa­kemu podarja toliko pameti in tolike milostne trenutke, da lahko razlikuje med obema možnostima, se zanju svobodno odloča in uresničuje eno ali drugo. Toda vedno pravica, resnica, usmiljenje in dobrota osvobajajo človeka, družbo in človeštvo. Čigava resnica? Čigava pravica? Moja ali tvoja? Naša ali va­ša? Tista, ki je od stvarjenja naprej zapisana v globini srca, ki človeka bistveno določa, ga opredeljuje za dobro ali za zlo in ji ne more ubežati, pa najsi jo v sebi še tako prezira in tepta.
Naravni zakon, zapisan v srcu vsakega človeka, je temelj za prihodnost. Brez naravnega zakona družbeni red nima pravih temeljev in vsaka zabloda je dovoljena.
Na koncu se zahvaljujem vsem Žvirčanom, ki so mi pomagali ujeti drobce iz njihovega vojnega in povojnega življenja, še posebej tistim, ki so dovolili, da sem jih poimenovala in so mi posodili fotografije. Nekateri namreč ne želijo ne enega in ne drugega. Franc Blatnik meni, da so se ogradili v svoj svet in ne želijo, da bi vanj kdo vstopil, oni pa ne izstopijo iz svojega. Seveda se temu ni čuditi. »Strahote vojne in petdesetletna komunistična okupacija sta jim pohabili zavest in mišljenje.«