Avtor: France Papež

stran: 044

stran: 045

Besede ne morejo izraziti

nič drugega,

oči ne morejo videti

nič resničnejšega.

Lepo, prazno okrožje

zajema pritrkavajoče telo in ga stiska,

boža, žre in uničuje.

Zdaj je zunaj, pred očmi,

zdaj notri

in vpije v brezmejno temo,

v rojene in nerojene trenutke.

Vpije, grabi in zahteva

od mene več,

kot samo živeti.

Svetla praznota,

skala

in voda

objemajo vrtinec ljudi in zemlje.

Vsemu temu se najbolj približam,

ko v pozni noči še razmišljam

o krajih, ki za spomin že skoraj ne obstajajo,

o prijateljih v odzvoku drugega časa,

o tolikih pristaniščih

in o Sloveniji.