Avtor: Marija Cvar

stran: 031

stran: 032

To je spomin na mojega dragega moža, ki mu ni bilo dano, da bi dosegel svoj življenjski cilj. Umorili so ga v najlepših, najbolj ustvarjalnih letih življenja.
Poleg družine je bila njegova največja ljubezen glasba, ki ji je bil ves predan. Srečen je bil ob klavirju in notah. Bil je član društva slovenskih skladateljev. Po klasični gimnaziji je ob fakulteti študiral na glasbenem konservatoriju v Ljubljani kompozicijo pri prof. Škerjancu, Ostercu in drugih, violino pa pri prof. Vidi Jerajevi.
Še pred vojno je v študentskih letih igral v zabavnem orkestru, katerega vodja je bil. Igral je violino in saksofon. Harmoniko je takrat v ansamblu igral prof. Albert Papler. Imen drugih, ki so igrali z njim, se ne spominjam.

Kako sva se spoznala

Leta 1941 je lepega julijskega dne prišel na Rakitno. To je moj rojstni kraj. Ustavil se je v gostilni, ki sta jo imela moj brat in svakinja. Naročil si je kosilo. Postregla mu je sestra od svakinje. Takrat sem bila tam tudi jaz, toda imela sem opravka z drugimi gosti. Takrat me je prvič videl. Ko je hotel plačati, je poklical mene. Po kratkem klepetu me je vprašal, če lahko še pride. Odgovorila sem mu, da lahko, saj je lepo na Rakitni. Čez nekaj dni je spet prišel in z njim njegov prijatelj Vlado Vovko. Tako sva se videla drugič. Čez kakšen teden je zopet prišel, tokrat sam. Šel je k mojim staršem in vprašal, če dovolijo, da se poroči z menoj. Bila sta začudena. Mama mu je odgovorila, da ker je vojna, ni pametno, da se ženimo. Bil je vztrajen. Čez dobre tri mesece je bila poroka. To je bila usoda ali pa ljubezen na prvi pogled.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Violinist Miro Smolinsky

Poročila sva se 25. oktobra. Huda in dolga zima je bila leta 1941, ki se je začela že oktobra. Bila je ovira in čar moje poroke. Snega je bilo več kot pol metra. Poroka je bila napovedana za v soboto. Ženina in ostale svate, ki so prišli iz Ljubljane na železniško postajo Preserje, so šli iskat s konjsko vprego in sanmi. Bila je že skoraj tema, ko so končno prišli na Rakitno.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Častnik kraljeve vojske Miro Smolinsky

Poroka je bila v rakiški cerkvi. Poročil naju je tedanji župnik g. Ignacij Kunstelj, ki je kot begunec umrl v tujini. Moja poročna priča je bil dr. Hlavaty, zdravnik in slikar, moževa priča pa njegov prijatelj Vlado Vovko.
Ohcet je bila lepo pripravljena. Bilo je veliko povabljenih. Bili so veselo razpoloženi, peli in plesali so. Pravo veselje pa se je začelo, ko so prišli fantje z vasi. Zapeli so pred hišo, z ženinom pa so se pogodili za plačilo. Potem smo vse povabili v hišo na ohcet. Gostilna je bila polna ljudi. Bilo je čudovito vzdušje. Nepozabno pa mi je ostalo v spominu, kako je eden od fantov stopil na stol in začel peti »Hej Slovani«, nato pa vsi za njim. Peli so s takim zanosom, da se ne da opisati. Po vseh prostorih hiše je donela pesem, ki je bila takrat prepovedana, saj smo bili okupirani od Italijanov. Ohcet je trajala vso noč.

stran: 033

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poročna slika – Marija Šuštaršič in Miro Smolinsky

Zjutraj smo šli vsi utrujeni in zaspani k nedeljski jutranji maši. Po maši smo se začeli pripravljati za odhod na vlak in v moj novi dom. Nehalo je snežiti. Jutro je bilo jasno in sončno. Po slovesu od domačih smo se odpeljali na saneh na železniško postajo. Druge možnosti v visokem snegu ni bilo.
Ko smo se peljali skozi gozd proti Preserju, smo občudovali prekrasno zimsko idilo. Vse se je lesketalo v soncu, veje so bile na debelo obložene s snegom in se globoko priklanjale k tlom. Ob tem mi reče dr. Hlavaty: Ali vidiš, ti nevesta mlada, kako se ti vse klanja in te pozdravlja, ko zapuščaš svojo rojstno vas? Bilo je resnično nepozabno. To je bil čar moje poroke.
Po prihodu v Ljubljano sva se vselila v svoje stanovanje. Čez eno leto se je rodila hčerka Helena. Bili smo srečni, kot je lahko srečna le mlada družina. Toda ta sreča je trajala le do septembra 1943. leta. Ko so ustanovili domobransko vojsko, je mož dobil poziv, da naj se javi na komandi mesta Ljubljane. Ni se mogel takoj odločiti. Premišljeval je, kaj naj naredi.
Slike notnega zapisa – Roko mi daj

Zakaj se je tako odločil

Ko se je odločil, mi je rekel: Nekam bom moral iti, ali k domobrancem ali pa k partizanom. Odločil sem se, da bom šel k domobrancem, tako sem se odločil zato, ker na tej strani vidim manjše zlo. Če bi šel k partizanom, bi pomagal komunistom.
Tako se je odločil zato, ker je marsikaj vedel, kaj pripravljajo komunisti pod krinko OF; tudi to, da čakajo na vojno, ki bi jim omogočila polastiti se oblasti. Želja se jim je izpolnila. Vojna se je začela. Njegov brat Mile je bil predvojni revolucionar. Sodeloval je in hodil na sestanke s Kardeljem, Kidričem, Tomšičem in drugimi. Včasih je o teh sestankih zaupal kaj tudi svojemu bratu, o tem, kako bo, ko zmagajo.
Starši so imeli z Miletom velike težave, še kot z mladostnikom. To mi je večkrat pripovedovala njegova mama. Ni se hotel šolati kot njegova brata in sestra. Pozneje se je zapletel v družbo revolucionarjev. Bil je večkrat brez službe. Ko mu je oče priskrbel dobro službo v takratni tovarni Ajfel na Dunajski cesti v Ljubljani, je kmalu po nastopu službe organiziral štrajk. Tovarnar je bil po rodu Čeh kot Miletov oče Smolinsky. Po zaslugi tega poznanstva ga je sprejel v službo. Toda služba ni trajala dolgo. Zaradi štrajka, ki ga je organiziral Mile, mu je lastnik odpovedal službo. Bil je tipičen primer komunista v vseh ozirih.

stran: 036

Ta moj svak je bil ob izbruhu vojne kot vojak zajet od Nemcev. V Nemčiji je ostal kot ujetnik do konca vojne, tako se ni mogel pridružiti partizanom. Njegova žena Milka je padla kot partizanka leta 1944. Imela sta pet let starega sinčka. Fantka je vzela v varstvo stara mama Smolinsky. Za vzdrževanje fantka je gmotno pomagal tudi moj mož. Vsi smo imeli radi tega otroka. Ko se je mali Janezek nekega dne igral ob Celovški cesti, je nenadoma stekel čez cesto, v tem pa je pripeljal vojaški tovornjak in ga povozil. Ranjenega je vojak prinesel v hišo stari mami. Jokal je, bilo mu je zelo hudo, da se je to zgodilo. Povedal je, da ima tudi on doma otroke, ki jih je moral pustiti, ko so ga poklicali v vojsko.
Mile se je leta 1945 vrnil iz Nemčije. Prizadet je bil zaradi smrti žene in sina. Besen pa je bil, ko je zvedel, da je šel njegov brat k domobrancem in da so ga verjetno ubili partizani. Rekel je, da je to edino prav, sicer bi ga pa on ubil. Bila je to bratomorna vojna, krvavi sad revolucije in sle po oblasti.
Ko se je odločil in šel k domobrancem, je bil dodeljen na komando na Vrhniki. Bil je rezervni oficir v jugoslovanski vojski, na Vrhniki pa je bil zvezni oficir. Tam je ostal vse do konca vojne. V začetku leta 1945 je bila na vrhniški komandi nastavljena bomba. Eksplodirala je ravno tisto noč, ko je bil moj mož dežurni. Bil je ranjen. Na zdravljenju in bolniškem dopustu je bil še zadnje tedne vojne. Večkrat je bil doma v Ljubljani. Ravno v tem času se nama je rodil drugi otrok Miroslav; rojen je bil 11. aprila. Hvala Bogu, da je bil mož ravno takrat doma, da nisem bila sama. Porod se je začel ponoči. Da sem prišla še pravočasno v porodnišnico, sva se s kolesom peljala v Šlajmerjev dom, kjer je danes ortopedska klinika. Druge možnosti ni bilo. V Šlajmerjev dom me je odpeljal zato, ker so imeli tudi oddelek za porodništvo. V bolnici sem ostala dva tedna. Doma nisem imela nikogar, ki bi mi lahko pomagal.
Ko sem se z otrokom vrnila domov, nisem nič vedela, kaj se dogaja. Glavna skrb mi je bil moj fantek. Mož mi je prizanesel s skrbmi, ki bi jih zagotovo imela, če bi vedela, kaj se pripravlja. Nič mi ni govoril o tem. Ker je Vrhnika tako blizu Ljubljane, je imel možnost, da je večkrat prišel domov. Bil je zelo vesel najinega fantka. Napisal in uglasbil mu je uspavanko z besedilom:
Noč je vsa tiha, le veter šumi …

sinko, nocoj imaš zlate oči.

Angelčki trosijo vanje sladke, presladke sanje

aj, aj, aj, aj in še en lep smehljaj …

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

Moral ga je zapustiti z bolečino v srcu, ko še ni bil star niti en mesec. Punčka Helena, stara dve leti in pol, je bila v tem času pri mojih starših na Rakitni. Nje ni mogel objeti ob slovesu. Ostala ji je le pesmica, ki jo je napisal zanjo.
Ko je prišel 8. maja zadnjikrat domov, se je na hitro poslovil, popestoval svojega fantka in rekel: Šli bomo, ne vem kam. Upam, da se bomo kmalu vrnili. Za preživetje me ne skrbi, saj glasba ne pozna meja. Ko je šel od doma, se je poslovil še od svojih staršev v Šiški in odšel za vedno.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Marija Smolinsky dve leti po poroki

Začeli so se težki časi

stran: 037

Opisala bom, kaj smo doživljale družine domobrancev, ki smo ostale doma. Tako se je začelo.
Zjutraj 9. maja je pozvonila stranka iz hiše in prinesla zastave z rdečo zvezdo. Rekla je: Obesite jih na okna. Osvobojeni smo. Bili smo prestrašeni. V začetku si nismo upali iti na cesto. Že takoj maja meseca je dala tedanja oblast odlok, da se morajo vse razpoložljive sobe prijaviti in jih dati na razpolago partizanom, ki so prišli v Ljubljano. Tudi jaz sem prijavila, da imam prosto sobo. Oglašati so se začeli uniformirani partizani, da bi jim oddala sobo. Vse po vrsti sem odklonila in jim tudi povedala, da tukaj živim sama z otrokoma in moškega ne morem vzeti na stanovanje. Končno so mi poslali lepo mlado partizansko bolničarko Ivanko. Bila je stara triindvajset let kot jaz. Dobro sva se razumeli. Imela je rada moja otroka. Po tolikih letih imava še vedno prijateljske stike. Bila je doma iz krščanske družine in tako je bila tudi vzgojena. Še sedaj večkrat reče, da ni bila nikoli komunistka.
Omenjena sostanovalka, ki je imela sobo, mi je finančno pomagala, da sva plačevali stanovanje. Bila sem brez dohodkov. Odvisna sem bila od dobrih ljudi in prijateljev, da smo nekako preživeli. V banki je imel moj mož čekovni račun, kamor so nakazovali denar od skladb, ki so bile v prodaji po knjigarnah. Ta denar je ves ostal v banki, ker si ga nisem upala dvigniti, saj je bilo vse njegovo premoženje zaplenjeno. Še sedaj se zgrozim, ko se spomnim, kako malo smo imeli in smo nekako z božjo pomočjo preživeli težke čase. Neki večer sem premišljevala, kako bo jutri? Saj nimam denarja niti za mleko. Ali bosta moja otroka lačna? Naslednji dan pozvoni pismonoša in mi izroči pismo. Ko sem ga odprla, sem zagledala v njem 300 dinarjev. To takrat ni bilo malo. Nepoznani dobrotnik, ki nas je za nekaj časa rešil stiske, je napisal sledeče: Spoštovana gospa, ne bodite užaljeni in ne iščite naslova. Naj bo za kruhek malih dveh. Resnično drži pregovor, da kadar je sila največja, je božja pomoč najbližja. Iz srca se zahvaljujem dobremu človeku, saj osebne zahvale mu nisem mogla izreči, ker ne vem, kdo je to bil.

Začele so se hišne preiskave

Večkrat so me zbudili sredi noči. V stanovanje so prišli moški v uniformah in civilu. Vse so premetali; z omar so metali kar na tla. Tudi otroka je dvignil iz košarice in ga vrgel na posteljo, da je pogledal, če imamo kaj skritega v posteljici. Večkrat so me klicali na Udbo na zaslišanje. Vedno sem jim rekla, da je moja največja krivda to, da sem imela za moža domobranskega oficirja, za kar pa jaz ne odgovarjam in tudi žal mi ni, da sem ga imela.

Na vrsto so prišle zaplembe

Še sedaj hranim kup orumenelih dopisov, ki sem jih dobivala v času zaplemb in deložacije. Nekega dne je prišel k meni neznan moški. Verjetno je delal na sodišču. Prišel mi je povedat, da bodo prišli k meni izvršit zaplembo. Naročil mi je, da naj si hitro priskrbim račune za pohištvo, sicer mi ga bojo vzeli. Takoj sem šla v Šentvid. V mizarstvu Berlič sem povedala, zakaj rabim račune. Izstavili so račune na ime mojega očeta. V času zaplembe sem pokazala račune, da je pohištvo moje, saj sem ga dobila od staršev. Tako mi po zaslugi dobrega človeka niso vzeli pohištva. Vse moževe stvari in glasbila, kolikor jih je imel doma, so popisali in pozneje vzeli. Kar je imel na Vrhniki, kjer je stanoval, so pobrali tam: violino, harmoniko, pisalni stroj in vse ostalo, kar so našli v stanovanju. Doma pri svojih starših je imel spravljeno motorno kolo. Tega jim nisem povedala. Ko so pozneje za to zvedeli, so me obtožili, da sem prikrivala narodno imovino. Zato sem bila obsojena na zaporno kazen. V zaporu sem bila na Igu. Preživljali smo težke čase. Veliko smo molili in prosili Boga, da bi preživeli in da se nam naši dragi vrnejo domov. Toda nobenega glasu ni bilo od nikoder. »Osvoboditelji« so morili tako, da nismo nič vedeli, kaj se godi z njimi. Hvala Bogu, da takrat nismo nič vedeli, saj bi nam bilo še veliko huje.

stran: 038

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Domobranski poročnik Miro Smolinsky

Deložacija

Stanovali smo v Tavčarjevi ulici v Ljubljani. Verjetno si je nekdo »zaslužnih« zaželel, da dobi moje stanovanje. Maja leta 1948 sem dobila odločbo o deložaciji, da moram stanovanje izprazniti. Dali so mi dva dni. Tretji dan zjutraj so prišli možje s tovornjakom. Naložili so stvari, kolikor jih je še ostalo, in vse odpeljali v Šiško k moževim staršem. Tako smo bili zgovorjeni, da mi bodo oni to spravili. Ostala sem z otrokoma na cesti. Nekaj dni smo bili pri starših v Šiški. Nato sem se z otrokoma preselila k mojim staršem na Rakitno.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Helena in Miro Smolinsky na Rakitni

Kako sem se čez šest let vrnila na Rakitno

Šla sem z otrokoma na vlak na železniško postajo v Preserju. Tam nas je pričakal moj oče. Peljali smo se z lojtrnikom z volovsko vprego. Tako sem se po nekaj letih vrnila domov, revna, obenem pa tudi bogata in srečna, saj sem imela dva zdrava in čedna otroka. Bila sta mi v veliko veselje in še vedno sta mi, četudi je od takrat minilo že petdeset let. Še vedno se imamo radi.

Dobila sem službo

V tistem času je bila na Rakitni občina in pomožna pošta. Nekega dne me vpraša vaščan, ki je bil takrat partijski sekretar in občinski tajnik, če hočem, da bi prišla na občino v službo, da bom lahko preživljala otroke in sebe. Službo sem z veseljem sprejela. Administrativno delo na občini in pošti sem rada in vestno opravljala. Vse občane sem osebno poznala. Bila sem jim vedno na uslugo, če so kaj potrebovali. Radi so me imeli. Poznala sem bolečino mater in žena, saj so mnoge ostale same tako kot jaz. Enako smo čutile in čakale. Rakitna je bila takrat vas črnih rut. Toda žene jih niso nosile na glavi. Bolelo jih je v srcu. Čakale in žalovale so za svojimi dragimi. Skoraj sleherna hiša je bila prizadeta. Od sto petindvajset hišnih številk in okrog štiristo prebivalcev, kolikor jih je bilo takrat na Rakitni, so komunisti pomorili več kot devetdeset mož in fantov. Večinoma so bili to mladi ljudje, nekateri so bili stari komaj sedemnajst let. Zaman so čakale in upale, da se vrnejo. Med čakajočimi je bila tudi moja mama. Triindvajset let je čakala sina Jožeta. Ni ga dočakala. Ko je umrla, se je ona preselila k njemu. V upanju, da sta sedaj srečna skupaj in uživata večno veselje, je tudi nam lažje.

Ponovno selitev v Ljubljano

Po petih letih so občino ukinili zaradi združevanja v večje občine. Spet sem bila brez službe. Ravno v tem času se je izselila stranka, ki je stanovala v hiši moževih staršev v Ljubljani. Poskrbeli so, da so dobili odločbo za dodelitev stanovanja meni. Vrnili smo se v Ljubljano. Dobila sem službo v Leku. V tem času je umrla za tuberkulozo sestra mojega moža, stara dvaintrideset let. Zapustila je sedemletno hčerko in moža. Ko je čutila, da bo umrla, me je prosila, naj se poročim z njenim možem in skrbim za njuno hčerko.

stran: 039

Ker sem ga poznala in sem se zavedala, da bosta s to poroko moja otroka dobila dobrega očeta in jaz moža, sem se za to odločila. Ustvarila sva si novo družino. Imela sva takoj tri šoloobvezne otroke, ki so bili med seboj bratranci. Iz najinega drugega zakona pa se je rodil še sin Andrej.
Otroci so bili dobri, uspešni so bili pri študiju in tudi v nadaljnjem življenju. Drugi mož mi je pred nekaj leti umrl. Bil je dober oče in mož. Imeli smo ga radi. Imamo deset vnukov in šest pravnukov. Veliko veselja je z njimi.

Napisal mi je v slovo

K temu spominskemu pismu, ki je posvečeno mojemu prvemu možu, prilagam še skladbo. Ta skladba je njegovo zadnje delo. Ko je končal, je vstal od klavirja, jo dal meni in rekel: To skladbo sem posvetil tebi. Naslov skladbe je »Roko mi daj«. Bila sem vesela. Šele pozneje, ko se ni vrnil, sem se zavedala, kako pomenljivo besedilo je napisal. Verjetno so bile to slutnje, kaj čaka njega in tudi mene. Ker mi ni mogel ali hotel povedati, je izlil vsa čustva v to skladbo.
Velik davek je plačala komunizmu moja družina in sorodniki. Umorili so mi moža, brata in devet bratrancev.
Trdno upam, da uživajo veselje pri Bogu in so srečni.
Mi živi pa jih ohranjamo v najlepšem spominu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike:

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: